Siora Therapia
| Siora Therapia Mara Gregoričeva |
| |||||||||||||
Somrak je legel na krajino in mrzla burja je žvižgala izza kraških hribcev ter dirjala preko klancev in potov našega obmorskega kraja, kakor da jo kdo preganja. In lahno, kot labudovo perje, so se vedno gosteje vrteli v ozračju snežni kosmiči, dokler je bila pokrita s prebelo odejo vsaka streha, vsak obzidek in vse ceste. Ker je bilo že v temnem somraku in je ledena burja razsajala z divjo razbrzdanostjo, ni bilo na cesti paglavcev, da bi se kepali drug z drugim ali pa škodoželjno lučali sneg v mimoidoče. Pa niti izmed odraslih ni bilo nikogar na poti in le redkokdaj so zacvilile duri sosednje krčme in bližnje prodajalne.
Majhna druščina nas je bila, trojica le, ki smo sedevali pred zakurjeno pečjo s taso kijevskega čaja v roki. Približno vsake pol ure so zacvilila steklena vrata naše izbice in tedaj je ena ali druga — jaz ali sestra — stekla gori v prvo nadstropje, pač gotovo obe z enim in istim vprašanjem: „Ej, mati, ali ste poklicali? Ali prinesem čaj? Ste-li dovolj odeti? Ali naj pustim vrata odprta?" — Mamica je imela hripo in ostala v postelji, seveda proti svoji volji, zakaj mislila je, da ako ni nje v kuhinji, metla gotovo ne bo na svojem mestu, ptiček ne bo napojen, cvetlice ne bodo zalite, juha ne zadostno osoljena in z mleka bo prekipelo ravno ono, kar je najboljše ...
Prijetno je prasketal ogenj v peči in tisto prasketanje in tisti plamenasti zajčki, ki so uhajaje skozi vratca, skakali po nasprotni steni semtertja, so krepili v nas domišljijo, kakor da je kdovekako toplo v jedilnici. Bilo nam je vsem trem prav prijetno, zakaj najbolje razpoloženi smo prerešetavali o vseh možnih rečeh.
Pa kar naenkrat smo postali mahoma pozorni, razširili smo oči, postavili menda prst pred usta ali pa se opominjevalno sunili ob ramo. Čisto natančno pač ne vem, kako je že bilo.
Tamkaj ob voglu našega vrtiča so namreč zahreščale železne durce. Za tisto rijavo hreščanje smo imeli mi vsi izvrsten posluh, a kar se tiče mene, sem se še celo v tujini ob podobnem zacvilenju spomnila naših durc in ž njimi vrtiča in hišice.
„Burja je butnila z vso silo ob vogal in otvorila duri," je pripomnil naš sosed.
„Ne, jaz mislim, da nekdo prihaja," je opazila Lotka.
Jaz pa sem se dvignila raz sedež, se zavila v šal in z „grem pogledat" smuknila v vežo. Pred zaprtimi durmi sem obstala in gledala skozi pregrajno šipo v beli svet, preko s snegom odetih gredičic tjakaj do železne ograje in v enakem slogu izdelanih durc. Nekaj sključenega se mi je bližalo, na pragu hiše obstalo, potrkalo in naposled prijelo za kljuko, ki se je pa znotraj le malo privzdignila, kakor da jo je premaknil otrok.
„Kdo pa je?"
„Buona sera! Aprite, prego!"
„Kdo ste? Kaj želite?"
»Usmiljenja! Jaz sem, siora Therapia!"
„A, vi ste?" —
***
V raztrganih moških čevljih in razcefranem poletnem krilcu, ki jej je segalo komaj do gležnjev in ki je med počasno hojo plahutalo med krakoma v znak, da drugega ni imela na sebi, je ozebla starka prestopila prag naše hiše, stopila v vežo, iz veže v kuhinjo in tamkaj obsedela vsa drhteča od mrazu na leseni stolici blizu štedilnika. Preko zgornjega života je imela baržunasto jopico, ki jo je prejela kržkone v dar kdove od koga. Ker je polnago telo pozne beračice začutilo v hiši takoj drugačno temperaturo, se je revica tako stresla po životu, da sem jo pridržala za komolec, da ni zdrknila s sedeža.
„Ali vam je še mraz?" sem jo vprašala, ogrnivša jo s svojim starim šalom.
