Simbaloba

Simbaloba: Povest iz afrikanskih misijonov. Anonimno

Izdano:	Domoljub 18. avgust 1892 (5/16), 186–191
Viri:	dLib 16
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko se je pričel v Afriki deževni čas, to je takrat, ko je pri nas zima, − prišel je k misijonarju očetu Naj-u v vzhodni Afriki lep, močan, kacih 20 let star črnec, ki se je imenoval Simbaloba. Prosil je misijonarja, naj ga sprejme v službo, da bode v zavetju. Pripovedoval je, da je sin nekega glavarja in da je bil še jako mlad od sužnjiških lovcev vjet in potem ločen od starišev moral je iti za to roparsko druhaljo, služiti moral je na ladiji, in potem prišel je v roko nekega človeka iz roparske sužnjiške družbe, ki je napravljala lov na sužnje, bila pa je že razpuščena. Pri tem moral je toliko pretrpeti kakor še nikoli popreje.

Natančno pripovedoval je svoje življenje očetu Naj-u.

Takole nekako je pripovedoval:

I.

Ko sem prišel k tem ljudem, sprejeli so me tako kakor še nikjer poprej. Toliko surovostij sem moral tukaj preslišati in pretrpeti, da sem se od žalosti metal na zemljo in jokal.

Ako se je družina vsedla k kosilu, se zame še nihče zmenil ni. Jaz sem bil pa hudo lačen, ker že celi dan nisem bil nič jedel. Zato sem šel k gospodarju in rekel: »Jaz sem lačen.« Škodoželjno zasmejal se mi je gospodar. »Kaj misliš, da sem jaz tvoj kuhar?« rekel je. »Pri nas skrbi vsak sam zase, kakor hoče!« »No če je pa tako, bom si pa že kaj poiskal v tvojem šatorišču!«

Pozneje odločil mi je gospodar majhen kotiček v njegovi koči, kamor naj bi hodil spat. Komaj sem oči zatisnil, pride k meni Anguste, tovariš mojega gospodarja, ter me opazuje, ako že spim. To se je meni zdelo čudno.

Mislil sem, kaj bi to pomenilo. Delal sem se kakor da bi spal, v resnici sem pa na vse natančno pazil. Ni mi bilo treba dolgo čakati. Anguste poklical je svoje tovariše v bližnjo kočo. Jaz sem se pa tiho za njimi splazil in poslušal na vsako besedico. Kar sem tukaj slišal, potrdilo je mojo sumnjo. Gabunci, prebivalci v vzhodni Afriki ob reki Gabun, imajo navado strupa dati svojim sužnjikom; s tem postane njih razum top in potem so sužnji bolj udani svojim gospodarjem. Zaradi tega je pa tudi znano, da so sužnji v tej deželi posebno topi, bedasti in odurni. Sklenili so, da bodo to drugi dan storili tudi z menoj. Jaz sem pa sklenil jim zmesti štreno, ter si preskrbel neko zelišče proti strupu.

Ko me je drugi dan Anguste povabil h kosilu, jedel sem tukaj za štiri. - »Tako je prav,« hvalil me je stari ropar, »odslej bodeš kakor moj otrok!« − Jaz sem se mu zahvalil in hotel iti, pa stari lisjak me ni pustil iz svoje koče. Jaz sem bil že v skrbeh, kaj bo, če bode ta strup deloval popreje, kakor bodem jaz mogel vžiti svoje zelišče. K sreči se stari ni mogel zdržati svoje navade, da ne bi šel spal po kosilu. Jaz sem se tudi delal, kakor da bi spal; ko sem pa videl, da je stari zaspal, splazil sem se tiho iz koče, použil protistrup in si tako ohranil razum. Da bi mi pa še jedenkrat ne dali strupa, delal sem se neumnega, kakor bi mi bil strup v resnici škodoval in bil sem potem jedno leto z delom in tepenjem preobložen.

