Sidonija

Sidonija
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod, 42/276–279, 1909
Viri: 276, 277, 278, 279
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Takrat, ko je umrl Sidoniji oče, je imela šestnajst let. Nenadoma se je zgodilo, nikdo ni slutil: pri večerji je zavzdihnil, pogledal Sidonijo s tako izbuljenimi očmi, kakor ga še ni videla nikdar, omahnil je na desno in ko so ga vzdignili je spregovoril – »Sidonija« in je utihnil na veke ...

»Križani Bog!« je kriknila gospa Amalija, njegova soproga, pa niti ena solza ji ni potekla po licu. Sidonija je videla, kako mirne so ostale njene ustnice, – kot da je umrl pastir ali konjski hlapec.

Takrat je pokleknila Sidonija poleg mrtvega očeta in ga poljubila na tiste ustnice, ki so ji med poljubom tolikokrat šepetale:

»Ti si moja Sidonija, ti si moja, kakor je bila moja tvoja mati!«

In potem jo je pogladil po zlatem oblaku, ki je valovil okoli njenega belega obraza globoko doli po hrbtu.

»Prav take oči imaš Sidonija, kakor jih je imela tvoja mati, o ta dva ametista – kako sem ju ljubil!«

In sklonil se je zopet – njegova polna, ko predivo mehka brada je zaščemela po njenem obrazu in Sidonija je začutila na očeh dva vroča poljuba ... In ko jo je spustil iz objema je videla Sidonija, da mu trepalnice utripljejo hitreje, kot da hočejo pokriti nekaj, kar se mokrega svetlika za njimi.

In sedaj je ležal pred njo bled in nem, za vedno so obmolknile tiste ustnice, ki so ji pravile toliko lepega, nikdar več je ne bodo pozdravljale njegove oči – nikdar več objemale njegove roke, a ona – gospa Amalija – njena mačeha stoji tam in niti ustnice ji ne vstrepečejo, kot da je umrl tujec – popotnik, ki je prišel slučajno mimo ...

Takrat je začutila Sidonija, da je ostala na svetu sama in odbežala je iz sobe, kot gnana od zlih duhov. Vsa tužna je begala po temnih grajskih hodnikih, a videla je pred seboj samo tiste grozne oči in bledi obraz, ki se je tolikokrat v bogve kaki bolesti pritiskal k njenemu ...

V stolpu je bila kapela in družinska rakev in tam je padla na mrzla, kamenita tla šestnajstletna Sidonija in poljubljala kamen, pod katerim je počivala že dolgih dvanajst let njena mati Sidonija.

»O mati, mati – čemu si vzela k sebi tudi očeta! – O mati!« ...

Slabotna lučka je gorela pred majhnim oltarjem in komaj je segala njena svetloba do polovice kapelice in Sidonija ni videla, da se je utrnila tam od vrat visoko senca in se vzgubila v kot.

Bog ve koliko časa je ležala na obličju tam v poltemi polna žalosti in obupa grajska Sidonija, a dolgo je moralo biti, ker senca se ji je približala.

»Ne jokajte, Sidonija!« 

Sidonija je planila kvišku, a komaj se je ozrla v njega, ki je stal pred njo, je zaihtela še huje. In sama ni vedela, kako se je zgodilo takrat: začutila je, da slovni na njegovih prsih, da jo boža neka roka po čelu, po laseh in da jo tolaži glas, ki je bil globok in prijeten tako, da je Sidonija mnogokrat sanjala o njem.

»Viktor!« ...

»Sidonija!« 

In dvoje usten se je našlo v bogve kakem čuvstvu na grobu njene matere Sidonije ... – –

Tako je bilo tisti večer, ko je izgubila Sidonija svojega očeta.

Potem so ji potekali dnevi dolgočasno in enolično; nič več ni bilo na vrtu toliko narcis in tulp, nič več niso peli ptici tako lepo, kakor nekdaj, vse, kakor bi nečesa pogrešalo, in Sidonija je bivala navadno v svoji sobi in gledala v daljo, kot da pričakuje od tam novega življenja ...

»Ali boš tudi ti tako plemenita, kakor je bila tvoja mati Sidonija?« jo je vprašal nekoč oče, ko sta trgala z Viktorjem, gozdarjevim sinom, cvetlice za gradom.

Sidonija takrat ni vedela, kaj je menil, a obljubila mu je vseeno, kako mu je ugodila vsako željo, a sedaj, ko je odšel tudi on za materjo, se je zavedala vsak dan bolj svoje obljube ...

