Sivčevi spomini
| Sivčevi spomini Silvester K. |
Humoristična črtica
| |||||||||||
Zamišljeno je stal starček siv na trdnih nogah. Človek, čigar srce ni polno zavistu, rekel bi, da je bil še krepkih nog; xxxxxx ljudje so pravili seveda, da je stal radi tega tako xxxxx, ker so bili telesni deli za xxxxxivanje že popolnoma leseni in odsluženi. Toda pustimo jim govoriti in recimo, da je bil sivec še čisto možato na svojih štirih, kar je nexxxxxx znamenje, da je bil xxxxxnožec. Griva na prepexxxx vratu je bila kakor braxxxxxx strnišča; štrlela je xxxx med svet in stavim veliko, da jo je gotovo spomin zapustil že toliko, da bi ne bila koj povedati, kdo jo je bil xxxxx. Imela je torej dobro xxxxx, da je zdaj v starosti niso mogli mučiti tužni spomini na xxxxxx mladost. In ni to tudi nekaj?
Xxxxx, prej v dobrih letih polxxxx napeta, znala se je prixxxxx točasnemu odnošanju in xxx mesto prilegala, kakor bi želela pokazati, da je skrajno xxxxx svojemu krušnemu staremu sivcu. Kazala je xxxx način, da ni prazen meh, ter da ima še tudi nekaj v sebi, da se še vedno pod njim skriva nekaj trdega. Seveda so tvorile to trdnost same xxxxxx.
Tudi rep je bil še tukaj. Prav xxxxxx se je ponašal lahko, da xxxxx je po njem dolgo gloxxxxx časa, ga vendar ni moglo oglodati, ali ugonobito so se košati repovi drugim zmeraj ponašali z obilico, toliko se je rep našega sivca – xxxx sam se že davno ni več bal za njegovo čast – z umxxxx izrekom:
»Nove metle pometajo res dobro, a mi stare – mi stare smo tudi za nekaj!« Vsakokrat, kadar so ga obšle takšne misli, pognal se je po xxxxxx in mahal okoli sebe, kakor bi bilo treba pregnati sto xxxxx krvoželjnih obadov, komarjev in enakega mrčesa, kaxxxxx ni, da bi si pošteno služil vsakdanji kruh, ampak xxxxxx prav nepošten način redi krvi in masti svojega bližnjega.
Xxxxxxx je takšna navdušenost zavladala le redkokdaj in xxxxxx je, da je imela vsekdar posledice. Trudno je potegnil rep kimal semtertja in le xxxxx se je dvigal tuintam ob xxxxxx, da bi ob kolku videl xxxxx dva koščena griča, katera xxxxx opaziti v dobrih mladih letih in o katerih je slišal govoriti hudomušne ljudi, da bi za nju prav lahko dali obxxxxx klobuki. No, no – in ni xxxxx slabo znamenje za najnovejše moderne novotarije, katere že več ne zadostujejo lexxxxxx in kovinasta obešala ob stenah?
Potrebno se mi zdi še povedati, da je bil naš sivec na eno oko slep in da ga na drugem očesu ravno nadlegoval blaženi bixxxxx xxxxvid. Toda taka napaka ni xxxx motila našega sivca, kajti kot filozof se ni veliko več zanimal za lepote in vrline majxxxx narave, in kadar je odmerjenih korakov taval po cesti, ravno se je vedno po pregovoru, kateri je med brati več vreden xxxx sto zlatov, namreč: »Srednja pot, najboljša pot!« Res se po tem pregovoru ne pride povsod do cilja, toda ob križpotih, xxxxxx ni imel omenjeni stavek xxxxxx, razvil se je konjar Štefan kot najboljšega in najzanesljivejšega kažipota in njegov xxxxxxkanten potegnjaj za vajeti xxvil bi bil še tako trdovratno nepokorno konjsko dušo, katerih je premnogo na svetu, na pravi poti pravičnosti.
Omenim naj še o sivčevi zunanjosti le neko malenkost in potem, mislim, bode dovolj. Nekaterniki so se namreč zgražali nad dejstvom, da je sivec vedno in vedno kazal zobe. Pripisovali so to telesno napako požrešnosti, ki bi kot slaba navada imela stanovati tako približno v sredini sivčevega telesa. Toda v čast našemu znancu moram reči, da se je bil že davno odvadi te grde strasti. A nasprotno se potegnem zanj, ako rečem, da toliko in toliko ljudi kaže med smehom zobe. Dokazano pa je po zobozdravniški izkušnji, da se je naš sivec lahko veliko bolj ponašal se svojimi zobmi, kakor se ponašajo nekateri ljudje se »svojimi«, in kateri vendar prav za prav niso njihovi.
Nekega dne je stal sivec pred praznimi jasli in trudno kimal s težko glavo. K spanju se nikdar ni pripravljal mnogo, ker mu je bilo treba le malo zapreti eno oko — drugo slepo prikriti se mu ni zdelo več vredno. Kateri dan je ravno bil, tega ni vedel sivec, kajti konji se sploh nič ne razumejo na koledar. Njihova pratika ima vedno in vedno samo črno zaznamovane dneve.
Pa se odpro hlevna vrata in prikaže se robata in širokopleča postava starega konjarja Štefeta, o katerem je bilo splošno ljudsko mnenje zelo slabo. Celo izmišljena reč gotovo ni bila. Tako široko sivec že dolgo ni bil odprl oči, kakor danes, kajti dozdevalo se mu je naposled, da vidi celo še na slepo oko. Kaj pa je bilo?
Štefe je nosil pred seboj velik šop svežega, pravega, poštenega, prijetno dišečega, pristnega in nepokvarjenega in s slamo sploh nič pomešanega sena. Nehote se je postavil bolj košato in razkoračeno, potegnil nekaj sape v se, napel rebra in zravnal hrbet, češ, za veliko kopo sena je treba velikega in prostornega podstrešja. Ni veliko manjkalo, da ni sivec še celo poskočil. Privzdignil je zdaj levo zadnjo, zdaj desno prednjo, zdaj levo prednjo in zopet desno zadnjo nogo in da ni veselja poskočil, bila je kriva velika pozabljivost, katera se prerada loti sive starosti. Naš znanec je bil že dolgo pozabil, da zna on, da znajo konji sploh skakati. No — saj ima pa poskočnost itak veliko sovražnikov na svetu, kar je gotovo znamenje, da ni vredna piškavega oreha.
Da, da — kar se tiče spomina, bil je stari sivec res na slabem. Pregovor pravi: »Dolgi lasje, kratka pamet!« Pri našem sivcu je prišel ta stavek do popolne veljave — seveda v nekoliko drugem pomenu besede. Da bi bil sivec imel kratko pamet, ne morem reči; nekaternikom — kadar je korakal odmerjenih korakov, počasi, zamišljeno gledal v tla, prav učenjaški, kakor bi štel pesek — zdel se je skoraj kakor pravi modroslovec, to je živa posoda za najvišjo mero izmerjene modrosti, oziroma pameti. Ampak da pride navedeni pregovor tudi pri sivcu do veljave, moram ga prestrojiti tako: »Dolg rep, kratek spomin!« Bil je torej le spomin, ki je že zelo zapuščal našega znanca. Res ni imel zdaj več dolge žime, kakor sem omenil že začetkoma, toda zapuščanje spomina si je kot nekako duševno bolezen nalezel takrat, ko mu je bila griva res še dolga. Saj mu pa tudi ni bilo mnogo do spomina, kajti konjski spomini so v moderni literaturi tako brez veljave, da do zdaj nobenemu še tako zavratnemu literatu niti v sanjah ni prišlo na pamet, izdati vsaj en zvezek konjskih bukev. In vendar bi bile te veliko zanimivejše, ali recimo »morebiti« veliko zanimivejše, kakor so zanimivi spisi marsikaterega političnega piskrovezca.
