Sin povodnega moža
| Sin povodnega moža Josip Vandot |
| |||||||||||||
Kratkočasno je bilo poslušati našega deda. Vselej popoldne, ko so čuvali nas otroke v prijetni senci na vrtu, so radi pripovedovali, da je bil krajši čas. Potegnili so mehur iz žepa, nabasali pipo s tobakom in jo prižgali. Puhnili so par dimov predse in začeli. Kratkočasno jih je bilo poslušati — in kakor bi mignil, je minulo popoldne. Pa so prišli mama s polja, in ded so nas pohvalili:
„Pridni so bili, Neža, pridni. Noben se ni genil… Lej, pipa mi gor lepo in v redu. Saj pravim — moja pipa“.
Naš ded so hvalili vedno svojo pipo. Nihče se jim ni mogel bolj prikupiti, kakor če je pohvalil njihovo pipo. To smo vedeli tudi otroci: in kadar smo hoteli slišati lepo povest, smo hvalili pipo… In lako je bilo tudi tisto popoldne. V senci ni vrtu smo sedeli. Gorko je bilo na zemlji, in muhe so bile nadležne. Na nebu nobenega oblaka in nobenega vetra v dolini… Ded so se bili nekam zamislili, in tudi Smrekarjev Anton se ji zamislil. To je bil tisti bledi deček, ki se je zatekel včasih k nam in je le redkokdaj izpregavoril besedo. Ded so molčali in vlekli iz pipe. Dolgčas nam je bilo. Pa se je oglasil Brumnov Ivan, ki je bil najbolj poreden izmed nas:
„Lepo vam gori, dedek. Kadi se kakor kopa, ki jo kuha Zep v Gobelah.“
„Šmentrej, da — moja pipa“, so odgovorili ded, in tedaj se jim je razvezal jezik. Vzeli so pipo iz ust, olrkali pepel in jo nabasali z novim tobakom.
„Pa vam je dolgčas? Pa bi radi slišali katero?… No, no — dobi se pa še katera. Da, da…“
In ded so puhnili oblak dima v zrak in pričeli.
„Saj veste, kje se izliva Pišenca v Savo? Gotovo ste bili že tam. Ne? No, prav — boste saj vedeli, kaj se je godilo včasih tam. Kajne, tolmun je tam, globok tolmun in nad tolmunom velika skala in kroginkrog jelševje? No, tam je dom povodnega moža. Pod vodo ima kristalen grad, katerega je lahko viditi v jasni mesečini. Sveti se tako krasno, da se zdi človeku, da so tam nasejani sami najlepši biseri. Rad bi vam opisal ta grad, pa ne morem, ker ga nisem videl še sam nikdar od znotraj. Ej, človek, ki se spusti v vodo, da si ogleda dom povodnega moža, ne pride nikdar več nazaj. Zgrabi ga vrtinec, ki ni nič drugega kakor roka povodnega moža, in ga pokoplje v globočini.
Kadar sveti mesec na nebu in šepečejo listi na gostih jelšah, se razdeli voda, in prikaže se povodni mož. Na tisli kamen sede in si podpira glavo z roko. Kdor je zadosti pogumen in se upa splaziti v jelševje, sliši lahko, kako toži in plaka povodni mož. Po dolgi bradi mu padajo solze, vije svoje velike roke in zdihuje, da bi se omečil kamen pod njim.
„O Muk, ti moj ljubi otrok, kam so te zapeljali ljudje?“ tako zdihuje in plaka. In drobne ribe se zaletavajo iz vode, kakor bi ga hotele tolažiti; in jelše šumé, kakor bi jokale z njim… Da, velika je bol, ki tare srce povodnega moža; velika je in grenka.
Pa je bil sedel nekega dne lam ob tistem tolmunu tuj, popoten človek in je gledal, kako se je zaganjala voda ob skalo. Pa kar naenkrat se je pomirila in se razdelila. Popotni človek je zagledal globoko doli krislalen grad povodnega moža. In iz tistega grada je slopil lep deček; imel je dolge črne lase, in njegov obraz je bil bled in bel kot prvi sneg. Krasno obleko je imel, ki se je svetila, kakor bi biia iz čistega zlata. Od grada je šel deček kvišku in se je prikazal kar naenkrat vrh vode. Sedel je na visoki kamen in strmwl zamišljen v daljave.
