Sirota (Domoljub)
| Sirota (Domoljub) J. Kosmak |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 13 (6. julija) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Soluce je izšlo izza črnega gozdi kakor up iz žalostnega srca. Na sinjem nebu na zahodu je svetila še velika luna, bleda kakor smrtni angelj, žalostna kakor spomin na zgubljeno srečo v bolnem srcu.Šel sem po cesti in gledal prav žalostno senco blede lune. Moj D'g! Zakaj pa tudi po dnevu luna, prava želovalka, ne pusti ljudij pri miru in jih gleda t neba? Čudne misli so me navdajale. Prišel sem do vasi. Pred njo je bilo pokopališče, ograjeno t belim zidom. Okoli njega so se pa košatili močni divji kostanji. VsedcI sem se na trato; poklical svojega psa in prijel v roke čagnn (t. j. palico, v kateri je bila tudi piščalka). Moj Karo se mi je v legel k nogama in stresal z glavo, kakor bi začudeno vprašal, zakaj sem tako žalosten. Zapiskal sem prav čuteče tisto: Slo j« dekle na travo na njivo zeleno . . . .
Naenkrat je povzdignil moj Karo glavo io zagodel. Gledam, kaj je? Na cesti je stalo okrog pet let staro dekletce. Imelo je kostanjeve lase, lepo kodraste. I.ice kakor živa pomlad. Gledalo me je z velikimi, modrimi očmi, tako svetlimi, kakor bi je bilo ukradlo s neba. Poslušalo me je, kako piskam. Ko je pa zapazilo, da je gledam, vstrašilo se je in hitelo k pokopališču. Z zanimanjem sem je opazoval dalje. Bilo je prav lepo dete in imelo je novo obleko. Na pokopališče so peljala vrata s črno pobarvanih lat. Dete se je naslonilo nanje, trkalo je z ročico na late in klicalo: .Mama, mamica, poglejte; saj imam novo obleko!" Nihče ne odgovori. .Pridite vendar, ljuba mamica, in poglejte, kako imam lepo obleko!" Zopet vse tiho. Samo velik, rumen list mi je padel s kostanja ravno k nogam. — Dekletce je počakslonekoliko. »Vato je pa »»čelo z obema ročicama trkali na trata: .Mamica, mamica, saj vas ni cm razžal.la - al. me več no ljubile da ne pridete V4 Zopet tiho Divji kostanj je nad menoj zatrepetal, iu čopasti škrjanec je žalostno gostolel ua tidu Dekletce ju laihlclo, zakrilo lice i ročicama in j-kaj« šlo mimo men« v vas. Smililo se mi je. .Hčerka", poklical sciu je uljudno .zakaj p* ae jočiš?* Pogledala me je iu nekako bojazljivo obstala. .No. ne boj ae me. duiica moja", prikupoval s. m se ji, .le pristopi bližje, dam ti lepo podobico. Povej no, kako ti je ime?' Izvlekel sem podobico in ji jo kazal. Približala se mi je počasi. .No, povej mi vendar, rcvica. kako ti pravijo?* Dekletce je zašepetalo: .Maruška*. .In zakaj se pa joče*?* .Zato, ker mamica nočejo pogledati, kako imam lepo novo obleko.* .In kje pa so tvoja mamica?* „Spijo tam na pokopališču."
Pogledal sem za trenotek v strau, da bi zakril fcalost. Nato sem prijel dekletce prijazno za roko in ji pogladil lepo polna lica. Držala je podobico, katero svm ji dal, in me gledala prav t otročjim zaupanjem. .Ali doma nimaš nobene mamice?* .Imam, toda drugo — ta pa me lep«. ^ zato k stari materi in t« mi je dala to obleko« ** ,Žitu si se šla pokazat svoji mamici, lsJ0(!?. .Da! Stara mati ao mi povedali, ds ma<n,c,, »pijo. In mama nočejo priti iu mo pogledati/ očesi.
Dekletce je začelo topet jokati in si , Z divjegaokostauja je padal list za li»t»ni se je svetila se bleda mesečna senca kakor »puaui uvelo srečo v žalostnem človeškim srcu. Moj B«>g. moj Uog! Zakaj je človeška pom]»d ^ kratka; jesen pa in vriost in žal in bol traja uk« Z tka j mora tudi rožica, takaj mora tudi otroče le, ^ se je razcvetel zanje livljenja maj, skušati tenenie žal«« jeseni? Zakaj mora zastonj iskati matere na grabni Moj Itog! Ti sam le veš, takaj — mi ljudje u n i ratumemo. — Pač pač! Prokletatvo greha nu U&, pod to tožo omahujemo vs>, pod to težo šibi h- to<ii* dolžni cvet . . .