Edini sivčevi spomini razen nekaterih markantnejših dogodkov so bili ti, da je pridno menjaval gospodarje, in da je vsak drug gospodar odličnejši od prvega – v pretapavanju. Najbolj so bili v sivčevi glavi živi splošni spomini o zlomljenih kosih, prevzženih in pohabljenih vozovih, obcestnih jarkih, pretesnih opravah, pri podxxxxx nerodnih kovačih, xxxxx, slabih ali preveč posutih cestah in enakih zadevah, katere so deloma neljube tudi premožnim ljudem, kaj šele četveronožnim konjem.
Konjar Štefe je položil obilni snop sena v korito in ga je zelo razrahlal z roko, česar ni bil storil do zdaj nikdar. Xxxxxx se je obrnil h konju, pobožal ga je prav dobrovoljno in ga pogladil po medlih rebrih, katerih pa zbog svoje hrapave roke in okornih prstov itak ni xxxxx mnogo, ali vsaj toliko ne, kolikor bi jih otipal človek bolj sočutnega kroja. Ko ga je še pogladil po vratu, razveselilo se je radi tega nenavadnega dogodka bedni mrhi srce tako, da se v tisti blaženi minuti utripala za cela dva udarca več, kakor v drugih navadnih minutah.
Ta Štefetova dobrovoljnost je bila res nekaj izrednega. Sicer je bil tako iznenaden, da si sploh ni jemal časa pomisliti, da bi naj iskal vzroke takšne xxxxxx Štefetove naklonjenosti, ki je bila tega dne tako konjsko pridna, da je prišel starček četveronožec k tako duhovitemu vzletu, da si je v svoji konjski butici izosnoval premodro misel: »Če se Štefe obnaša že xxxxxx tako, tedaj misli tudi xxxxxanji dobro s teboj!« Stara xxxxxx je bila vsled tega spoznanja ginjena tako, da je položila xxxxxetu koščeno glavo na ramo v znak globoke ginjenosti potočila po Štefetovi suknji nekaj solz.
Te solze so vplivale tudi na Štefeta tako do srca, da si je popravil ščetinaste brke zdaj na levi strani, kjer jih je štel že pišlo številce več (ker je bila ta stran pred popravljanjem xxxx roko bolj mir), zdaj na desni strani.
Ker sploh ni rad govoril xxxxx in je bil v tej zadevi pravi posebnež, naj vsled zgodovinske važnosti navedem njegove besede ravno tako, v tisti vrsti in v tistem številu, kakor jih je izgovoril sam. Rekel pa je: »Stara mrza! Res se je že mnogo konj poslovilo od mene, a priznati moram, da je marsikatera izmed tvojih prednikov bil v času neljube zadeve mogoče celo gotovo več vreden kot ti, vendar kot star konjar obhajam ravno pri tebi prvikrat xxxxxx sloves, ki mi prinaša korist, da te ne bo jemal konjedexxxxxx za ceno pod nič, ampak izučen konski mesar, katerega je božja previdnost prvič pripeljala v naše mestece. Noben xxxxxoveški duh bi te sicer ne maral, in glej, zdaj mi boš pa še s svojim zadnjimi koraki, ki jih xxxxx delal po tem grešnem svetu, služil kronice. Storiti boš xxxxxx res smrt – a bodi potolažena, kajti tvoja smrt bo častna. Kakor junak ji boš gledal v obraz, seveda le z enim očesom, kar pa nič ne de, če pomisliš, koliko in koliko celo slepih konjev šteje svet. A po smrti boš žel tako mnogostransko priznanje, kakršnega še dozdaj ni žel noben konj v celi naši veliki okolici. Dva dni še imaš čaša, sivec, da si tvoj novi patron uredi mesnico. Jej ta dneva, kolikor se da – saj ne bode to gospodarju na škodo – in bodi zadovoljen s svojo usodo!«
Tako je govoril Štefe! Marsikdo bo vprašal, kako bi bilo tako vznesenih besed mogoče pričakovati od starega malobesedega konjarja. Celo lahko je mogoče, ako pomislimo, da je po končanem govoru gotovo Štefetu primanjkovalo sape in da se človeku, ki govori sam s seboj in se misli neopazovane ga, vije govorica lahko prav gladko. Ali ga razume konj ali ne, za takšno malenkost se sploh ni brigal stari konjar. Seveda bi se bil motil pri starem sivcu, ako bi bil mnenja, da ga ta ne razume. Sivec si je bil v svojih dolgih letih občevanja z ljudmi za silo priučil površno razumijenje človeške govorice. In če bi bil tudi vedel Štefe, da ga razume konj, vendar bi si radi tega ne bil delal še večje množice sivih las, kakor jih je že štel na glavi. Pa tudi sivec si ni radi dolgih stavkov, katerih ni .bil vajen ne iz ust drugih voznikov, še manj pa iz Štefetovih, delal sivejše dlake, kakor je takšne že itak imel. Zadovoljil se je, ako je razumel le površno, kaj govori stari konjar kakor k svojemu so-drugu. Najbolje je razumel, da bo stal še dva dni na svetu in da bo lahko jedel ta dva dni, kolikor bode mogel. Ker je nosil dozdaj v sebi le neko, kakor bi lahko rekel, izstradano prepričanje in ker ga je hotel gospodar nakrat z dobro in preobilno krmo spraviti v drug in boljši položaj, ni čudo, ako je postal egoist ali samopašnež in je mislil v prvi vrsti samo na trenotek, katerega je imel pred gobcem. Užival je brez skrbi dalje in dalje, dokler mu ni začel vsled prenapolnjenosti nakrat radikalno upirati se napihnjeni želodec. Legel je torej sivec in zdaj je šele v blagohotnem prebavljanju začel presti svoje misli, kakor jih ni predel nikdar prej in seveda tudi ne poznej. Kot sivčeva zapuščina so te misli vredne, da jih navedem tukaj in mogoče je, da znajo zanimati tega ali onega.
