Siromak Joza
| Siromak Joza. Josip Vandot |
| |||||||||||
€ Siromak Joza H ^ H o ie bilo takrat, ko se je napotil Joza preko gore v sosedno ' dolino. služit k bogatemu kmetu. Ovanajsto lelo je izpolnil \n tedaj ie šel z očetom in se ie napotil v skalnate Trente. Jutro 1 ie bilo, krasno jutro brez sivega oblaka na jasnem nebu. Čvrsto sta stopala oče in sin navkreber in sta postala šele na višini. Se enkrat se je ozrl .loza na dragi rodni krai. in v srcu mu je bilo hudo. J Glej. globoko tam doli sioji domača liišica. osamljena od tovariiic. I Skalnato je vse okrog: le majhen vrtiS se razprostira okrog hišice. Siro- I mašna je in borna Trenta. A koliko radosti in sreče se je smehljalo niemu j med tisttnii skalami! Zbudilo Ka ie iutro, polno veselja. smejal se mu ie ] dan, in lep večer ga je zazibal v prijetne sanje. Skoro bi bile stopile Jozi solze v oči. ko se je poslavlial z zadniii" pogledom od rodnega kraja. Težko mu ie bilo, in mlada duša mu je bila | žalostna. Olej, tatn doli leži rodna vasica . . . Qre od nje. da si služi v tuiitii 1 kruh. ki mu ga ne more dati siromašna, skalnata Trenta. Gre itf se morda I več ne povrne. Nič več ne bo prepeval tam doli, da bi se razlegalo od j skale do skale. V tujini mu bo tekel znoi s čela in si bo moral služiti težKi kruli. Ne bo ga budila dobra mamica v zgodniih jutrih priiazno in veselo. i »Jozek, oi, Jozek!« Tudi ljudje ga bodn suvali v tujini zarano. Neprijazno ga bodo siJvali in vpili: i »Vstani, klada zaspana!« * Morebiti ne ho stišal nikdar več dobrih in prijaznih hesed. Vse ga bo zaničevalo in se norčevalo iz njega, ker ie iz siromašne. zaničevane Trente. Ne bo imel dobrega prijatelja in tudi tovariša ne bo imel. Sam bo moral hoditi okrog in nikoinur ne bo mogel potožiti, če mu bo v srcu tcžko in hudo . . . Težko je v tujini in veselja ni tam. »Bovčan . . . glejte ga — Bovcan!« Tako bodo govorili tuji paglavci. Smejali se bodo in se norčevali. Zapreke mv bodo delali in mu nagaiali hudomušno, kjerkoli mu bodo mogli. ln vse to raditega, ker je Joza iz siromašne. zaničevane Trente . . . Tako je rnislil Joza tam gori na višini, ko ie gledal zadnjikrat na rodni kraj. Hudo mu je bilo in gorke solze so mu hotele priti v oči. A siloma jih ie zadrževal, ker se je sramoval očeta, ki ie stal krai niega. »Pojdiva naprej. Joza.« ie rekel oče in je stopil naprej. Se enkrat je pogledal Joza na rodni dom in ie zamabni) z roko. Z Bogom, dolina! 2 Bogoni. bela hišica!« In tedaj se mu je zazdelo. da stoji tam doli pred hišico mati. Bratci in sestrice stoje tam na vrtiču in mu mahajo v slovo. 'Z Bogom. Jozek! Dobro se imej in se ktnalu povrni!« Takrat pa ie stopila Jozi vendar solza v oči. Se enkrat je zamahnil z roko in je pogledal zadnjič na rodno hišico. ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ b ss 130 so ^^^^m •Z Bogom. mati! Ostanite zdravi, bratci in sestrice . . .« V Izpregovoril je in se je obrnil za očetom. Sla sta narzdol tik o b ^ strmi, v nebo kipeči gori, drug poleg drugega. Molčala sta oba in sta bila zatopljena v svoje misli. Naposled pa je le dvignil oie glavo. Pogledal je na sina in je izpregovoril: M »Težko ie življenje v naši Trenti. Skala je trda in ne rodi ne pšeniceJB ne krompirja. Težko ie nam, Joza, težko. A tebe čaka lepo življenie. Dober ie gospodar — poznarn ga že dolgo. Ničesar ti ne bo manjkalo, Joza, ničesar . . . Privadiš se in pozabiš Trento. Samo če boš priden in delaven« — in dobro ti bo, Joza, dobro kakor nikoli v naši siromašni Trenti.« H Oovoril ie oče. in na razoranem, od skrbi upadlem obrazu se mu ie prikazala radost. Ei. lepje življenje bo priskrbel sinu v tujini! Ne bo mu treba stradati v skalni Trenti. Dobro mu bo, in veselje in zadovoljnost ga bodeta spremiiaia na vseh potih. Ne bo se ubijal po skalah, v zeleni dolini si bo služil kruh. Lepo mu bo, in skrbi ga ne bodo mučile kakor— doma med trdimi skalami . . . H »Bodi priden,« je nadaljeval oče. »Poslušen bodi in moli! Glej, d a * si pridobiš gospodarjevo ljubezen in zaupanje, in potem boš lahko zadovoljen in srečen. Če te ima gospodar rad, ti ne more manjkati ničesar.