Siromak
| ← Kesanje | Siromak Poezije 1 Simon Gregorčič |
Pogled v nedolžno oko → |
| |||||||
Kar Bog mi je življenje dal,
odkar sem se zavedel,
pod svojo streho nisem spal,
pri svojih nisem jedel.
Svatuje dan za dnevom grad,
po njem veselje vriska;
a siromaka mraz in glad
pod milim nebom stiska.
Kedó z menoj spregovori
besedico prijazno?
Kedó, kedó razveseli
srce, veselja prazno?
Po svetu hodim čisto sam
od praga pa do praga,
nikdó ne vpraša: kod in kam?
Z nevoljo vsak pomaga!
To pa nadloga vseh nadlog,
to hudo je najhuje,
da, ker sem reven, ker ubog,
me ljudstvo zaničuje.
Kdor kruha ubranega ne je,
ni skusil sirotenja,
kaj je trpljenje, on ne vé,
on ne pozna življenja.
Za vse je svet dovolj bogàt,
in srečni vsi bi bilí,
ko kruh delil bi z bratom brat
s prav srčnimi čutili!