Rodil sem se v hlevu in svoji materi imam se zahvaliti, da sem postal to, kar sem danes, namreč konj, kajti vsa ostala mladina, ki se je rodila v istem hlevu, bila je navidezno telečjega pokolenja. Brezskrbno sem skakal prve dni po hlevu in če sem se že včasih preveč približal kateri kravi in mi je pokazala roge, pokazal sem ji jaz kopita in tako so bili medsebojni računi po izreku: »Meni nič, tebi nič!« vedno pri čistem. Na takšen način — ker nisem ostal nikomur nič dolžen — razvil sem se že v prvi mladosti v poštenjaka. Seveda sem moral mnogokrat izkušati, kako lažniv je človeški izrek: »Poštenje velja!« Kajti če me je ta ali oni konjar brcnil in sem mu s poštenjem vrnil milo za drago, potem sem se jih vsekdar nalezel tako, da me je za nekoliko časa minila vsa poskočnost. Večkrat so me prav trdno privezali k jaslim in gospodar ter hlapci bili so po meni — seveda v primerni daljavi, sicer bi jim dal pobotnico na naslov tužne majke — da že naposled nisem vedel, kateremu bi bil dal najboljše spričevalo o ročni izurjenosti. Da so me privezali, gotovo ni bilo pošteno in imel sem že drugi dokaz, da poštenje nič ne velja, da sploh izreki nič ne veljajo pri ljudeh. Na podlagi takšnih radikalnih sredstev bil sem res nekaj časa mirnejši, a moja neukrotljiva narava je vsekdar zopet silila na dan in tako sem na devet vasi okoli slovel kot divjak.in pridno sem menjaval gospodarje. Vsak. se me je rad iznebil prav kmalu in nobeden ni bil zadovoljen z menoj. Raditega pa me vest ni grizla nikdar, kajti kot poštenjak morem reči, da tudi jaz nisem bil zadovoljen z nobenim gospodarjem. Če sem pri enem gospodarju malokdaj prišel v dotiko z bičem, imel sem zato slabo krmo; če sem pri drugem imel dobre krme v obilici, bil je zopet gospodar tega zavrtanega mnenja, da sta konj in bič predmeta, ki si morata biti vedno v nekem, takorekoč občutljivem medsebojnem razmerju; temu gospodarju moral sem voziti tako težke tovore, da sem skoraj slišal, kako mi škipljejo kosti, onemu pa sicer ni bilo treba voziti pretežkih tovorov, a zato me je rabil za tako naglo in mnogokrat vratolomno dirkanje, da sem vsled prevelikega napora prišel ob sapo.
So to tužni spomini? Saxxxxx xxxeta! Kdo se bo čudil, ako xxxxxal včasih samosvoj in bo hotel ugoditi gospodarju in kako tudi ne! Radoveden, kaj bi storil človek, če bi mogel njega pred voz, ki xxxxx njegovi moči primerno xxxxxožen in bi človeka pretegnil in priganjal! Gotovo bi si žele zlezti iz kože in jo obesiti na prvi plot, na katerega bi videl ob cesti. Ker bi pa uvidel, da ni mogoče kaj takšnega, xxxx bi kmalu kakor snop na xxxx molel bi vse štiri od sebe . Tako lahko rečem, ker dve in dve nogi dajo vendar xxxxx. Nas konjev kateri pa more ne izlezti iz kože, dokler te ne odere konjederec in obesi na plot, ne sme pasti na snop na tla, in svoje štiri xxxxx lahko od sebe šele tedaj, ko jemlje neginjen slovo od sveta. Konj je uboga žival do zadnjega dihljaja.
Xxxx pa imam več tužnih spominov kakor bi jih bilo po poxxxxxx potreba, kriva je tudi xxxxx moja nezmerna smoxxxx sem je pri vsaki najxxxxx priložnosti preobilo. Na xxxxolene dogodke se res ne maram več spominjati, pa nekateri markantnejši mi še žive v spominu tako živo, kakor bi se dogodili šele včeraj. Nekateri so skoraj smešni - mnogo teh se hočem spominjati – ako bi ne bili vsled moxxxxxx imeli zame vsekdar xxxxx posledic.
Nekoč sem prišel v last in to – prosim, za konja to ni xxxxxx – mlademu, neoženjenemu gospodarju. Lep in brxxxxxx mladenič je bil, pa tudi jaz xxxxx takrat še mlad in brxxxxx. Kadar sva se vozila po vasi, gledala so dekleta kaj rada za nama. In to se mi je dopadlo, ker je znana reč, da se gospodar meri po konju in nato konj po gospodarju. Xxxxxkatero oko te ali one vaške krasotice se je uprlo torej na mene, in da se mi je to dopalo, je verjetno, kajti tudi konji imamo svoj ponos. Ker v takšnih prilikah tudi moj xxxxx gospodar vihaje si brke xxxx mlade in lepe deklice, govori zdaj s to in zdaj z ono, prišel je kmalu do spoznanja, da se gre snubit po okolici. Res je xxxx do poroke. Kot domačina xxxxxxdela seveda mene čast, da xxxx med drugimi svatovskimi xxxxxx smel jaz voziti poročenca k cerkvi in od cerkve nazaj domov. Konji smo bili okiteni in počesani, da je bilo kaj. Najbolj našemljen izmed vseh sraxxxxx sem se takšnega nerodnega početja seveda najbolj xxxxx. Še danes me pretresa xxxxx, ko se spominjam vseg številnih, raznobarvnih in visočih trakov, katere so mi vpletli med grive in za rep, xxxxxx navesili na opravo. Obsojen sem takšno vrtoglavo ravnanje iz dna svojega konjskega prepričanja in ni mi šlo k srcu xxxxx bi bil našemljen konj xxxxx od onega z naravno zunanjostjo. Sramota me je nekoliko xxxxnila, ko sem videl ženina in nevesto, ki sta bila kakor dve xxxxxčevi bisagi, kateri bi zakrpal s pisanimi cunjami in jima xxxxxx v vseh barvah kričečega xxxxxvja in lepotičja. Posebno nevesta je bila močno obložena. V roki je povrh še držala nek velikanski šop, ki je bil po moji oceni prav podoben prekratki in preširoki brezovi metli, s katero navadno hlapci pometajo hleve in dvorišča, samo da je bil šop preveč pisan in ne iz brezovih šib.
Takšen namen je imel ta šop, ki je zakrival roko in gledal kakor strašilo na njivi iz rokava, xxxx danes ne vem. Mislil sem si: »Jezdec, pazi, da danes ne narediš kakšne neumnosti!« Imel je torej trdno voljo, da se nočem splašiti in da hočem voziti pametno, kakor bi bil najpametnejši konj na svetu in ne na devet vasi okoli razkričani divjak. Do cerkve je šlo vse dobro; pa na potu proti domu začela se mi je cediti smola in moral sem vso svojo trdno voljo vreči za grm. Bila je prava smola; prigodila se je reč pa xxxxxxxx. Domu se je novoporočeni par peljal kot prvi in ker je bil ženin preveč vesel ali pa je hotel svatom pokazati mojo zmožnost v urnem tekanju, jel me xxxxdirati, da sem bil kmalu vsem daleč naprej. Letel sem naglo in izborno, toda celo pametno. Ko dospem v gozd, skozi katerega je držala cesta v velikem xxxxxxgu, izginemo ostalim svatom celo izpred oči. Zdaj je ženin ali iz nerodnosti, ker ni pazil ali nalašč premočno potegnil za vajeti, ne vem; toda zatem sem si ta potegljaj tolmačil tako:
»Belec, he, gospodinjo imava xxxxxx! Lepa in mlada je, in ker to dopada meni, naj se dopada xxxxx tebi!« Da, ravno tako sem tolmačil ta potegljaj in ne drugače. Kaj torej storim? Zaxxxxxknem po svatovski navadi in poskočim nekoliko krepko naprej. In to je bila zdaj smola. Slišati je bilo za menoj v xxxxxx, kakor bi dve tikvi trčil eno ob drugo. Da, ravno tako je bilo slišati in ne drugače, toda le v prvem hipu. V drugem hipu je že kričala nevesta:
»Oj joj!« ženin pa se je oglašal z zamolklim: »Au!« Takoj sem vedel, kaj se je bilo pripetilo. Ko sem namreč poskočil, je voz zadel ob velik kamen, mladi par pa je zadel z obrazoma skupaj, in sicer s takšno silo, da se je obema potočila kri iz nosu. Zapazivši nesrečo kako sem bil povzročil s svojo lahkomiselnostjo, sem že postal xxxxxx. Ko pa je ženin v svoji xxxxxmnosti začel z bičem prati po meni, kakor bi mi hotel prexxxxxojiti kožo in jo narediti prixxxxxx za boben, postavil sem se pokonci, prijel sem uzdo z xxxxxx – sicer bi mi bil voznik pretrgal žrelo do vratu – idaril sem parkrat proti vozu, da se je kar prasketalo, krenil sem preko ceste, prevrgel voz, poxxxxxx vso opravo in kakor blisk sem jo popihal proti domu in na pašnik. Tamkaj sem se takoj pomiril in kmalu mi je minila prejšnja togotnost. Mirno sem pričakoval, kaj se bode goditi dalje. Dolgo, dolgo ni bilo svatov. Da bi se razen raztrgane oprave, krvavega nosu in prevrženega voza znalo prigoditi še kaj hujšega, ni mi prišlo na pamet. Kri, ki je tekla, pomislil sem si, bode že sama ob sebi nehala teči, kadar je bode dovolj. Naposled se prikaže prvi voz. Na njem je sedel ženin, a na drugem vozu, ki se je kmalu prikazal za prvim, sedela je nevesta. Oh, kakšna sta bila! Lepa njuna obleka je bila pomandrana in raztrgana, a povrh sta bila oba blatna, kot da bi bila vstala kje iz luže. Skoraj sta se mi smilila. Ko me ženin zagleda, zaroti se, da mi bode stotero poplačal storjeno xxxxdobijo in mi zapreti s pestjo.