Popotni človek se še ganil ni tam ob jelševju. Kakor zamaknjen je gledal na lepega dečka… „Gotovo je sin povodnega moža,“ je pomišljal. Kar naenkrat se ga pa polasti želja, da bi skočil in ugrabil lepega dečka. Potuhne se in v enem skoku je bil pri kamenu. Z desnico prime dečka krog pasa, z levico pa mu zatisne usta. Branil se je sin povodnega moža, a zaman. Popotni človek ga je drzal trdno in je bežal z njim potem preko polja. Tuintam ga je videl kdo, kako je hitel po cesti z dečkom, ki je jokal neprestano. A umaknil se je vsakemu in je naposled izginil.
Tisti večer se je pooblačilo nebo. Švigali so bliski kot goreči biči, in grom je bučal, kol bi naznanjal sodnji dan. Vihar je vršel, da so se sklanjale smreke in bukve do tal. Tam pri vrtincu pa je tulil povodni mož in si pulil brado in lase. Rval je jelše in jih metal daleč čez prod. Videli so ga ljudje, kako je letal po produ in tepel vodo z visoko bukvijo. Pršila se je voda in se je raztekah po vsem produ.
Ljudje so videli in čuli vse to. Pokleknili so doma pred božjo podobo in so molili. A niso se mogli pomirili; zato je hitelo vse, staro in mlado, v cerkev. Groza je obhajala vse v tisti strašni noči. ko je gromelo in bučalo, kot bi se bil podiral svet. Vmes pa se je čulo bolestno tuljenje povodnega moža, ki je iskal svojega sina Muka. Ulila se je prva ploha, in nanovo je završalo okrog cerkve. Slišali so, kako so se podirale hiše, in tuljenje povodnega moža je pribajalo bliže. V roki je nesel tisto visoko bukev in je podiral v svoji silni bolesti hiše. Vse je padalo na kup in se podiralo — in povodni mož je letal po cesti… V cerkvi se je oglasil jok, in tisoč rok se je dvigalo proti nebu in prosilo za rešitev. Povodni mož pa je razsajal že tik svetišča, a cerkve se nr upal dotekniti… Njegovo rjovenje je postajalo tiše, vedno tiše in naposled je utihnilo. Polegla se je nevihta; grom je umolknil in tudi vihar se je pomiril. Nebo se je zjasnilo, in jutro se je začelo svitati.
Naposled so se upali ljudje iz cerkve. Oj, zagledali so namesto lepe vasi same podrtine in razvaline — povodni mož je razrušil sleherno hišo. Še dolgo so se poznale njegove stopinje na cesti, še dolgo potem, ko so ljudje že nanovo dozidali svoja bivališča…
Povodni mož ni razsajal od lakrat več. Samo v nočeh, ko se razliva nad svetom jasna mesečina in šumé jelše skrivnostno, sedi na visokem kamnu kraj vrtinca in plaka za svojim sinom. Po dolgi bradi mu padajo solze; vije svoje velike roke in zdihuje, da bi se omečil kamen pod njim. A Muk, njegov sin, se ne vrne. Odnesel ga je popoten človek kdovekam, in niti duha niti sluha ni od obeh več… Veliko let je že minulo od takrat in popotni človek je gotovo že mrtev. A kaj se je zgodilo z Mukom, ne ve nihče; gotovo bi dobil oni, ki prinese povodnemu možu sina nazaj, veliko kraljestvo v dar in bi postal slaven kralj… Jaz sem že star, otroci, in ne bi mi koristilo kraljestvo. A vi sle mladi, in če vam je kaj do kraljevske krone, pojdite v širni svet in poiščite Muka, sina povodnega moža! Lepo vam bo, in boste živeli do smrti v samem zlatu in baržunu.“
Končali so ded in so spet prižgali ugaslo pipo. Mi smo bili mirni in zamišljeni vsi. Samo Smrekarjev Anton je vstal in ni rekel besede. Šel je naglo iz vrta in je stopal polem ob Pišenci. Glavo je imel globoko sklonjeno in je gotovo razmišljeval dedkovo povest. Pogledali smo za njim in smo se začudili. Tedaj smo šele spoznali nekaj na njem, kar je nas vznemirilo — imel je Anton dolge, črne lase, in je bil bled in bel kot prvi sneg. Žalosten je bil vedno in zamišljen, kot bi mu nekaj manjkalo in bi ne bil doma tu na zemlji… Gledali smo za njim, in tedaj se nas je polastila misel, da smo se je ustrašili.
