(Balada iz krajnske zgodovine leta 1593).
Tam beli Sisek mi stoji,
je v Sisku grad na vogle tri;
pred gradom mesto zidano,
in vse za bran pripravljeno.
Pred mestom turška množ
med rovi je nastavljena,
in unstran Kolpe kaže se
šotorov turških polno vse.
Je Hasan turški baša zbral
od vseh straní močno druhal;
nevernik Sisek rad bi vzel,
ga zlo stiskati je začel.
Pa Blaže se ne gane kar,
on Siski verli poglavar;
z njim vreh je vojna majhena
braniti se pripravljena.
Kaj verli Blaže pa storí,
ker Turek Sisku zlo proti?
On piše list do Zagreba,
do bana tam horvaškega.
Od bana glas je dalje dan,
v Ljubljano belo še poslan:
„Nevernik Sisek rad bi vzel,
ga zlo stiskati je začel“.
Že bliža Sisku se v pomoč
s horvaških mej nabrana moč,
in drugo trumo s krajnskih mej
pelja Turjaški knez Andrej.
Je Turka res desetkrat več,
turjaški knez pa ni boječ;
napasti berž sovražnika
velí serca junaškega.
„Praznuje danes, pomni vsak,
se svet Ahec, keršansk vojaK;
z njim vred naj Kristus bo naš glas,
in Bog ne bo zapustil nas“.
Pri jedi turški baša je;
ko bobnov hrum zasliši se;
strahovi vsi ga spreleté,
zdaj zadnja je, mu vest pové.
Se baša vzdigne s konjico,
čez sinjo Kolpo pelje jo.
V keršanski pervi trop se z njo
zažene kar naj bolj močno.
Turjaški knez nasprot zderčí,
za znamnje svojim ustrelí;
z njim zdirjajo oklepniki,
na Turka mahnejo serčni.
„Praznuje danes, pomni vsak,
se svet Ahec, kerščansk vojak;
z njim vred naj Kristus bo naš glas,
in Bog ne bo zapustil nas.“
Vsi red za redom pokajo,
na desno, levo sekajo;
pregosto Turki padajo,
njih trume zlo se tergajo.
Še vdari vmes horvaški ban,
neverni roj je v beg zagnan;
se Kolpa Turkov zagostí,
še baša v reki se utopí.
Je Sisek zopet rešen bil,
zmagavcov krik se je glasil;
ob mestu trikrat krog gredó,
Bogu vsi trikrat čast dajó.