»Le pridi mi blizu!« mislil sem si; pokazal sem mu kopita, zavriskal sem in si privoščil zelene trave. Nihče se ni brigal xxxxxx za mene. Tako je bilo tudi taprav; tega dne bi nihče ne bil xxxxx opravil z menoj. Ko se je naredil večer, vrnil sem se po xxxxxxx navadi domov, in hlapec me je privezal k jaslim celo xxxxxxxx, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Ko je zaprl duri, potrkal mi je po vratu, rekoč: »Belec, dopadeš se mi! Prav si naredil, da si tega sitneža nekoliko pomandral po tleh. Ker si mu ti plačal tisto klofuto, ki mi jo je bil pripeljal pred tremi dnevi s takšno naglico, kakor bi se mu mudilo bogvedi kam, dobiš danes skrivaj šop lepe, suhe detelje in kos belega kruha s svatovske mize!«
Hlapec je ostal mož-beseda. »Glej,« sem si mislil, »kako so ljudje čudne stvari! Kar ni enemu celo nič všeč, to je drugemu zelo ljubo. Da sem nekoliko prekobicnil gospodarja, dobil sem od njega samega z bičem pošteno po grbi, od hlapca pa za ravno tisto delo šop dobrodišeče detelje in kos belega kruha. Prihodnjič bom položil hlapca ob tla in gotovo ne bode poplačal gospodar!« Res sem storil pri prvi priložnosti tako, toda ker se je polomil voz, dobil je hlapec par gorkih, jaz pa še več z bičem. Kdo se bo torej čudil, ako takšna nedosledna vzgoja ni dobro vplivala na mene! Postajal sem vedno večji samovoljnež in trdovratnež. —
Kakor sem slišal pozneje po škodoželjnem hlapcu in še bolj škodoželjni dekli, ki sta se pogovarjala pri odprtih hlevnih durih, nista bila tistega večera ženin in nevesta nič kaj vesela pri mizi. Bila sta si vsled svojih oteklih obrazov podobna kakor dva vinarja. Ženin je imel čelo obvezano na levi, nevesta pa na desni strani, in na takšen način sta tvorila zares tako izboren par, ki stidi po zunanjosti skupaj, kakor pri nožih grabljah klin h klinu. Soditi se da, da so se tudi ostali svatje obnašali z malimi izjemami po vzoru ponesrečenih rovoporočencev. Cela reč pa za mene ni imela drugih posledic, kakor da sem menjal svojega gospodarja, in sicer že v par dneh. Kakor sem slišal iz hlapčevih ust, silila je v mojo prodajo, najbolj žena, ki se je bala za svojega »zlatega« moža. No, po naključju sem izvedel čez nekaj let, da si je dobra in mlada ženka po besedah:
»Prej mi bil je mož prezlati, zdaj pa je kot vrag rogati!« nekoliko premislila in ovrgla prvotno dobro mnenje o svojem možu. Večkrat je namreč o priložnostih, ko so temni zakonski oblaki viseli nad hišo in pošiljali na njo hudo zakonsko točo, želela: »Oh, da bi si bil takrat zlomil vrat, ko si me vozil od poroke!«
Baje ji tudi mož ni želel ob takšnih priložnostih nič dobrega, a tako hudo, kakor ona, ji vendar ni šel s svojimi željami do živega. Želel ji je samo: »Oh, da bi si bila takrat odgriznila jezik, ko sem te od poroke peljal domov!« Naposled — tako si mislim danes — imel sem pa vendar jaz prav. Njuna želja je priča, da sem enega kakor drugega prekobicnil veliko premalo v obcestni jarek.
Prišel sem v last novemu gospodarju, ki je bil daleč naokrog znan kot velik bogataš, v roke pa sem prišel njegovemu hlapcu. Le redkokdaj se je vozil z menoj gospodar sam. Hlapca je imel močnega in takoj sem spoznal že v prvih dneh, da mi nič kaj ne zaupa, ker me je vedno držal zelo trdno. Bržčas me je poznal že od prej in ako me je kupil novi gospodar, moral je imeti svoje posebne vzroke. Imel sem prav. Komaj sem bil nekaj tednov pri novi hiši, in moram reči, da si štejem lahko v čast te tedne, kajti vedel sem se izborno, že slišim nekoč sledeči razgovor, katerega sta imela hlapec in gospodar pred hlevom:
»Ali si že kaj poizvedel, kdaj xxxxxxx prismuknjeni baron zopet peljal v mesto?« vprašal je gospodar hlapca.
»Včeraj sem se po naključju xxxxxx z njegovim prvim hlapcem, s katerim sva si dobra prijatelja, in povedal mi je, da je njegov gospod od danes xxxxxx v treh dneh opravke v mestu.«
»Tako, tako!« oglasil se je gospodar. »Dobro, dobro! Nič konja te dni ne presili z vožnjo, ker se bom v treh dneh tukaj čez peljal enkrat sam. Moxxxxxx kakor veter in naj si xxxxxxx zlomim vrat. Ta zadolžena xxxxxenarja vedno lačna pokvexxxxxx – gospodar je mislil baron xxxxx od istega časa, ko mu sem hotel posoditi neke lepe xxxxxxx, katero bi si bil sicer xxxxxxx s črno kredo zapisati v xxxxxx, pri vsaki priložnosti xxxxxehuje in kjer mi le more, vrže mi polena pred noge. Ko xxxxxx imel zadnjega konja, kateri je bil nekoliko zaspanega xxxxxxena in me je ta plemeniti xxxxxx došel s svojim vozom, ko xxx xxx nekoč vračala iz mesta xxxxxal se je nad menoj: »Umakni se, cepec; sicer ti z bičem okrog ušes zapojem pesem, ki bo vse drugače donela, kakor zadoni cvenk svojih prigoljuxxxxxx in raz kožo svojih sosedov xxxxx zlatov!« Tožil bi ga bil lahko za te besede, pa razen naxxxxx dveh in najinih konj ni bilo nikogar, ki bi bil slišal to razxxxxx govorico.