« Joza je zvesto poslušal očetove opomine. Pozabil je tedaj na svoio bolest in čvrsto in veselo ie stopal navzdol. Sklenil je, da se hoče natančno ravnati po očetovih naukih. • Dospela sta kraj velike planine v senčnat gozd. Sla sta po stezi i n ^ sta se vedno bolj bližala zeleni dolini. ki iu je pozdravljala iz daljave. Joza je stopal za očetorn, in tedaj sta spet molčaJa oba. Zatopil se ie deček spet v misli, in te misli so bile vesele in nič bridkega ni bilo v njih . . . Hei, morda pa ni tako težko v tujini! Morda ga bodo imeli ljudie radi in se mu ne bodo posrnehovali in tudi zaničevali ga ne bodo. P r i . J jazni bodo z niim. in življenje bo lepo in veselo — bolj kot v skalnatigH zapuščeni Trenti. Zjutraj ga bo zbndil beli dan in se mu bo nasmejaljfl zvečer mu bodo migale radostne zvezde, da zaspi in zasania lepe sanie .. ,H Morda bo tako in nič težkega ne bo v Uijmi . . . H Razveselil se je Joza teh rnisli in je stopal še čvrsteie za očetont^B V tem se je prikazala širna, zelena senožet, segaioča do belega proda, kier je šumel razsrjeni gorski potok. Solnce je stalo že visoko, in vročina je pritiskala z žgočim dihoin. ^m . . . f Privadil se ie Joza tujine in tuiili Ijudi. Niso bili tako hudobni, kakor je mislil tisto iutro na višini.-Dobro mu ie bilo in ničesar mu ni manikalo razen skalnate Trente. Pogledal je včasih na bele gore in takrat je postal.
- Tam zadai je Trenta,« je pomislil, in v srcu mu ie postalo tesno.,
»Tarn stoji hišica. in vrtič je zraven nje . . .« U Domislil se je Joza vsega tega. In v takih hipih se ga ie polastiloH domotožje. 5e) bi na bele gore samo za trenutek dol v skalnato Trento.B Zavriskal bi, in izpred hišice bi se oglasili bratci in sestrice. Mati bi mignili z roko, in veter bi mu prinesel pozdrav iz rodne doline. »Jozek, oj, Jozek! Dobro srečo . . .« Veselo bi mu bilo na beli gori, če bi gledal na dragi dora. Vse bi se mu smejalo tam: solnčni žarki, sive pečine, bele hišice rodne vasi in ze-J lem vrtič kraj Ijube hiše . . . I A Jozek je mignil z glavo in se ie nasmehnil. — Ej, v tujini mora bitM in čemu bi mislil take misli? Nič ne pomagajo — prideio in vzburijo mladJ dušo, a vendar ne izpolnijo gorkih žeiia, ki jih zbude globoko v mladfl duši. Proč lepe in prazne misli. ki ne prineso ničesar! . . . 9 In Joza ie postal spet vesel. Zažvižgal ie in ie šel naprei. 1 Privadil se je tudi tujim tovarišem. V začetku so ga sicer gledaM postrani. Dražili so ga in so se mu smejali. »Olejte ga — Bovčan . . .M Klicali so za njim in so se smejali. In Jozi je bilo bridko v srcu, kafl ie hitel od njih. Ni se ozrl nazaj in tudi besedice in izpregovoril. ™ »Cemu me zaničujejo?« ie pomislil. »Ničesar iim nisem naredil, pa se mi smejejo . . .« Šel je Jomov in je potožil vse lilapcu Boštjanu. Zasmejal se _ie hlapecJ pa mu je odgovoril: • tSiromak si, Joza, siromak. In iz Trente si, kjer raste mesto trav« satno kamenje . . . Tiho bodi in potrpi, ker si siromak, Joza.« • »Pa saj nimajo pravice, da bi rne zaničevali« je govoril deček. I »Imajo pravicc« je odvrnil hlapec Boštjan, »sami so si dali in vzela pravico. Zato pa bodi tiho in potrpi, ker si siromak, Joza.« m In Joza je potrpel in se ni ve£ jezil. Sčasoma pa so pozabili vsi, d S je doma iz borne Trente. in ga niso več zaničevali. Oovorili so z njinl prijazno, kakor Ja bi jira bil že od davno Ijub tovariš. Le tupatam so gsfl še podražili. A Joza se j'e smejal in jim ni zameril. Zato so bili priiatel}™ in se niso kregali. • Le eden se ni liotel sprijazniti z njim, in to je bil Cene, Cene Hostnikov. Kadar je prestopil deset korakov, pa si je že izmislil novo burko. Navihano in preveiano so mu gledale prihuljene oči v svet in so iskale prilike, da bi mogel Cene iztresti nad korn svoio navihanost. Zasmejal se je škodnželjno, če se mu je posrečilo. in jo ie potetn odkuri] s hitrin4_ koraki vstran. Močan ie bil Hostnikov Cene, in bali so se ga tovariši. j Posebno na Jozo je imel piko. Kadarkoli ga ie srečal, vselei ga i « dražil in iztresaval nad njim svojo navihanost. Bal se ga je Joza in se mifl je umikal. Kajti vedel je, da ima vselej škodo . . . . Zvabil ga ie bM nekoč Cene na vrt. Zlezel je na črešnjo in je odtrgal veliko vejo. polno rdečili črešenj. Dal jo je Jozi, nai io obira: a sam se je splazil nevidno v hišo in je povedal sosedu, da je udaril Bnvčan na črešnjo in zdaj obirJ veliko vejo. Srdit je prihitel kmet in je zgrabil nedolžnega Jozo za ušesM in lase. lzza plota pa se je smejal prevejani Cene škodoželjno . . . Affl takrat, ko ga je zvabil k duplu! Rekel je, da so tam čebele in imajo velikcl strdi. Sla sta, in Joza je dregal s palico v duplo. Cene se je skril nevidnfll in pravočasno za grmovje, a na ubogega Jozo so planile ose in so ga neusmiljeno opikale po obrazu. Penice imajo tu mlade.