Kadar so pogasnile v gradu vse luči, upihnila jo je tudi ona, a takrat je sedla k oknu in ako je bila noč mesečna in so se svetili vrhovi gozdiča kakor brušeni iz srebra, se je zagledala v ono lučico tam sredi gošče, kjer je bival grajski gozdar. In mimo so poromali vsi sveti, dragi spomini na vesele ure, ki jih je preživela skupaj z Viktorjem, gozdarjevim sinom, tistim visokim, krepkim mladeničem, ki je imel oči kakor dva goreča zublja in roke močne, ko iz jekla ...

Nekoč sta iskala po gozdu gob in ker je vedel Viktor, ki je bil v gozdu kakor doma, za vsak skrivni kotiček, mu je sledila daleč pod gozd brez strahu, saj ko je bil ob njeni strani on, bi si upala bogve kam. Prejšnjo noč je deževalo, zemlja je bila vlažna, a to Sidonije ni motilo; veselo je skakljala za Viktorjem, ki je odstranjeval pred njo veje, da ji niso bile v obraz in kjer je bila pot opolzka, ji je podal roko, in tako sta hodila skoro do poldneva, ko se je začel Viktor nekam temno ozirati okoli sebe.

»Sedaj pa res nič ne vem, kam sva zašla. Tu še nisem bil nikoli. Ampak na oni strani je naša koča, to poznam po onem hribu, ki se vidi od tukaj.« 

Ampak na ono stran ni bilo mogoče, ker potok je preplavil bregove.

»Sidonija, ali vas smem prenesti čez potok«, je vprašal nekako plaho Viktor, a Sidonija je prikimala in predno je mogla še kaj reči jo je Viktor že dvignil v naročje. Tesno se ga je oklenila okoli vratu in ko sta dospela na drugo stran, je bilo Sidoniji žal, da je bil tako ozek. V šestnajstem letu je bila takrat, a v snu ji je vstajalo nekaj, kakor velika solnce, še vse zamotano v jutranjo meglo, a čutila je, da se zlati žarki kmalu razlijejo čez njeno dušo v vsi bliščobi in s trepetom je slutila tisti veliki dan ... Včasih se je zasanjala v svoja skrivna čuvstva, a vse je bilo še tako nejasno, negotovo, in sama ni vedela, kaj ji preveva srce s tiho blaženostjo, kadar stoji ob Viktorju in posluša njegov glas, globok in prijeten, kakor zamolkla struna ...

»Ali boš tudi ti tako plemenita, kakor je bila tvoja mati Sidonija?« 

Te besede očetove so ji prihajale v spomin zopet in zopet ...

Ali boš tudi ti tako plemenita?

Da, njena mati Sidonija, bogata in mlada, je vzela njenega očeta, navadnega lovca, samo iz ljubezni in na kaj je zamogel misliti tistikrat, ko je trgala ona z Viktorjem, gozdarjevim sionom, cvetke za gradom drugega, kakor da se dogodi, kakor se je dogodilo z njim in njeno materjo.

– Ona, Sidonija, da bi vzela Viktorja? –

Ta misel ji je bila večna tovarišica, in kadar jo je okrasila s spomini tistega večera, ko jo je tolažil v kapelici, ko jo jo poljubil – bog ve zakaj, takrat je vztrepetala in v duši se ji je porodilo vprašanje: »Ali misli on tudi tako?« 

Bog ve ... Odšel je zopet daleč v tujino, morda se ne vrne več ... nikdar več ... svet je velik in Viktor junak – z očmi kakor dva plamena in rokami jeklenimi, da bi izruval hrast vrhu gore in ga treščil v dolino.

In ako se res ne vrne? – Bodo-li umrli spomini na vse blažene ure, bode-li mogoče pozabiti kako lepo je bilo takrat v njegovem naročju?

Dnevi so minevali, tedni in meseci in Sidonije edina pot je bila k gozdarja, kjer je zvedela samo toliko, da je Viktor daleč, daleč, tam nekje, kjer žive umetniki – slikarji in da jo pozdravlja v vsakem pismu.

Minula je jesen in minula je zima, po obgozdnih jasah so vzcveteli zvončki in trobentice, vsekakor nekdaj, a Sidonija jih ni trgala, hodila je med njimi zamišljena in tiha. Morda je mislila na mačeho Amalijo, ki ji vsiljuje bogatega ženina, morda na mrtvega očeta, morda na njega, ki je odšel in odnesel s seboj vso njeno srečo ... In ako se res ne vrne več? - Ali naj se uda mačehinim pritiskom in vzame tistega bogatega gospoda Jakoba, ki ima vse prste okovane v zlatu? –

Sidonija je hodila od gradu do gozdarja, in zopet nazaj, včasih se ji je utrnila iz lepih, globokih oči biserna solza, včasih pa se je nasmehnila, kot da je zagledal v duhu nekaj velikega, po čemer je žejala vsa njena mlada duša ...