Dvignil sem sicer bič in hotel z njim zamahniti, pa baronski strahopetec je bil naglejši, švrcnil me je parkrat prek hrbta porogljivo se smeje zdrknil s svojim naglim konjem mimo mene. Udarci me sicer niso xxxxx, pa bolelo me je v prsih, kakor bil se mi je črv zajedel v prsno drobovino. Tudi mi huje občutimo svojo čast in xxxxxx sem res prišel do lepega xxxxxx – hvala Bogu, ker mi je pomagal on – moral sem trdo delati, skrbno varčevati in si marsičesa pritrgati. Tega seveda ne znajo takšni petelini, ki xxxxxx na gnoju, katerega kupe pozlatijo bogastvo in oderuhi njihovih pradedov. Ker xxxx pa vsled brzmejne raztrošxxxxxx gre premoženje rakovo xxxxx in se navadno le bolj in bolj xxxxxopujejo v dolgove, žive brezbrižno ob tujih denarjih in ne delijo dalje, kakor od danes na jutri. Vendar ne morejo xxxxrabiti svoje prezirljivosti naxxxxxx kmetu in mislil bi človek, da jim je prirojena; kajti vsak pameten človek mora priti dandanes k spoznanju, da so se časi spremenili.«
Hlapec je pritrdil gospodarju, kateremu se je bil tokrat pošteno razvezal jezik in je xxxxxxx, da hoče paziti na mene. Gospodar je še nekaj robantil, ko je odhajal, a nisem ga moral več razumeti.
Prišel je tretji dan, lahko bi xxxxx željno pričakovani dan. Bil sem radoveden, kako se bode razvila cela zadeva med baronom in mojim gospodarjem. Že prav zgodaj sem dovil izvrstne krme v nenavadni obilici, hlapec pa mi je povrh še nalixxxxx kopita, da sem bil skoraj nekoliko ponosen na nje. Zunaj pred hlevom blestela se je osxxxxžena vozna oprava. Gospodar je hodil po dvorišču in nadzoroval zdaj to in zdaj ono. Tega jutra mu ni bilo nič prav. Naposled sva se odpeljala. Kakšne četrt ure od doma stekla se xxxx v našo cesto stranska cesta, po kateri je vozil baron. V bližini je bila krčma in tamkaj xxxx postala z gospodarjem. Privezal me je k drogu, ki je bil nalašč pripravljen za to, stopil je v krčmo in kmalu mi je prinesel dva kosca kruha, ki sta bila omočena z vinom. Teknila sta mi dobro. Postal sem zelo živ in ker se nisem smel, pa tudi nisem mogel oddaljiti, jel sem nestrpno z nogami kopati zemljo. Gospodarju se je to moje početje videzno dopadalo, kajti pokimal je večkrat z glavo in oči so se mu iskrile. Tudi samemu sebi je okrepčal duhove z nekaterimi četrtinka-mi zlatega vinca; vedno je gledal po cesti, po kateri je imel priti baron.
Naposled se v daljavi prikaže oblaček prahu, ki se je naglo bližal. Gospodar plača, odveže me, pogleda po opravi, ako je vse v redu, pogladi me po vratu in reče: »Danes velja, konjiček! Dobro se obnašaj in pokaži, da imam dobro in čilo živinče!«
Da bi pokazal gospodarju, kako sem ga dobro razumel, zarezgetal sem na vso moč in jel kakor v nestrpnosti stopicati in dvigovati izpočite noge. V prihodnjem trenutku je bil že tukaj baron in oddrdral je z veliko naglico naprej. A že sva bila z gospodarjem za njim. Kmalu sva ga došla. Kakor gad je pogledal srdito nazaj in jel tirati svojega konjiča. Toda bilo mu je zastonj. »Ho-o-hop!« zakričal je moj gospodar in že sva bila poleg barona, ki je klel, da so mu ščetinasti brki kakor ježeve bodice štrleli izpod nosu v svet.
»Butec, mar me hočeš prehiteti?« siknil je izmed zob, kajti same razburjenosti mu je pomanjkovalo sape. Mislil sem, da bode kakor snop omahnil in se prekopidnil na prašno cesto. Pa že je vzdignil bič in v slepi jezi je zamahnil po mojem gospodarju, katerega pa ni zadel, ker se je umaknil nekoliko in Jem tudi jaz voz potegnil močnejše. Preden je mogel baron zamahniti vdrugič, dobil je že od mojega gospodarja z bičevnikom, ki je bil po kmetski navadi nekoliko debelejši od baronovega, takšen udarec po roki, da mu je ta omahnila in se je bič zaprašil na cesto. Še ena težka »batina« je priletela baronu črez hrbet in z besedami: »Tu imaš kolekovano pobotnico za svoje zasramovanje, oholi dolgopetec!« poslovil se je moj gospodar od nesrečneža.
Kmalu sva bila daleč naprej in »norčava kmetska mrha« je pokazala, da za mnogo prekosuje gosposko živalico. Takšne dobre volje še svojega gospodarja nisem videl nikoli prej in ne pozneje, kakor ravno tega dne. Sicer trezen možak, nalezel se ga je bil ta dan v takšni meri, da sem ga kot spečega pripeljal domov in so ga morali domačinci zanesti z voza v hišo. Začudeni so zbog tega čudnega prizora majali z glavami in gotovo bi ne bilo tistega večera izpraševanja konec, ako bi bil jaz znal le količkaj govoriti. Izpraševali so se med seboj, žena deklo, dekla hlapca in zopet narobe, a ker si niso znali dati odgovora in bi ga za zdaj tudi od gospodarja ne bili dobili po nobeni ceni, zaprli so svoje prazne govorne mline in se vsled nenasičene radovednosti nezadovoljni razšli vsak po svojem opravku.
Cela zadeva med baronom in mojim gospodarjem se je vršila navidezno neopazovana. Toda pomalem in pomalem — čeprav je začetkoma tudi moj gospodar molčal kakor grob — jelo se je med ljudstvom šepetati to in ono; iz mušice je postala muha, iz muhe netopir in tako naprej, dokler ni dogodek po velikosti dobil s slonove oblike. Kmalu se je baronu, kateri je vsled svojih odurnih lastnosti žel pri ljudeh le nenaklonjenost, da ponekod celo odkrito sovraštvo, smejala vsa okolica.
Poleg škode imel je torej po xxxxxdhonem izreku še zasmehovaxxxx, a midva z gospodarjem sva imela korist. Jaz sem imel to korist, da se mi je vsled svoje xxxxxane jakosti godilo bolje, gospodar pa je imel to dobroxxxxx, da je baron miroval napram xxxxx in se ga izogibal. Nekaj xxxx bilo sram, nekaj pa se je xxxxx bal pretrdne kmetske roke.