Mnogo sem moral trpeti zaradi neke deklice moje starosti; mislili so, da je hči Angustejeva. Midva sva si bila dobra in ker je stari večkrat zapazil, da je deklica meni prijazna, bil sem hudo tepen. Pri neki taki priliki se nisem mogel zdržati, da ne bi bil preklinjal svojega mučitelja, seveda v svojem materinem jeziku, katerega pa stari ni razumel. Ko je to slišala deklica, me je tako čudno pogledala in jaz sem si mislil, da mi hoče nekaj očitati. Brž nato je vzela vrč in šla po vodo, pri tem pa je pela v mojem maternem jeziku pesem, v kateri me je vabila, naj grem skrivno za njo. Jaz sem šel in sem jo dobil blizu studenca.

»Ti si moj brat, ti si moj brat!« klicala mi je naproti. »Jaz najdem na tebi vedno kaj tacega, kar me spominja na mojega brala. On je bil še jako majhen, ko so ga ukradli; reci, da si moj brat!«

»Ne, to je nemogoče, Vere Mbia,« odgovorim ji, »jaz nisem imel nobene sestre v tvoji starosti.«

Vere Mbia je zajokala. »Ubogi brat, mislila sem že, da sem ga našla in bila sem že tako srečna!«

Jaz sem se jokal z njo vred in rekel: »Vere Mbia, jaz ti hočem brat biti, ljubili te hočem, kakor brat!«

Nekoliko časa je molčala, potem pa rekla: »No to je, kar sem bila hotela od tebe vedeli. Zdaj se vrniva v vas, drugič mi bodeš povedal li svoje dogodbe in jaz ti povem svoje!«

S temi besedami sva se ločila.

Ko sem jo drugič zopet dobil, vprašal sem jo: »Ti torej nisi Angustejeva hči?«

»Ne, jaz sem le njegova sužnja!« odgovorila mi je.

»Torej ti tudi nič mari ni zanj?« vprašam jo dalje.

»Kaj mi hoče zanj mari biti? Pa Anguste me hoče imeti za svojo ženo,« odgovorila je Vere-Mbia.

Pri tej novici poskočil sem od jeze. »To je nemogoče, iz tega ne bode nič!« rekel sem.

»Jaz tudi upam, da iz tega ne bode nič in zidam pri tem na tvojo pomoč!« rekla je Vere-Mbia.

Anguste pa je zapazil, da sva se bila oba istočasno oddaljila od koč, in ko sem prišel nazaj, dal me je tako pretepsti, da sem ležal šest tednov. Vere-Mbia mi je skrivno stregla in brez njene pomoči bil bi v tem času gotovo poginil lakote.

Ko so se mi začele rane celiti, pripravljali so se že na ženitev Angustejevo z Vere-Mbijo. Nesrečna deklica si ni vedela pomagati. Potožila mi je svojo nesrečo. Jaz ji nisem znal pomoči.

Jela se je ženitev praznovati in ples se je že začel, ko nenadoma Anguste umrje. Jaz in Vere-Mbia bila sva srečna. Ali kedaj je pač suženj srečen?

Prodali so me novemu gospodarju. Moral sem zapustiti Vere-Mbijo. Na morju bil sem prodan tretjemu gospodarju za sodček žganja. Gospodar je bil malikovalec duhovnik, zval se je Otoba, jako grozoviten in trdosrčen človek. Bil je tudi kupčevalec in jaz sem mu moral prevažati blago. Po vseh rekah hodil sem in nakupoval kavčuk in slonovo kost, katero je moj gospodar prodajal angleškim trgovcem. Nekega dné šli smo v obližji Pindi-ja, kjer sem zapustil Vere-Mbijo. Sklenil sem videti jo; šel sem zato skozi gozd s šestimi tovariši k studencu, kamor je ona navadno zahvala po vodo. Dolgo smo jo čakali da je prišla, a ni prišla sama, ampak spremljal jo je duhovnik malikovalec. Mi smo skočili iz grmovja, duhovnik je zbežal, a Vere-Mbia je spoznala mene in šla z nami. Bežali smo po gozdu, preganjani od vseh strani. Jedno uro pozneje bili smo v varnosti.