II.Uredi

Poletje je barvalo klasje po polju in mak je žarel na zlati poljani, ko je Sidoniji veselja vzdrhtela duša in prvi hip ni vedela, kako bi dala duška svojemu veselju: pisal je Viktor iz daljne Nemčije, da pride in da jo pozdravlja ... Spet so vzcvetele rože po vrtih. Tako se je zdelo Sidoniji, kot da so vzklile čez noč ... stari, sivi grajski zidovi so postali nekako novi in nebo, prej tako dolgočasno in klaverno je bilo vse prepreženo z zlatimi solnčnimi trakovi ...

Od jutra do večera je hodila Sidonija med cvetnimi gredami, pela in se smehljala, samo včasih so se ji mehke poteze v nežnem licu poostrile, črta ob ustnicah se je skrčila in oči, tiste globoke, temne, polne zagonetne tajnosti so zastrmele – v kaj?

Kakor da je vzrastel sredi virgin in krizantem, se je pojavil pred njo obraz gospoda Jakoba, bogataša, ki sta ji ga vsiljevala mačeha in varuh. Mrzla zona jo je oblila, ako je pomislila, da bi mu morala kdaj stisniti tisto kocinasto roko, rdečo in zabuhlo in široko ko lopato ...

– Bog ve, če ni bil v mladosti mesar – je često mislila Sidonija kadar se je vrinil v njene misli.

»Sidonija, kaj pa si sedaj nekaj časa tako židane volje?« jo je vprašala nekoč pri obedu mačeha Amalija in njene oči, rjave ko prst, so se uprle vanjo v vsej materni strogosti.

»Židane volje?! Hihi!« se je zasmejala Sidonija in je pomislila na zagorelo Viktorjevo lice, na njegove trde ustnice, ki jih je poljubila takrat v poltemni kapelici. »Kako bi ne bila židane voije, ko je vsenaokrog tako lepo, kakor v paradižu.« 

»Kakor v paradižu,« je ponovila mačeha Amalija in je brcnila z nogo, da se je pokazal izpod nežno rožastega krila eleganten čeveljček. »Pa zakaj tako nenadoma ta izprememba?« 

Njen glas je postajal skoro osoren in Sidonija je za hip povesila resaste trepalnice.

»Ker ne morem povedati!« je dejala in zasadila bele zobe v spodnjo ustnico.

»Aha«, je dejala Amalija in se dvignila majestetično, kakor govornik na tribuni. Sidonija je pričakovala nekaj groznega, a gospa Amalija je samo dvignila belo desnico in ji zapretila s kazalcem:

»Ti, ti Sidonija – jaz vem!« 

Potem se je obrnila, dvignila vlečko in stopila proti vratom. A predno je pritisnila na kljuke, se je ozrla nazaj in je obstala.

»Danes popoldne nas poseti gospod Jakob, – glej, da ostaneš doma! Kadar pride on, se vedno kam izgubiš, ali ne veš, kaj pomenijo njegovi poseti?« 

Sidonija se je napravila nevedno in je odkimala.

»Radi tebe vendar prihaja, saj sem ti že rekla,« je rekla gospa Amalija bolj prijazno in se celo nasmehnila.

»Zaradi mene?« se je začudila Sidonija in je nagubančila čelo. »Čemu? Jaz ga prav nič ne potrebujem.« 

»Sidonija,« se je razjezila mačeha Amalija in zardela do ušes – »tako mi ne govori nikdar več!« 

»Pa če mi je tako zopern!« je zavzdihnila Sidonija in prsi so se ji dvignile in zopet padle.

»Moj Bog,« je vzhrepela gospa Amalija v nadnaravnem začudenju in sklenila obe roki na trebuhu. »Kaj bi bilo, ako bi zvedel ta gospod Jakob!« 

»Kaj bi bilo,« se je nasmejala Sidonija in trgala, kakor v zadregi marjetici peresce za perescem, mislila na Viktorja in šepetala: – Ljubi me ... zelo ... malo ... prav nič – »Nič ne bi bilo – izvedel bi in to bi jaz želela!« 

To je bilo gospej Amaliji preveč: vzravnala se je kakor sveča, pogledala v strop, da se ji je pokazalo belo v očesu in siknila: »Hči svoje matere!« 

Nato jo je ošvrknila s temnim pogledom in hip nato je že šumela njena vlečka po koridoru.