„Muk, sin povodnega moža…“
Mislili smo vsi to, a nihče si ni upal tega izpregovoriti…
Kraj vasi stoji na samoti Smrekarjeva hiša. Ni velika, a če kdo stopi v njo, spozna tako), da gospodarju ne manjka ničesar. Blagostanje na zunanje, a v srcih vendar skrbi in žalosti zadosti. Vse bi bilo še, samo da bi ne bilo tiste nesreče z Antonom.
Od rojstva je bil že tak — slaboten in bolehen. Bil je najmlajši izmed Smrekarjevih treh in najrevnejši. Pred letom se ga je prijela povrhu še bolezen. Dolge mesece je ležal, slab in bolan. A ko je okreval, je spoznal Smrekar, in tudi drugi so spoznali, da je pustila bolezen žalostne sledove. Govoril ni Anton skoro nič; samoten je hodil okrog in vedno premišljeval. Včasih so se mu zasvetile čudno oči in izpregovoril je nenavadno, a takoj je umolknil in se je odpravil nazaj v samoto. Govorili so ljudje, da ni pri zdravi pameti in da se mu hoče blesti. In to je bila nesreča pri Smrekarju, in zaradi tega so bila srca polna žalosti in skrbi.
Anton ni videl pomilovalnih oči, ki so ga gledale, te je srečal koga. Izogibal se je svetu in je živel svoje življenje v samoti in je mislil svoje misli. Z nikomur ni hotel občevati; samo na naš vrt se je zatekel včasih, če so sedeli ded pod hruško in so pripovedovali lepo povest. A rekel ni Anton besede: tiho se je vsedel k nam in je spet tiho odšel. Imeli smo nekak strah pred njim in smilil se nam je, da smo tudi mi molčali. Le ded so ga včasih potrkali po ramenu in rekli:
„Ej, Anton, kaj pa s tabo, ti junače?“
Nasmchnil se je Anton v takih hipih malce in je odgovoril: „Nič“. Pa je vstal in odšel. Naravnost v samoto je šel in je govoril tam s sabo. Včasih je pa podprl z roko glavo in je strmel predse dolgo, dolgo — cele ure. Namršile so se mu tedaj obrvi, in čelo mu je bilo mračno… Nihče ni vedel, kaj premišljuje Anton. In če so ga doma prosili, naj jim vendar pove, jih je pogledal žalostno in je zajokal. Pa je šel spet v samoto in je spet mislil, mislil… Ej, siromak je človek, če ni zdrav na umu, in so mu misli mračne…
Tisli dan je šel torej Anton ob vodi in je mislil. Roke je prekrižal in je stopal počasi naprej. Šele tam gori ob jezercu se je ustavil in je gledal v mirno in čisto vodo. Sklonil se je naprej in videl je svoj obraz tam na dnu. Vrgel je klobuk na trato in je gledal v vodo, gledal… Videl je tam na dnu glavo: dolgi, črni lasje so jo obkrožali, in velike, zamišljene oči so gledale žalostno izpod visokega čela. Vdrta so bila lica in bleda in bela kot prvi sneg.
„To je Muk,“ je pomislil Anton. „Nastanil se je tu in ne zna k očetu… Pa bi ga ujel in ga ponesel na dom. Kraljestvo dobim in postanem kralj.“
In razprostrl je Anton roke in je pokleknil. A obraz v vodi se je premaknil in kraj njega so se pokazale roke — in takrat je spoznal Anton, da je videl samo svoj lastni obraz. Nasmehnil se je in vstal. Potem pa je sedel na trato in je strmel v jezerce, ki je mirovalo kraj njega.