« mu je dejal Cene iji je pokazal na mehko gnezdo. In segel je Joza z roko v gnezdo, a je zavpil prestrašen in je potegnil roko nazaj. Za prst ga je držal z ostriml kleščami velik rogač, ki ga je bil dejal Cene prej nevidno v gnezdo. Smejal se mu je Cene škodoželjno, a Jozo ie bolelo. Zato se je ogibal Ceneta in je bi! jezen nanj. Vsakokrat, če se je sešel z njim. je imel škodo in žalost. Nekoč se ie pa dogodilo, da je postal Cene njegov največji sovražnik. Sel je bil tisti dan Joza preko polja in je nesel Boštjanu malico na iijivo. Mimo grape ie šel in je zagledal tam Ceneta. Sedel je tam kraj grape in zalezoval čmrlja, ki je iskal svoje gnezdo. Hotel se tnu ie Joza izogniti. A bilo je prepozno. Zagledal ga je bil Cene in mu ie zavpil: »Joza, oj, Joza, pojdi sem! Podlasice sem zasledil.« A Joza se je spomni] bridkih dogodkov, ki mu iih ie bil povzročil Cene, in je vedel, da mu Cene nastavlja spet kako past. Sel je zato mimo niega in ni odgovoril. »Joza, oj, Joza,« je nadaljeval Cene. »Neumeir si, nočeš podlasic. Lepe so in riave. Lahko iih zapreš v kletko.« Joza se pa ni zmenil za te vabljive besede, atnpak je šel naprej. Cene se je razsrdil, ker ga ni slušal Bovčan, Tako lepo bi ga bil speljal v past, da bj ga bil pičil debeli čmrlj ravno v roko. Zato se ie pa razjezil in je stekel za Jozo. »Nimaš poguma, še malo ga imaš,« ie klical za njim. »Joza, Jozek! Bovčan neutnni!« Dohitel ie .lozo in ga je udaril s pestjo po hrbtu. .loza se je ustavil; dejal ie cajnico v travo in je pogledal srdito na nasprotnika. »Kaj mi pa hočeš? Pusti me pri rniru!« A Cene se je zasmejal in mu ie pokazal mezinec. »Ali si upaš na tega malega,« je izzival. »Bovčan, hoj, neumni Bovčan!« Tedaj ie minila tndi Jozi potrpežljivost. Zgrabil je Ceneta okrog pasa in ga zasukal. Upiral se je Cene in ie spoznal, da je Bovčan močnejši nego on. Zato pa ie napel vse moči, da ga prevrne na tla. Toda bilo je zaman. Zavrtel ga je bil Joza in ga prekotalil v grapo. Nato pa je pobral svoio cajnico iz trave in je šel mirno svojo pot naprej. V grapi se ie pa pobral Cene. Srdit je stekel na vrh in je pobral debel kamen. Zalučal ga je za odhajaiočim, toda ni ga zadel, ker ie bil Joza že predaleč. »Čakai, ti BovCan,« ie kričal za niim. »Posvetim ti, da ti bo migalo še deset let pred očmi. Čakai, ti neumni Bovčan! Posvetim ti tako gotovo, kakor sem Hostnikov Cene.« Tam sredi njiv se je ustavil Joza in je zaklical nazaj: »Hoj, če se ti Ijubi! Ce moreš, le posveti, ti Cene Hostnikov. Pa boš ležal spet v grapi.« ras 133 BS »Bovčan! Bovčan!« Tako je vpil Cene, kcr ni mogel v veliki jezi ničesar drugega. Srdit je skočil k. bližnjemu grmu. Tam pa je pričel lotniti veje in jih ie metal okrog sebe . . . . Pa ga je premagal ta neumni Bovčan! V grapo ga ie vrgel in se mu zdai porogljivo smeje. K lilapcu Boštjanu ie šel in bo pripovedoval: »Hostnikovega Ceneta sem prevrnil in vrgel v grapo!« — Na vasi bo pripovedoval neumni Bovčan in se bo hvalil: »Kakor trsko sem ga priiel. pa sem ga prekotalil v grapo.« — In smeiali se mu bodo tovariši in se mu bodo norčevali... Nabil ga ie Bovčan, njega, Hostnikovega Ceneta. ki iih je vedno suval in Iasal . . . Norčevali se bodo in mu privoščili. - Cene ie spustil grm in se vsedel v travo. Kazal ie za Jozo pest in ie mrmral: »Ti že pokažem . . . Le počakaj!« A Joza ga ni slišaL Vesel se je smeja) tam med njivami, ko ie pripovedoval hlapcu Boštianu, kako ie prekotalil Ceneta v grapo. Dosti krivic mu je bil že naredil. a zdaj ga je kaznoval za vse tisto. Vedel bo vsai drugokrat. če ga bo hotel speliati v nastavlieno past. Prav mu ie; zakai je pa tako domišljav? Takrat pa je vstal pri grmu Cene. Še enkrat je zatnrmral in je zagrozil: »Pokažem ti . . . Le počakai, Bovčan neumni!« Potem pa se je naglo obrnil. Hitel je k bližniemu znamenju in ie premišljeva! tam svojo osveto.