In še nikdar, nikoli ni obšla Sidonije taka misel, kakor tistikrat. Začudila se je v duhu umrlemu očetu, kaj ga je gnalo v zakon s to žensko, ki nima z njim vendar popolnoma nič sorodnega. Ali ga je omamila njena telesna lepota? Ne, saj je vendar njenoo mater preveč ljubil. Ali je hotel morda njej preskrbeti drugo mater? – Bog ve, a zgodilo se je, da se je štiri leta po smrti prve žene Sidonije poročil s hčerko nekega stotnika, ki ni imela na sebi drugega, kot nekaj pentelj in nakita. Morda je hotel osrečiti dekle brez imetka, kakor je nekdaj osrečila njega Sidonijina mati, a varal se je in morda je spoznal sam, zato se je tako često zatekal k njej, ki je bila ven, kakor njena mati ...

Tako je premišljevala Sidonija in zrla med gardinami doli na polje, ki je valovilo v vetru kakor mehka rumena plan.

Spominjala se je, kolikokrat sta hodila z očetom tam doli po razorih in se razgovarjala s kmetiči tako domače ... Natanko je pomnila vse, kako ji je pripovedoval oče zgodovino gradu, kjer se je rodila in kjer je umrla zadnja slavna rodovina nekdanjih plemičev ...

»Časi se izpreminjajo, nič ni večnega na svetu,« ji je dejal mnogokrat – »in tudi ta rod je izginil in bog ve, kaki ljudje bodo še gospodarili tu v tem gradu. Ti Sidonija moraš biti, kakor je bila tvoja mati, plemenita ter« – in potem je obmolknil, kot da ne sme spregovoriti. Pa čez nekaj časa je vendar nadaljeval: »Vidiš, tvoja mati je bila bogata, lastnica tega gradu, lahko bi se poročila s slavnim plemičem, saj je bila lepa, a vzela je mene – lovca, ki nisem imel na vsem božjem svetu drugega, kakor samega sebe. Bila je plemenita ne samo po imenu, ampak tudi v srcu in ti Sidonija, ki nosiš njeno ime, kakor je hotela ona sama – ne smeš biti drugačna!«

Tako ji je govoril često in gledal zamišljeno v tla, kot da se sramuje pred njo, šestnajletno, a govoril je vseeno, kot da sluti, da je blizu njegov konec ...

A zdaj bo minulo že leto od onega žalostnega večera, ko ga je izgubila za vedno ... Nič več se ne razlega njegov glas po dvorišču, vse jo tiho, samo vlečka mačehe Amalije šumi po hodnikih, kakor luskine ostudnega vedomca ...

Pa vendar je polje polno nepojmljive krasote in nebo je čisto, niti en bel oblaček ne beži po njem in v Sidonijini duši je vse tako praznično, kot da se ima zgoditi bogve kaj ...

»Ali boš tudi ti tako plemenita, kot je bila tvoja mati?«

Zopet in zopet je zašepetala Sidonija te besede, a kaj, ko vstaja z njimi vred pred njo tudi podoba gospoda Jakoba, s svojimi ribjimi očmi in redkimi, pod nosom od tobaka rumenimi brkami in tako debelimi in napihnjenimi ustnicami, kakoršne zamore imeti le gospod Jakob, ki je grd in ostuden, da je gobovec proti njemu Apolon. Vsaj Sidonija je mislila tako, ko je gledala skozi okno v žareče poletje in se ja pripeljala po klancu proti gradu elegantna kočija, iz katere je stopil on, ki ja napolnil vso njeno dušo s žolčem in srdom ...

III.Uredi

Majhen in neroden je bil gospod Jakob: ko je stopil čez prag v salon, se je spodtaknil kakor kmet, ki pride prvič med gospodo. Njegovo zabuhlo lice je dobilo pri tem še temnejšo barvo, kakor puran, kadar se razsrdi. Potem je postal, raztegoval in krčil prste, kot da se pripravlja za napad in šele po precej dolgem času se je menda ojunačil in zacmokal nekaj v pozdrav. Sidonija je stala ob oknu, ni odgovorila in ni prikimala, kot da jo vse to prav nič ne briga, samo včasih je vprašajoče pogledala mačeho Amalijo, ki je stopala ob strani gospoda Jakoba z nasmehom v obrazu in kakor se je zdelo Sidoniji celo z velikim rešpektom, saj gospod Jakob ni bil karsibodi ...

Potem so sedli k mali okrogli mizi in gospod Jakob je menda iz same zadrege potegnil iz notranjega žepa tobačnico in dvakrat glasno ponjuhal.