„Ukradli so Muka, in oče žaluje zdaj za njim,“ je govoril. „Bog ve, kje tava zdaj siromak in hrepeni po domu… Zakaj so ljudje taki, da kradejo in ne privoščijo očetu veselja in sreče?“
Zmigal je Anton z glavo, in oči so se mu zasvelile sovražno… Grenko je, če oče plaka in ni sina od nikoder. V valovih se skriva in se srdi z vrtincem. Peni se voda, ko čuti njegov srd in njegovo žalost, zaganja se naprej in nazaj, in ni miru k njej, kakor tudi ne k ubogemu povodnemu možu… O, zakaj so ljudje tako hudobni in čemu ni zgrabil vrtinec tistega popotnega človeka, ki je uropal nedolžnega Muka!… A izginil je kdovekam tisti človek in je umrl. Muk pa se potika po svetu in še ne zaveda se, da je otrok povodnega moža. Bled in bel je njegov obraz kakor prvi sneg; oči so mu žalostne in lica upadla…
In spet je zmigal Anton z glavo in je strmel topo in brez misli v jezerce… In glej — preko jezera je priplaval vodomec in se je usedel na bližnji klanec. Pogledal je na dečka in se je priklonil. Zazdelo se je Antonu, da čuje tih glas, pa pogleda v vodomca.
„Ti si Muk! Zakaj ne greš k očetu v grad?… Jaz se te bojim.“
Priklonil se je vodomec in je odlelel v grmovje. Anton se je prestrašil in se je ozrl okrog. A bilo ni nikogar, ki bi bil izpregovoril tiste besede. Sam je bil na trati in pred njim modro jezerce… Kdo pravi, da je on Muk, ko vendar natančno vé, da je doma pri Smrekarju? Da je on Muk, bi ne sedel mirno ob vodi, ampak bi bil že davno pri očetu… Vznemiril se je Anton in je jel gledati po grmovju. Zapihal je mehak vetrec, in veje na smrekal in mecesnih so se stresle in so zašumele. Glavina jezerca se je vznemirila in lahni valčki so zapljuskali ob breg… Prav natanko je slišal Anton pogovor tam spodaj. Strmele so mu oči v vodo in glava se mu je sklonila naprej.
„Muk je… Odnesel ga je popoten človek. Išče očeta, pa ne ve, kje bi ga našel…“
In šepetalo je tam na jezercu: valčki so šepetali in tam v vejah smrek in mecesnov je šepetalo. Bilo je kakor veselo sporočilo, ki pride kar naenkrat in se ga razveseli vse, ki ga sliši.
„Muk je… Lasje so mu dolgi in črni, in lica bela in bleda kakor prvi sneg. Pa noče vedeti, da je Muk… Ukradel ga je popoten človek — pa je pozabil, da je Muk“.
In brbljalo je tam ob bregu natanko in razločno. Šepetal je veter med smrekami in mecesni, prav lepo in določno je slišal Anton vse to in se je stresel. Oči so se mu odprle široko, in roke so mu omahnile. Srce se mu je razširilo od nepoznanih čuvstev in vzdihnil je globoko. Zdelo se mu je da so se zaganjale ribe iz vode; zasvetile so se zlate glavice in so spet izginile. In vsakokrat, ko se je prikazala riba, se mu je zazdelo, da čuje tihi glas, ki mu šepeče:
„Muk… Muk…“
Šumelo je na jezercu, med drevjem in grmovjem je šumelo in kroginkrog je šepetalo: „Muk… Muk…“ Anton je vstal in je stegnil roko. Zasvetile so se mu oči in pogledal je preko jezerca in je zavpil:
„Da, jaz sem Muk…“
V vodo je pogledal in je videl tam svoj obraz. In nasmehnil se je in je rekel tiho in skrivnostno grmu, ki je raslel kraj njega:
„Veš, jaz sem Muk… Ugrabil me je popoten mož in me je pustil pri Smrekarju. Umrl je, ker ga je bilo strah Muka… Pojdem k očetu v kristalni grad, da me objame v radosti.“ — — —
In tako se je pomračil popolnoma Antonu um. Ni ga zanimal več svet, ampak se je vdal popolnoma misli, da je sin povodnega moža. Kliče ga oče domov in je žalosten zaradi njega. Pred davnimi leti ga je ukradel popoten človek, ko je stopil iz rodnega gradu na zemljo. Zanesel ga je v vas in ga pustil pri Smrekarju. Pa ga kličejo doma in drugod za Antona, pa ne vedo, da je Muk. In tudi oče in mati ne vesta tega, da je njegov dom tam v tolmunu – v kristalnem gradu. Ej, kako se ljudje motijo, in ni jih čisto nič strah pred Mukom… Pa bodo gledali enkrat in se bodo prestrašili, ko bo kar naenkrat izginil in ga ne bo več nazaj.