- * =?
Pri Gričarju so spravljali tisti dan seno na senožeti. Soparen dan \$ bil. Nebo je bilo sivkasto in nobenega oblaka nikjer. Prijetno je dehtelo seno na senožeti. Urno so ga grabile grabljevke na kupe, kosci pa so ga metali na hleve. Vsem ie tekel znoj z lica, toda nihče ni utegnil. da bi ga ohrisal. Joza ie tlačil na hlevu seno in se ie smejal dovtipora hlapca Boštiana. Tri grabljevke, ki so grabile vštric, so pele veselo planinsko pesem. Dasi so bili trudni vsi in iim ie znoj tekel po licih v curkih, so bili vendar vsi dobre volje. tn smeh se ie razlegal po širni senožeti in veselo petje mladih grabljevk . . . Po poti proti senožeti je stopal počasi Hostnikov Cene. Napotil se je bil v goro, da natrga materi resja za kubinjsko strguljo. Dospe] je na rob senožeti, tam je rastlo najlepše resje. PočeniJ je na tla, vzel pipec iz žepa in je pričel rezati resje. Tuintam je pogledal proti hlevu, kjer so se smejali mladi kosci in tudi proti grabljevkam je pogledal, ki so prepevale vesele pesmi. Naposled pa je zapazil tudi Jozo, ki ie tlaSil seno na hlevu. »Neumni Bcivčan,« ie pomislil. »Obljubil setn mu maščevanje in še danes ga hočem izpolniti.« Hitreje ie rezal resie, in kmalu se mu ie zdelo, da ga ima zadosti. Povil ga je s srobotom in ga ie vrgel na tla. Potem pa ie sedel in ie pričel csa 134 &$> prtmišljevati. kako bi se zmaščeval. Tako hitro mu ie včasih prišla kaka burka na pamet. a danes inu ni hotel priti noben primeren naklep. Počakal bi Jozo tu za grmovjem. Prišel bi mimo. in tedai bi ga zgrabil za vrat. Osuval bi ga do dobrega in ga zlasal . . . Toda kaj pomaga, skočil bi hlapec Boštjan in bi ga ulovil. Trde pesti ima hlapec Boštjan, in njegova roka pada neusmiljeno po hrbtu. Izkusil ie bil Cene že to in se je baJ tistih pesti. Torej s tem ni nič . . . . Ali naj nastavi palico preko pota? Prišel bi Joza mimo. Izpodtaknil bi se in padel lia obraz, in bolelo bi ga. Toda laliko bi se izpodtaknil tudi hlapec Boštjan, in tedaj bi bilo hudo in gorje za Ceneta . . . Dolgo je tnislil Cene. toda nič pametnega mu ni prišlo na misel. Ze je obupal na pol; a naenkrat se mu je zjasnil obraz. Tam za grmom je zagledal jopiče koscev in je zagledal tudi Bovčanov jopič. Zelen je bii In je imel velike, koščene gumbe. Razveselil se je tega Cene . . . Poide in poreže z jopiča vse gumbe. Razreže tupatam jopič. Debelo bo gledal .loza in bo jokal. »Čakaj, ti neumni Bovčan,« ie rekel samprisebi. »Zdaj se zmašCujem. da boš pomnil . * . Prekotalil si rae v grapo in se mi rogal. Zato se zmaščujem.« Vstal je in se je napotil prihuljeno proti grmu. Toda pri fcamnu je postal. Zdrznil se je in je stopU za korak nazaj . . . Zavit v debel svitek, se je solnčil tam velik, pisan modras in je dvignil glavo, ko je začul prihajajočega dečka. Za hip se je zdrznil Cene, in mraz ga je stresel. Toda že v naslednjem trenulku se je sklonil. Pobral je debel kamen in ga je vrgel v modrasa. Bolestno je zažvižgaia kača in se ie vzpeSa kvišku. Cene ;e urno pobral drugi kamen. Dobro je zadel. Stresel se je modras še enkrat in se ni ganil nič več. Cene je stopil nazaj v grmovje in si ie vrezal tam precep. In ko je rezal, se je zasmejal naenkrat glasno. »Pustim rnu giimbe in tudi jopič mu pustim,« je govoril. »Toda to mu storim . . . . Boljšega ne more biti.