Simon, narodna pripovedka
| Simon, narodna pripovedka |
| |||||||||||||
I. uredi
Razven Betlehema gotovo ni kraja, ki bi bil z detinstvom Jezusovim v tesneji zvezi, kakor Nazaret. Ki leži v južni Galileji, kake tri ure od gore Tabor. Oddaljeno od svetnega hrupa sanjalo je »cvetlično mesto« za časa rojstva našega Odrešenika sladki sen svoje bodočnosti. Posejano v dolinskem kotlu, obkroženo krog in krog od apnenčevega skalovja, zdi se kot miroljubna zibelka, ki je krila in čuvala prvo mladost božjega Deteta. Kakor je bilo to mestece rojstni kraj svete Device, tako se sme po pravici nazivati i domovje svetega Jožefa.
Zveličanje sveta je bilo došlo, in sveta Družinica povrnila se je s svojega bega iz Egipta nazaj v domačijo; tedaj je sprejelo miroljubno mestece najsvetejše izmed ljudi v svoje ozidje. Ena izmed malih sivih hišic sprejela jih je pod svoj krov. Ker so bili revni, vkljub temu, da je božje Detece prebivalo v njihovi sredi, lotil se je sv. Jožef takoj svojega rokodelstva. Tik hišice, ki jo je opletala vinska trta, da jo je bilo komaj videti iz zelenja, postavil si je majhen tesarski prostor.
Sobotno jutro vzšlo je nad Galilejo. Kot nemi molilci stale so v bližnjem logu vitke, ponosne palme in košata oljčna drevesa; oranže in granate pile so zaželjeni pozdrav jutranje zore, ki je oblila sveto mesto in barvala rosne kapljice krvavordečim svitom. Skozi okenca nizke kočice lukalo je trtino brstje in trkalo obnje z rahlimi prsti. Staro oljkovo drevo, ki je stalo kot straža tik pred hišico, zrlo je sveto Družino v pobožni molitvi: s svetimi angeli, ki so bili navzoči kot nevidni gostje, molila je psalme. Sveti sobotni mir napolnjeval je naravo v hribovitem Nazaretu; vse je počivalo zunaj in znotraj v hišici, kjer je orodje sv. Jožefa, svetlo uglajeno od pridne porabe, viselo ob stenah.
Molitev psalmov bila je ravno skončana, ko potrka nekdo na duri. Tuj potnik z malim dečkom stal je na pragu. Na Jožefa obrnil se je tujec in ga prosil, naj bi sprejel njegovega sinčka kot vajenca tesarske obrti; zakaj tesar Jožef bil je znan široma po Judeji in je slovel kot skromen, bogaboječ mož, kateremu bi bil vestni oče rad izročil svojega sina. Jožef velel je tujcema, naj vstopita in je ljubeče opazoval malega Simona, ki je boječ obstal na pragu in vrtel klobuček med prsti. Po medsebojnem dogovoru bil je mali tujec sprejet v okrilje sv. Družine in je ves radosten segel malemu Jezusu v desnico. Oba dečka rastla sta v slogi in otroškem prijateljstvu, učila se skupno rokodelstva in pomagala Jožefu pri delu. O prostih urah igrala sta se skupaj ali pa kaj postregla sv. Devici; šla skupaj po vode na vodnjak, ki se je nahajal zunaj mesta, in ki je prejel kasneje ime »Marijin vodnjak.«
Tako je postal mali Simon družabnik mladosti Jezusove in ga je vzljubil kot brata, ko je prišel črez leta njegov ostareli oče nenadoma ponj, da bi ga odvedel domov, ker je rabil mladeniča v podporo svoji starosti. S solzami v očeh poslovil se je Simon od svojega sivolasega mojstra, ki ga je v slovo še blagoslovil; težko, težko se je ločil od božjega mladeniča, s katerim ga je vezala prijateljska vez in čigar visoko poslanstvo naj bi se v kratkem izpolnilo.
Malo časa zatem legel je sivolasi rednik k večnemu počitku, uspavan od najpobožnejše soproge in najsvetejšega izmed sinov.