II.

Nekaj mesecev pozneje umrl je moj gospodar. Po tamošnji navadi poklicali so duhovnika – malikovalca, ki je pb jednem tudi prerok. Ta odbere iz družine umrle ednega, kateri je umrlemu gospodarju kriv smrti. Tega potem darujejo malikom. Na mojo veliko nesrečo šli so po ravno onega duhovnika, ki je takrat spremljal Vere- Mbijo, ko smo jo bili odpeljali. Jaz ga nisem spoznal, a Vere-Mbia ga je takoj. Vedel sem dobro, da duhovnik navadno kakega sužnjika izbere, ga hudodelstva ob dolži, in ko sem jedenkrat videl, kako me je ta grdo pogledal, me je kar mraz spreletel. Šel sem in poiskal Vere-Mbijo.

»Ali si ti spoznal čarovnika?« vprašala me je.

»Ne, ali zdi se mi, kakor da bi ga bil že jedenkrat srečal,« rekel sem ji.

»Seveda. Ko je umrl Anguste, prišel je in obdolžil njegova brata, da sta ga zastrupila in dal ju je umoriti. Pozneje bil je z menoj, ko si me odpeljal.«

Zdaj mi je bilo vse jasno. Bilo je to slabo zame. V strahu sem bil, da me ta človek pogubi.

»Bojim se, da se bodeš mogel ti pokoriti za umrlega Otobo, beži, kar najhitreje moreš!« prigovarjala mi je Vere-Mbija.

»Ne, bežati ne smem!« odvrnil sem ji, »potem me bodo preganjali in vjeli in bodem moral na grozovit način umreti. − Rajši beži ti!«

»Ne, sama nočem bežali!« odvrnila mi je, rajši bodem tukaj ostala, morebiti ti bodem lahko še kaj pomagala.

In pri tem je ostalo.

Komaj je ta dan zašlo solnce, začel se je ples. Vse se je zbralo pod veliko kolibo. Bobnanje se je pričelo in za tem jednoglasne žalostne pesmi. Ko se je to končalo, stopil je čarovnik v sredo. V jedni roki imel je staro ogledalo, iz katerega je imel navado prerokovati dogodke v prihodnjost. Nekoliko časa je pazljivo gledal v steklo in govoril nerazumljivo z nekom, katerega je baje pred seboj videl v ogledalu. Za dolgo časa je rekel: »No, vendar ga vidim, tukaj pride, je že ..., vendar ga še ne morem spoznati natanko ..., zdaj se bliža, ga že poznam ..., o zlodej, te že imam, zdaj si že v moji oblasti, in več mi ne uideš ...«

Po tem samogovoru pogledal je zlobno po vsem prostoru in govoril dalje: »Zlodéj, ki sem ga videl v ogledalu, je tukaj; ali jaz ga nočem imenovati po tej prvi skušnji, duh sam ga naj pokaže! Prosti možje s svojimi družinami naj se postavijo na eno stran in sužnji na drugo!« Na to vzame čarovnik iz svojega orodja dobro zapečateni zavitek in reče: »V tem zavitku je klej. S tem si namažem roke in potem pridem okoli in manem roke. Pred katerim oddelkom bodem takrat, ko rok več ne bodem mogel ločiti, ondi je zlobnež.«

Čarovnik hodi na okrog. Ko je šel prvič, ni bilo nič posebnega. Klej je bil še moker. Ko je šel drugič, obstal je pri oddelku sužnjev in rekel: »Tukaj je morilec!«

Pri teh besedah se obrne, zapiha v roke in te so se zopet razpustile.