« Sel je s precepom k ubiti kači; nataknil jo ie nanj in se ie bližal grmuj kier so ležali na tleh jopiči koscev. Pobral je tam Jozin jopič in je stlačil modrasa v žep. Skodoželjno se Je smehlial, ko je položil jopič nazaj in je vrgel precep daleč vstran. Nato se je podal nazai v grraovje in je legel tam v travo. »Hej, kako bo gledal neumni Bovčan, ko bo otipal kačo v žepu! Mravljinci mu bodo zagomazeli po hrbtu, in lasje mu bodo stopili pokoncu. Zatulil bo, kot bi ga devali iz kože. Na tla bo padel in se bo valjal po, travi . . . Dobro, tako se zmaščuje Hostnikov Cene, če se ga prekotali vl grapo in se mu povrhu še roga. Ubogi Bovčan, ti siromak Joza! Pa sel liočeš meriti s Hostnikovim Cenetom . . .« (Konec prih.) 1
Siromak Joza. I . .«*y (Dalje.) • Oda bi le kmalu prišel sem,« je mislil Cene. »Rad bi videj kakšcn obraz bo naredil.. . Gledal bom izza grtnovja in p o J • • - - tem io hitro odkurim, da me ne dobi hlapec Boštian.« Cakal je Cene, dolgo Cakal in je postal že nestrpen. Toda naposled je vendar zagledal Jozo, ki je hitel proti grmu po jopiče. Zasmejalo se je Cenetu srce, in obraz se mu je raztegnil v zadavoljen smeli. Prišel ie Joza k grmu; pobral ie svoj jopič in ga oblekel. tiotel je ravno pobrati druge • jopiče; tedaj pa seže nehote z roko v žep. Občuti nekaj mrzlega in ob-, tipljc kačo. I »Hu-uu-u!« • Iz ust se mu izvije prestrašen krik, in zona ga oblije po vsem telesu . . . Strese se in strga jopič raz sebe. Toda vsled prestrašenosti ga ne more sleči. Leta okroK kakor obtvorel in vpije. da gre do mozga. Umolknili so kosci tam pri lilevu, in grabljevke so utihnile . Ozrli sa se na Jozo in so se čudili. • »Kaj pa ie vendar Bovčanu?« de naposled lilapec Boštjan. Vrže vilM v seno in steče proti grmu. Za niim pa hitž kosci in grabljevke. I »Kaj pa ti je vendar!« izprašuje Boštjan in drži Jozo za rame. Al Joza vpije naprej in trga jopič raz sebe. Naposled se posreči hlapcu BoštJ ianu, da mu ga sleče in ga vrže v travo. Takrat pa se sesede siromak J o z a na zcmlio in se prične krčevito jokati. Takrat pa zasliši tudi tilapec Boštjatfl smeli izza grmovja in zagleJa Hostnikovega Ceneta. Izpozabil se je bilB Cene in v svojem velikem veselju je dvignil glavo in se je zasmejal veselo. A še predno jo ie utegnil odkuriti. ga je že držala trda pest hlapca Boštjana. Z levico ga je prijel za uho, z desnico pa mu ie nabijal hrbet. Bolelo je Ceneta, da se je zvijal in izkušal uteči, a zaman. Zatulil ie glasno in je prosil: »0. Boštian. pusti me! . . . Pusti me. Boštjan. o dobri Boštjan!« 1A hlapec je vlekel neusmiljeno in ie nabijal po trdem hrbtu. »Kaj si naredil spet Bovčanu?« je govofflra^^^^35!^^^^^^ izmislil?« »Pusti me, Boštjan, o Boštjan!« ie prosil Cene. »Modrasa sem mu dejal v žep . . .« »Kaj, nepridiprav?« se je srdil Boštjan in udarjal in vlekel še huie.; »Modrasa si mu dejal v žep? 0, ti klada hudobna! Pa ga je pičil sedaj — ravno v prst ga je pičil . . .« »O, Boštjan, ni ga pičil.« je tuiil Cene vedno glasneje. »Modras i« rnrtev . . .« »Naj bo živ aii mrtev! V prah te stolčem, ti seme hudobno! Na, da boš pomnil še deset let.