»Dolga je pot, zelo dolga,« je dejal naposled, ko so se oči gospe Amalije že nestrpno upirale vanj – »ampak so že pretrpi, samo ko bi vedel, da nisem nadležen –« 

Tedaj se je dvignila gospa Amalija in obsula gospoda Jakoba s tolikimi povabili, hvalami in priporočili, da da se je obudila celo v srcu gospoda Jakoba tista sladka samozavest do sebe samega ...

»Eh, da,« je dejal in prekrižal roke na prsih tako, da so se videli vsi debeli zlati prstani, – »dolga je pot in mnogo je klancev; to je edino dobro, da imam konjičke, ki gredo kakor veter!«

In zopet je slišal gospod Jakob dolgo pohvalo o njegovi vpregi in celo o kočijažu, ki je čakal doli pod gradom in se vsak hip ozrl, ako že ne prihaja kdo – z buteljko v rokah ...

»Gredo pa – gredo, kakor veter –« je nadaljeval gospod Jakob, medtem ko je zehala Sidonija iz dolgega časa – »samo dolgočasno se je voziti človeku takole samemu. Z nikomer se ne morem poovarjati – res, lepo bi bilo, ko bi imel družbo, to se pravi –

»Soprogo, kaj ne?« ga je naglo prekinila gospa Amalija, ko je gospodu Jakobu beseda postajala tako počasna, kot da se boji izreči. Pa to je prišlo vendar prehitro; gospod Jakob še ni bil pripravljen razkriti svoje srčne rane in skušal je napeljati še nekoliko pogovor na kako drugo stvar.

»Pravzaprav,« je pričel baš plaho in jezik se mu je zaletaval – »sem nameraval priti že opoldne. Pa smola smolena, pridem v trg, stopim v gostilno in besda je dala besedo, kmalu sem se zapletel v živahen pogovor. Saj veste, mladi ljudje in pa vino, koliko vam vedo to povedati! Kar občudoval sem jih! Saj pravim, nekateri človek ima srečo –«.

»O kom mislite?« je vprašala gospa Amalija brez posebnega začudenja.

»I – tale mladenič,« je odvrnil gospod Jakob in pokazal čez ramo s palcem, kot da stoji tisti mladenič zunaj nekje pred gradom – »ta sin vašega gozdarja, ki je prišel sedaj domov« –

»Kaj vi pravite? Da pride domov?« se je začudila gospa Amalija in obraz se ji je raztegnil kot sojencu, ki zasliši smrtno obsodbo.

Sidoniji pa je lice pobledelo, a se hip nato zopet pobarvalo z rdečico, kakor bel prt, ki se polije z rdečim vinom. »On pride?« je zaječala. »Gospod Jakob, pripovedujte, kje ste ga videli!«

Gospa Amalija se je ozrla vanjo s tako grozečim pogledom, da bi se Sidonija gotovo prestrašila, ko bi ga videla, a njene oči so bile vprte v tla, samo mišica pod očesom ji je drhtela.

»Gospod Jakob se je nasmehnil same radosti, ko je zaslišal, da ga prosi Sidonija in govoril bi bil tisti trenutek, pa da mu je gospa Amalija stokrat prepovedala.

»Pri Korenčanu,« je pričel gospod Jakob – »že od nekdaj v celem trgu najboljši gostilni, se oglasim navadno na ledice – živ človek na svetu ne zna napraviti boljših kakor Korenčanovka – tako sem storil tudi danes. Pa glejte! na moje veliko začudenje najdem mizo v sobi »za gospodo«, kjer običujem sedeti jaz – zasedeno. Troje mladih ljudi se je krohotalo tako glasno, kot da je pust, med njimi pa tako velika steklenica vina, da še v mojem življenju nisem videl take. Prav ko sem vstopil, je ravno napival tisti sodnikov študent temu gozdarjevemu sinu na bogato ženitev in ko sem zvedel odkod je tisti orjak, sem se vmešal v pogovor in ura je minila, kakor bi pihnil.

»Kdo, pravite, da se bo oženil,« je naglo prašala gospa Amalija in se nekoliko nagnila naprej kot da hoče natanko slišati, med tem ko je spustila Sidonija obe roki v naročje in zastrmela v gospoda Jakoba v takem strahu, da sta opazila bledico v njenem obrazu gospa Amalija in gospod Jakob.

