Sin kmetskega cesarja

Sin kmetskega cesarja Josip Jurčič

Izdano:	Prosveta 16/85, 87, 88, 89, 90, 91, 93, 94, 95; 1923
Viri:	85, 87, 88, 89, 90, 91, 93, 94, 95
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Baron Jošt Turen.

Bilo je jeseni leta 1574, torej eno leto po nesrečni kmetski vojni. (Najhujša kmetska vojna na Slovenskem je bila leta 1573. Glavni vodja z vilami, motikami in drugim orodjem, oboroženim trumam je bil Ilija, ki se je dal celo oklicati za kmetskega cesarja. Večina kmetov je bila pokončana na borišču ali drugače. Ilija sam pa je bil z železno, v ognju razbeljeno krono kronan, da je umrl od strahovitih bolečin.) Marsikdo že ni mislil na žalostne progidke prejšnjega leta; marsikatera žena pa je še milo jokala po možu, katerega so ji obesili; nekateri otrok je pogrešal očeta, ki je storil sramotno smrt.

Solnce je stalo že črez poldne. Lahka sapica, že precej hladna, je pihala skozi odprto okno lesene ribiške koče, ki je stala pri Savi, nedaleč od Krškega.

Ribič, kakih petdeset let star mož, je sedel na nizkem stolcu in je tiščal velik črn lonec med koleni, iz katerega je hitro zajemal z leseno žlico in nosil v usta. Končavši svojo južino, jame zmerjati sina, sedemnajstletnega krepkega mladeniča, zakaj ni ravšljev in drugih mrež za ribjo lov za čas zakrpal, kar je bil on z doma. Da bi jezico svojo malo ohladil, stopi k oknu, vedno še godrnjaje. Zdajci pa umolkne, obrne se in pravi: "Alo, fant, brž, venkaj pojdi, brž!"

"Kaj pa je?" vpraša fant, ki se mu ni nikamor mudilo, kakor očetu. Toda oče ni mogel odgovoriti, bil je že zunaj. Dasi tudi precej len, vstane sin bolj iz radovednosti, kakor iz spodobne pokorščine in gre za očetom. Zunaj se na pragu ustavi in gleda debelo.

Oče je odvezoval plav, bil je gologlav, kučma je ležala v blatu; zakaj ni smel biti pokrit pred visokim gospodom in mladim gospodičem, ki sta stala na bregu. Za njima je hlapec držal tri osedlane konje, ki so bili namenjeni na plavu prepeljati se z gospodarji vred. Gospod, že precej prileten, ima velikanski meč; mlajšemu, kakih osemnajst let staremu mladeniču, tiči za pasom okovan lahak meč, menda bolj zaradi lepšega kakor za obrambo. Tudi hlapec je oborožen.

kakor zamaknjen ogleduje ribičev sin zdaj vihrajoče pero na mladeničevem lepem klobuku, zdaj dragoceno obleko starega viteza in njegove svetle ostroge, zdaj konje in hlapca in si morebiti misli: "Kaj, če bi jaz to ali pa to imel!"

"Kaj li ti zijaš! Ali ne greš staremu pomagat?" pravi vitez osorno, ko ugleda ribičevega sina.

Jezno in potuhnjeno pogleda ta gospoda po strani, vzame vesla in drog in kakor bi kljuboval prav počasi stopa proti plavi, katero je bil oče odvzel. Ta hip ga tujec s kratkim bičem tako švrkne po bosih nogah, da zacvili in vrže vesla ob tla. Zaletel bi se bil v gosposkega svojega nasprotnika, da se ne bi bil oče oglasil ter mu velel, najbrž da vesla, da jih priveže. SRdito pogleda gospoda in stopi na plav.

Konji so bili vajeni tako prevažati se, zato so radi stopili s hlapcem in z gospodoma na deske in ribič odrine.

Na oni strani dobo od gospoda nekaj denarja v dar in plačilo, tujca zajašeta konja in po vprašanju: ali je pot do "Šrajbarskega turna" lepa, odjezdijo.

Ribič in sin se s plavjo vrneta.

"Oče, zakaj me je ta stari dedec gosposki udaril?" vpraša ribičev sin, ko prideta do srede.

Očetu sicer tudi ni bilo povolji, da tuj človek strahuje njegovo dete, vendar njemu tega ni smel povedati; dejal je torej:

"Zakaj ne ubogaš!"

"On mi ni še nikoli dal kruha," odgovori sin. "Povem vam, če pride nazaj, da vas ne bo doma, jaz bom sredi Save zvrnil plav, pa bo videl!"

"Za božji čas, sin! Kaj to govoriš! Kaj bi bilo potlej s teboj! Nikoli več ne bil zdrav."

"On bi me ne ujel ne! Jaz bi splaval in utekel v hribe k Ilijevemu sinu in k tistim, ki se skrivajo. Nihče me ne najde, za takova pota vem."

Ribič prebledi. Kateri oče se ne boji za sina?

"Fant! Za Boga svetega, tega več ne jemlji v misel. Pomisli, ako bi kdo slišal, kaj čenčaš. Ali ne veš, da se ne sme govoriti o Kosomanu in Iliju! Bog te varuj in Mati božja! Kaj bi jaz revež na starost počel, ko bi te kdo slišal, da to govoriš in bi se ti pripetilo kaj hudega!"

2.

Kosoman, sin kmetskega cesarja.

Komaj dobro uro pozneje naglo prikorači k ribičevi koči mlad – kakih osemindvajset ali trideset let star – mož. Postave je srednje, prej majhne kakor velike, vendar nenavadno širok črez pleča in prsi. Ves zastaven život priča, da je velike telesne moči! Obraz njegov bi bil lep, da ga niso kazile prežive, nekako preostro bliskajoče se oči, če že iznemar puščamo gosto razrastlo, rjavo nerazčesano brado.

Nekako hlastno, kakor bi se mu zelo mudilo, pokliče ribiča, potem pa takoj sede v čolnič. Malo se mu odgrne plašč, v katerem je zavit in videti je obleka sicer kmetska, vendar od boljšega blaga, dasi zdaj pomazana. Čemur bi se pa še najprej čudili, to je opisani meč, katerega nekako s plaščem prikriva.

"Le hitro na ono stran, boter!" kliče ribiča.

Ta sede in začne veslati

V sredo priveslavši ribič upre oči vanj in kakor bi pozabil vsega, mirno drži veslo v roki.

"Prijatelj! Sava naju bo vzela, veslajte," pravi tuji potnik.

"Kosoman!" pravi ribič.

Mlademu možu zlezejo obrvi vkup in roka mu seže k mečevemu ročaju.

"Kaj je! Ali Kosomana nočeš voziti? Res, Iljev sin sem ali pa Kosoman, kakor me hočeš imenovati. Veslaj! A to ti povem, če boš zinil živi duši, da si me videl in poznal, ne boš več tod veslaril!"

"Kaj še! Bog ve, da ti rajši pomagam, kakor škodujem. Ti in oče tvoj sta nam hotela dobro narediti. Pa Bog ni hotel, kaj hočemo! Ne boj se, ne poznam takšnega, da bi te izdal, kar je kmetskih ljudi. Samo grajskih hlapcev se boj. Saj veš, da vedno slede za teboj."

Zdaj bom pa jaz za njimi. A ne za hlapci, za gospodarji! Koliko je že tega, kar se je baron Jošt Turen tukaj prepeljal? Ali veš, kam se je obrnil? Koliko jih ima s seboj?"

"Zdi se mi, da je šel v Šrajbarski turen k svojim sorodnikom. Jaz ga še dobro poznal nisem. Sin je ž njim in eden hlapec. Varuj se ga. Saj veš, da je on največji sovražnik bil vojski tvojega očeta in tvoji."

"Gorje mu bodi!" godrnja Kosoman.

"Pravijo, da je ta baron Turen obsodil tvojega očeta v Zagrebu na tako strašno smrt."

"Ha! Ali si tudi ti to slišal?" zavpije Kosoman in skoči pokonci.

"Varuj, da čolna ne preobrneš in v vodo ne padeš," pravi ribič.

Kosoman zopet sede, pokrije obraz z rokami in nasloni glavo na kolena.

"Alo, pri kraju sva!" pravi ribič.

Kosoman mu ponuja plačo, toda starec zmaje z glavo in pravi: Ne, Ilijev sin nima takega denarja, da bi ga jaz vzel. Bog te varuj, ker se nečeš sam. Moli, da ne boš kaj napačnega storil. Jaz bom tudi molil za te. Sicer pa me pokliči, kadar se hočeš prepeljati. Opolnoči vstanem zate."

Solza se je zasvetila starcu v očesu.

Kosoman mu poda roko in se nasmehlja.

"Ti si poštena duša, Bog daj, da bi sa videla še kdaj."

"Še kdaj! Povedi mi, kam si prav namenjen. Glej, jaz sem star, morebiti ti bom svetoval, da bo prav."

Kosoman poglede v tla, kakor bi premišljeval, ali bi povedal ali ne. Skoraj vpraša ribiča: "Stari, kaj bi storil tvoj sin, ki je še mlad, da bi te jaz vpričo njega udaril za uho? Ali bi to pustil kar tako?"

"Jaz mislim, da ne, srdoritec je pravi. Precej v te skoči," odgovori ribič z zadovoljnim smehljajem.

"No, vidiš, takšen sem tudi jaz."

Rekši odide Kosoman z naglim korakom po poti, koder so jo prej krenili trije jezdeci. Ribič gleda z njim in premišlja tako dolgo, da izgine za drevjem.

"Škoda za njegovega očeta, škoda zanj! Nikamor ne sme med ljudi; kakor lisica se mora po skalah potikati in iskati skrivališč, dokler ga ne zadene smrt. Da bi le zdaj česa nespametnega ne naredil! Hvala Bogu, da je že dobro dolgo, kar so oni trije odšli. Konj menda ne bo došel, ni klek. Ker je vse z uma in tega barona neznano črti – Bog mu grehe odpusti in nakloni pokoro – bi se lotil vseh treh."

V tem, ko je ribič tako premišljal, je bil pospešil Kosoman stopinje in kakor človek, kateremu je mnogo na tem, da koga doide, bolj tekel, kakor navadno hitro svojega v plašč in kapo pomaknil tik do oči, dasi tudi ni bilo mrzlo in nikogar blizu poti, ki bi se mu bilo treba bati, da bi ga spoznal. Ob straneh poti so rastli stoletni hrasti porumenelo listje je sapa metala potniku pred noge, kakor bi ga hotela ustavljati v naglem dirjanju.

Kake pol ure potem pride iz gozda. Razgled črez polje se mu precej daleč odpre. Vedel in videl je, kod se vije pot in kje zopet izginja v hosti. Jezdecev, katere je menda hotel doiti, ni bilo videti nikjer.

Utrujen sede na velik kamen.

"Našel te bom venar!" pravi zamolklo in zamišljen obsedi.

3.

Pomagač.