« lii desnica ni več nabijala trdega iirbta, ampak se je lotila glave z gorkitni udarci. Teraa se je delala Cenetu pred očmi, in v giavi mu je kar šumelo. Naposled je zabolela tudi hlapca Boštjana roka. 5e enkrat ie zamahnil in ootem je odšel. Cene pa se je vlegel na trato in je bil z nogami ob zemfjo. Bolelo ga je vse. Pckla so ga ušesa, lica so mu gorela in pol glavi mn ie šumelo, kot bi se pretakal hudournik . . . ] Vrnil se je hlapec k jokajočemu Jozi. Potegnil je iz žepa Bovčevega jopioa mrtvega modrasa. Prestrašeno so zaklicale grablievke in so stopile nazai. Boštjan pa je stopil k dečku in ga pričel tolažiti. J >.Ne iokaj, Joza. Qlej. rmdras je mrtev in te ni pičil . . . Naredil tfl je to Cene, in dobro sem ga poplačal; Joza. dobro, da se ne bo upal vei« nagajati.« 1 Pomiril se je naposied .loza. Vstal ie in ni več iokal. Le tupatam se je še zdrznil in ga je zazeblo, ko se ie Jomislil modrasa. Šli so kosci, in grabljevke so šle, da pospravijo zadnje seno. Kmalu se je zaslišal spet veseli smeh in lepa pesem mladiti grabljevk. Joza ie splezal zopet na hlev in je pričel spet tlačiti seno. Izginil je bil strah in solze so se posušile. Prišlo ie veselje nazaj. V grmovju pa je ležal Cene. Ihtel je od togote in bolesti in ie bfl z noganii ob tla. Doživel ie sramoto, kakoršne še nikoli. Zmaščevati se ie holel in se je tudi zmaščeval; a pri tem je pade! v težke pesti hlapca Boštjana. tega iieusmilienega Boštjana. Smeje se zdaj tam na hlevu Joza — Cenetu se smeje in njegovemu maščevanju in mu privošči vse . . . Srdito tedaj udari Cene s pestjo po trdih tleh in zavpije.: »Maščujem se . . . In vendar se maščujem! Bovčanu bora zaigra! in tudi nad Boštianom se maščujem . . .« Sklenil je Cene to in se je pomiril. V tem so končali tam pri hlevu kosci in grablievke svoie delo in so se napotili proti domu, ker se ie delal že večer. Šli so doli po potu in so prepevali radostno pesem. Lcpo jih ie bilo slišati in priietno sem gori k gostemu grmovju. Cene pa je snoval Crne naklepe. Na trati je ležal in se ni zmenil za veselo petje. Toda naposled je vstal, ker je videl krog sebe že večer. Pohitel je p.0 Potu za kosci. ki so prepevali že nekje spodai v dolini . . .
- * *
CS* 148 SS> ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ Privadil se je bil Joza že popolnoma tujine. Dobro mu ie bilo prf Oričarjevih. Tudi hlapec Boštjan ga je imel rad in je pogosto zbijal z njim šale. Mislil ni Joza več tolikokrat na skalnato Trento z žalostjo v srcu. Le tupatam ga ie še obielo domotožje in je zbudilo v njegovi mladi duši hrepenenje po tihi hišici in po malem vrtiču. Toda le za trenotek. Otresel se ie teh žalostnih misli in se ie zasniejal. Kai bi bil otožen, ko vse ne pomaga nič! Dobro se mu godi, zakai bi povešal glavo? Hei, lepo je na svetu kroginkrog, in ni lepa samo zaDuščena, skalnata Trenta . . . Sovražnikov ni imel Joza nikjer. Radi so ga imeli tovariši, ker je btf vesel, in se niso več norčevali in ga dražili. Lepo rnu je bilo in dobro. — Samo Hostnikov Cene ga je sovražil in je gledal niračno in temno za njim. Koval ie še vedno črne naklepe in je čakal priložnosti. Izogibal se ga je Joza in mu je hodil s pota. Sobota ie bila, ko je izvedel Joza. da ga prideta mati in starejša sestrica obiskat iz Trente. Od veselia je poskočil in srce se mu ie zasmejalo. V jutru tistega dne je prinesei nekdo tisto novico iz Trente. Prišel je k Oričarju in je poiskal Jozo. Za uho ga je prijel in se je zasmejal. Pa niu je povedal tisto novico. Ei, lepo bo jutri, to se bo smejal. In smejala se bo mati in tudi sestrica se bo smejala. Pa si bodo pripovedovali dogodke jn novice si bodo razkladali . . . Vesela bo nedelja, kakor še nikoli, in lepa, kakor že davno ne . . . Sel je tisto soboto Joza noter na Travno