»Kdo da se bo oženil?« je ponovil gospod Jakob in se zagledal v Sidonijo, kot da nekaj sluti. A slutil ni popolnoma nič, samo Sidonijino pobledelo lice se mu je zdelo tako žalostno, da prvi hip ni vedel, kaj bi povedal. »Ta – Viktor, kakor so ga klicali – sin vašega gozdarja – in še zelo bogato menda.« 

»Kaj vi poveste?« se je začudila gospa Amalija in skimala z glavo, kot da ne veruje pripovedi gospoda Jakoba. A ta je pritrdil in svojo trditev nameraval utemeljiti s hlastnim govorom:

»Resnico govorim, gospodična. Napivalo se mu je in gotovo ne v šali. Potem sem izvedel nekaj podrobnosti o celi stvari tudi iz pogovora. On – ta Viktor je menda slikar? – – Pa saj veste, kaki lahkoživci so taki ljudje, ki se potikajo večina po tujini. Tam nekje živi, v Monakovem menda, pri neki mladi vdovi, ki ga zalaga z vsem – kako in kaj ... saj je razumljivo, ne spodobi se, da bi govoril. – Na jesen se menda poroči!« 

Gospa Amalija je povzdignila oči k stropu in je vzdihnila v sramežljivi zavzetosti:

»O, ta pokvarjeni, mladi svet!«

Sidonija pa je obsedela in ni izustila besede. Tako ji je bilo, kot da se je pravkar v prah podrlo svetišče, kjer je molila vsak dan tako goreče, kjer je iskala edino svojo srečo, a sedaj je začutila, kako je naenkrat postalo prazno v njenem srcu: brez hrepenenja, brez vsakega upa se je napolnila njena duša tisti hip z zaničevanjem do vsega ... Prenaglo je prišlo to kruto razočaranje in ko je hotela še enkrat pomisliti na vse, kar je povedal gospod Jakob, so se ji pojmi zmedli in vse njene misli, nejasne še in negotove, so se bližale čuvstvu, ki ga do tedaj ni poznala in je zagorelo tam nekje v globini njenega srca, kot žgoč plamenček: čutila je, da je varana tako nesramno in podlo, da tega ne bo mogla prenesti.

Ampak gospod Jakob ni vedel, kaj se godi v njeni duši in govoril je dalje, kot da pripoveduje vsakdanjo novico:

»I, kaj se hoče! Mlad človek je in ako je ona res tako bogata, – kakor se je govorilo – no ...« Gospod Jakob je nekoliko utihnil in tudi gospa Amalija se je zazrla v muho, ki je lezla po rožastem prtu. Sidonija pa je stisnila trepalnice popolnoma skupaj, da se ni videla niti raza modrega očesa. »Potem sem ga povabil naj prisede k meni v kočijo,« je nadaljeval gospod Jakob – »ampak, ko sem mu povedal, da se peljem tu sem po takem in takem potu ... me je pogledal debelo, se zasmejal in odklonil mojo ponudbo! I, saj veste, – mladi ljudje!« 

Gospa Amalija je prikimala, Sidonija pa se je dvignila, pogledala gospoda Jakoba izpod obrvi in odšla brez vsake besede ...

IV.Uredi

Že drugi teden jo potekal h koncu, odkar se je vrnil Viktor k svojemu očetu – grajskemu gozdarju, a s Sidonijo še nista spregovorila.

Takoj prvi dan jo je hotel sicer pozdraviti, a videl je, da se mu je nalašč umaknila. Tolmačil si je to seveda po svoje: kakor je zvedel tisti dan od gospoda Jakoba – se on na gradu ženi in umevno je seveda, da se mu umika radi svojega bogatega ženina ... Prvi hip se mu je zazdelo to skoro nemogoče, saj Sidonija je živela v njegovih sanjah vsa sveta in plemenita, kakor njena umrla mati in nikdar mu ni prišla na misel, da bi se ona kdaj poročila samo radi – denarja. Njej bi te nečimernosti nikdar ne prisojal, saj kar je videl in spoznal na svetu deklet, ga ni očarala nobena tako, kakor Sidonija, od katere je upal biti ljubljen samo radi čuvstva in ljubezni same, a ne iz kakega drugega dobičkonosnega namena ...

In tistikrat, dasi tomu skoro ni mogel verjeti – je vendar izgubil do nje tisto trdno vero, ki jo je ves čas gojil v tujini in komaj čakal trenotka, da se zopet povrnejo ure, ki jih je vžival nekdaj z njo tako srečen ... Da bi jo pozabil popolnoma – tega ni mogel in iskal je vedno prilike sestati se z njo, a ona se je umikala in ako ga je pogledala iz dalje – je bil njen pogled temen in poln – zaničevanja ...

Ampak nekoč se je zgodilo nekaj, kar je napotilo njegove žalostne misli na drugo pot ...