„Za božjo voljo – Muka smo imeli pri hiši,“ bodo govorili pri Smrekarjevem domu, in po vsej vasi se bo raznesla novica: „Muk je živel toliko let na naši vasi, pa ga nismo spoznali… Da bi le ne prišla spet kaka nesreča in da nam ne podere povodni mož spet hiš, ker smo skrivali toliko časa njegovega sina.“ – Tako bo šlo po vasi, in ljudje bodo molili v velikem strahu. Pričakovali bodo z grozo tiste noči, ko se potemni nebo in bodo švigali bliski in bo gromel grom. Vihar bo nastal in povodni mož bo šel čez vas in bo podiral domove…
Take so bile misli blaznemu Antonu. Do večera je sedel tisti dan pri jezercu in je šel potem domov. Vprašala ga je mati, kje je hodil toliko časa, in ga je pogledala s skrbnimi očmi. Kajti zdelo se ji je, da se je Anton nekam izpremenil. Bolj bled je bil, in lica so mu bila bolj udrta; oči pa so mu bile nekako čudne in nemirne… In pomislil je Anton takrat, ali naj pove ali ne, da je Muk. Toda čemu? Kmalu bodo izvedeli vsi, da je sin povodnega moža, prekmalu bodo izvedeli in jih bo strah… Ničesar ni odgovoril Anton, ampak se je obrnil vstran in je odšel v hišo.
A zvečer ga je vendar premagalo. Ko se je spravljal spal, je stopil k materi in ji je šepnil na uho: „Kaj ne veste, da sem Muk?“
Začudila se je mati in je vprašala: „Kakšen Muk?“
„Ničesar ne vedo,“ je pomislil Anton in se je spravil v posteljo. „Povem očetu v tolmunu, da so nedolžni – in ne bo se jim zgodilo nič žalega.“
Izpremenil se je Anton takrat in je postal potuhnjen. Z nikomer ni govoril več, ker se je bal, da ga spoznajo in ga morebiti ne izpusté k očetu v kristalni grad. Samo materi je izdal svojo skrivnost; a hvala Bogu, da ga ni razumela. Molčal je previdno in se je skrival pred ljudmi…
„Čemu bi jih strašil pred časom?“ je mislil. „Strah jih bo še zadosti, da jim bodo stali lasje pokoncu… Hahaha.“ In zasmejal se je Anton prikrito, škodoželjno. Čemu so ga pa tudi ugrabili očetu? Pustili bi naj ga bili, pa bi se jim ne bilo treba bati. Vsega so krivi sami in malo strahú jim je tudi treba… A govoril bo z očetom v tolmunu, da jim naj ne stori ničesar, ker ga niso zaničevali in tudi tepli ga niso. In oče jim bo odpustil iz veselja, da je našel spet svojega sina, in se ne bo maščeval.
