Glas je udaril ob duri:
«duša krščanska, odpri.»
Urnik vzdrhtel je na uri,
minutnik tik zadaj stoji.
Kdo je ta čudni neznanec,
ki zdaj se oglaša pri nas?
Pozna se mu, muči ga spanec,
a zunaj je tema in mraz.
Kopito udari v podboje:
«usmiljenje božje, odpri.
Usmilite duše se moje —
smrt mi na vratu sedi.»
Na prag zaleti se neznanec,
oči mu skrivnostno žaré,
pod težo šibi se mu vranec,
v nozdrvih mu baklje goré.
«Silvester je, vitez obhodnik,
takoj mu odpremo, tákoj —
poglejte, kaj nosi nezgodnik,
kaj vleče težko za seboj:
Smrt bela mu stiska goltanec,
s koščeno ga davi rokó,
omagal zdajzdaj mu bo vranec,
še predno zdanilo se bo.
Preteško ga je natovoril,
nakladal je leto in dan ...
zato se bo s smrtjo pokoril
in s plenom vred bo pokopan.»
In zdajci privriska skoz duri
mladenič cvetoč kot pomlad.
In urnik zastoče na uri,
minutnik mu stopi na vrat.