Ne daleč od Krškega stoji grad, ki ga kmetje od nekdaj imenujejo "Šrajbarski turen". Ne spada le-sem, da bi preiskovali, zakaj se ravno tako imenuje. Sloveči stari zgodovinopisec Valvasor piše, da je bil morebiti kakšen "šribar" kdaj lastnik tega grada in da se je po njem prijelo ime. Dasi boljše razlage ne vemo, tudi te ne potrdimo. A saj to v naši povesti ni posebno važno.

Grad stoji na hribu. Proti Krškemu se razprostira planjava, na drugih straneh pa ga je objemal tačas, bolj še kakor današnje dni, velik gozd.

Šestdeset let pred našo povestjo že so bili uporni kmetje pridrli v ta grad in hudo gospodarili v njem.

Da se ne bi kaj takega več povrnilo, sezidal je bil šrajbarski graščak debelo in široko obzidje in na vsakem oglu postavil močan stolp, odkoder se je pozneje lahko branil ne samo nepokornim kmetom, ampak tudi še hujšim sovražnikom tedanje naše dežele, Turkom.

V ta grad smo videli jezditi imenitnega plemenitaša, barona Jošta Turna, premagalca in sodnika kmetskega cesarja Ilija. Bil je gospodarju v Šrajbarakem turnu nekaj v rodu in prišel ga je skoraj vsako leto po enkrat obiskat.

Jesensko solnce je poslednje žarke upiralo v goste vrhove velikanskega bukovja, Šrajbarekega turna v grajskem gozdu, kjer sta dva kmeta ravno sekire po tleh pometala in drug za drugim sedla na deblo, ravno okleščeno, nekoliko, da bi se počila od dnevnega dela, nekoliko, da bi se prav miru kako pomenila.

"Zdaj menda ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva. Kruha sva si že zaslužila, če je volja božja," pravi starejši.

"Saj gospod ni vse leto in dan toliko storil, kakor midva danes," odgovori mlajši.

"Kaj hočemo, ker je tako, že mora biti."

"Jaz pa pravim, da ni, da bi moralo biti," pravi mlajši in od jeze se mu zardi obraz. "Mi smo sami krivi, da nas tako imajo, kakor bi ne imeli duše, da moramo drugim delati, prej kakor sebi, in nam iztrgajo še to iz rok, kar pridobimo s krvami žulji. Jaz sem že dostikrat premišljal: če je Bog ustvaril zajca, ustvaril ga je ravnotako zame, kakor za graščaka. Drva rasto na zemlji božji zanj, kakor za nas, in vendar moramo mi pobirati slabe vrhove in brstimo, graščakova pa je debelina, katere sisaam niti posekati neče. Mi smo neumni. ej, Kosomana je bilo treba poslušati." — Pri tem imenu starejši kmet naglo skoči pokonci in se ozre okroginkrog ter dene prst na usta, šepetaje: "Tiho, tiho! Kaj, ako bi te kdo čul, da se meniš o Kosomanu!"

"Ti si strahopet. In ravno zato, ker je bilo lansko leto preveč takih, kakršen si ti, nista Ilija in Kosoman ničesar opravila. Da bi bili vsi poprijeli vile in sekire in z nami šli in s Kosomanom, kje bi bile zdaj graščine!"

"Boga zahvali in Mater božjo, da ne vedo, da si bil pri Kosomanu in tiho bodi. Naj bi kdo slišal, zapro te ali pa še obesijo, kakor so druge."

"Ali me boš ti izdal?"

"Oj, Bog obvaruj!"

"Jaz ti povem , ako bi zdsj le Kosoman, ki pravijo, da je v gori in da bo še enkrat vzdignil vojsko, ako bi zdsj le prišel in rekel: pojdimo! jaz grem precej ž njim."

"Lepo te prosim, Martin bodi tiho. Ti si neumen. Kaj sta nam pomagala Ilija in sin njegov? Ničesar! Enega so umorili, enega pa še bodo."

"Bog ve, kako pride. Boš videl, Kosoman je pravi, on jim jo bo še zagodel, jaz vem."

"Jaz grem domov," pravi starejši in dene sekiro na ramo. "Ti, Martin, pa pojdi v grad, laže hodiš kakor jaz, in povedi, da sva posekala, kar nama je bil odkazal."

Oba se napotita starejši kmet po eni, Martin po drugi stezi.

Poslednji ni bil še streljaj daleč, ko mu iz gošče nasproti stopi mož in seže v roko. Martin se oveseli in ustraši, ko spozna Kosomana. Nehote se ozre okrog, potem pa vpraša: "Kaj delaš tukaj? Ravno sem govoril o tebi."

"Slišal sem. Ali je res, kar si govoril?"

"To se ve da. Jaz zmerom pravim, da si ti mož in tvoj oče je bil pošten moš. Bog mu daj nebesa."

"Ti si rekel, da greš z menoj, če je treba," pravi Kosoman, "Ne z menoj. Sam pojdi v grad, kamor si namenjen. Tam pozvedi, kdo je danes prišel. Videl boš, če je res tisti, ki mu pravijo Jošt Turen, če ima sina s seboj. Izkušaj zvedeti, koliko časa ostane tu, kdaj misli oditi in kar še moreš. Vse to mi boš povedal jutri opoldne tukaj le. Čakal te bom. Ali mi boš storil to?"

"Vse, vse kar hočeš. Natanko bom zvedel, če le more kdo."

"Ne pripoveduj nikomur tega; ne, da si me videl. Jutri se pogovoriva kaj več," pravi Kosoman.

Martin še za njim vpije: "Pazi, da te kdo ne spozna in da se ne zapleteš v sitnosti. Pridi k meni spat."

Kosoman prikima in takoj potem ga Martin že ni videl.

4

Stric.

Storila se je noč. Tema je bilo, da človek ni videl ped zemlje pred seboj. Dež je začel liti, veter je zvišgal. V takšnem času človeku dobro de, če preskrbljen sedi pod streho v gorki stenici in posluša, kako sapa zaganja debele kaplje v zaprto okno.

Svetokriški fajmošter, častitljiv starček, je bil ravno odvečerjal in opravil svojo molitev.

Videti je možu kakšnih sedemdeset let, in skrb in žalost se mu bere z obličja. Večkrat vzdihne, potem glavo povesi in sedi tiho. Kaj je pač staremu možu? Morebiti ga obhaja misel, da je na pragu v večnost, da so njegova leta potekla in se mu bo ločiti od tega sveta ter težak odgovor dajati večnemu ostremu sodniku ? Tega ne. Vse njegovo življenje je čisto, pripravljen je stopiti pred sodnika.

Spomin drugih reči mu navdaje bridkosti in teži srce. On je brat nesrečnega llija, kmetskega cesarja. Oče njegov, bogat, svoboden kmet, je bil dal njega in njegovega brata v nekov klošter v šolo. Ilija je postal po očetovi smrti gospodar, on je dokončal učenje in postal duhovnik.

Pač je kmalu uvidel, že zgodaj uvidel, kakšne nesrečne misli goji njegov brat Ilija. Zdelo se mu je, da namerja vzdigniti se proti gosposki. Opominjal ga je večkrat lepo, očetovsko, naj si iz glave izbile takšne misli. Pravil mu je, da sveto pismo in cerkev zapovedujeta pokorščino postavljeni oblasti, ne samo dobri, temveč tudi preostri in hudi.

Toda vse je bilo zastonj.

Tako je moral pred letom učakati strašnih dogodkov, njegov brat je storil strašno smrt. Ali mu je Bog na onem svetu odpustil greh? Za to je stari duhovnik molil, ali zagotoviti mu tega ni mogel živ krst.

Stričnik njegov, Baltazar, Ilijev sin, ta je pregnan, ubežen, brez doma, izgubljen!

Kaj čuda, če je mož potrt in pobit, da vidno hira.

Te reči so fajmoštru rojile po glavi. Da bi se razmislil in našel tolažbe, jame brati iz svetega pisma. Komaj začne, ko zasliši, da nekdo, trka in kmalu, da gre njegova dekla odpirat.

Misleč, da bo treba iti h kakemu bolniku, zapazi šele, da zunaj tuli vihar in lije dež, vendar pravi: "Naj bo, volja božja je, dolžnost je sveta."

Zdajci stopi Kosoman v sobo. Bil je ves premočen.

Bodisi da je imel fajmošter že slabe oči od starosti, ali ker je bil Kosoman nenavadno oblečen in je nosil porastlo brado, starec svojega bratovega sina ni spoznal.

"Kaj bi radi pri meni?" ga vpraša.

"Prenočil ni rad pri Vas, stric!" odgovori mladi mož.

Duhovnik ostrmi.

"Baltazar!?"

"ali me niste poznali? Res, dve leti je že, kar sem bil zadnjič pri Vas. Postarali ste se."

Fajmošter vstane in primer Kosomana za roko. Solza se mu utrne iz očesa. Sedeta.

"Oj, prepozno prihajaš, ljubi moj, prepozno. Kaj je s teboj? Dve leti, praviš? Koliko nesreče v teh letih! Da bi tega ne bil učakal! Pa povedi mi, odkod prihajaš? Kaj počneš? Ali si dobil odpuščanja od gospodske? Od Boga?"

"Odpuščenja od gospodske, katere Vi mislite, nisem iskal in ga ne bom, če se do smrti klatim po gorah," odgovori Kosoman.

"Zmerom še takšen, kakor oče! Ne, tako ne smeš govoriti. Jaz vem, da ne smeš očitno pokazati se, skrivati se moreš, kajne?"

"Najvarneje je."

"No, vidiš, to ne gre. Prav je, de si prišel k meni, ljubi moj! Morebiti ti bom kaj pomagal. Jaz ne morem in ne smem prositi zate. Glej, ker sem brat tvojega nesrečnega očeta — Bog se usmili njegove duše — ne morejo me lehko videti. Toda imam prijateljev, ki bodo prosili zate; opat v Kostanjevici mnogo premore. Obljubi, de se poboljšaš in vse se bo naredilo. Kajne, da ti je žal, de si poslušal očeta, ki te je učil napak?

"Prositi ni treba zame."

"Mora se, mora. Sicer se boš ves izgubil. Rešiti moram tebe, sicer bom težko umrl. Ko bi ti vedel, kako hudo je meni, kako me srce boli za očeta tvojega ..." Starec ni mogel govoriti.

"Tudi meni, stric, je hudo. Ta reč še ni končana, niti pozabljena. Da bi tega ne bilo, če bi že prav prosili zame, zdsj je zastonj in nepotrebno. Nečem milosti od tistih, ki je nikdar poznali niso," pravi Kosoman jezno, in oči se mu nekako čudno ožive.

"Ni zastonj! Kdor trka, njemu se odpre. Ti si mlad, oče tvoj te je zapeljal. Ako bodo videli gospodje, da se hočeš vrniti na pravo pot, ti bodo radi prizanesli in postal boš zopet pošten človek. In Bog ti morebiti pusti dolgo življenje, da boš spoznal, kako zelo si zašel. Prosi za to!"

"To se bova še vse zmenila, stric! Storil pa bom, kar sem si namenil."

"Kaj si namenjen storiti?"