Pa kdaj naj se povrne k njemu: V prvi noči, ko razsvetli mesečina globoki tolmun in zašumi jelševje?… Ne, ravno trinajst let mora miniti, odkar so ga ugrabili. Nekje je bral to, da se je vrnil ugrabljeni škrat čez trinajst let k očetu. In Muk se mora vrniti tudi čez trinajst let… ln mislil je Anton in se je spomnil, da bo ravno čez sedem dni star trinajst let. Star? Ne, trinajst let že živi na svetu, trinajst let že žaluje oče v samotnem gradu po izgubljenem sinu. Globoko pod vodo se je skril in se ne prikaže na površje. Samo, ko sveti mesec in šumé jelše… Ej, oče, kmalu se vrne sin, kmalu – čez sedem dni!…
Da, takrat se povrne k očetu… Morda bo sijal mesec in bo šumelo jelševje. Voda bo pljuskala ob skalo in vrtinec se bo penil. Povodni mož bo sedel na kamenu in bo jokal za sinom. Takrat pa stopi on tja; oklene se očeta krog vratu in mu poreče. „Oče, zdaj ne poznate več svojega ubogega Muka?“ Razveselil se bo povodni mož; voda bo zašumela v glasnem veselju, da se je vrnil Muk, in jelševje se bo sklanjalo radostno. In šla bodeta – oče in sin – v kristalni grad in tam se bo pričelo lepo in veselo življenje kakor pred davnimi trinajstimi leti. Velike, zlate ribe mu bodo stregle in krasne, povodne vile bodo prišle k njemu vsak dan. Oblečene bodo v zlato oblačilo, dolgolase in bodo igrale in prepevale z njim. Svetil se bo kristalni grad in samo veselje bo kraljevalo v njem. Pridejo časi, ravno tisti pridejo kot nekdaj – čez sedem dni pridejo, ko se vrne Muk na svoj dom…
Anton se je uživel popolnoma v te misli. Pozabil je na vse, samo lepo prihodnost je še videl pred sabo. In oče in mati sta ga opazovala in sta videla, da izbruhne zdajpazdaj bolezen, ki sta jo pričakovala s strahom. In Anton je videl te skrbipolne poglede in se je potuhnil še bolj. Izginil je iz hiše in je odhitel proti tolmunu. Sedel je tam kraj jelševja in je strmel v vrtinec kraj velikega kamena.
„Tam je moj dom,“ je govoril samsebi. „Glej, kako se sveti kristalni grad, kjer sem preživel toliko lepih dni. Bog ve, kaj dela zdaj oče?“
Videl je grad tam na dnu, prav natanko in določno ga je videl. Svetila se je streha in okna so bila zaprta in zagrnjena s črnimi zastori – seveda grad je bil zapuščen in žalosten, ker njega – Muka – ni bilo doma. Pa se bo naenkrat vse izpremenilo, ko bo zakraljevala radost tam doli in se bo vrnil Muk na svoj dom.
„Potolaži se, oče, in potrpi! Moj čas še ni prišel; a kadar pride, se povrnem k tebi.“
Prikazovale so se gibčne postrvi in so švigaie tam poleg kamena. „Pozdravljajo me, ker so me spoznale,“ je rekel Anton. „Potrpite – moj čas pride kmalu… Ubogi oče, da mi sedaj veš, da sedi tvoj sin tu! A ti se žalostiš tam doli v gradu in sramuješ… ubogi oče! A pride moj čas – gotovo pride.“
Vsak dan je hodil Anton sem in je gledal svoj dom pod vodo. Dnevi so minevali in bližal se je vedno bolj oni dan, ko bo dopolnil trinajst let. Bil je že torek, a sreda je bil dan vrnitve… Anton se je vznemiril tuintam in je postal plašen. Razjokal se je včasih brez vzroka in je zakrival obraz z rokami. Proti večeru ga je zasačila mati, ko je sedel na vrtu in je jokal.
„Anton, za božjo voljo – kaj pa ti je?“ ga je vprašala.
Anton je potegnil z roko prek oči in je odgovoril skrivnostno: „Moj čas prihaja… Ali ne vidite solnca, ki gre izza gore, in ne vidite kristalnega gradu?… Moj čas prihaja…“
Poskočil je Anton na noge, in še preden se je mati zavedela, je že izginil za grmovjem. Klicala je mati za njim in se je tresla po vsem životu… Moj Bog, zdaj se je zgodilo to, česar se je tako bala. Pričakovala je norosti že zdavnaj, a vendar je prišla kar naenkrat – Anton je zblaznel. – Hitela je mati v hišo in naznanila to možu in Andreju in Valentinu. Hiteli so potem vsi v grmovje, da poiščejo reveža.