brdo. Daleč je bilo ta.m pod sivimi snežniki, Gričarjeve ovce so se pasle tam. Šel ie Joza gledat, če so ovce še skupaj in če se niso pogubile. Dolgo je hodil in ie naiiel živino. Lepo se ie pasla po Travnem brdu in niti ene ni manjkalo. Vesel je bil Joza in ie splezal na visoko skalo Zadnje glave. Planinke ie zasledil tam in jili je natrgal. Ves klobuk je okrasil z njimi in se je napotil potera . proti domu. I Medpotoma je srečal gospoda in gospo, ki sta šla na izprehod. V?ell je Joza klobuček z glave in ju je pozdravil. Pogledala sta gospod in gospal planinke in všeč so jima bile. I »Aii nama daš nekaj cvetov?« vpraša gospod. »Rada bi jih, ker sol zelo lepe.« I Joza izbere najlepše cvetove in jili pomoli gospodu. Vzame jiltl gospod in mu podari dve svetli desetici. I Srčno ie bil Joza vesel. Medpotoma je ogledoval svetli denar in j e l premišljeval, kam bi ga dejal. A nazadnje se je domislil in se je razve-f selil . . . Jutri prideta mati in sestrica in veselje bo prišlo z njiiTia. Sestrici bo podaril prvo desetico. Kupi naj si kaj lepega, kar ji najbolj ugaja. Drugo desetico pa da materi. naj jo ima za spomin na Jozo, ki 1 služi med tujim svetom . . . »Dober je Joza,« bodeta govorili mati irtl sestrica in se ga bodeta spominjali z veseljem . . Da, materi in sestrjci.l podari desetici; saj sam ju ne potrebuje. Čemu bo njemu denar, ko ima.1 vsega zadosti? I Domislil se ie Joza tega, in dobro se mu je zdelo. Se preden s i j S mislil, ie prišel v vas in jo je zavil po stranskem potu proti domu. I Qlej, tam ob plotu je metal Hostnikov Cene denar h kamenčku. DonuB so ga poslali v prodajalnico, naj kupi to in ono. A Cene je postavil sredB pota kamenček in je pričel metati denar. »To ie Miliec . . . to je Tone . . . to je Peter,« je govoril, ko je matal denar za denarjem. Vrgel ga ie kvišku in je štel potem: »Mož, glava . . . glava. mož. — Ei. tako bi te dal, ti Miliec, da bi ne imel nikjer nobenega gumba . . . Tebe, Peter, bi pa lopnil po glavi, da bi bilo joj.« Sel je Cene nazaj in je pričel spet metati denar h kamenčku. Potem pa ga ie pobiral in iska! okrog . . . A glej, kam pa je prišla desetica? Vrabca. sein-le ie priletela. a zdaj je ni nikier. Da bi se bila skotalila kam za plot, je nemogoče. Trava ie tam in skozi travo ne more iti. Zaskrbelo je Ceneta, da mu je šlo že na jok . . . O, desetica, ti nesrečna desetica, kam si vendar šla? Tepen bo Cene doma, pa zato, ker jo je metal h kamenčku in io je izgubil . . . Bridko je bilo Cenetu v srcu in obupno je preteknil še enkrat vsak kotiček. A desetice ni bilo nikjer. Sedai se je spomnil hudobnega duha in navdalo ga je novo upanje . . . Pride hudobni duh in sede na denar, da ga ni mogoče več najti. Sineje se defku, ki išče obupno kroginkrog jn ne najde izgubljenega denarja. Kajti liudobni duh sedi na njem in ga skriva . . . In domislil se je Cene tudi, kako se prežene hudobni duh in se pride do denarja. Natrga trave in zvije v repii. Položi ga ua kamen. razbija po repičn in govori: »Poidi. hudobni duh! Prikaži se, desetica!- Stolče ves repič in prične iskati nanovo. Toda desetice ni bilo nikjer, naj io išče. kakor jo lioče. 2e več kot pol ure je bilo preteklo, in doma sn "ga že pričakovali. A Cene ni mogel v prodaialnico in tudi domov ni mogel. Izgubil ie desetfco in brez nje ni mogel nič kupiti. Vendar jo je še iskal neutrudno in je brskal po travi. (Konec prih.)