"K Vam sem prišel prosti nekoliko denarja."

"Kolikor imam, vse ti dam, Baltazar, samo poslušaj me." Rekoč fajmošter vstane in odpre omarico.

"Vzemi, kolikor hočeš, mnogo nimam."

Kosoman vzame nekaj malega.

"Zdaj povej, kaj misliš storiti! Ali bo tako, kakor pravim jaz?"

Kosoman upre oči v tla, precej pa se skloni pokonci in nekako odvažno pravi: "Stric! Legal ne bom, poresnici vam povem, kaj mislim. Nikar me ne pregovarjajte. Zastonj je. Glavo za glavo! Jaz moram enega tistih dobiti v roke, ki so mučili mojega očeta. Glavo za glavo, to sem se zarotil."

Kakor bi treščilo vanj, se zgrudi stari duhovnik na stol. Nobene besede ne more izpregovoriti. Srepo gleda stričnika.

"Enega, in sicer poglavitega imam že na sledi in gotovo mi ne uide. Kadar bom izvršil svojo dolžnost, potlej se vrnem k Vam in videli boste, kako bom pohlepen. Zdaj pa očeta svojega ne smem pozabiti. On bi tudi ne bil kar tako pustil, ko bi bil kdo meni kaj storil."

"Moj Bog!" vzdihne stric.

"Lehko noč, pri vas ne smem ostati," pravi Kosoman odhajaje.

" Baltazar!" kliče fajmošter, ko so se zaprla vrata za Kosomanom. Toda Kosoman ni slišal tega klica, ali ga ni slišati hotel, ne vemo. K stricu ga ni nazaj.

Da ubogi starec to noč ni zatisnil očesa, si je lehko misliti. Ilijev sin pa je prišedši iz stričeve hiše, pod plaščem skriti moč opasal priročneje, zavil se in krenil od Sv. Križa proti Šrajbarskemu turnu, ne mene se za dež in vihar, ki sta mu pihala okoli ušes. Nedaleč od grada je stala samotna koča, kjer se je še svetila luč. Tam potrka Kosoman na okence in zakliče: "Martin, odpri!" Vrata se odpro, Kosoman stopi v vežo. Nedolgo potem ugasne luč in sliši se iz koče le poluglasen pomenek. —

5.

Zmenjena ženitev.

Gospodar v Štrajbarskem turnu je bil vdovec. Imel je eno samo hčer, Heleno, katera je bila v tem času, ko se godi naša povest, blizu dvajsetih let. Njej je bila namenjena po očetovi smrti dediščina vsega posestva Štrajbarskega turna. Želel je torej oče dobiti zeta, da bi mu bil povolji, vreden naslednik njegovega rodu, podpora njegovi hčeri in njegovi starosti.

Ker je bila lastnina precej velika, se je ponujalo mnogo zetov, in starec je imel kje izbirati. —

Tudi baron Jošt Turen je prišel ravno s tem namenom, da bi ponudil mlajšega sina svojega, Viljema. Mudil se je v gradu že več tednov. V tem je zapazil grajski gospodar in gotovo ž njim vred tudi njegov gost, da se je med lepo Heleno in mladim baronom sklenilo prijateljstvo, o katerem ni mogel dvojiti nihče, kam meri.

Graščak, kateremu se je mladi Turen vedel močno prikupiti, ni bil nejevoljen te zveze in pogodba med očetoma je bila hitro gotova in sklenila sta zaročitev.

Ker se je pa mladenič obema zdel še premlad za tako važen korak, ki človeka veže za vse življenje, in ker je graščak po pravici dejal, da je v tedanjih nevarnih časih treba trdnega, zvedenega gospodarja na gradu, sta se pobogala, da se odloži poroka še za dve leti. V tem pa je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele, da se čemu priuči, utrdi značaj in postane bolj moški. —

Ker se po tej pogodbi med očetoma, katere sta se veselila tudi sin in hči, ni več prav spodobilo, da bi mlada namenjena si zaročenca stanovala pod eno streho, ukrene baron Jošt Turen zapustiti s svojim sinom gostoljubnega starega prijatelja na Šrajbarskem turnu in vrniti se na eno svojih graščin, katerih je imel več.

Debel sneg je bil zamel. Potovanje je bilo torej tačaš, ko še ni bila dežela preprežene s cestami, prav težavno. Silil je graščak gosta naj ostaneta še nekoliko časa, da odkopni sneg, ali da se vsaj razhodijo pota.

Vendar, ker se je že bližal Božič in iz gori omenjenih razlogov ostane Jošt Turen pri svojem sklepu in določen je bil dan slovesa in odhoda. —

Bilo je mrzlega meglenega jutra. Hlapci so imeli konje osedlane v dvoru, starca dva si sežeta v roke, nevesta se jokaje poslovi od mladeniča in takoj potem odjašeta plemenitaša oče in sin s svojim hlapcem in z dvema oboroženima služabnikoma, katera jima je bil graščak vsilil za spremstvo do polupota rekoč: da morebiti vendar ni tako varno hoditi po samotnih potih, kakor bi si mislil.

Kmalu je gosta megla zakrila odhajajoče krdečce očem starega graščaka in njegove hčere. —

"Zdaj bova zopet sama, Lenica," pravi oče in se obrne v grad. Te besede izvabijo vnovič solze iz oči nevestinih.

"No, dve leti bo kmalu minulo, in potlej bosta združena za zmerom; saj tudi prej nisi jokala, ko ga še poznala nisi," pravi starec smeje se.

"Jaz se bojim, da se ne bi pripetilo kaj hudega."

"Bodi pametna," pravi oče in oba gresta iz dvora v grad. —

6.

V vinskem hramu.

Ravno to jutro navsezgodaj je bila v samotnem vinskem hramu nedaleč od pota, ki drži od Šrajbsrskega turna proti Savi zbrana druščina devetih mož.

Sedeli in stali so okrog soda in lončena majolika je romala okroginokrog. Pol hleba kruha je držal eden v roki in ga lomil in ponujal zdaj temu in onemu. Vrata so bila priprta, tako da je bila napol tema. Tiho so se pomenkovali. Ob stenah so bile prislonjene sekire, debele težke palice, v katere so bili zabiti ostri žeblji, in dve puški.

Bili so to pregnani, ubežni kmetje iz poslednjega punta. Vsi so bili nekako divjih, odurnih obrazov. Kosomana lahko spoznamo med njimi. —

"Le pijte, koliko morete," pravi Kosoman, "samo varujte se, da ne bo kateri pijan. Težko delo imamo. Srčnosti bo treba."

"Martina še ni. Morebiti ga ne bo in potlej ne vemo, ali bo kaj ali ne," pravi eden možakov.

"Gotovo pride povedat, kdaj pojde oni gosposki pes iz grada."

"Kje ga bomo prav počakali?" vpraša drugi.

"Doli v ovinku" — pravi Kosoman. — "Pol nas stopi v goščo na eno stran pol za skalo na drugo. Ko bodo prijezdili mimo, planemo hitro nanje in jih pomečemo na tla. Hlapca malo obstreljajte, potlej naj uide, če hoče. Njega nam ni treba, da imamo le starca, in dobro je, če dobimo še sina. Le naglo storimo, da se ne bo utegnil braniti, zakaj trden je še in mnogo opravka bi imeli ž njim, ako se mu posreči dobiti meč iz nožnic. Sina se še mleko drži; njega vsak potare. Saj nas je devet, a tam je le eden."

"Kaj pa, če jih bo več?" Če bo kaj hlapcev s Turna?"

"Saj jaz vem, da bodo samo trije. Martin je bil včeraj v gradu in je slišal, da ne mara, naj bi ga kdo spremljal," pravi tretji.

"Lotimo se jih, če jih le več ne bo, kakor nas," pravi Kosoman.

"Potlej pa pobijemo, kar se da," pristavi drugi.

"Njega ne do smrti. Živega moramo imeti."

Zdaj zaslišijo stopinje po snegu in umolknejo. Vrata zaškripljejo, Martin stopi v hram in pravi: "Le hitro, predno bo eno uro, mislim, da bodo šli."

"Koliko jih je?" vpraša Kosoman naglo.

"Pet," odgovori oni.

Vsi malo osupnejo.

"Katera dva še?" vpraša eden.

"Tista dva Vlaha, ki v gradu služita.

Kosoman zaškriplje z zobmi. Ta dva hlapca sta bila znana, da sta trdna in da sta bila že večkrat v boju. Da v svoje tovariše ne sme posebno mnogo zaupati, to je Kosoman vedel.

"Vendar mi uiti ne sme. Hajdimo!" Izpijo iz majolike, pobero vsak svoje orožje in za vrstjo odhajajo skozi vrata. Martin ostane sam. Da bi utolažič svojo vest, ki mu je morebiti očitala, da je po iškarijotovo izdal človeka in mu pomagal do nesrečne smrti, sede k sodu in začne piti na vse duške.

V tem oni možje tiho koračijo skozi vinograde do gozda in potem med drevjem proti po. Sneg je bil zmrznil tako, da se ni udiralo in sled se je komaj poznala.

Pridejo do mesta, ker so bili namenjeni prežati. Kosoman jih razstavi in jim zopet zatrdi, kako naj se nosijo. Tistima dvema, ki ata imela puški, veli, naj merita vsak v enega Vlahov, grajskih hlapcev. Počenejo za grme in za veliko skalo in vse je tiho. —

7.

Prvi poskus maščevanja.

Bila je še malo razhojena pot. V zmrzlem snegu so se konjem udirale noge, da so jim bili členki nad rogom krvavi. Zato je baron Jošt Turen ukazal, konj ne preganjati in jezdili so prav počasno. Kjer so bila pota slabša in ožja, so šli kakor divje gosi, drug za drugim v vrsti. Le po nekaterih mestih sta jezdila oče in sin vštric. —

Bodisi, ker je namen svoj na Šrajbarskem turnu prav dobro dosegel, ali ker je bil prav dobre volje. In četudi ni imel po svoji nekako ostri naturi navade z Viljemom, sinom svojim, govoriti o samem sebi, mu je danes pravil različne dogodke iz svojega življenja, o turških bojih, v katerih je bil on poveljnik in zmagalec, o poslednji kmetski vojni itd. Ravno ker je bilo to nenavadno, ga je poslušal sin zvesto in z nekako otroško hvaležnostjo, tako da so mu hitro izginila grenka čuvstva prezgodnje ločitve od namenjene mu neveste. —

Naposled mu je oče pravil o kazni, katero so bili on in drugi obsodili Eliju, takoimenovanemu kmetskemu cesarju. —

"Meni se zdi, oče," — pravi Viljem — "da je bila to prehuda kazen, ker ste ga z razbeljenim železom umorili. Ta človek je bil vendar hraber in pogumen mož. Ali bi ne bilo pravičneje kar ustreliti ga, ali ob glavo deti, da bi bil storil lažjo smrt?"