A minul je večer, minulo je že polnoči, pa nikjer še niso našli Antona. Prišla je mati domov, obupana in objokana; vrnil se je oče, bled in potrt, in tudi Valentin se je vrnil, a Antona ni dobil nobeden. Le najstarejši, Andrej, je prišel krog ene in je pripeljal blaznega brata za roko… Tam pri vrtincu je sedel in je gledal v vodo. Govoril je čudne reči sam s sabo in je klical očeta… Nič se ni ustrašil Andreja. Pogledal ga je in je rekel potem:
„Moj čas še ni prišel, oče… Potrpi!“ Mirno je šel potem z bratom proti domu in je molil. Šele tam pri vrtu se je ustavil, ozrl se krog sebe in rekel tiho: „Nihče naju ne sliši… Zato ti pa povem, Andrej, da boš vedel; pa nikar se ne ustraši! Veš, jaz sem Muk. Ukradel me je popoten mož očetu in me je zanesel k vam… Ti misliš, da sem tvoj brat, Andrej. Pa se moliš, Andrej…
In zopet je molčal. In ko je ležal že v postelji, je zajokal tiho in pritajeno; potem se je pa pomiril in je zaspal.
Drugi dan je bila sreda in Anton je bil star trinajst let. Mati ga je stražila ves dan in mu je stregla. A ni se dotaknil Anton nobenega jedila. Šele po dolgem prigovarjanju je vzel skledico juhe in jo popil. Proti večeru pa se je izpremenil naenkrat. Postal je vesel in je poprosil mater, če sme na vrt. Dovolila mu je in je šla z njim. Hodil je od drevesa do drevesa in ogledoval sadje, ki je viselo na košatih vejah.
„Morda se popravi,“ je mislila mati, in navdalo jo je veliko upanje. Govorila je veliko z Antonom, da bi ga razvedrila. Deček jo je poslušal in se je nasmehnil tupatam.
„Danes ti moram napravili veliko veselje, Anton,“ je rekla mati… Danes je tvoj rojstni dan – dopolnil si trinajst let.“
Anton jo je pogledal od strani in oči so mu zažarele… Trinajst let je že, odkar so ga ukradli očetu. Trinajst let – in danes je prišel njegov čas, da se vrne v kristalni grad. Večer se že dela in tam spodaj pri tolmunu ga čaka in kliče oče… Pojde – mora se vrniti nocoj.
Anton ni slišal več, kaj mu je pripovedovala mati. Sedel je kraj vrta in je strmel doli k tisti skali, ki se je dvigala nad tolmunom. Razjasnil se mu je obraz, in oči so mu bile polne radostnega pričakovanja. Z roko si je popravil dolge lase, ki so mu silili na čelo, in je zašepetal:
„Prihaja… Moj čas je prišel…“
Nepremično je gledal na tisto skalo, ki je začela polagoma temneti ker se je jel delati mrak. Črna je postala in se ni več razločevala. A naenkrat se je zasvetila, in vrtinec je postal svetel kakor iz zlata – zdelo se mu je, kot bi se bila razdelila voda in bi se bil pokazal kristalni grad. Zasvetilo se je tam vse in se streslo v tisočerih biserih, ki jih je sejal na vodne kaplje mesec, ki je izšel tam izza belih gorâ… Glej, ali se ni prikazala iz vode temna postava in sedla na tisti veliki kamen? Roke je dvignila proti nebu, in glava ji je padla na prsi…
„Moj oče, moj ubogi oče je to,“ je zašepetal blazni Anton in gledal nepremično na skalo. „Danes je dan veselja, ker Mukov čas je prišel… Povrne se na dom in bo srečen.“
Vstalo je Antonu v srcu nepoznano hrepenenje, da bi bil najrajši poletel na krilih tja k tolmunu. Vstal je in hotel stopiti naprej, a mati ga je prijela za roko in ga peljala čez vrt v hišo. Mirno se ji je dal peljati in se je smehljal venomer: „Moj čas je prišel… in nihče me ne more zadržati.“
Ležal je v postelji in gledal na okno, ki je bilo slabo zastrto. Mesečni žarki so se kradli tam skozi odprtino in so trepetali na tleh. Tiho in pritajeno so šumeli kraj okna listi široke hruške, in sem iz daljave je prihajalo šumenje vode.