Hišica v Nazaretu videla je odhajati svoje prebivalce, le sveta Devica je še bivala v nji, duševno tesno združena s svojim oddaljenim Sinom, čigar ura je bila prišla.
II. uredi
Tri dni hoda od Nazareta leži sveto mesto Jeruzalem, ki je zrlo nasproti svet pretresajočemu dogodku, smrti božjega Sinu. »Na križ ž njim !« kričala je divja tolpa v nespravljivem srdu napram onemu, ki je, dobrote deleč, hodil okrog.
Pred vrati Sijonskega mesta stanoval je tesar Simon. Nič ni vedel o dogodkih zadnjih dni v templu in v mestu samen. Neutrudljiv pri delu, pričakoval je bližajoči se velikonočni praznik kot dan počitka. Tedaj ga je tiralo neko noč, ko ni mogel zaspati, na streho njegove hiše; bilo mu je tako tesno, tako mučno pri srcu. Zdolaj tekel je potok Cedron v svoji skalni strugi mimo palač in vinogradov. Bledi lunin svit seval je skozi temno oljčevje bližnjega dvorca ob podnožju hriba. Zazdelo se je Simonu, kot da čuje surov krik in divje vpitje sem iz vrta Getsemanskega. Zares, tam je morala stopati tropa vojakov, kajti žar bakelj seval je skozi oljčni gozd in njihov dim valil se je po zraku. Toda kaj to njemu mar? Čemu ga to tako razburja, da mu srce nemirno polje v prsih?
Čudno! Sedaj je začul nekoga trkati spodaj ob duri. Prestrašen hitel je doli, da bi odprl, ker so vsi prebivalci spali. Pred durmi stal je služabnik višjega zbora z naročilom, glaseč se: »Še to noč naj bi mojster lastnoročno izgotovil križ, ker jutri že bo neki hudodelec umrl na njem!«
Nemudoma podal se je mojster na delo in ko je posijala rana jutranja zora skozi okno, oblila je s svojim krvavim žarom dogotovljen križ. Že se je gnetla velika množica pred hišo, da bi ga vzela v posest: in z glasnim krikom, kakor da se gre za častno znamenje kakemu junaku, tirala ga je odtod.
Simon pa je ostal tih in žalosten; sam ni vedel, kako mu je. Zakril si je obraz in sedel v misli vtopljen. Nakrat predrami ga močan potres; nakar vidi, da se potemni solnce pri belem dnevu. Tedaj ga ne vzdrži več v hiši. Po izmrlih ulicah hiti tja, kamor je plulo danes vse, kar je živega v Jeruzalemu, na sodno mesto Golgato. Med potjo prestraši ga — na veji osušenega figovega drevesa viseče — truplo Judeževo. A hitel je dalje, na mesto mrtvaških glav, kjer je že iz dalje opazil troje križev. Njegova slutnja! Na srednjem križu vzrl je prijatelja, svetega tovariša svoje mladosti, visečega. Kolika bolečina! Z obema rokama sklenil se je križa, ki ga je bil sam iztesal. Stoprav govoril je Odrešenik desnemu razbojniku; obečal mu je raj. Tudi svoji Materi, ki je prihitela iz Nazareške hišice, da bi hodila križev pot s svojim Sinom, govoril je umirajoč. Še je videl Simon, kako je njegov Jezus glavo nagnil in umrl; a več ni čutil, kako je kapljala kaplja za kapljo iz srca Gospodovega doli nanj. Smrtna ura Odrešenikova, ki je napolnila z grozo vso naravo, postala je i zanj usodna ura. Krog in krog odpirali so se grobovi in dajali svoje mrtvece nazaj; zemlja se je tresla, skale so pokale…
A Bog je sprejel dar svojega Maziljenca; tema je zbežala. Zemsko solnce je zopet obsijalo najpomenljivejši dan človeštva. Ali za Simona ni napočil noben dan več. Mrtev ležal je pod križem, ki ga je iztesal svojemu Odrešeniku.