"Tega ti ne umeš" — odgovori oče. — ""Zgled in strašilo smo morali dati temu nepokornemu ljudstvu za večne čase. Kmet je trdovratnejši če bolje ravnamo ž njim. Nobena kazen zanj ni prevelika, če se predrzne ustavljati. S prizanašbo in dobroto ne boš nikdar dobro opravil pri njem."

Sin morebiti ni bil uverjen o tem ali ker je oče rekel, da je tako, je moral verjeti, zakaj oče je bil star, izkušen in spoštovan pri pametnih ljudeh, kateri so bili tudi po sinovi misli le plemenitaši.

"Menite li, oče, da so kmetje zdaj za vselej ukročeni?"

"Malo ima to ljudstvo razuma«" — odgovori baron — "vendar naši meči so jim že toliko pomeščali trde glave, da bodo menda uvideli, da niso za orožje ustvarjeni, če jim ga mi ne damo v roke, torej tudi ne, da bi z nami bili v eni vrati. Uvideli so, da ne pomaga drugega, kakor pokornost. Jaz sem imel lani samo petsto v naglici zbranih ljudi in dvetisoč sem jih razpodil v pol ure. To jih bo najbrž poučilo. Menda se ne bodo z glavo zaletavali ob kamen."

"Pa pravijo, da je tistega Ilija sin še živ. Ta bi morebiti vnovič kaj začel."

"Ni se bati. Ne bo dolgo, da ga dobimo, in šel bo za starcem svojim."

V takih pomenkih so bili prijezdil blizu ovinka, kjer so kmetje s Kosomanom prežali nanje.

Po sreči ali nesreči je pomolil eden teh mož izza grma glavo, da bi videl, kako blizu je sovražnik.

Viljem ga je videl.

"Tam za onim grmom je nekdo skrit," pravi kazoč očetu na ono mesto. Stari vojščak pogleda tja, pa pravi; "Ti potuhnjenci se niti ne upajo človeka srečati. Rajši se skrije."

"No, bomo videli, kaj dela."

Viljem pokliče enega hlapcev, ki so jezdili nekoliko zadaj, in mu veli: "Pojdi dalje in spodi izza onega grma zajca. Videl sem ga."

Hlapec, grajski Uskok, misli, da je res zajec tam, izpodbode konja in hitro je bil v ovinku.

Ta hip poči puška, hlapec se zvrne raz konja in pade v sneg. Kosoman in njegovi tovariši skočijo na pot in obsujejo barona in njegovo krdelce. Drugi strel ni zadel nobenega.

Vname se boj. Kosomanu že zaraditega ni šlo po sreči, ker ni mogel barona nenadoma napasti.

Težki baronov meč v hipu ob tla vrže dva kmeta, ki sta se nerodno branila s svojima sekirama, trije pobegnejo takoj, trije kmalu za njimi.

Kosoman opazi, da je sam, popusti mladega barona, kateremu je bil izbil meč iz rok in ga vrgel na tla, in ker ni hotel, da bi ga pobili ali ujeli, uide v goščo, kamor ni mogel nihče za njim. Bil je poslednji čas zanj, zakaj oče je zapazil v kaki nevarnosti je sin. Viljem je bil prav malo ranjen. Ravno tako baronov hlapec.

Vrnili so se na Šrajbarski turen. S strahom je graščak čul to novico. V naglici pošlje vse svoje oborožene hlapce pretakat gozd, in nekaj drugih po ranjenega hlapca in dva kmeta, ki so obležali na mestu.

Samo ob sebi se razume, da se je baronovo odpotovanje zopet odložilo.

Eden hlapcev je bil v bojo spoznal Kosomana. Hitro se po vsi okolici razširi ta novica. Vsi so pričakovali, da je to samo začetek nove kmetske vojne.

Proti večeru pridejo hlapci nazaj. Prineso ranjenega tovariša, onih dveh kmetov ni bilo nikjer. Tudi v gozdu niso videli žive duše.

Samo Martina so našli v vinskem hramu pijanega. Ker je graščak menil, da ta morebiti kaj ve, dal ga je zapreti. Ko se je izgreznil, so ga ostro izpraševali in mu žugali, če ne bo povedal resnice. Martin se naredi neumnega, pravi, da ni slišal in videl ničesar, da je mislil iti v neko sosednjo vas, medpotoma našel oni hram odprt in šel vino pit.

Drugi dan pa je bila Martinova koča zaprta in njega ni bilo nikjer. Ljudje so si šepetali, da je šel v hribe h Kosomanu.

Tudi stari svetokrižki fajmošter zve vse te reči in ta žalostna novica ga tako pretrese, da si zatrdno nameni, izbrisati stričnika iz spomina. Da pa dobri mož tega ni mogel, priča to, ker mu je žalost sanj prinesla dolgo bolezen, od katere je do prve pomladi komaj malo okreval.

8.

Dve leti potem.

Preskočimo dve leti.

V dveh letih se na svetu mnogo izpremeni in predrugači. Kosomana ni bilo več v tem kraju. Nihče ga ni videl. Le pravljica je vedela pripovedovati čudne reči o nekem možu, kateri je z velikim krdelom malovrednih obupanih ljudi, ki so se morali odtezati svetu, stanoval stanoval v kamenitih solčavskih gorah. Ta pravljica je trdila, da se ta razbojnik imenuje: sin kmetskega cesarja, da je strah in groza bogatim gradem in popotnim plemenitašem. Pravila je, da pri kmetih ne pleni, da ne stori žalega ubogemu vaščanu, da je pa že nekaterega gosposgega človeka za vselej zmanjkalo s ceste, da iz grajskih čred pobira vole itd.

Mnogo so se višji oblastniki trudili, uloviti tega roparja; toda vtaknil se je v hribe, kamor ni nihče mogel za njim, da bi bil živ prišel nazaj. Več časa ni bilo slišati o njem, pa pokazal se je s svojo četo zdaj tu, zdaj tam.

Le enkrat je bil prišel v obližje Šrajbarskega turna, v Sv. Križ svojega strica obiskat na mrtvaškem odru.

Stari fajmošter je bil po dolgi bolezni umrl. V svojem testamentu je bil oporočil, da polovico njegove zapuščine dobi Baltazar, njegov stričnik, če se drugega, poštenejšega življenja poprime in dobo pomiloščenje od gosposke.

Dobri starec, ki je mnogo grešnikov videl vrniti se na pravo pot, je upal do poslednje ure, da se mora tudi on, zadnji ud stare poštene rodovine, vrniti na pot, katero je bil zgrešil.

To je Kosoman zvedel, dasi tudi je bil daleč od njega. Pozno ponoči je prišel z oboroženo druščino, slovo jemat od mrtvega moža, ki je v življenju vedno govoril za blaginjo njegovo, svetoval, delal in molil. Ljudje, ki so ravno pri mrliču čuli in s strahom in grozo videli glasovitega moža stopiti v izbo in jokati, so se čudili in dejali: "kaka škoda za takšnega človeka."

Samo pol ure se je pomudil. Več ga ni bilo v dveh letih v tem kraju. Tudi po zapuščini ni nikdar vprašal.

Graščak s Šrajbarskega turna, ki je bil, kakor smo že povedali, tudi prileten, je bil oslabel v teh dveh letih tako, da ni mogel iz sobe. Videl je, da se mu smrt od dne do dne bolj bliža. Največja njegove želja je bila, naj bi še nekaj časa živel in omnožil hčer tako, da bi videl, da je prav. Zato je svojemu prijatelju, baronu Joštu Turnu poročil, naj se podviza s sinom in uresniči to, kar je bilo pred dvema letoma dogovorjeno in sklenjeno.

Ker graščak še sam ni mogel nikamor, je imela Helena, njegova hči, skoraj vse skrbi, ki se tičejo gospodarstva in gospodinjstva. Podložniki Šrajbarskega turna so bili ti izpremembe jako veseli, čutili so razloček med starim čemernim ukazovalcem, kateremu ni bila nobena reč storjena povolji, in med novim, dobrosrčno, z vsakim prijazno Heleno, katero so spoštovali starci in mladci. —

Znano je bilo med ljudstvom, da je za njihovega prihodnjega gospoda namenjen baron Viljem Turen, sin slovečega premagalca Kosomanovega oddelka kmetske vojske. Ljudje radi sina sodijo po očetu. Oče pa je bil med ljudstvom prav na slabem glasu. Govorica je še poviševala okrutnost in neusmiljenost, s katero se je izkazoval pri kaznovanju ujetih kmetov iz zadnje vojske. Tudi se je govorilo, da ne dela posebno dobrotljivo in prizanesljivo s podložniki svojih graščin.

Mislili so, da mora sin biti takšen, kakršen je oče. V domačih pomenkih so torej podložniki Šrajbarskega turna večkrat ugibali in tožili si, kaka škoda je, da dobra grajska gospodična dobo moža, ki ji ne more biti čisto nič enak. Ravno zaradi tega niso imeli tiste zaupljivosti in ljubezni do nje, katero je lepa devica, tolažiteljica bolnikov in nadložnikov in pomočnica v vsaki bedi, zaslužila po vsej pravici.

Priprave za veliko slovesno svatovščino se začno delati na gradu, povabila se razpošljejo bližnjim in daljnim sorodnikom in sosedom. Tudi podložnikom je ukazano, kaj bodo imeli storiti, da se poviša slovesnost veselega dne.

Prior iz bližnjega kostanjeviškega kloštra, gospod plemenitega stanu, prijatelj graščakov, je obljubil, da pride sam sklenit sveto zvezo.

9.

Dva služabnika.

Dolžni smo bralcem svojim dogodek iz nekaj časa poprej povzeti, kar se nam zdi imenitno za daljni razvitek naše povesti. —

V tistem času, ko so povsod kraljevali nezaupnost, nevernost in nemir, so se morali graščaki preskrbovati z zvestimi služabniki, na katere so smeli zaupati ob vsaki priliki. Ker tvojim podložnikom niso zaupali sebe in svoje vernosti, najemali so si popotne vojščake iz Nemškega, takoimenovane "Landsknechte," tiste ljudi, o katerih je znano, da so služili vsakemu, kdor jih je dobro plačeval in niso posebno tenkovestno vpraševali, ali jih rabi za dobre, ali slabe namene. —

Ravno tako, kakor te nemške vojake, so jemali v službo posebno dolenjski plemenitaši jako radi Uskoke ali, kakor jih ljudje še dandanašnji imenujejo Vlahe. Ti so veljali kakor zanesljivi, vsem plemenitaškim željam z radovoljnostjo služeči ljudje in hrabri bojniki.

Na Šrajbarskem turnu je gospodar potreboval več hlapcev. Rad je torej v svojo službo vzel dva Uskoka, ki sta se prišla ponujat.