„Kliče me,“ je pomislil Anton. „Voda me kliče: Muk, zakaj odlašaš? Tvoja ura je tu.“ – Vstal je iz postelje in se tiho oblekel. Še enkrat se je ozrl po materi, ki je bila zadremala pri mizi. Potem pa se je splazil do vrat in jih neslišno odprl. Vežne duri so bile samo prislonjene; odmaknil jih je malo in je šinil na vrt… Mirno je bilo na vrtu: le tuintam je zadrhtelo listje na veji in so vztrepetali mesečni žarki na tleh.
Anton je hitel po produ in se je smejal veselo in radostno. – „Glej, zaklicalo me je; vstal sem in grem, ker je prišla tista ura… Oče, danes se bova gostila v kristalni palači, ker bo radost zakraljevala tam. Stregle nama bodo zlate ribe in povodne Vile bodo prepevale nama… Veseli se, ubogi oče!“
In blazni revež je hitel dalje. Čez ovinek je že pogledala skala in razločno se je slišalo šumenje vrtinca. Jelše so šepetale tam na bregu in tisti so trepetali na njih. Anton je obstal za hip na bregu in je pogledal v vrtinec. Vesel mu je bil obraz, in oči so se mu svetile v radostnem pričakovanju. „Ni ga,“ je rekel glasno. „Morda je stopil za trenotek v grad in se vrne…“
Splezal je na skalo in je sedel tam gori. Glavo je sklonil naprej in je gledal pozorno v vrtinec. Svetlikalo se je tam v tisočerih biserih in je šumelo in klicalo… Glej, zalesketal se je grad tam spodaj; zlata streha je stala čista in neizkaljena pod njim. Okna so se zasvetila in odpadle so črne zavese. Začula se je pesem iz valov; iz grada je prihajala in je bila mehka in vabljiva. Povodne, dolgolase Vile sedé tam v dvorani, pripravljene za veliko svečanost, ki se bo vršila nocoj v kristalnem gradu. Tako je mehka ta pesem, da bi človek jokal od sreče in blaženstva… Šinila je dolga senca preko površine, in voda se je razdelila. Utihnila je tista pesem – in na pragu kristalnega grada se je prikazal Mukov oče in je razprostrl hrepeneče svoje roke…
„Oče, moj oče!“ je vzkliknil Anton in se je nagnil še bolj naprej. lzpoddrsal se je in je padel z odprtimi rokami v vrtinec. Izginil je tam in voda se je zgrnila nad njim. Veselo se je zaletavala v molčečo skalo in je pravila, da se je vrnil Muk k očetu v kristalni grad. Njegova ura je prišla, pa se je povrnil… Ugrabil ga je popoten človek in ubogi Muk je taval dolgo let po svetu in ni vedel za svoj dom. Tam pri jezercu so ga spoznali valčki, pa so mu zaklicali. In Muk je spoznal takrat svoj dom – šel je in je prišel v lepi noči. V kristalnem gradu ga je sprejel oče in povodne Vile, zlatolase, so mu zapele pesem, mehko in vabljivo, da bi človek jokal od sreče in blaženstva…
„Drugo jutro so našli ubogega Antona Smrekarjevega kraj vrtinca. Dolgi, črni lasje so mu pokrivali čelo, in lice mu je bilo še bolj bledo kakor prej. Prav ni se ni izpremenil; samo smehljaj krog usten mu je bil nov; kajti Anton se ni smehljal v življenju rad. Šli smo ga gledat in smo si šepetali strahoma:
„Muk, povodnega moža sin…“
Strah nas je bilo in smo gledali tja v vrtinec, če se ne pokaže povodni mož. Potem smo pa šli domov in smo bili žalostni… In tisti večer smo slišali našega deda, ki so mrmrali čudne reči. Tam pri peči so sedeli in vlekli iz prazne pipe. Gledali so v tla in govorili sami s sabo.
„Šmentrej, saj je bil res podoben Muku,“ so mrmrali. „Morda je mislil povodni mož, da je njegov sin, pa ga je zvabil… Morebiti pa ga je poklical samo zaraditega, ker je bil podoben Muku. Mogoče, da – hm, hm…“
In ded so vlekli iz pipe in mrmrali nerazumljive besede…
Jožef Vandot.