Vsled dobrega življenja pri dotedanjem gospodarju sem xxxxx tako lep in vrl korenjak, da sem se dopadel vsakomur, komur sem prišel pred oči. Mojemu gospodarju so začele doxxxxx ponudbe leteti od dne do dne bolj in bolj v hišo. Ker se je zdela škoda, da bi me raxxxxx za preprosto in težavno kmetsko delo in ker je vedel xxxxx dobre konjske lastnosti, odločil se je naposled k prodaji xxxxx sem v druge roke. Kako se pa začudim, ko me moj gospodar odpelje črez nekaj dni v baronov hlev. Bil je xxxxx le navidezno moj gospodar, prav za prav pa le posredovalec, ker si je bržčas baron xxxxx v glavo, da me hoče na vsak način imeti, a ni hotel – ob svoji užaljeni časti tudi ni mogel – priti v dotiko s kmetom, kateri mu je na prav občutljiv xxxxx vcepil celo drugačno prepričanje o vrednosti kmetske xxxxxx. Sicer bi pa baron sam xxxx ne bil nil opravil pri nakupu. Kakor je moj dosedanji gospodar sovražil oholega plexxxxaša, pokazal bi mu bil gospodar hrbet in rekel: »Kaj, tebi xxxemu bahaču naj bi prodal xxxxx? Rajpi vidim, da si zlomim vrat in ga odvede konjederec, kakor pa bi ga privoščil tebi. Tamle so duri in hajd z Bogom! Sicer …«
Ko sem prišel v baronov hlev, xxxx mnogo brigalo. Kdor prexxxxxx količkaj sveta in živi sedaj v teh, sedaj v onih razmerah postane – posebno če je xxxxx – nekako mirnodušen. Tukaj v novi službi se mi je godilo xxxxxx. Ker sem pa živel dosedaj še bolj v preprostih odnosih, se dolgo nisem mogel navaditi vednemu drganju s xxxxxx, krtačami in enakimi prixxxxxami. Kmalu pa sem prišel do prepričanja, kako umno je bilo takšno drganje in snaženje. Po zunanjosti sem postal drugačen, lep in zalit, gladek in svetel, a mišice so se mi xxxxxile in ukrepile, da sem še komaj poznal samega sebe. Dolgčasa nisem trpel skoraj prav nič. Samo včasih sva se peljala z baronom na izprehod, a takrat je moralo iti po bliskovo. Xxxx kako so ljudje prodajali zixxxx za nama, kadar sva kakor hudournik drčala po cesti. Kakor žabe so skakali ljudje ra xxxxx in malokdaj so imeli čas pogledati, ali bodo skočili na cesto ali pa v obcestni jarek. Baronu se je tako dopadlo takšno kobicanje, da se je premnogokrat glasno nasmejal in xxxx še nalašč tiral ob cestnem xxxxxx. Marsikatera kletvica in xxxxxx beseda je zadonela včasih za nama, a baron se ni brigal za njo, jaz pa še manj. Nexxxxx srečam svojega prejšnjega gospodarja. Kdo naj popiše oči, katere je naredil, ko me je spoznal. Kakor dva lašna oreha xxxx ste mu očesi izpod čela in xxxx bi mu bil pogledal v glavo, xxxx bi bil vedel, kakšne misli so mu rojile po njej. Da niso bile prijetne, to sem še uganil, drugega pač ne. Baron se ni zmenil zanj, in v prihodnjem trenutku sva že bila mimo njega; od tega časa ga nisem videl več. Začelo se je zame celo novo življenje. Nekoč se odpeljeva z gospodarjem v mesto in tamkaj sem prvikrat videl železnico. Odpeljala sva se po železnici v daljnje veliko mesto, kjer sva zopet izstopila. Baron je najel v imenitni hiši stanovanje, zame pa hlev, ki je stal zadaj na dvorišču. Drugega dne me vpreže v dvokolesen voz, kakršnega še nisem videl nikdar. Ves zmeden sem bil, ko sem moral v novi opravi, katere še nisem bil vajen, voziti po ulicah, po katerih so se porivali in stiskali ljudje, živali in vozovi. Cela reč se mi je zdela nekoliko nerodna. Ker še nisem bil nikdar v večjem mestu, zdelo se mi je čudno, da se gnete tolikšna množica med visokozidanimi hišami, a pri nas na deželi pa je toliko praznega prostora, da morajo na njive še celo iz slame in stare obleke narejene možiclje in druge ljudem podobne postave staviti. Kako sem si oddahnil, ko sva prišla z baronom iz mesta na prosto. Že od daleč me je mikal visok plot, ki je bil gostejši od naših kmetskih plotov in sicer je bil tako gost, da se ni dalo videti, kaj prikriva prav za prav. Kakor bi mi šlo po volji, kreneva jo z gospodarjem skozi duri v ograjo. Tamkaj je bilo že več konj in dvokolesnih vozičkov; vse je tekalo in dirjalo, pa vedno le naokrog. Čudil sem se takšnemu obnašanju in zastonj sem si je skušal raztolmačiti. Naposled sem prišel do prepričanja, da se mora tej gospodi nekoliko vrteti po glavi. Pozneje šele sem izvedel, da je ta zagrajen prostor dirkališče, kjer se izkazujejo dobri konjerejci in imoviti plemenitaši s svojimi čilimi konjiči.
Nekaj časa se mi ni nič kaj dopadalo dirkanje, pa privadil sem se vendarle te okrogle ceste brez konca in kraja. Kmalu sem začel nase vleči pozornost različnih gledajočih gospodov, kar me je izpodbujalo in mi prvikrat dalo občutiti neko posebno čuvstvo, katero se imenuje častihlepnost. Bile so za zdaj samo pred vaje. V nekaterih dneh sem bil na dirkališču že kakor doma in nisem mogel drugače, da sem pustil vsakega konja zadaj. Res mi je premnogokrat pomanjkovalo sape, a ugnati se nisem dal po nobenem tekmecu. Prišel je glavni dan dirke. Ljudstva se je car trlo za ograjo in vozov in konj je bilo od vseh krajev. Takoj se je okrog mojega barona zbrala gruča gospodov, nekaterniki pa so obstopili mene, gledali me od nog do vrha, od glave do repa in zopet narobe m kimali ter kimali, kakor bi ne bil konj. Prerad bi jim bil pokazal kopita, češ, ko sem bil mlad, sem bil žrebe, zdaj sem pa konj in nič drugega, pa opustil sem takšno početje, ker so me že bile izučile raznovrstne izkušnje in ker nisem hotel svojemu gospodarju delati nadležnosti.
In začela se je dirka. Najprej so dirkali jezdeci drug za drugim kakor kobilice po senožeti in eden si je celo zlomil roko, ker se mu bolj mudilo kakor njegovemu konju; kakor klopčič se je pognal konju črez glavo, in ko se je parkrat prekopicnil, obležal je mirno ob dirkališčni cesti. Drugi gospodje so mu šele pomagali iz pozabljivosti ter ga postavili na noge, češ, drugokrat pa skači po tistih udih, katre ti je Bog dal za skakanje, roki pa vtakni v žep, če ju drugače ne znaš uporabiti ali pa če ste ti napoti.