Eden izmed obeh je bil precej postaran, grdega, odurnega obraza in ne prijaznega vedenja. Imenoval se je Peter in je trdil, da je že služil pri nekem manjšem, malo znanem graščaku blizu Ljubljane. Drugi, Janko, je dejal, ds ni bil še nikjer v službi in je bil mlad fant, čednega obličja, pa nekako lokavega, potuhnjenega vedenja. —

Heleni oba nista bila povolji in je rekle očetu, naj ju kakor neznancev ne jemlje v hišo. Pa starec se v tem ni dal pregovoriti, rekši, da ljudi že po obrazu pozna, kateri so pošteni, kateri niso. Vendar je deklica vkljub tej očetovi modrosti neko nenavadno slabo nagnenje imela do teh dveh novincev. Zdelo se ji je — menda po čudni, marsikateremu človeku in sosebno ženskemu spolu urojeni slutnji — da ta dva človeka nista prinesle blagoslova božjega v hišo.

Navada in čas nekako oslabita vsako čuvstvo.

Tako je sčasoma tudi Helena jela misliti, da ta dva krivično sodi. Zakaj delala sta pridneje kakor drugi, slušala sta vsak ukaz in sploh ni bilo očitno videti nobene napačnosti.

Čudno je pa bilo, da sta ta dva hlapca imela denar za pijačo in druge raztroške, in sicer mnogo več, kakor sta mogla zaslužiti.

Tudi to bi se bilo lehko komu čudno zdelo, da se izprva nista pečala z drugo družino, tihe pomenke imela med seboj, ob praznikih večkrat kam izginjala, sicer pa vse v gradu ogledala, vsakega dela se lotila.

Šele nekaj tednov pred namenjenim svatovskim dnevom se jameta drugim hlapcem, toda samo svoje vrste, namreč Vlahom, bližati in sosebno z dvema zvesto se pomenkovati.

Kaj so se ti poštenjaki menili, ni nikdar nihče zvedel. Samo mladi pastir, deček trinajstih let, je čul nekdaj ponoči nekoliko besedi, katere so ga postavile v veliko nevarnost, dasi tudi jih ni razumel.

Zaspal je bil namreč v hlevu, kjer so se shajali tudi oni štirje Vlahi vsak večer. Nobeden izmed njih ga ni bil zapazil. Ko se fantič prebudi, je dejal ravno stari, grdi Peter enemu hlapcu: "Več boš zaslužil pri njem, kakor pri katerembodi gospodu. On ima, kolikor hoče. Dal ti bo kolikor nama."

"Kaj pa bo, ako se zve?" vpraša drugi Uskok.

"Kako se bo zvedelo? Molči, pa je dobro. Mi nimamo drugega opravka, kakor v roke mu pripravimo tega plemenitaša, kadar pride. Plačal nam bo dobro. Kaj bo potlej počel ž njim, to nam nič mar. Kadar to opravimo, zapustimo hitro grad."

"Naprej plača!"

"To je, da! Kaj meniš, da sem jaz tako brezpameten in Janko! Jaz nikomur ne zaupam. Tudi temu Kosomanu ne, čeravno ga poznam. Njemu je vseeno, ali ima kaj, ali nima."

"Velja!" pravi oni in Udari v Petrovo roko.

Zdajci zagledajo pastirja v slami. Petrovo obličje še bolj zatemni in morebiti v prenaglici sname Vlah skrit nož izza pasu. Eden ga začne pogovarjati, rekoč, da ni fant slišal ničesar in da ne bo pravil.

Zažuga torej prestrašenemu dečku vse muke in kazni, ako črhne besedico o tem, kar je slišal, potem ga bacne z nogo in spodi iz hleva.

Samoobsebi se ve, da je bilo pastirja strah le misliti o tem.

10.

Poroka.

Zaželjeni dan pride. Lepega poletnega jutra je bilo, nebo jasno solnce je veselo vzhajalo, kakor bi se z veselimi ljudmi vred veselilo tega dne.

Svatje so prihajali od vseh strani, imenitni in neimenitni plemenitniki s svojimi ženami in hčerami, na lepih konjih in brzih vozovih. Tudi ženin s prejšnjim krdelom sorodnikov svojih je bil prijezdil še prejšnji večer.

Da bi se ta veseli praznik na Šrajbarskem turnu praznoval slovesneje, je bila poroka uganjena v bližnji samotni podružni cerkvici, katero so nekdanji pobožni posestniki Šrajbarskega turna postavili na svoje troške. In da bi bil ta dan res praznik, je bilo kmetom ukazano, da ne smejo ničesar delati, ne doma ne na polju. Tlačanje so tej zapovedi tem laže in toliko rajši bili pokorni, ker so vedli, da jih bo čakal v grajskem dvoru danes velikanski sod vina in dolga miza mesa, česar ne dobo vsak dan.

Pred omenjeno cerkvico je stala na obeh straneh poti do cerkvenih vrat množica radovednih ljudi, ki so ogledovali dolgo vrsto svatovskih gospodov in gospa, njih lepe bogate obleke, z zlatom in srebrom okovane meče, uzde in sedla in naposled vrsto jezdečih oboroženih hlapcev, z divjimi, neprijaznimi obrazi in zaničljivimi pogledi.

Med to množico sta stala v največjem vretju skrita tudi dva moža, ki sta pazljivo gledala, sicer pa vedno molčala. Eden izmed njiju je celo štel vse oborožene člane svatovske vrste. Ko mu je prišel baron Jošt Turen na vrsto, se mu je ravznelo oko in gotovo se jegledaje za njim, uštel za nekaj parov.

Poslednji v vrsti so jezdili domači hlapci. Vlah Peter zagleda omenjenega moža med zvedavimi kmeti in mu pomiga z očmi. Nekaj blizu stoječih to opazi in obrne oči tjakaj.

"Takšen je kakor Kosoman," so šepetali kmetje, pa predno je kdo videl, kako in kaj, že onega moža ni bilo nikjer.

Množica jame vreti v cerkev, kjer je kostanjeviškega kloštra prior imel maševati pred poroko.

Za svate so bile spredaj pri oltarju napravljene klopi, kmetsko ljudstvo je stalo in sedelo zadaj.

Služba božja se prične. Kakor je navada, jih je mnogo molilo, mnogo pa jih je tudi bilo, ki so stali razmišljeni, pozabili, da so v svetišču božjem in z nespodobno zvedavostjo ozirali se in opazovali zdsj tega zdaj onega.

Med temi je bil tudi Kosoman. Stal je v kotu, naslanjal se na zid in v enomer gledal v ono klop, kjer je sedela nevesta poleg ženina, in poleg ženinovega in svojega očeta. Očitno je bilo da ni molil niti za svoj, niti za blagor novo-zaročencev. Bil je bled, srepega pogleda, ustnice je tiščal vkup.

Tudi tukaj ga ljudje zapazijo. Več oči, ki so bile prej obrnjene v svate, se je uprlo zdaj v Kosomana. Ljudje jamejo glave stiskati vkup, tiho šepetati in kazati nanj.

Zapezivši to, pogleda Kosoman nejevoljno in zaničljivo po ljudeh, migne svojemu tovarišu, ki je bil tik njega, in odide iz cerkve. Izmed graščakov in hlapcev ga ni opazil nobeden. Tudi jih je bilo stalo med njimi, ki so ga poznali.

Maša in poroka je bila končana.

Svatje se napotijo v grad na pirovanje, radovedno ljudstvo se razkropi. Tu ugibljejo stare ženice o prihodnji usodi mlade neveste, tam sodijo ženina, drugje pa kmetski možaki zmajujejo z glavo, govore o prihodnjem gospodu, ki ne obeta ničesar posebno dobrega, ali pa skrivnostno povprašujejo, kaj pač pomenja to, da se je glasoviti Kosoman zopet prikazal in ravno na tem mestu. Vsi so teh misli, da je ta čudni mož zelo pogumen in predrzen, ker se upa sam prikazati in še takorekoč nastaviti sovražnikom svojim. Ravno tako so zatrdno mislili, da se bo v teh dneh zgodilo kaj posebnega. Skrbno so se pa varovali o tej reči govoriti tako, da bi, bil kakšen plemenitaški hlapec kaj slišal, zakaj nobenega med njimi ni bilo, da bi bil hotel spraviti moža v pogubo, o katerem so vedeli, da se je z očetom svojim vred boril za njihove pravice, in da, čeravno je zdaj ropar — kmetom ne dela žalega. "To nam nič mar," so rekli razhajaje se, pa nekateremu se je videlo, da ga na bi posebno bolelo, če Kosoman "gospodom" katero zagode.

11.

Svatovanje.

Na Šrajbarskem turnu že dolgo let ni bilo takega vedelega hrupa, kakor današnji dan.

Gospoda se je bila zbrala v veliki, najlepši, za to slovesnost posebno okrašeni sobi okrog dolge mize. Ženin in nevesta, ki sta sedela na prvem mestu vkup, sta čutila in menila, da je ta dan najsrečnejši v njiju življenju in vtopljena v radosti prejemala tiho voščila okrog sedečih svatov.

"Zdaj bom lažje umrl," je rekel stari domačin Joštu Turnu in solza je trdemu možu igrala v očesu.

"Zdaj ne mislimo na smrt, prijatelj! Odšla nama obema ne bo, danes pa bodiva vesela. Smrt je žalostna, ne govoriva o nji," pravi ženinov oče.

"Lepa dvojica je to," ugiblje eden svatov. — "Prav ustvarjena ata drug za drugega."

"Bog ju živi," odgovori drugi in izprazni kupo starega vina.

Nekateri so se domišljali lepih dni svoje mladosti in dne svoje poroke, nekateri so se, videči tu srečo in zadovoljnost, natihoma pokesali, da niso v svoji mladosti, ko je bil za to čas, tudi svatovali. Drugi so si pravili razne reči ali poslušali, kaj častiti prior kostanjeviškega kloštra, kaj ve povedati ta in ta veljavni mož, ta in ona žlahtna gospa.

V drugi sobi so bili nižji ljudje, hlapci in služabniki, kar jih ni bila treba za postrežbo.

Tukaj je bil hrup glasnejši. Jedila in vina je zmanjkovalo hitreje. Nobeden ni pazil, da ne bi preveč zaužil božjega darova. Pomenek je bil glasnejši, besedi ni izbiral nobeden. Smeh, kričanje, bahanje s svojim junaštvom, šala, prepir, pomirje in zopet prepir — vse se je vrstilo in pričalo, da graščakovo vino stopa v glavo.

Tretja in poslednjo vesela družba je bila na dvorišču. Tam je bil nastavljen velik sod in tlačenje, grajski podložniki iz okolice, so stali okrog njega in si točili, kolikor je kdo mogel zaužiti. Sekali so počene koštrune, in se mastili ž njimi, ukali in plesali.

Da so bili plemenitaši taki gospodje, kakor je bil graščak iz Šrajbarskega turna doma, pač se ne bi bilo nikdar bati kmetskih uporov.

Graščak je večkrat prihajal pogledovat okrog, da ne bi kje česa primanjkovalo. Danes je bil prijazen, ogovarjal je hlapce in kmete in poslednji so rekli: "Saj vendar gospoda ni tako huda, kakor se časih vidi."

Stari pregovor veleva: ne hvali dne pred večerom. Veselje se ti hitro lahko izpremeni v žalost, srečo ti naglo skali nenadna nesreča.