„Oh, ne! Tukaj je prijetno, tukaj je ugodno," so zatrepetale njene blede razpokane ustne.
„Ste-li morda tudi lačni?"
„Od včeraj nisem imela gorkega v ustih, danes pa le košček trdega kruha."
„Ej, žal, da niste prišli uro preje. Sedaj nimam nič takega, kar bi vas okrepčalo. No, čakajte, nekaj še lahko dobim. Evo tu v kozici je nekoliko jabolčne jedi in eno jajce vam hitro ocvrem, kaj ne?"
Zahvaljevala se mi je z nekim čudnim bleskom v očeh, s čudnim nasmehom okrog usten in kar je govoričila, so bila sama voščilca: „Bog vam dodeli dolgo življenje in zdravje in srečo in blagega moža in vse, vse, kar si sami želite!"
In medtem, ko sem ji izkapljala za pol kozarca vina, je prašala po materi. Ko sem ji povedala, da leži, se je skoro prestrašila rekoč: „Oh, sem jo hotela nečesa poprositi; dobra žena, kakoršna je, bi ne bila odrekla!"
„No, kaj želite, saj ji lahko sporočim!"
„Oh, prosim Vas! Tu pri vas bi rada prenočila."
„Pri nas? Prenočila? Kaj nimate doma?"
„Oh, ne, gospodična! Že par mesecev živim brez zaslužka in zato nisem mogla plačati stanarine. Gospodar me je zapodil iz podstrešja in romala sem od hiše do hiše, od stanovanja do stanovanja; ali saj veste, ljudje v mestu imajo komaj toliko, da so pod streho sami. In zato sem se domislila vaše hiše, ki imate toliko prostora pa vas je vseh tako malo. Spomnila sem se ravno tiste vaše velike sobane tam na oni strani, v kateri sem vam poleti rahljala volno in šivala žimnice!"
„Ali če se domislite, da ste poleti hvalili tisto izbo, ker je bilo baje v nji tako prijetno hladno, prepričani ste torej lahko, da je v tej zimi prava ledenica, zlasti ker je docela prazna."
„Ej, bolje mi bo vendar v njej, ko zunaj na prostem, gospodična! Usmilite se me!"
„Saj bi vam rada pomagala, toda s čim se boste odevali. Poleti se človeka kmalu postreže, ali pozimi porabi človek zase vse, kar ima toplega v hiši!"
„Ne prašam vas ne postelje, ne odeje, samo to Vas prosim, da me pustite pod streho."
„Ali bi ne bilo bolje, da bi poskusili pri tem ali onem sosedu, ki ima kak topel hram, ali pa skedenj sena?"
„Gospodična ljuba, ne pošiljajte me proč, prosim Vas, rotim Vas. Kdo ve, ako bi se me kdo usmilil; sicer sem že nekje prosila ali brezuspešno!"
Stopila sem nato do matere, da se posvetujem ž njo.
„Pa kje jo hočeš prenočiti," vpraša mati.
„Pravi, da naj jo pustimo v šolo“; tako smo nazivali poprej omenjeno sobano, ker je bil nekoč tam otroški vrtec.
Zmenili sva se nato z materjo, da ji je vendar treba kaj postlati in sklenili, da ji staro tkanino napolnim z algo (morsko travo), tudi dve stari rjuhi, namenjeni za razstriženje, bi se še dobili, pogrnila naj bi jo pa s plahto za likanje.
Vsa srečna poletim v kuhinjo; vedela sem, da beračico osrečim s svojim poročilom.
„Mama mi je že nekaj naročila, da boste shranjeni za nocoj."
„O, naj Vam rosijo nebesa vse svoje milosti," je rekla, prijemši me za roko.
Prižgala sem svečo in šla odklepat „šolo". Privlekla sem iz nje tkanino in sedem napolnjenih blazinic, ki smo jih razparali in z algo napolnili slamnico. Tiste blazinice so nam na neki veselici služile za posteljice sedmerih pritlikavcev.