Nato je zapovedal sužnje postaviti v jedno vrsto. Potem je šel počasi ob vrsti in si mêl roke. Ko je prišel v mojo bližino, zaigral mu je zloben nasmeh okoli usten. Zamižal sem in omedlel, ko je zavpil ta zlobec: »Ti si morilec, poglej moje roke, že v drugič te je pokazal duh.«

Pri teh besedah planili so drugi sužnji po meni in me zvezali. Vsi so bili poprej z menoj v isti nevarnosti in sedaj so bili veseli, da bodem jaz za-nje trpel. Privezali so me k stebru in šli veseli domov.

III.

Žalosten udal sem se v usodo in čakal jutra. Kar zaslišim šum za seboj in človeško postavo. Prišla je Vere-Mbia.

»Brzo beživa!« zašepetala mi je.

»Kako bežati?« rekel sem ji, »nato še misliti ni. Le poglej težko verigo in trdno zapono. Beži sama in reši se!«

Vere-Mbia je nato izginila, pa se takoj zopet vrnila s staro pilo v rokah. Če tudi sem ugovarjal, ni marala nič, ampak trudila se je na vse pretege, da bi prepilila verigo. Kar zapoje petelin. »Je že prepozno! Misli sama nase! Kmalu bode dan!« rekel sem ji, a ona se ni zmenila nič, ampak pilila nadalje.

Satanski smeh jo je predramil. Čarovnik stal je pred nama.

»No. torej sem te vendar zalotil, moj otrok,« rekel je deklici in se ji škodoželjno smejal. Bila je tepena in čarovnik zapovedal jo je peljati nazaj v kočo.

Komaj se je zaznal dan, prišel je čarovnik zopet in spremljalo ga je nekaj starih mož.

»Če tudi si suženj,« rekel mi je, »hočem ti vendar dovoliti, da se rešiš po skušnji v ognju.«

To je bila le nova muka zame. Jezen rekel sem: »Le iz maščevanja si me obdolžil, jaz nočem poskušnje v ognju, ker ti jo bodeš že tako napravil, da je ne bodem mogel prestati!« Četudi sem se branil, napravili so ogenj in prinesli dve sablji. Ko sta bili obe sablji razbeljeni, drgnil je najprvo svoje in potem moje stegno z onim klejem, katerega je bil že poprejšnji dan rabil pri vedeževanju. Potem je vzel jedno izmed razbeljenih sabelj in si jo pritisnil na svoje stegno.

»Možje, tukaj vidite,« rekel je okoli stoječim, »da se mi nič ne zgodi, kajti jaz sem nedolžen!«

Nato vzel je drugo sabljo in jo pritisnil na moje stegno. Grozno sem zarjovel, ker meso se je prežgalo mahoma do kosti. Kako je čarovnik napravil, da se on ni ožgal, mi še do danes ni znano.«

»Sedaj ni nobenega dvoma več,« rekel je čarovnik.

»Simbaloba je morilec svojega gospoda; on mora umreti kakor suženj v ognju!«

»On mora umreti!« klicali so za njim njegovi spremljevalci.

Nato zapovedal je čarovnik dvema sužnjema z menoj oditi in pripraviti gromado. Rekel je, da takoj pride za njimi. Sužnja dejala sta me v ladjico in odplula proti kraju, kjer ni bilo nobene vasi. Opoldne je bila gromada pripravljena ali čarovnika še ni bilo. Sužnja bila sta lačna; zato mene privežeta k drevesu, sama pa sta šla iskat hrane.