Tako se je zgodilo tudi grajskim svatom, kakor bo bralec zvedel iz naslednjega.

12.

Čudna ciganka.

Po vsej pravici trdijo, da je bil prednanski svet naših očetov sploh vernejši in pobožnejši, kakor današnji. Ravnotako res je pa, ds so bili ti naši dedje, kar manj poučeni in omikani od nas, globlje zakopani v praznih verah in vražah, česar jim nikakor ne moremo šteti na dobro in koristno.

Nespametna prerokovanja o srečni in nesrečni prihodnjosti so bila, ne samo med prostim ljudstvom, kakor je to žalibog še današnji dan, tudi med višjimi stanovi navadna in verovalo se je takim abotnostim.

Nič hudega torej ni bilo, ko se je popoldne po gradu zvedelo, da je prišla ciganka, ki zna prerokovati.

Bila je ta ciganka kaj nenavadne postave: široka črez pleča, nekako moškega obraza, nerodne hoje za svojo obleko in ostriženih rjavih las. —

Ustavila se je najprej na dvorišču, kjer so ji pijani kmetje ponujali piti. Pila je bolj, kakor navadne ženske pijo, potem kmetom natihoma prerokovala, da ta gospod, ki danes svetuje, ne bo dolgo na Šrajbarskem turnu, ker je sin Jošta Turna. To je bilo možakom povolji, in dasi tudi se ni upal nobeden besedice izpregovoriti, boje se, da bi ga kdo ne slišal, namežikovali so si vendar pomenljivo.

Hlapci so poklicali ciganko k sebi.

Med temi je bil tudi vlaški Peter. Debelo gleda čudno oblečeno baburo. Zdajci pa se obrne od nje stran. Spoznal jo je.

Več hlapcev ji je pomolilo roko, da je prerokovala iz črt na dlani. Vsakemu je bilo mnogo dobrega namenjenega.

Naposled pride vrsta do vlaha Petra.

Ciganka gleda v njegovo dlan in pravi, da ima ta Peter čudno usodo, katere ne sme očitno povedati. Stopita torej malo v stran. Ciganka vzame Petrovo roko in kakor bi mu prerokovala, mu pravi tiho: "Jaz sem Kosoman. Upijani hlapce, kolikor moreš. Pridi za menoj, kadar pojdem iz grada. Počakam te v grmovju za zidom. Plačilo boš imel veliko."

Drugi so s hrupom in krikom hoteli zvedeti od Petra, kaj mu je povedala ciganka. Ta je tiho sedel, zamišljena ciganka, ali bolj prav preoblečeni Kosoman pa je šel v gosposko sobo, kamor je bil poklican, da bi novozaročencema prerokoval veliko in dobro srečo.

Pač se je morebiti srce treslo v prsih predrznemu možu, ki je v smrtno svojo nevarnost stopil med svoje preganjalce sam, neoborožen, v okornem ženskem oblačilu.

Oko mu je zaplamtelo, ko je tu videl bogato obloženo mizo, izbrana jedila in vino v dragocenih posodah in si je morebiti mislil: vsega tega nimajo drugi ljudje, ki bolj delajo in molijo, kakor vi. —

"Kaj stojiš, baba? Povedi koliko vnukov bomo imeli", pravi stari baron Jošt Turen.

Nekako boječe se obrne nevesta od ciganke k mlademu svojemu možu in pravi:

"Meni je ta ženska zoprna. Nečem, da bi mi prerokovala. Naj gre."

To sliši njen oče in kakor je bil svojeglav in bi bil radovednim svatom v tem hipu rad ustregel, pravi:

"Imej pamet, pokaži babi roko."

Helena zmaje z glavo.

Ženinov oče, ki ni hotel, da bi jo silili, pravi. "Saj ciganka tudi tako ve. Povedi baba, koliko hrabrih sinov in lepih hčera bo na Šrajbarskem turnu?"

" "Mnogo še!" odgovori preoblečeni Kosoman.

"To vemo brez tebe. Ali, koliko vnukov mojih?" vpraša baron jezno.

"Nobenega!" zakriči Kosoman tako divje, da so se vsi prestrašili.

"Vrzite babo venkaj!" vpije hišni gospodar. Toda Kosoman se je bil takoj obrnil in izginil. Trenutek pozneje ga ni bilo v gradu.

Skalil je bil svatom vse veselje. Vsakemu izmed njih je bila strahovita ciganka s povzdignjeno besedo pred očmi. Ako tudi so se nim prstom in z grozno preroško nekateri trudili družbo zopet pripraviti v veselje in razložiti si, vendar, kakor bi bil hudobni duh tu prepodil vsako radost in sobo da ciganka ne ve ničesar, bilo je napolnil z zrakom, ki je vsakemu nekako težil srce.

Proti večeru so se nekateri daljni svatje jeli odpravljati in so tudi odšli. Kar jih je ostalo, so se oprijeli, to se ve, da moški, prav dobro vina, katero jim je glave omotilo, in jih zopet razvedrilo. Nekateri so se bili tako nalezli božjega daru, da so morali druščino popustiti in iskati postelje, kjer so trdno pospali nevedoči za nevarni oblak, ki se je vedno bolj razpenjal nad njimi.

13.

Pred gradom.

Kosoman je vznak ležal ne daleč od grajskega obzidja za grmovjem. Več ni bil opravljen kakor stara ciganka, vrgel je te cunje stran in je bil v navadni obleki, oborožen z mečem in nožem.

Noč se je bila storila, brezštevilne zvezde so se bleščale na jasnem, prijaznem nebu. V prsih pa Ilijevemu sinu ni bilo jasno. Njegov krvavi namen, katerega je že toliko časa nosil s seboj v prsih, namreč maščevati očetovo strašno smrt na poglavitnem njegovem sodniku — ta namen se je imel izvršiti nocoj. Pač se je mlademu možu od znotraj še oglašala vest in na misel mu silila beseda božja, ki pravi: maščevanje je moje, ne išči si sam pravice! Ali vajen je bil teh misli. Kakor je živel v divji naturi, v strmi gori, med surovimi tovariši, tako je bil sam postal čedalje bolj neobčutljiv za vse, razen za maščevanje. Ljubil je nekdaj očeta svojega, kakor ga ljubiti more le sin. Ko ga je izgubil, ko je slišal, kakšno grozovito smrt je storil, se je izpremenila vsa njegova ljubezen do očeta v neizmerno, ognjeno sovraštvo do tistih, ki so mu vzeli očeta.

Tako se iz lepe kreposti porodi pregreha, tako iz dobrih tal vzraste slabo seme.

Kosoman je torej tu čakal podkupljenega grajskega hlapca, Vlaha Petra. Dolgo ga ni, kaj li je to! Mesec že vzhaja izza gozda. Čas je.

Vendar že. Zasliši tihe stopinje in spozna Vlaha, ki se skrbno oziraje stopa kakor maček.

"Ali je vse dobro?" vpraša Kosoman.

"Vse!" — odgovori Vlah.

"Hlapci spe?"

"Pijani so kakor sodi od prvega do zadajega. Nekateri že spe, nekateri bodo še pospali in natihem povežemo vse, kadar bo čas."

"Ne pozabi orožja ob pravem hipu v kraj pospraviti. Sicer pa nič ne de, ljudi imam dovolj, da bi vse spravili v kraj."

"Kdaj naj odprem vrata?" vpraša Vlah.

"Kadar boš slišal sovo pred gradom, pa tiho odkleni vrata zadaj in spredaj."

"Bom."

"Ali veš, v kateri sobi je nevesta?"

"Mlada gospa?" vpraša Peter čudeč se.

"No, kdo pa. Morebiti se domislimo, da še njo s seboj vzamemo; saj sem cesarjev sin, menda me bo ravo tako lahko vzela v zakon, kadar bo vdova, kakor baroniča. In grad imam jaz v skalovju nad Savo ravno tako trden, kakor je njen. Glej, škoda, da nisi že prej ti snubil zame," pravi smeje se Kosoman.

Peter odkima in pravi: "Jaz sem vam obljubil, da vam pomagam samo starega barona dobiti v roke na svatovski dan. Drugega ničesar!"

"Le tiho bodi, le tiho," pravi Kosoman in mu stisne mošnjo denarja v roko.

"Bo še kaj?" vpraša Vlah, ki je v tem hipu lakomnosti bil zopet pripravljen na vse.

"Še jutri! Le dobro opravi. Tudi za večerjo kaj glej, da bo pripravljeno, zakaj mnogo jih v svate privedem jaz, četudi nas niso hoteli vabiti."

Razideta se. Peter se tiho splazi v grad nazaj. Nihče ni bil opazil, da ga nekaj časa ni bilo.

Kosoman pa se zavije v plašč in naglo korači čez polje proti gozdu. Bil je razburjen, kri mu je silila v obraz, žila mu je močno utripala.

Kjer ja ena strast, ena pregreha udomačila se, tamkaj najdejo kmalu prebivališče še druga.

Kosoman, ki je od kraja nameraval dobiti v roke samo starega barona Jošta Turna in očeta maščevati nad njim, je imel zdaj še drugo črno misel. Ni se mu zdelo dovolj žrtvovati enega, pogubiti je hotel očeta in sina in s tema dvema dobiti v roke še — nevesto. Tu se mu razodene iskra vesti in poštenosti. Mlada ženska ni niti njemu niti drugemu storila nič žalega. On je dejal in si domišljal, da se bojuje za ljudstvo proti oholemu plemstvu. Ljudstvo pa je to gospodično ljubilo.

To je Kosoman premišljal in na čast mu bodi povedano, sklenil je, popustiti nevesto in varovati jo vsake krivice. To se ve, da ni pomislil, koliko krivice ji stori, če ji vzame komaj zaročenega moža za vselej. Mnogo jih je, naj si poišče drugega.

Tako pride do gozda. Več malih ognjev je videl že oddaleč, zato je bil pospešil korake. Bal se je, da bi od, grada ne zapazili teh ognjev in kaj sumili in se pripravili, kar bi zopet podrlo njegov namen.

Kakih sto oboroženih, slabo oblečenih, od solnca zagorelih in razdivjanih mož je stalo in sedelo okrog ognjev.

Prišedši jim Kosoman takoj ukaže ognje pogasiti. Brez ugovarjanja izpolnijo roparji povelje svojega poglavarja. Potem ga obstopijo in poslušajo, kako in kaj imajo delati nocoj.

Proti deseti uri se vzdigne vsa četa in razdeli na mnogo malih gruč. Od raznih strani se tiho pomičejo proti Šrejbarskem turnu.

Kosoman je bil med poslednjimi.

Nepovabljeni svatje.

Stari plemenitaši slove bolj od današnjih, kakor močni in nezmerni vinopivci.

Tudi v Šrajbarskem turnu jih je še precejšnja krdelo sedelo ob desetih zvečer, domačin in stari baron Turen med njimi.

Stari gospodar je večkrat vstajal izza mize in hodil pogledovat k oknu.

"Kaj pa je zunaj?" ga vpraša eden.

"Več ognjev sem videl prej v svojem gozdu. Zdaj jih ni več."

