Sitni gospod Kolar
| Sitni gospod Kolar P. Riverain |
| |||||||||||||
Rodbina odvetnika Kolarja je bila pred desetletji ena najbolj znanih ljubljanskih rodbin. Najstarejši sin je bil že doktor prava in delal v očetovi pisarni, bila sta pa doma še dva otroka: Tita in Pavle, Tita je hodila na licej, Pavle pa na prvo državno.
Očeta je vsa rodbina iskreno ljubila, toda bil je njih strah in groza. Bil je srednje postave, a precej debel. Ostre oči so mu bile oborožene z zlatimi očali, nad katerimi se je ločilo visoko čelo, ki je bilo podaljšano tja do temena ... možak je imel najlepšo plešo, ki si jo morete misliti.
In ta pleša je bila njegova Ahilova peta! Gorje, če je začutil, da brni muha okoli nje, ali pa da si je celo upala spustiti se na to svetlikajoče se ploskev. Bil je nato ves dan slabe volje. Zato se je v Kolarjevi hiši vedno vršil neizprosen boj zoper muhe; Tita, Pavle, gospa, kuharica in hišna, vsi do bili nervozni, če so začutili muho v stanovanju.
Neki dan je gospod Kolar na vrtu svoje vile pod Rožnikom čital časopis, kar se mu približa muha in brenči v smeri njegovega rdečega nosa. Pavle, ki je slučajno stal poleg očeta, jo hoče zagrabiti in pri tem dregne očeta z vso silo v nos; lahko si mislite, da jo je pobral urnih krači in se ni upal pri večerji sesti za mizo.
Stari Kolar je imel navado prepirati se z vsemi ljudmi, s katerimi je prihajal v dotiko. Zato se je njegova družina silno bala, biti ž njim v družbi. Najhujše pa je bilo z njim potovati po železnici.
Če so se hoteli odpeljati z gorenjcem ob pol dvanajstih, stari ni dovolil, da bi kosili doma, ker se je bal, da ne bi zamudili vlaka. Ob desetih že so sedeli v kolodvorski restavraciji in obedovali in celo uro pred odhodom vlaka čakali na peronu.
To je bilo še v tistih časih, ko si je človek lahko rezerviral cel kupe v vlaku in gospod Kolar je to iz previdnosti storil vsakokrat, tudi če so šli samo do Medvod.
Ko je gorenjec privozil na kolodvor, je kot prismojen tekel od voza do voza in iskal svoj rezervirani kupe. Rodbina mil je morala pri tem slediti za petami. In tako se jo nekoč zgodilo, da se je v svojem teku nenadoma ustavil in soproga, ki je tekla tik za njim, se mu je s tako silo zaletela v glavo, da je začel krvaveti iz nosa. Tita in Pavle sta se hotela smejati kot vsi okoli stoječi, a si nista upala. Ko pa so se slednjič, ustavili v svojem kupeju je bil stari tako dobre volje, dabi bil najraje vse po vrsti objel.
Pavle se je silno zanimal za lokomotive — avtomobilov namreč takrat še ni bilo — vedel je za težo, obliko in velikost vseh strojev državne in južne železnice. In tako je sedel vedno poleg okna in z največjim zanimanjem gledal mimo sopihajoče stroje.
— Papa, papa, hitro, poglej, novi tip brzovlačne lokomotive.
Stari je poskočil s svojega sedeža in naglo vtaknil glavo skozi — šipo, kajti okno je bilo zaprto, kar v naglici in bil zapazil.
Sesedel se je ves razpraskan po pleši na blazino, na drugi pa je padel Pavle skoraj v omedlevico.
Novi tip brzovlačne lokomotive pa je mogočno puhajoč sopel mimo! ...
Ko so se enkrat peljali v Benetke, je stari Kolar v Trstu razpostavil kovčke, škatlje in zavitke cele svoje rodbine po vseh mrežah v kupeju in obložil s plašči in dežniki vse sedeže, tako da je izgledalo, kot bi bil ves oddelek zaseden.
Ko se je vlak začel že pomikati, je skočil v voz mlad Francoz in odprl vrata Kolarjevega oddelka, ker je bilo povsod drugod vse zasedeno. Z enim pogledom je spoznal položaj, dvignil, ne da bi črhnil besedico, površnik s praznega sedeža, postavil svoj precej velik kovček na drugega, ki je bil pokrit s klobukom starega Kolarja — česar slednji seveda ni zapazil — potegnil iz žepa “Matin” in ga začel mirno čitati.
V starem Kolar ju je vrelo — rodbino je bilo kar strah. Pričakovali so strašen konflikt. Kolar je pričel z ofenzivo. Kljub hudi vročini je zaprl okno in vrata in si pripalil viržinko. Vročina m dim sta postajala neznosna.
Francoz je odložil svoj časopis.
— Aha, dovolj ima, si je mislil stari Kolar.
Francoz pa je segel v žep, potegnil iz njega pipo in škatlo za tobak in začel pušiti, da je bilo groza.
Čez četrt ure je bil Kolar premagan: žena in otroci so tako kašljali, da je moral odpreti okno — Francoz je ugasnil pipo in jo spet vtaknil v žep.
Pol ure pred Benetkami so Kolarjevi že morali urediti vse svoje stvari za odhod: zložili so kovčke, škatje, zavitke in plašče na sedež poleg okna in se pripravili, da vstopijo. Gospod Kolar pa ni mogel najti svojega klobuka, iskal ga je povsodi, celo pod nogami Francoza, ki se ni ganil.
— Tristo zelenih, saj som vendar imel klobuk na glavi, ko smo vstopili, je dejal na višku nervoznosti. Ali je morda padel skozi okno, ko sem ga odprl?
Vlak se je počasi ustavljal, bili so že na beneškem kolodvoru.
Francoz je vstal in dvignil s sedeža poleg sebe svoj kovčeg. Pod njim se je prikazal plosko stisnjeni klobuk gospoda Kolarja.
Francoz je odhajal ...
Gospod Kolar je zbral vso svojo francoščino in mu divje zaklical: Monsieur [nejasno] vous avez [nejasno] mon chapeau!
— Oui,! se je glasil kratki in hladni odgvor in Francoz se je zrinil med ostalo stopajoco množico potnikov.