Komaj sta mi prišla izpred oči, že sem mislil, kako bi se oprostil vezij. Posrečilo se mi je doseči z zobmi vrv in potem sem grizel nitko za nitko. Delo je šlo počasi od rók, ali šlo je pa vendar. Bila je že dobra polovica vrvi pregriznjene, ko zaslišim zopet veslanje. Z nadčloveško močjo pretrgal sem vrv. Hitro sem si odvezal vrvi na nogah in ravno, ko so stopili moji rablji na suho, zginil sem v gozdu. Čim dalje sem šel po gozdu, tembolj močvirna je bila zemlja, naposled moral sem že kar bresti močvirje. Moral sem se ustaviti in noč prebiti na vejah. Drugo jutro sem šel zopet težavno dalje po velikem močvirju in prišel do neke reke. Hotel sem jo prebresti, ko zaslišim zopet v obližju veslanje. Hitro sem se umaknil v gozd na drevo in gledal skozi drevje, kdo da je. Bil je moj smrtni sovražnik − čarovnik. Ko me je zagledal, pomeril je s puško name. Ves pogum zapustil me je. Spustil sem se in padel z drevesa v vodo. Slišal sem, kako je puška počila in mi krogla zvenela nad glavo. Ko sem bil služabnik pri kapitanu, navadil sem se plavati in to mi je tukaj koristilo. Plaval sem nekaj časa pod vodo in potem se skril na bregu. Ko me je zgrešil zakleti sovražnik, veslal je dalje. Tako sem se otel zopet iz velike nevarnosti.

Od tam hodil sem proti reki navzgor in prišel v neko vas. Pripovedoval sem ondi svoje dogodbe in dali so mi jesti. Neka stara žena obvezala mi je rane od opekline in potem so mi pokazali pot proti morju.

Bil sem zopet prost. Čeprav me je bolela zelo noga, korakal sem vendar dalje. Tako sem prišel potem sem do hiše belega moža, kjer me bodo, kakor upam, sprejeli v varstvo.

IV.

»Mi smo to dogodbo z velikim zanimanjem poslušali,« tako pripoveduje misijonar oče Naj. »Upanje mladega moža, da se ga bode beli mož usmilil, se je spolnilo. Obljubil sem mu, da ga bodem poslal v Gabun k »velikemu misijonarju,« k škofu, ki bode skrbel za njegovo prostost. Ravno ko je stopil drugi dan v čoln, prišli so črnci iz Otobove vasi, ki so povedali, da je bila tam mlada žena sežgana. Po Simbalobovem mnenju ni mogla to druga biti, ko Vere-Mbia. Jokal se je in dolžil sam sebe, da je kriv njene smrti, ker se je čarovnik maščeval nad njo zaradi njegovega bega. S potrtim srcem šel je v Gabun, kjer je dobil delo pri neki trgovski ladiji. Vsak dan pa je prišel v misijonsko hišo, kjer se je podučeval v krščanskem nauku.

Nekaj časa po tem poslal je gospodar Simbalobo z nekim naročilom v sirotišče. Tam je prišel v veliko sobo, kjer so delale deklice. Gledal je po sobi, in naenkrat obtičale so mu oči na deklici v modri obleki — (modra obleka je tam žalujoča obleka). Stopil je bližje in ozrla se je tudi po njem deklica v modrem krilu. V tem hipu zakričala sta oba naenkrat od veselja, ter si stiskala roke in čudila, da se zopet vidita in sicer na takem kraju. Simbaloba in Vere-Mbia sta se zopet našla.

V.

Simbaloba in Vere-Mbia sta bila kmalu podučena v resnicah svete vere. Dva meseca pozneje bila sta krščena in isti dan poročena. Ta danj jima bode nepozabljiv za vse življenje. Sedaj stanujeta v kristijanski vasi pri Sveti Ani, kjer je Simbaloba sezidal lepo kočo, okoli katere obdeluje rodovitno zemljo s svojo dobro ženo. Ne manjka jima ničesar, zlasti odkar jima je Bog podaril dvoje prav čvrstih otrók. Našla sta poprej sužnja lepo prostost, našla pa, kar jo še več vredno, tudi pravo vero, ki ju že sedaj osrečuje na zemlji.