"Lovski tatovje ali pa drvarji so. Nocpj menijo, da brez skrbi kradejo, jaz poznam tako ljudstvo in znam je strahovati," pravi drugi.

"Ali ne moreš poslati nekaj hlapcev, da pogledajo, kaj je?" vpraša stari Jošt Turen.

"Vse je pijano," odgovori graščak nejevoljen.

"Ej, pusti, jutri boš zvedel, kdo je bil in potem napel lok in palica naj poje," dostavi tretji.

Tako je bila ta reč odločena in pozabljena. Med vpitjem je prišel drug pomenek.

Bilo je pol ure pozneje. Gospodje so se ravno neki bistroumni besedi enega izmed tovarišije veselo smejali.

Zdajci se zasliši iz dvorišča strašen krik. Vsi planejo prestrašeni s stolov. Vsak vpraša, kaj je to. Orožje so imeli v drugi sprednji soi.L Tjakaj so mislili iti, ali v tistem hipu se vrata odpro nastežaj, Kosoman se prikaže, za njim dero tovariši njegovi.

Plemeniti so bili hitro povezani. Kosoman zapove vsakega posaditi na stol, kjer je sedel prej. Na konec pa sede sam in kar je bilo prostora, posedejo njegovi tovariši, drugi si iščejo drugih prostorov.

Naneso si vina in kar dobodo.

Plemenitaši so bili bledi od jeze in sramote. Navsomoč se je trudil Jošt Turen pretrgati vrv, ki mu je vezala roke in noge in ga je tiščala na stol. Bilo je zastonj, povesil je ponosno glavo kakor drugi.

"Oj, Bog, hči moja," je vzdihoval stari gospodar pol V nesvesti.

"Nič se ne boj, starec! Hči tvoja je baje bolj poštena za nas kmete, kakor ti in tvoje tovarištvo, zeto se ji ne bo zgodilo nič hudega," pravi Kosoman, ukaže svojcem naj tu počakajo, da pogleda malo še drugod. Potem gre iz sobe.

Zunaj na hodniku najde ženina že povezanega. Čul je bil menda ropot in šel gledat. Prestregli so ga čakajoči roparji in povezali.

"Vedite še tega k onim, da bo večja dražba," pravi Kosoman. — "Te duri pa zaklenite, nevesti ne sme nobeden ničesar žalega storiti."

Po drugih izbah je bilo polno roparjev. Lahko jim je bilo pospraviti pijane, nepripravljene hlapce. Kar je kateremu ugajalo, to je vzel.

Kosoman razpostavi stražo, potem se vrne k plemenitašem.

Tukaj so njegovi tovariši surovo gospodarili. Po dva in dva sta stopila k enemu teh ubogih gospodov in ga neusmiljeno zasramovala. Zdaj ga je eden pokuzmal za brado in vprašal, kako se mu kaj godi, zdaj je drugi staremu baronu pljunil v obličje in dejal: Nikar ne zameri, plemenitaš, jaz imam tako navado, da ne pogledam, kam pljunem. Drugi je zopet katerega kaj neumnega prašal, in ker ni dobil odgovora, udaril ga je s trdo pestjo okoli ušes. Še drugemu so po sili vino vlivali v grlo itd.

Ko pride Kosoman nazaj, je prestalo nekoliko to trpinčenje, zakaj vedeli so, da on po navadi ne dovoljuje tega.

"Zakaj ste tako žalostni, plemeniti gospodje" — pravi Kosoman. "Mi pa mislimo, da je to čast za vas in vašo svatovščino, če pride toliko gostov naenkrat. Povedite nam kaj, na priliko, kako ste obešali kmete in jih podili v Savo. Kaj neprijetno je bilo gledati, kako so poginjali drug za drugim? Sosebno ti, boter baronček stari Jošt, kaj madliš? Časih si bil glasen in marsikatera ti je prišla na misel, na priliko nekaj o razbeljeni železni kroni, katero si dal pritisniti na sivo glavo mojega očeta. Ali se še domišljaš?"

To je bilo preveč za ponosnega plemenitaša. Vzdignil je glavo bistro, ostro pogledal Kosomana in dejal: "Ti pes, tudi tebi ne odide!"

"Kdo je pes?" S to besedo starca eden udari po obličju.

"Pusti ga!" pravi Kosoman.

— "On mora biti sojen."

Zastonj so se ubogi plemenitaši obračali in ozirali. Od nikoder ni bilo upati pomoči. Vrela jim je kri, ali vdati so se morali in čakati, kaj pride. Ve se, da jim je bilo hudo, kakor v peklu.

Četrt ure potem se jamejo odpravljati razbojniki.

Kolikor je bilo konj v hlevih, vse osedlajo in se pripravijo za odhod. Tudi v gradu ne ostane skoraj nobena dragocena reč. Razen štirih Vlahov, kateri so bili pristopili k njim po prejšnjem zmenku, so bili vsi ljudje zvezani in zaklenjeni. Edino neveste ni videl nihče. Kosoman sam je bil zaklenil njeno sobo in z drugimi tudi spravil tisti ključ. Pač je morala biti uboga mlada žena v smrtnem strahu, ko je čula hrup in krik po gradu in dvorišču, ne vede, kaj je, kje je oče, kje mož.

Starega barona in njegovega sina vzemo s seboj, in hitro odjezdijo ž njima. Kosoman sam je jezdil tik ujetnikov. Za njimi odidejo tudi tisti, ki so morali bežati peš brez konj.

V bližnjih vaseh se jamejo pokazovati luči. Ne ve se, kako se je bila novica raznesla, da je Kosoman z veliko vojsko prišel ns Šrajbarski turen. Bojazljivi in preplašeni kmetje se niso upali iz vasi. Tudi se ne ve, ali bi bili pripravljeni graščakom pomagati. Tako ni šel nobeden blizu, čakali so drugega dne.

Nihče ni torej mogel Kosomana ustavljati. Ena noč je dolga in pride se daleč.

Solnce drugega jutra je našlo še vse tiho okrog grada. Kmetje, ki so bili iz radovednosti prišli tjakaj, so razbili duri in porezali vezi hlapcem, ki so potem osvobodili druge služabne ljudi in gospodo.

Velik kamen se odvali graščaku od srca, ko sliši, da se njegovi hčeri ni zgodilo ničesar. Toda njenega moža in njegovega očete ni bilo. Kam so se razbojniki ž njima obrnili, tega ni vedel povedati nihče. Kaj se je, ali se bode šele ž njimi godilo, ta misel je bila vsakemu strašna.

V kleti so našli tujega človeka. Napil se je bil in zaostal. Bil je eden izmed Kosomanovih ljudi. Ker so mislili od njega kaj zvedeti, so ga dejali v zapor.

Ujetnik.

Minilo je nekaj dni.

V skalni jami, v gori, je čepel na trdih tleh prileten mož, sivih las in častitljivega obraza, povezan na rokah in nogah. Glava mu je pobita visela na prsi, in podoben je bil bolj mrliču kakor živemu človeku. —

Bil je to baron Jošt Turen. Kdo bi bil tu spoznal ponosnega viteza, slovečega vojnika, prvaka deželnega plemenitaša. Res, on se sam ni poznal, ni veroval, ali je res ali se mu le sanja, da je prišel surovim rokam pod oblast, da ga čaka žalostna, sramotna smrt, smrt od upornikov, razbojnik kmetov.

Ko se ozre okrog sebe in vidi črne, mokre, kamenite stene skalne jame, kamor je le slabo svetil dan skozi majhno lino, ko čuje krutega svojega stražnika zunaj, napno se mu žile, kri mu zalije obraz in z zamolklim nečloveškim glasom zarjove in trga vezi na svojih, tega sramočenja nevajenih rokah. Zastonj! Zopet se mu povesi glava, bližnja smrt mu pride na misel, obilje ga mrzel pot. Jame moliti.

Zanj svet že ni imel mnogo zanimivosti, zakaj star je bil. Ali vedel je, da imajo razbojniki tudi sina v ujetništvu. Tudi on bo moral umreti, v cvetu svoje mladosti, nedolžen, pod maščevanjem surovih rok, zaradi očeta svojega!

Nekaj časa je upal rešitve. Pa minilo je žr več dni in pomoči ni bilo od nikoder. Zvedel je od svojih neusmiljenilh stražarjev, da upa zastonj, da do tega kraja črez skalnate hribe ne more nihče, kogar Kosoman in njegovi ljudje ne puste, da je njegov poslednji dan odločen na jutri, in spravil se je z Bogom.

Skozi vhod v jamo se priplazi človek. Bil je Kosoman. Stopi pred barona in hudoben smehljaj mu gre okrog usten; zaničljivo dopadljivo gleda ponižanega plemenitaša, pred seboj na tleh.

"Kaj hočeš, človek, pusti me, videti te ne morem, ne greni mi poslednjih ur, da ne bom delal greha," pravi baron in se obrne stran.

Kosoman se zasmeje.

"Da greha ne boš delal! O storil si jih dovolj. Ali si že pozabil, kako si nas kmete neusmiljeno podil v Savo, kakor krdelo praset? Ali se ti ni zdelo to greh? Ali več ne veš, kako si v Zagrebu pomagal železno krono beliti in si jo potisnil staremu možu na glavo? To ni greh?"

Oba molčita precej časa. Kosoman sede na kamen, staremu plemenitašu precej daleč nasproti. Ker je bila v jami napol tema, se nista videla drug drugemu v obraz.

"Kje je sin moj?!" vpraša plemenitaš zamolklo.

"Ni ravno daleč od tebe. Jutri zvečer bosta vkup na onem svetu. Vidiš, ti starec, ti si ga sam obsodil na smrt. Jaz bi ga bil morebiti še izpustil. Pa vprašal sem tebe, ki si obsodil in mučil mojega očeta, kaj bi bil z menoj storil ta čas, da si me dobil. Ti si dejal, da bi bil jaz tudi visel in si prerokoval, da še bom. Naj se izteče prerokovanje tvoje kakor hoče, jaz bom ravnal s tvojim sinom tako, kakor bi bil ti z menoj."

Zdaj se nesrečni plemenitaš ni mogel več zdrževati. Solze so se mu udrle po licu, iztegnil je svoje zvezane roke, vrgel se na kolena in prosil: "Človek, usmrti mene, Bog ti odpusti, pa imej usmiljenje s sinom mojim. On ti ni nikdar storil nič žalega. Misli si tvojega očeta..."

"Že mislim očeta svojega" — zavpije Kosoman divje in skoči s svojega sedeža. — "De te je on prosil usmiljenja, sunil bi ga od sebe po pasje. Nobenega usmiljenja! Še nocoj te bodo sodili stari možje, glavo za glavo!"

"Moj Bog, reši ga!" pravi poluglasno starec.

"Ne bo nič rešitve, nikar ne upaj. Sicer ti naj povem, da se tvoji tovariši plemenitaši strašno trudijo. Kar vojsko so zbrali, kakor za Turka. Pa predno pridejo na pravo sled, ne bo tebe na tem svetu, niti mene v tem kraju. Zdaj ti voščim lahko noč."