Siromak Joza. ^H ^ŠjS^Eakrat ie prišel mimo Joza. Sele blizu ie zagledal svojega sofl (?R1P vražnika, ki ie čepel za plotom in iskal po travi. Takrat ie T J S ^ tudi vzdihnil Cene glasno in je tožil samemusebi: »O, desetica, o. desetica — prikaži se!« Postal je Joza radoveden in ie gledal iskajočega Ceneta. »Denar je izRubil.« in poniislil. »in hudo mu ie.« Naslonil se ie nedaleč na plot in ie čakat, kdai bo našel Cene izgubljeni denar. Tedaj pa se je dvignil Cene in je zagledal Bovčana. »Privcšči mi in tni je škodoželjen." je dejal Cene samprisebi. Da bi le dobil desetico! Pa bi skočil nad Bovčana in bi ga zlasal . . . A desetice ni in naj jo išče. kakor hoče! Tepen bo doma, in šiba bo pela. »Če bi iskal neumni Bovčan. pa bi morda našel denar.« rau ie prišlo na misel. Poklical bi ga, in Joza bi iskal z njiin in bi našel desetico . . . Toda ne — neumen ie Bovčan; prevrnil ga je v grapo. Pa mu ic zato obliubil maščevanje. in zdaj naj bi ga prosil pomoči? . . . A kai bo doma? Hudo bo in težko. Ce pokliče Bovčana, mii morda najde desetico, in lahko se še potem maščuje nad njim. Neumen je Bovčan, dela se z njim, kar se hoče . . . Tako je vstal Cene in je zaklical svojemu sovražniku: »Jozek. oi. Jozek! Pridi sem!« Ni se obotavljal Joza, ampak ie prihitel k njemu. Cudil se je sicer, — mu ni šlo v glavo. da ga kliče Cene, njegov smrtni sovražnik. A šel je vendar in je preskočil plot. »Izgubil sem desetico . . . Pomagaj mi io iskati,« ie rekel Cene. In iskala sta in molčala. A nista našla desetice. Ze cela ura je bila pretekla. Obupan se je vsedel Cene na trato, in oči so mu postale solzne. Pred niim je stal Joza in ni vedel. kaj bi storil. Smilil se mu je Cene. Dobro ie vedel, kaj ga čaka doma. Stiskal je desetici v žepu in se ie boril sam s seboi . . . Dve desetici ima, pa bi iahko poinagal Cenetu. A obljubil je eno materi, eno pa sestrici . . . Cene je njegov sovražnik in še ničesar dobreea mu ni storil. Pa bi mu podaril desetico zato, ker ga sovraži? Mislil je Joza to in je gledal na obupanega Cenefa, ki si je od skrbi zakrival obraz . . . Da bi on sam zdaj sedel tako, v skrbeli in obupu. kdo bi niu ponudil izgubljeni denar? ln če bi ga kdo, kako bi mu bilo dobro in <gs 162 8 a kako bi bil vesel. Na vse bi pozabil in nikdar bi ne mogel sovražiti oneea, ki bi mu storil toliko dobroto . . . Zganil se je Joza in je izvlekel roko iz žepa. Na dlani se mu ie zasvetila bela desetica. in Joza ie izpregovoril: »Dve desetici mi je dal tui gospod, Cene. Če hočeš, pa ti dam eno, da ne boš imel skrbi . . .« Cene ie dvignil glavo in se je razveselil. Toda že v naslednjem hipu ie zmigal z glavo in ie odgovoril: »Nočem. Obljubil sem ti maščevanje in sem ti delal neprilike, kjerkoli sem mogel. Pa bi mi ti zato podaril desetico?« »A kaj zato,« je odgovarjal Joza. »To se lahko pozabi. Ni treba misliti na vse to . . . Na, vzemi desetico.« Cenetu je bilo hudo v srcu. Olej, sovražil ga je in mu je škodoval. kjer je mogel. A za plačilo mu ponuja desetico, da ga reši skrbi in žalosti doma . . . Sram je bilo Ceneta: ni se upal pogledati Jozi v oči. »Vzemi, Cene! No, vzemi . . .« Joza je prigovarjal in mu ie silil denar. Dolgo. dolgo se je brani! Cene; a naposled je vendarle stisnil desetico v pest. Potem pa se je naglo obrnil. Besedice ni rekel in je pohitel po potu proti prodajalni. Par solz mu ie lesketalo v očeh .. .
- * •
Tisti večer se \e plazil Ccne okrog Gričarjevega dvorišča. Pogledal je tuintam preko ograje in ie čakal Jozo. In naposled je prišel Bovčan in Sfe je napotil na vrt. Tam ie sedel pod visok iesen in se ie zatopil v Iepe misli . . . Oj, jutri zjutraj prideta ttiati in sestrica in prineseta radost iz Trente. Veselo se bodo pogovarjali in ves dan bo gledal srečen v Iiuba in draga lica . . . Da le pride že kmalu noč in da pride iutro . . . Tedai ie stopil naenkrat k njemu Cetie. Vsedel se je poleg niega in ni izpregovoril besedice. Začudil se je Joza. Potem je pripovedoval o veselju, ki ga čaka jutri. Poslušal ga je Cene in nazadnje se mu ie razvezal iezik. »MislU sem, da si ncumen. Joza.« ie govoril. »A pameten si bolj kot drugi vsi . . . Pa pozabi tisto, Joza, in tudi na modrasa pozabi.« •Ej, kdaj sem že,« se ie zasmejal Joza. »Pa si rae pošteno prestrašil takrat! Pa sem te tudi dobro prekotalil v grapo.« In smejala sta se potem oha in sta postala tisti večer velika priiatelja. Veselo sta se pogovarjala in sta sc ločila žele ob temi . . . Tako ni bil Joza nič več sirornak. Nihče se mu ni upal reči žal besede; kajti branil ga je hlapec Boštjan. A še bolj ga je branil Cene, ki je zlasai vsakega poredneža, če je rekel kaj slabega o Jozi. Cudili so se temu vsi, a nihče ni vedel prav, zakai se je izpreobrnil Cene . . . Joza je živel srečne dni v tujini in je bil zadovoljen in vesel . . . Skalne Trente pa le ni pczabil. Ne pozabi je kmalu kdo, četudi jo je videl samo enkrat. Jožef Vandot