Jutranje solnce je metalo zlate tolarje po obgozdnih jasah, da so blestele sveže in rosne ko polne najdražjih biserov, ko je stopal Viktor brez vsake prave misli z mapo pod pazduho proti gradu. V grad ni bil namenjen, tako zgodaj celo ne, pa nekaj dni že ga je vodila vsaka pot proti starim, sivim zidovom, kjer je upal, da najde nekoč njo in ji pove vse, kar mu je tako težko ležalo v duši ...

Čisto jutro je bilo; nebo kot nedogleden višnjev baldahin, polje kipeče in bogato, samo po gozdu se je še motala med vrhovi lahna meglica, prosojna kot pajčolan. Kolikrat je sanjal Viktor v takem jutru razkošne sanje, a zdaj, ko je gledal pred seboj vse, kar je videl v tujini le v domišliji, se mu je zdelo vse tako dolgočasno – brez vsake poezije ...

Takrat je zagledal izginiti za gradom nekaj belega – in da bi videl samo senco, bi bil uverjen, da ni nikdo drugi, kakor ona. Pospešil je korake v ono smer in kmalu jo je videl razločno, kakor je stopala počasi ob potu po gozdu navzgor ...

Sidonija ga ni opazila. Z glavo globoko klonečo na prsi je šla počasi med visokimi smrekami proti prostoru, ki ji je bil tako ljub in ga je posečala skoro vsaki dan ... Dasi je skušala zatreti na Viktorja vse spomine, je vstajal vendar pred njo zopet in zopet in ni si mogla kaj, da bi ne pohitela skoro vsako jutro tja visoko k potoku, kjer jo je nekdaj prenesel čez vodo in je slonela vsa srečna v njegovem naročju ...

Ti spomini so ji bili tako zvesti tovariši, da je bila vsaka druga misel zoper njega brez moči in obvlade ... Ako jo je res pozabil, gotovo takrat, ko jo je spremljal vsepovsod, ko jo je tolažil in poljubil v kapelici – še ni hotel tako ...

Tako je mislila često in mu v duhu že vse odpustila, a potem se je spomnila na vsiljivega gospoda Jakoba in lice ji je zopet potemnelo. – Z njim, da bi stopila pred oltar? – Nikdar!

Hitreje in hitreje je stopala proti ljubljenemu prostorčku, krilo ji je frfotalo med grmičevjem in lice ji je žarelo, med tem ko so ji nečesa željno iskale oči ...

Tam je sedla pod tisti bor, kjer jo je takrat dvignil k sebi, se zazrla v potoček, a čez hip že zakrila lice in Viktor, ki se je tiho priplazil za njo, je videl, kako se ji stresajo ramena – ob ihtenju ...

Hotel je pristopiti k njej, že se je nagnil in stegnil desnico, pa tisti hip ga je obvladalo nekaj, česar do takrat še ni poznal: Sidonija, kakor je ihtela pred njim, se mu je zazdela vendar vsa tuja tistim njegovim razkošnim sanjam, ki so mu jo oživljale v tujini, kot dekle, ki bi jo ljubil samo zaradi ljubezni, radi tistega divjega čuvstva , ki mu ni vedel vzroka, ampak samo slutil, da je sveto in blaženo tako, kakor zamore biti sveta in resnična edino ljubezen, ki ne pozna pomislekov in hodi kakor otrok brez misli, brez cilja do kraljestva najvišje lepote ...

Gledal jo je s širokorazprtiimi očmi in v srcu je čutil boj, kakoršnega še ni nikoli: rad bi pristopil k njej in jo dvignil no svoja močna prsa, kakor nekdaj, a obenem se je zavedal, da se je med tistimi srečnimi trenotki in temno sedanjostjo nekaj dogodilo ... a kaj?

– Da bi ga Sidonija res prav nič več ne ljubila, to se mu je zdelo skoro nemogoče; saj njene oči so še vedno tako dobre ... in ona sama, saj še vedno pohaja na kraj, ki je poln sanj in poln sladkih spominov za oba ...

Tistikrat je potegnil od zapada veter, drevje je zašelestelo in vrhovi so med seboj skrivnostno pošepetali ... Sidonija se je zganila, natanko je slišal Viktor, kako je vzdihnila globoko – in potegnila z belo roko preko oči, ki so bile vse solzorosne ...

In še predno je mogel stopiti Viktor za deblo, se jo ozrla naokrog – razprla je oči, ki so mahoma zadobile tako krut sijaj, a beseda ji ni prišla preko ustnic.