Kosoman odide skozi lino.

Počasi je solnce zašlo, nastopil je mrak, za mrakom črna tiha noč

Dolina je bila od treh krajev tako skalna in z grmičevjem obrastla, da je bil vhod samo od ene strani odprt. Tam je pa stalo več stražnikov, ki so posamezno ali pa po dva vkup čuli vso noč in pazili, da kdo ne pride.

Več ognjev je gorelo. Okrog njih so ležali sedeli in stali ubežni kmetje, zdaj Kosomanovi razbojniki in imeli svoje pogovore. Bili so odurne, razdivjane podobe, različno oblečeni, porastlih brad in las, vsi kolikor toliko oboroženi. Kuhali so si večerjo.

Tik pred jamo, kjer je bil ujet baron Jošt Turen, je gorej ob plošnatem kaminu ogenj od drugih oddaljen in manjši. Sedelo je molče kakih sedem mož okrog njega. Bili so stari, in ko je ognjevit svit odseval se od njihovih nabranih, zagorelih obrazov in dolgih, po ramah visečih, osivelih las, je bilo na prvi pogled nekaj častitljivega na njih. Na natančnejši pogled pa vidimo, da je tudi njim dolgo, neredno gozdno in roparsko življenje vtisnilo nekaj, kar človeka zaznamuje tako, da se ga ogibljemo radi in mu ne zaupamo mnogo.

Tudi okrog njih je ležalo raznovrstno orožje.

"Kako je, da Kosomana ni? Saj bi moralo to že vendar biti v kraju. Če ga misli ubiti, naj ga precej, ali pa nič. Drugega nimamo od tega kakor nevarnost," pravi eden.

"Saj je bilo neumno vlačiti ga semkaj. Ako se je hotel znesti nad njim, lahko bi se bil v Šrajbarskem turnu," dostavi drugi.

"On hoče sodbo napraviti o njem, kakor je bila sodba za njegovega očeta. Tam so gospoda sodili kmeta, tukaj bomo kmetje gospodo. Naj se že preobrne," reče tretji.

"Zdaj nismo več kmetje," pravi žalostno nejstarejši.

"Pomagaj si, če moreš! Pojdi domov orat, da te obesijo."

"Ilija vendar ne bo živ, sodimo kakor hočemo," pravi drugi.

— Zdaj pride Kosoman.

"Kaj novega?" ga vprašajo.

"Nič dobrega!" — odgovori oni. — "Hiteti moramo, če ne — nas zasačijo. Takoj jutri zjutraj mora plemenitaš umreti in potlej se umaknemo. Zvedel sem, da so le pred dvema dnevoma ujeli štiri naših ljudi, med njimi tudi tista dva Vlaha iz Šrajbarakega turna. Bojim se, da naa bodo izdali. Hiteto je treba."

Ta novica prestraši može. Vsi molče.

"Kako bomo kaznovali barona?" praša Kosoman.

"Ali bi dobil železno krono?" pravi eden starcev.

Kosoman izpod plašča izvleče železen težak obroč, širok kakor človeška glava ter ga vrže na tla. Eden ga pobere in ogleduje.

"Prav je!" pritrdi drugi.

"Možje!" — izpregovori tretji, najstarejši, — "naše življenje je žalostno in smrt bo še žalostnejša. To, kar nam je Kosoman ravno povedal, kaže, da so nam za petami. Ali bi ne bilo bolje za nas vse, da bi tega barona prodali in dobili zanj..."

"Vrvico okoli vratu, če ste lakomni," seže Kosoman jezno v besedo.

"Pošteno življenje!" pravi oni.

"Kdor je bil Ilijev prijatelj, kakor ti, župan, ne sme govoriti tako. Od plemenitašev ne smemo upati nobene milosti." —

"In je nočemo!" dostavi Kosoman.

"Obljubili bi nam, ali obljube ne bi držali."

"Storite kar hočete," pravi zopet oni in umolkne.

Po kratkem poudarjanju je bil baron Jošt Turen na smrt obsojen, tako kakor je kmetski cesar Ilija umrl, z železnim razbeljenim obročem na glavi. Njegov sin pa je imel izgubiti glavo vpričo očeta. Drugi dan navsezgodaj je bila goločena strašna ura.

Takoj potem se razkrope ti grozni sodniki in odidejo k drugim ognjem, kjer so tovariši v tem razsekavali ter delili večerjo, ukradenega pečenega vola.

Kosoman gre v jamo naznanit ujetnikoma, vsakemu posebe, naj se pripravita na strahovito smrt.

Ni dolgo, in ognji so pogasili za vrstjo. Zaviti v svoje plašče in halje so bili pospali vsi, le stražniki vrh doline so dremaje stali vsak na svojem mestu, pri vsakem gibljaju v grmovju zdrami se. Vse je bilo tiho. Le iz skalovja se je semtertja oglašala ponočna sova ali se je tiho iz špilje priplazil lisjak in pazno odhajal na ponočni plen.

Na poslednji čas.

Le trije v tej pustinji niso spali to noč. Kosoman in dva za smrt namenjena ujetnika, oče in sin, katera so bili razbojniki za namišljeno poslednjo noč dali vkup.

Kosoman, ki je bil kakor za stražo legel pred jamo, ni mogel zaspati. Prihajala mu je ura, ko se je imela izpolniti njegova pregrečna prisega, s katero se je bil pred leti zarotil, da ne bo miroval, predno krvavo in grozno ne maščuje smrti svojega očeta. Vendar zdaj te ure ni mogel biti vesel. Zdelo se mu je, kakor bi tam v temni senci videl podobo svojega očeta, ki mu odkimuje, naj ne stori tega, domisli se je strica, ki mu je govoril: maščevanje in pravico si je pridržal Bog. In vendar ni hotel, po svoji misli ni mogel drugače delati, isto misel nosil v srcu, toliko prebil — da bi zdaj, ko sem ga dobil v roke s silo in težavo, ko sem se oskrunil z nedolžno krvjo, odstopil in se ustrašil kakor baba sam sebe in svoje sence — ne! Mora se zgoditi. Kakor so oni neusmiljeno usmrtili mojega očeta vsem kmetom za strašno, postavil bom še jaz strašilo za plemenitaše, da ga bo pomnil svet."

Tako si je mislil in zatiral poslednji glas vzbujajoče se vesti.

Stari baron in njegov sin sta se pripravljala na zadnjo uro. Skušala sta drug drugega tolažiti in ohraniti si srčnost. Videlo se je, da bi bil vsak izmed njiju dal življenje, da bi bil otel drugega. Sin je videl očeta, ki je v vojski nekaterikrat neustrašen šel smrti naproti, tukaj ponižanega pod oblastjo surovih rok; očetu se je milo storilo, ko je videl ljubljenca svojega od mlade neveste odtrganega; ko je videl, da bo moral tako žalostno končati življenje, od katerega je imel pričakovati še toliko veselega.

Dolga noč je bila.

Začela je zarja v jutru rumeneti, čezdaljebolj se je razsvetljevalo. Kosomanova četa je bila pokonci. Začno se delati priprave na smrt plemenitašev in za odhod. Nobeden ni vedel kam, v kateri kraj se bodo obrnili potem, ne Kosoman sam ne. Vsem je bilo nekako čudno in marsikateri bi bil rad videl, da sta plemenitaša že mrtva in bi bili že daleč od tega kraja. Zakaj, ako tudi so bili največ precej utrjeni v hudodelstvu in se jim posebno plemenitaš v nadlogi ni smili, vendar jim ni ugajalo, ker Kosoman dela tako nekako slovesne priprave, da bi ta dva spravil s sveta. Na Kosomanovo povelje zakurijo velik ogenj in vržejo vanj omenjeni železni obroč, krono za starega barona. Vse krdelo molče obstopi ogenj.

Železo je razbeljeno, solnce se v vsej lepoti pokaže izza gora.

Kosoman in trije drugi gredo po ujetnika. Najdejo ju v molitvi.

"Le hitro opravita," pravi Kosoman, poreže jima vezu na nogah in ju opominja, naj vstaneta.

Sin, ki je dozdaj molčal kakor oče, ni mogel zdržati solz, objel je očeta in jokal. Kosoman ju nekaj časa gleda, dene roke navzkriž in čaka.

"Bosta kmalu končala?"

"Pokaži, da si sin rodovine, iz katere so možje znali umirati brez strahu," pravi oče sinu.

V tem hipu se od zunaj zasliši strel in krik.

"Kaj je to?" zavpije Kosoman, prebledi, pozabi svojih ujetnikov in skoči venkaj.

"Rešena sva!" pravi sin in pade na kolena.

"To so prijatelji!" reče baron in hoče iz jame. Sin ga zadržuje. Imela sta še zvezane roke. Zagledata nož na tleh, s katerim jima je bil Kosoman na nogah porezal vezi. Sin vzame nož v zobe in reši tako sebe in potem očeta.

V hipu sta bila zunaj. Boj, ki sta ga videla, je bil skoraj že dokončan, razbojniki so bežali na vse strani, le Kosoman se je še branil z malo tovariši. Spoznala sta hlapce in prijatelje svoje. Tudi oni ju ugledajo in predno je Kosoman utegnil priti do obeh, so jih obkolili svojci.

S strašno kletvijo prebode Kosoman prvega hlapca, ki se ga loti; ko pa ga napade njih več, jim ubeži, umane se za grmovjem in pleza od skale na dkalo, naposled izgine.

Nekateri so trdili, da je ranjen. Res se je krvava sled poznala za njim, dokler so jo mogli iskati.

Pol ure potem ni bilo nobenega razbojnikov v orožju v vsej dolini. Vsi so bili ali pobiti ali ujeti, ali so bežali.

Konec.

Bilo je tri tedne pozneje, ko je šel ribič, katerega naš bralec pozna iz začetka naše povesti, v gozd pobirat suha drva. Nabral si je bil precej veliko butaro in ko si je šel v brezovo goščo trto rezat, da bi zvezal butaro, je preplašen odskočil.

Tam za grmom na resi je vznak ležal človek in držal v roki križ — razpelo božje. —

Počasi in strahoma se mu ribič približa. Ne gane se. Lice je bledo, na prsih je obleka krvava, roko oma obvezano, mrtev je!

"Jezus! —To je Ilijev sin, Kosoman!" zavpije mož, strah ga obide, pusti butaro in teče v bližnjo vas po kmete, da bi šli po mrliča.

*

Stari baron Jošt Turen po svoji in svojega sina čudni rešitvi ni dolgo živel. Strah in bolečine, ki jih je prebil v Kosomanovem jetništvu, sta mu nakopala dolgo bolezen, za katero je v naročju svojega sina in mlade snahe umrl v Šrajbarskem turnu.

Njegov sin, gospodar na Šrajbarskem turnu, strahovitih ur med upornimi kmeti ni pozabil nikdar. Bile so mu za pouk in vedel je, da pri podložnikih le s prizanesljivostjo in ljubeznijo pridobi spoštovanje in ljubezen.