Sestra – mati
Sestra - mati Mihael Kranjec |
|
Otroci so vstajali in posedali na revni postelji. Oči so v negotovosti iskale po tesni sobi, blodil je pogled skozi okno v megleno jesensko jutro. Bilo je tako čudno in nerazumljivo, da se Franci ni igral z mačko, ki se je k njemu stisnila; in je Minka sedela in mislila, ne pa da bi šla v kuhinjo Fani pomagat. Lasje so ji padli preko čela nad oči in jih ni popravila. Še Ivo ni šel naloge delat, kakor da je zdaj nekaj drugega sila važnejšega. Fani ni prišla kakor običajno iz kuhinje otroke budit. Ko pa je vstopila, je z bojaznijo zaprla duri in v negotovosti obstala ob postelji. Njene oči so bile trudne, brez življenja, kakor da so v eni sami noči doživele grozoto življenja; niso se prestrašile, ali v njih je zamrlo hrepenenje in lepe sanje.
»Vstanite, otroci, da posteljem.«
Otroci pa se niso dvignili. Slišali so glas, pa ta glas ni bil zapovedujoč; in v njih ni bilo radosti.
»Fani, kje je mama?« se je spomnil Franci in se ozrl po sestri.
»Ni je,« je dahnila Fani in obsedela ob otroku.
»Ni je,« je ponovil otrok in ni razumel.
»Umrla je,« je razlagala Minka.
»Umrla.« Francitove oči so sanjale z razumevanjem v daljavo. »Le kdaj se vrne?«
»Kako se vrne,« se je Minka skoraj vznevoljila, »če je pa umrla.«
»Ne vrne se?« je pomislil Franci in ni se mu zdelo verjetno, da se ne bi več vrnila. »Res, Fani?«
»Vrne se.« Njen glas je bil tih in prepričevalen. »Prihajala bo v tihih nočeh in se bo z vami pogovarjala. Samo podnevi je ne bo.«
»Vrne se,« je razumel otrok. Minka pa se je samo ozrla po sestri; in Ivo je sanjal.
Tako je vstal dan in Fani je pomislila v novo življenje. Prišlo je nenadoma, ko ga nihče ni pričakoval in zato je bila v njem tiha groza, trpka negotovost. Vse lepe sanje, ob večerih pomladnih sanjane, vse dolgo negovane misli, vsa tiha hrepenenja so splahnela. In česar se je na tihem bala, ko niti vedela ni, se je zgodilo. Zdaj ni bilo v njej več upanja in zato tudi bojazni ne. Oboje je šlo, komaj, da je ostal rahel spomin in se je Fani samo grenkobno nasmehnila.
»Gremo,« je dejala in prijela Francita za roko, Minka in Ivo pa sta hodila s knjigami ob njej. Občutila je, da bo zdaj to njena vsakdanja pot. Z doma z otroki v jutro — skoz cerkev — do šole, od tam s Francijem k teti, in od tete sama v službo, opoldne zopet isto in prav tako zvečer. Ob nedeljah popoldne na sprehod z deco; in nje ne bo, ona bo samo človek, ki ne živi več sam, ki je samo ob drugih. — Vse je zgubilo nenadoma pomen in smisel, ostalo je življenje suho in golo ...
V trgovini, kjer je imela v rokah knjigovodstvo, so ji izrekli sožalje. Ali ona ga ni čutila, za njo je bilo brez pomena in komaj da se je zahvalila. Nato je sedla za pisalni stroj in natipkala bratu pismo (brat je bil v nekem mestu na jugu v službi kot uradnik — že tri leta).
»Mati je umrla in smo jo včeraj pokopali; ob očetu. Pisala sem ti, ko je bila še bolna in te ni bilo. Zdaj smo sami; če bi te kdaj obšlo, da bi se vrnil, piši; če ne, tudi prav ... « Občutila je, kako je pismo suho; da mu je hotela nekaj drugega pisati, pa mu ni mogla.
Ko se je ob poldnevih vračala iz službe, se je izogibala ulic, kjer je običajno hodila in kjer jo je vedno čakal — on. Takrat je sanjala vse dopoldne o njem in mislila je nanj tudi popoldne — do mraka, ko jo pozdravi. Lepe zgodbe, romantične in polne življenja so se porajale same ob sebi iz prečitanih knjig in se prepletale z resničnostjo. — Blizu je bilo lepo življenje in se je smehljalo vabljivo. Namenila se je Fani na tihem za njim.
