1.
Ali sedli beli labudovi
v gore naše so, premili gostje,
da bi sočno travico popasli,
da bi spili biserno vodico?
Ali vzklili beli so cvetovi
in prepredli naših gor vrhove,
da ogreli naše bi devojke,
naše jadne, miljene devojke?
Nišo sedli beli labudovi
v gore naše, naši mili gostje,
da bi sočno travico popasli,
da bi spili biserno vodico;
in cvetovi v gorah niso vzklili,
da ogreli naše bi devojke,
naše jadne, miljene devojke. –
Ali žalost sela je objela,
žalost črna, in odkod je prišla?
Ali zgnetli so se vranci črni
po dolinah, da bi Sočo spili,
vranci črni, in odkod so prišli?
Ali zbrali so se črni dimi,
da bi dvore bele zakadili,
črni dimi, in od kod so prišli?
Jao, zgnetli so se črni vranci,
let že sedem pijejo nam Sočo,
črna žalost sedem let tuguje,
let že sedem naše bele dvore
liže plamen in poji jih z dimom. –
Jao, naše ve doline tihe!
Jao, naši beli dvori, jojme!
Soča naša, joj prejojme, jao! –
2.
Žalost, neizmerna tuga
v vaša sela in domove
privihrala je od juga. –
Povezali so zvonove,
v večni Rim so jih poslali,
a nazaj jih niso dali ...
Veliki četrtek, petek,
osmo leto že se vrača,
zdi pa se, da le začetek
je gorjupega trpljenja
vašega in daleč še
Velike sobote dan. –
Zdi se, toda moč zvonarja
nikdar preje ne odjenja,
dokler iz svobode brona
novega ne vlije zvona
vam, ki bo čez hrib in plan
blagovest donel vstajenja.
