Seveda sem ga poznal
← Listnat | Seveda sem ga poznal Sončni voz Tomaž Šalamun |
Sluh → |
|
Foksterier je bil, upravljal je z mojimi mislimi,
glavno, da ni bil bič. Gotovo bo Primož Piskernik
potrdil. Da sva se znašla ob zori – morda
pet, pet trideset – zakinkala sva na travi za
ograjo, za žico ob laguni. Bila sva na poti v Milano, se
ustavila na Bienalu, Primož je bil tudi prvi človek,
ki je z mano resnično delil navdušenje nad
Schnablom. Pet slik, vseh pet razletelih. Spoznal
prvo: kriknil in rekel: kdo je ta pocar
zraven: kako morejo uničevati Schnabla s tako
druščino, potem pa ne, kriknil:
on je! prav
on, samo
stegnil se je, odplaval,
šel tja, kjer ga do
zdaj ni bilo – upam, da ste tudi opazili novi
puder – no, potem tega ni čisto upravičil,
postal je nestrpen (malo), redek (zelo redek),
aroganten (malo), prebogat (malo), željan večje
slave in je šel k filmu. Med filmarji so povprečneži,
malo ljudi. Tudi za Lyncha (je rekla Linda), v
redu, glasuj zanj, ampak vedi, da boš zgubil, je
prečuden in res sem glasoval za Beautiful Mind
(Bill se Nasha spomni) in zmagal. Zadel
največ glasov za Oskarje, zaslužil 50 evrov – naš
pool – med tremi profesorji filmov in samimi
njimi. To je včerajšnja dobra novica, slaba, da sem
popolnoma zanemaril pripoved, kaj sva počela
s Primožem v Benetkah; koga srečala, kaj
sledila in kje končala. Potem šla s kušetom naprej in
on je dišal po Gangesu. In da sem tudi sam večkrat
blodil ponoči po Benetkah. Kako so me ustavili
trije vojaki in rekli: Certo conosci un certo Pavlović.