»Sidonija – – zakaj me sovražite?« Tako plah je bil tisti trenutek njegov glas, da se je čudil svoji otročji boječnosti sam. Saj to je bila vendar še vedno ista Sidonija, ki jo je pred enim letom nosil v svojem naročju, ki jo je poljuboval v poltemni kapelici, prav ista Sidonija, ki se ga je tako tesno oklenila nekdaj okoli vratu ...

Morda se je vsega tega spomnila tudi Sidonija, ker zadrhtela je po celem telesu in tudi oči je uprla v tla, med tem ko se je rožno pobarvalo njeno lice visoko do čela.

»Ker ste tako – brezznačajni!« mu je odgovorila po dolgem molku, se obrnila in odhitela kakor plaha srna.

Ampak Viktor je videl, kako so se ji stresle ustnice, ko je spregovorila zadnjo besedo, opazil je, da so se ji oči mokro zasvetile in prav nič več ni dvomil, da je Sidonija v duši še vedno vsa nepokvarjena in dobra, kakor je bila nekdaj ...

V.Uredi

Zelo zgodaj je vstala Sidonija tisto jutro – v gradu je bilo še vse mirno in po polju se je vlačila zgodnja jutranja megla; solnce je spalo za gorami in vse nebo je pričalo o dolgočasnem jesenskem dnevu ... Dolgo se je že premetavala po postelji, a zaspati ni mogla več, dasi so jo oči pekle, ker nekaj noči je že minulo, ko se je zaman trudila, da bi pozabila na vse in se slepo udala gospodu Jakobu. Pa zopet in zopet so prihajali spomini, kakor ljubke, bele golobice, ni jih bilo mogoče odpoditi, ker že so se preveč udomili v njenem srcu in to noč je dozorel v njeni duši sklep, – silen in mogočen, da se je prvi hip prestrašila sama ... Da Viktorja ne bo posedala nikoli, o tem je bila prepričana, saj ona sama ni imela mnogo, a varuh in mačeha bi ji nikdar ne dovolila, da bi se za vedno zavezala s sinom siromašnega gozdarja, med tem ko ji je na razpolago gospod Jakob, bogataš, kakoršnih je malo.

In Viktor bo zopet odšel, zopet ga bodo ljubile tam v tujini bogate ženske in na njo bo slednič popolnoma pozabil.

Ali naj odbeži za njim?

Videla je, da se mačehi in varuhu ne bo mogla dalje ustavljati – naposled se bo vendar zgodilo, da se bo žrtvovala njemu, za katerega čuti vse prej kakor ljubezen, a predno se zgodi tisto – – – ali mogoče, da bi doživela z njim vsaj samo eno srečno uro? –

Noč je minula in njene trepalnice se niso zaklopile, a sklep je bil storjen ...

Proti opoldnevu pride, kakor je dejala mačeha, gospod Jakob, da mu obljubi in se zaveže poročiti se z njim, a predno se zgodi tisto ...

V silni naglici se je oblekla in odbežala po stopnicah doli na dvorišče. – Vrata so bila še zaprta in ni se malo čudil stari hlapec, kam hoče Sidonija tako zgodaj ...

Ko je stopila na gozdno stezo je začutila v prsih nekak trepet, srce ji je tolklo močneje in noge so ji postale mahoma težke ko iz svinca ...

Vedela je, da je gozdar odšel v mesto in je Viktor sam in ravno ta zavest, ki jo je navdajala celo s tako razkošnimi sanjami, kakoršne še niso nikdar obletele njene čiste duše. ... ravno ta zavest jo je navdala naenkrat s strahom in trepetom ... Pa misel na njega je bila močnejša, kakor vsi pomisleki in hrabro je stopala naprej ... Ko se je približala koči je hrepenela edino samo še, da bi je Viktor ne pahnil od sebe – saj ta sklep je bil vendar tako grozen ... grozen ...

Ko je dvignila desnico in potrkala na malo okno, se je v sobi nekaj zgenilo, tako se je čulo kot da je zdrknila raz postelje odeja in hip nato so se odprla vrata ...

Toliko začudenja še ni videla v njegovih očeh nikdar ... Stal je med vrati v nočnem plašču; neredno so mu padali dolgi črni kodri globoko po visokem čelu in ko je stegnil desnico, je videla, da se mu trese ...

»Prišla sem –« je zaječala Sidonija in pohitela v sobo, kjer se je vrgla z vsem telesom na posteljo ...

Zelo dolga je bila izpoved obeh in zelo dolgo zadoščenje dveh divje se ljubečih – šele proti opoldnevu je odhitela Sidonija proti gradu.

Čez mesec dni se je poročil gospod Jakob, pa kako se je začudil, ko je spoznal, da je kupil lepo njivo, na kateri pa je najdražje klasje – že nekdo požel ...