Ne dolgo kasneje je stopala za mano uboga beračica na pripravljeno ji ležišče. Pustila sem v sobi leščerbo, ki naj bi gorela vso noč. Ko sem primaknila nizkemu ležišču še stol s kozarcem vode, sem ji prinesla še nekaj perila, da se preobleče, predno leže spat. Par trenutkov sem jo pustila samo, nato pa se zopet vrnila ne le, da ji voščim „lahko noč," nego tudi, da ji podarim ponošeno materino obleko za jutri. Odhajala sem naposled iz izbe, ob izhodu pa se še enkrat ozrla po vsem mračno razsvetljenem prostoru, ki se mi je zdel nocoj še večji, ozrla sem se po tisti nedolžni revi na tleh, ki ji ni bilo videti niti nosu izpod najraznovrstnejšega pokrivala, pri sebi sem pa mislila: In to naj bi bila kneginja? ...
***
Že dolgo sem počivala pod mehko pernico, toda ne spanec, ne čtivo mi nista hotela zatisniti oči. Nisem si nikakor mogla iztrebiti iz spomina uboge žimničarke ali kakor jo nazivlje ves kraj, siore Therapie. Vendar mi ni bil v mislih nocojšnji dogodljaj, pač pa razgovor, ki sem ga imela ž njo o priliki, ko nam je preteklo poletje prenavljala žimnice. Vsekdar, ko sem se oprostila kakega opravilca, sem pohitevala k nji ter se ž njo razgovarjala, kajti cenila sem tolikoveč njeno inteligentnost, baš ker je bila preprosta ženska. In spomnila sem se tudi, kako je bila nekega dne otožna, kako sem jaz — zapazivša njene solze — hotela molče oditi — in kako me je ona zadržala.
„Zakaj jokate, zakaj ste tako žalostni?"
„Oh, gospodična moja, plakam za marsičem, ali čemu bi vam pravila."
„O, le olajšate si dušo, ako vam utegne biti bolje."
„Nikar, saj obžalujem, da ste videli moje solze. Vendar, zastonj! Imam pač take dni ... So hipi, ko prenašam svoje življenje le težkoma in bi se najrajša potopila v morju, da bi ne trpela in životarila dalje na svetu."
„Eh, ne mislite na neprijetnosti! Vsak človek jih ima", — sem ji govorila v tolažbo. In da bi jo odvrnila od kdovekakih nemilih misli, sem ji pripomnila: „Čujte, že tolikokrat sem Vas hotela prašati. Odkod ste? Iz Trsta gotovo ne, ker imate drugačno izreko!"
„Iz Korinta sem; prava Grkinja sem!"
„Grkinja? Vi znate grški?"
„Grški jezik je moja materinščina! Govorim pa tudi turški in francoski!"
„Je-li mogoče? Ej, oprostite. Vi ste morda bili v mladosti bržkone služabnica v kaki taki družini in ste se navadili vseh teh jezikov kar igraje, ne?"
„Jaz služabnica? Jaz? Ne, ne! Vi se motite. Tujih jezikov so me naučili posebni vzgojitelji. Ne, ne, jaz nisem bila služabnica v svoji mladosti, ampak, ampak — kneginja!"
In zaihtela je z otroškim jokom pa si zakopala obraz v žimnici.
Hotela sem jo tolažiti ali nobene besede ni prišlo iz mojih ust.
„Revica," sem si mislila tihoma, „ima pač momente, ko jo muči
fiksna ideja" in odšla sem neopaženo iz njene delavnice, da bi ji
preje minila bolest.
Tega prizora sem se domislila tisto noč, ko sem popolnem brez spanca bulila z očmi semihtja po svoji spalnici, ne da bi videla posamične predmete, ki sem jih med premišljanjem motrila. Moje možgane le razvnemala edina misel: Pa če je morda vendarle res knežje rodovine, kako, oj kako je prišla vendar na beraško palico.
***
Bilo je lepega spomladanskega jutra, ko sem stala na prizidku ter zalivala jedva poganjajoče rastline, ki so obetale krasiti celo sezono naš balkon na vseh treh straneh. Med tistim opravilcem me opozori nenavaden šum, da dvignem oči in pogledam preko trikotnega tržiča, ki se razprostira pred mojim pragom.
Preprost mrtvaški voz se je pomikal mimo hiše na mestno pokopališče. Cesto, ki vodi iz mesta naravnost na pokopališče, so takrat razširjevali in tako so prepeljavali mestne mrliče skozi naš kraj. Za mrtvaškim vozom, ki ni kazal nič okusa, je korakal le bolniški uslužbenec in neka žena iz našega kraja, ki je bila bolniška postrežnica. Drugega spremstva siromašni pokojnik ni imel in niti vaška otročad, ki je povsod tako rada prva, se ni dolgo brigala za bedni izprevod. A to vse, ker ni bilo ne pogrebca, ne vencev ne godbe.