»Kaj misliš, Fani, da ni devete dežele?«
»Je — ta čudo lepi kraj, poln skrivnosti in sanj, dežela ljubezni in mladosti. V njej bova živela, Viktor, življenje — lepše od sanj.«
»Kraljica mi boš, ogrnjena s tančico in z diademom na čelu. — Bog je ustvaril ljudem paradiž, le najti ga ne znajo.«
»Kaj me ljubiš? Reci mi zdaj v ta lep pomladni večer — zdaj zadnjikrat.«
»Kaj mi ne verjameš?«
»Verjamem ti, ampak ta beseda je tako lepa; tako rada jo slišim.«
»Ljubim te, Fani ... «
Zdaj se je s tiho grozo ogibala ulic, kjer bi jo lahko srečal. Hotela je pozabiti na vse tisto, na tiste sanje, tiste misli — vse je bilo nenadoma tako daleč, in ona ne samo, da ni hrepenela po tistem, postalo ji je zoprno in želela je na tihem, da bi povsem pozabila. Kadar dan zamre, čemu bi še človek mislil na zarjo; kdor si sanjal lepe sanje, raduj se in pojdi pomlad — bodi ji hvaležen; zdaj je jesen dalje; ni jih več; — kdor si videl rožno in še trava je orumenela; — in kdor si zasanjal o lepem življenju — prav, da si vsaj sanjati smel. Voz se je premaknil po poljani; in kakor se je premaknil, se je oddaljilo tudi nebo na obzorju.
V večer — dolgo potem — je potrkal in vstopil. Fani je pomolila z otroki in jih spravila spat. Nato je obsedela za mizo in čitala. Čitala je vsak večer, da so ji bile oči trudne in so jo še v jutro bolele. Vstopil je Viktor in tiho pozdravil. Vzdrhtela je Fani in se je dvignila.
»Fani,« je dejal tiho in stopil po tesni sobi.
Vztrepetala je in za trenutek pomislila. Vstalo je življenje — zadnjikrat — in vabilo.
»Kdaj greva, Viktor?«
»V jesen, ko bodo naša polja sanjala lepe sanje, ko bodo travniki orumeneli in ne bo več listja na drevju. — Mati me čaka že štiri leta; kakor otroka svojega te bo sprejela; in sestra — pisala mi je že, naj te pozdravim.«
»Saj je zdaj jesen,« se je spomnila. »Le kakšna,« se je nasmehnila trpko. Videl je njen smehljaj, pa ga ni razumel.
»Prišel sem, Fani, da mi poveš vse; zakaj se me ogiblješ, zakaj mi niti pozdrava ne pošlješ več.«
»Človek se spozabi — ni to greh — in sanja o življenju, ki ga ni in ne more biti.« Njen glas je bil truden. »Usedi se,« mu je ponudila stol. »Poglej, koliko knjig sem si prinesla; zdaj čitam vsak večer, mnogo čitam; samo take knjige, ki se v njih zgodba lepo konča. Onih nočem, kjer je preveč žalosti v njih. Knjige morajo biti vesele, polne prešernosti in sreče.«
»Toda, Fani, saj te nisem prišel vprašat, kaj čitaš,« jo je ustavil. »Prišel sem, da mi obrazložiš, da bom vedel.«
Vznemirila se je in obsedela ob otrokih. Ležali so vznak, Franci se je razgrnil in je stegnil roko nad glavo. Usta je imel na rahlo odprta in dihal je nežno. Morda je sanjal —- o materi, mogoče se je razgovarjal z njo. Ivo se je smehljal kakor ob veseli besedi in Minka je skoro nekam pomislila.
— — Snoči je bilo, ko so odhajali spat. Pomislil je Franci, da mame le že dolgo ni.
»Prišla bo,« je tolažila Fani.
»In če je ne bo?« je mislila Minka.
»Saj pa sem jaz pri vas. — Ali me nimate nič radi?«
»Radi te imamo,« se jo je oklenil resni Ivo in Franci in Minka.
»In boš vedno pri nas?«
»Vedno — samo pri vas ... « In nato so ji naštevali, kaj ji bodo vse dali, ko bodo veliki. Ona pa se je smehljala. — —
»Tiste Fani ni več. Življenje se je spremenilo, in sanje so splahnele. Kaj je bil greh, če sem sanjala? če sem te ljubila; in ljubila sem te resnično, nisem ti lagala. — Bil pa je greh, ko sem se hotela odtrgati od matere, od otrok. Spominjam se, da sem hrepenela, da jim uidem, da se jim izognem. Bilo mi je nadležno, ko sem se dan za dnem vračala med nje — sem v umazano predmestje in sem mislila, da me edino oni zadržujejo, ko bi rada v življenje. Bil je greh; zdaj ne morem nikamor in — ne grem. Zdaj smo sami — pred njimi so pota odprta, zakaj ne bi vsega tistega, o čemer sem sanjala jaz, živeli oni. — Oni so še mladi — pred njimi je življenje; in kako me radi imajo. Le česar so si izmisliti mogli, so mi obljubili, da mi nakupijo, ko dorastejo ... Ivo bo profesor, Minka učiteljica in Franci — Bog ve kaj ... Sanje so lepe in upanje je več kot življenje. — Toda čemu vse to? — Stopila sem na pot in se ne bom vračala; kako bi bila zarja ves dan ... Pozabil boš name; in če bi se kdaj spomnil; vem, da ti bo neprijetno ... «
Poljubil ji je roko in trpek utonil v noč. Ona pa je obsedela ob otrokih in zazdelo se ji je, da je zadnji žarek na večernem nebu zamrl ...
Otroci pa so sanjali in Franci se je smehljal — Bog ve zakaj ...