Xxxxx se mi je siromak, pa nixxxx mogel pomagati. Napotixxxxx prišla vbrsta tudi name. Baron me je pogladil po xxxxx, a spoznal sem, da je silno razburjen, ker mu je roka drgetala. »Konjiček«, rekel je tiho, »drži se dobro in ne uganjaj mi kozlov!« Kaj je prav za prav hotel reči z temi besedami, nisem xxxx le za silo sem si jih tolmačil pravilno. Mislil sem si »Baronček, jaz se bom že xxxxx, a glej le na sebe, da ne boš uganjal kozlov, ker si tako razburjen!« Nisem se motil. Takoj v začet-ku sem pustil druge konje zadaj in dirjal xxxxxxx je ljudstvo navdušeno xxxxx: »Prav, prav!«
Xxxxxx sem se cilju. Nakrat xxxxx, kako postane voziček xxxxx in kako se zapraši nekaj xxxxx. Ko se nekoliko ozrem, xxxx barona, ki je ravno svoxxxxx in kakor po zemlji razxxxxx ude vlačil k sebi in se pripravljal, da se zopet izprexxxxx v svojo prvotno pokončno držo in ne oponaša več plazečega četveronožca. Takoj potem sem bil na cilju, kjer me je xxxxx roko prijel neki gospod. Okoli mojega barona se xxxxx po končani dirki zbrala xxx pomiljujočih gospodov. Iz njihovih besed sem posnel, da je baron dobil visokega prvega xxxxx, ker mi je postal preraxxxx zavest, ampak neko drugo darilo. Ko si ga je gospoda dobro ogledala od pete do xxxxx in se prepričala, da ima še kosti cele, katere je prinesel s seboj na svet, potolažila xxxxx do drugega dne, ko se bode zopet vršila dirka in mu boxxxxx gotovo milejša, kakor je bila danes. Baron se je xxxxx smehljal in dejal: »Nixxxxx pomena, nima nikakršnega pomena! Smola je smola!« Pa xxxxxx se mu je poznalo, da mu xxxxx besede sicer iz grla, a mu xxxdejo iz srca. Vrnila sva se xxxxx v hotel in tega dne ni xxxxx vodnjaku miru. Vedno xxxxxx kdo po vodo in napoxxxxxx si namislil, da čeprav xxxxxx veliki gostilni porabi xxxxxinji mnogo vode, vendar xxxxxx danes rabiti še druxxxxx. Gotovo so jo nosili tudi xxxxxx baronu, da si je hladil xxxx pobite ude.
Drugega dne pa je ime srečo. Dogodilo se mu je, da je smel xxxxxxx dirkah dirkati z menoj, obakrat sva si z lahkoto xxxxxila prvo darilo. Darili ste xxxxxx biti visoki, ker se je goxxxxxx nekaj o tisočih in ker je xxxxxx gospod tako dobre volje xxxxxxx pa je vse občudovalo xxxxxpcev je bilo toliko, da se baron skoraj ni mogel ubraniti. Imel je mir šele potem, ko je odločno povedal, da me ne proda za nobeno ceno.
Xxxxxx, katere sem preživel pri baronu, bili so zame najlepši in najveselejši. Leto za letom sva xxxxxx v daljnja mesta na dirkah kakor mi je prišlo do ušes, pridirkal sem svojemu gospodu prav lepo premoženje. Takrat sem bil na vrhuncu svojega konjskega ponosa in svoje konjske slave. Godilo se mi je xxxxxx, ljudje so me občudovali, hlapci pa so skoraj nekako xxxxxljivo ravnali z menoj. Seveda sem imel tudi svoje muhe xxxxxxx sem marsikaj nerodnega, povzročil sem marsikakšno škodo; pa takrat se mi je xxxxxx odpustilo, kakor pozneje nikdar več.
Čeprav pa sem baronu prixxxxxxx, kakor je trdil ljudski xxxxx lepo premoženje, vendar xxxxx bil več hvaležen, ko so me začele zapuščati noge in sem xxxxx nekoliko težko sapo. Spoznal je, da ne bodem več za dirke, da sem se že izrabil in prodal me je dalje. Zdaj pač so se začeli zame slabi časi. Težavno delo, dolge vožnje, slabo ravnanje, pičla krma in nezdravi hlevi so me spravili skoraj na nič. Le enkrat se mi je še malo nasmehljala sreča, toda žal, da se mi je umaknila veliko prerano. Kupil me je namreč star gospod, dobrosrčen starček, za celih šestdeset kron. Rabil me je za ježo in ker sem bil prišel že v pametna leta, nisem mu delal nikakšne zgage in imel me je rad. Pri njem sem si zopet nekoliko opomogel, tako da nisem več svojih reber nosil po svetu naprodaj. Pa prejšnji nisem bil več. Zadovoljen sem bil, da sem smel mirno in počasno tavati po cesti, in če so drugi mlajši konji drčali naglo mimo mene ali pa me celo pomilovalno gledali, ni me žalilo. Tolažil sem se, da pride tudi njim doba starih let in da bodo tudi oni enkrat bolj lazili kakor hodili po cesti.
Moj star gospodek je bil dober mož. Tako dobrega človeka še nisem videl ne prej in ne poznej. Rad je govoril z menoj, gladil me, dajal mi krme ali sladkorja, gonil me sam napajat ali pa past okoli hiše in mi ustrezal, kjer je le mogel. Imel pa je vendar neko napako, katera mi je bila zelo nadležna. Mislim, da je bila včasih nadležna tudi njemu, pa prav gotovo ne vem. Kakšna pa je bila ta napaka? Izmed vseh oseb svetega pisma stare zaveze dopadel se mu je namreč najbolj očak Noe. Njega je najbolj hvalil in čislal, toda čemu? Ker je bil Noe prvi, ki je vsadil vinsko trto in učil ljudi, kako se mora ž njo ravnati, da se dobi od nje tisti mokri blagoslov, kateri se ne da zajeti iz nobenega še tako umetnega studenca. In ker je to moj gospodek vedel, približal se je vodnjaku navadno le takrat, kadar me je lastnoročno gnal napajat; svojo večno žejo pa je gasil le tam, kjer ga je vabilo znamenje poleg hišnih vrat.
Kadar je šel v hišo, privezal me je h kakšnem drevesu ali k plotu, dal mi je nasipati ovsa ali predložiti sena in takrat mi je bilo še dobro. V hlevu stati ali na svežem zraku mi je bilo vseeno. Pozimi, kadar je bil mraz, me pa gospod itak ni pustil zunaj, ampak je vsekdar gledal, da sem prišel v kakšen hlev. In to je bila njegova dobra stran. Toda slaba mi je predla, kadar se je vina bil nasrkal že dovolj — sam je mislil, da ga ima že dovolj, a drugi ljudje so bili nasprotnega mnenja in tem sem se pridružil vsekdar tudi jaz, da ga ima že preveč — in se je pripravljal, da me zajaše in se napoti proti domu. Gugal se je okrog mene, da je bilo joj! Pri opravi je prijel vse narobe in če sem tudi stal kakor vzidan, dozdevalo se mu je vendar, da sem nemiren. Pomagati so onu morali vsekdar drugi na mene. Oh, in kakšno je bilo to vzdigovanje! Zdaj so mi pritiskali rebra kvišku, zdaj jih je vlekel moj gospodar zopet dol; zdaj so ga imeli že srečno na mojem hrbtu, a že v istem trenotku jim je hotel zdrkniti na nasprotno stran; zdaj je imel eno nogo srečno v stopalu, a takoj že drugo iz stopala. Čudno se mi je zdelo, da so imeli ljudje toliko potrpljenja z nerodnim sitnežem. Bržčas so gledali le na njegovo denarnico, ki je rada dajala od sebe in tako so prezirali nadležnosti in sitnari je njenega lastnika. Kadar jim je prišel enkrat v svoje semtertja se gibajoče ravnotežje in se je z nogama dovolj močno upiral v stopala, z eno roko držal uzdo, z drugo pa se oprijemal ob prednji rob sedla, začel sem počasno korakati naprej. Ljudje so gledali še nekaj časa za nama, potem so se smeje in zabavljaje vrnili k svojim opravkom.