Ko se je znana mi bolniška postrežnica vračala, jo vprašam, kdo je neki umrl.
„Kaj ste poznali sioro Therapio?"
„Kaj ona — da je umrla?"
„Prav ona! Reva! Nikogar ni imela blizu, ko je umirala, nikogar za pogrebom; zato sem jo ubožico spremila vsaj jaz!"
Minuto kasneje sem bila spodaj pri materi.
„Ali čujete, mati? V tistem siromašnem mrtvaškem vozu, ki je preje vozil mimo, je počivala siora Therapia!"
„E, srečna ona! Kaj bi dalje na svetu, ko ni imela nikogar svojih."
„Revica! Ali se spominjate, mati, kaj nam je pripovedovala tisto jutro, ko je odhajala od nas, češ da je še pred dvajsetimi leti živela kraljevsko. Ona da je iz stare knežje rodovine Dionysos; njen soprog da je bil bogat turški poslanik v Carigradu. Njene bede pa da je vzrok neki Lloydov kapitan, s katerim je pobegnila iz Turčije, kakor hitro si je nabavila potni list in veliko vsoto denarja."
„Domislim se, da! Saj je rekla tudi, da ko ji je zapravil ljubimec denar, jo je pustil v Brindisi, ne?"
„Da tudi to je že povedala!" „Hm, kaj misliš, da je to vse res? Blaznela je včasih same domišljije ali pa je vse to pripovedovala ljudem, da bi se jim smilila. Dandanes so tudi berači prekanjeni!"
„Končno lahko vržete v smetišče tisto njeno raztrgano obleko, ki jo je pustila zadnjikrat pri nas, kaj ne, mati?"
„Kaj, še je tisto v hiši?"
»Seveda! Kaj ni prosila, naj ji shranimo, dokler se ne povrne? No, sedaj smo lahko gotovi, da ne pride več ponjo."
„Moram še enkrat razvezati, da vidim, kaj je vse zavila skupaj," je opomnila mati.
„Nič drugega ne bo, kot poletno krilo in luknjast jopič," pravim jaz.
„Še nekaj je, še nekaj! Glej, kaj je bilo v žepu!"
„O, dajte sem, da vidim, kaj je v tistem omotu."
In dočim je mati spravljala skupaj revne cape, sem jaz viknila presenečena: „Ali veste, mama, da je bila res kneginja?"
„Beži, no!" „E, čujte! Črno na belem stoji tudi v potnem listu. In tudi krstni list je priložen."
„V kakšnem jeziku pa je pisano?"
„Krstni list je pisan grški, in razen imena ne razumem drugega, toda potni list je francoski in se ujema s krstnimi podatki. Le poslušajte! „Therapia, kneginja Dionysos roj. v Korintu 1854. Grške narodnosti; visokega krepkega stasa, razmernih potez v obrazu, lepega malega nosu, velikih modrih oči in kodrastih črnih las."
„Hm! Razen las se vse drugo ujema!"
„Od kdaj pa je tisti potni list?"
„Iz leta 1885. Napravljen pa je bil v Carigradu. To bo gotovo tisti, o katerem nam je pravila, da si ga je pod dekliškim imenom dala napraviti, predno je pobegnila z onim kapitanom."
„Potemtakem so bile vse njene blodnje istinita resnica. O, ti nesrečnica, ti! Bridko pokoro je naredila za svojo nezvestobo. Te cape, ki niso niti za ciganko, da je nosila kneginja? Uh! Ali je bilo treba nji takega žalostnega konca? Jejš, jejš! Kaj napravi lakhomiselnost ... "
***
Vselej, ko odprem vrata naše takozvane šole, vidim v duhu pred seboj ob slabi razsvetljavi nizko ležišče, pripravljeno v naglici iz osehle morske trave. Na tistem bornem slamnjaku pa vidim prezeblo skrčeno truplo siore Therapie. In kakor tisto noč, ki jo je prebila pri nas, postojim in mislim sama zase: In to naj bi bila kneginja, kneginja Dionysos? ...