Povprečno računano je moj gospod na potu proti domu le malokdaj zdrčal ali padel z mene. Včasih se je res zaprašil kakor vreča žita v cestni prah, in če mu ni naključno kdo pomagal v sedlo, peljal me je lepo za uzdo domov; le redko kdaj se mu je posrečilo priti samemu na mene. Takrat sem takoj vedel, da se mu je ali razpršila pijanost, ali je bilo použito vino premalo močno, ali pa se ga je bil tistikrat premalo nasrkal. Navadno pa se je srečno prigugal domov. Ravno to guganje pa je bilo zame grozno. Navdajalo me je z nekim posebnim in neprijetnim čutom, ki se ne da popisati. Premnogokrat bi ga bil najrajši otresel raz sebe, pa bal sem se mogočih posledic. Starost in izkušnja sta me naredili krotkega.
Bilo je nekoč v hudi zimi. Nebo je bilo predobrotljivo in je na zemljo nasipalo toliko snega, da ga je bilo za lepo mero v preobilici. Dolgo je trajalo, preden so se naredile gazi, a bile so tako ozke, da ni bilo prijetno stopicati po njih. Mojega gospoda je gnal nujen opravek od doma. Ni sicer šel rad, a je moral. Pot je bila zreč uro dolga, kadar je bilo lepo vreme; tokrat sva potrebovala najmanj še enkrat toliko. Premalo poteptani sneg se je vedno vdiral pod mojim ostrokovanim kopitom in silno sem bil utrujen, ko sem vendar enkrat dospel do daljnjega cilja. Po dovršenem opravku podava se z gospodom zopet na pot. V kakšni četrt uri dospeva do neke krčme, v katero je gospoda vlekla neka tajna in nevidna moč, kateri se ni mogel ustavljati. Stopil je raz mene, odvedel me v hlev, sam pa jo je krenil v hišo. Tukaj je pil dalje časa. Preden je imel dovolj, nastopil je že mrak in zdaj se je šele spomnil, da ne sedi doma, ampak v krčmi. Takoj pošlje krčmarja po mene in z izdatno tujo pomočjo spravi se v sedlo. Ljudje so ga sicer nagovarjali, naj ne gre v takšnem času in pri takšnem vremenu na pot, ponujali so mu posteljo, a bilo je zastonj. Grozno ga je imel pod klobukom. Gugal se je, kakor bi veter pihal zaporedoma od vseh štirih strani. Ne vem, ali je imel šalo ali resnico, ko je zahteval, naj mu radi varnosti zvežejo noge pod mojim trebuhom. Naposled sva odrinila. Kmalu je nastala trda tema in le malo sem videl pred svojim gobcem. Zdelo se mi je, kakor bi gospod dremal. Bal se sicer nisem, da bi se mu znalo kaj pripetiti, ako bi se v spanju pognal raz mene, ker je bil sneg mehek in globok in je bil drugače tudi s trdo cesto moj gospod v dobrem razmerju, pa bal sem se, da bi se v slučaju premehkega padca ne zbudil in bi znal jaz poleg njega bogve kako dolgo čakati.
No, to se sicer ni zgodilo, a doživela sva nekaj drugega, akr bi bilo v nesrečnem slučaju znalo usodno biti za naju. Na nekem mestu je držala cesta ob strmem robu. Pri svojem dremanju in kimanju začne me moj gospod za uzdo vleči na stran, kakor bi se mu zdelo, da bi naj po otročji navadi drčala nekoliko po strmem klancu navzdol. Ker se mi pa ni zazdelo do takšnega otročjega početja, stopal sem mirno naprej. Pa gospod me je vlekel bolj in bolj v stran in ko me je nakrat prav močno potegnil, nisem več vedel, kaj hoče in skočil sem na stran. Za par korakov sva zdrčala dalje, toda prostor je bil že pri vsakem petem ali šestem koraku kakor odrezan in le moji dobri premišljeni počasnosti se imava oba zahvaliti, da se nisva zvalila bogsigavedi kam in si polomila svoje ude. Že sem jel premišljati, kaj mi je storiti, ker moj gospod navidezno ni nič opazil o neljubem dogodku in neprijetnem položaju, kar zaškrtne nekaj pod menoj, kakor bi se odprle duri in se zadere hripav in zaspan glas:
»Katera zverina pa lomasti po moji strehi? Ali ti naj posvetim s polenom? Siromašen človek sem in imam toliko truda, da si svojo razdrapano streho z malimi stroški popravljam vsaj toliko, da mi dež in sneg ne padata na nos, a takšna poredna mrcina mi pa še lomasti po njej, kakor bi Bog za hojo ne bil ustvaril drugih tal!«
Vsled glasnega robantanja vzdramil se je moj gospod iz svojega polspanja. Mel in drgal si je svoje oči, katere bi jaz pač bil rad videl podnevi, potem je zazehal dvakrat zaporedoma in ko je zazehal še tretjič, zravnal se je v sedlu in zašel gledati okrog sebe, da bi videl, kje je in odkod prihaja hripavi glas. Ker ni nič videl, oglasil se je:
»Kje pa sem? Kateri človek božji me pa kliče? Kaj bi pa rad?«
Človek, kateri je bržčas po glasu spoznal mojega gospoda, izpremeni brž svoj rohneči glas in reče prijazno: »Oh, gospod so iz Vrbe! Kako pa pridejo sem na mojo streho? Gotovo so pri tem slabem vremenu in pri tej črni temi zašli s ceste. Takoj vam pridem pomagat!«
Zdaj sva vedela oba, kje sva. Takšna smola! Kako bi se bila lahko streha ali morda cela koča podrla pod najino težo in nas vse pokopala. Ker je bila le malo poševna in se je skoraj celo dotikala brega, zatorej nisem spoznal strehe in zatorej je lahko umevno, da sem brez vsake sile prišel prav gladko na njo. Cel konj in še z jezdecem na strehi! Bi li kdo verjel kaj takšnega na prvo besedo?
Kmalu se prikaže več oseb z gorečimi treskami pred durmi in prav z malim naporom spravi me gospodar borne koče s strehe in po stranskem poševnem potu zopet na glavno cesto. Moj gospod se mu lepo zahvali in mu da za prestani strah nekaj novčičev. Ob enem ga poprosi, naj molči, da se ne bo smešna prigodbica razširila po okolici in povzročala med ljudstvom smeha. Kočar obljubi, da bo molčal; toda obljubile niso osebe, ki so ž njim stanovale pod isto streho. Kmalu je bil ves prigodek znan ne le po okolici, ampak še dalje okoli. Ljudje so se smejali in brili burke, mojega gospoda pa so potem vedno imenovali »gospoda iz Vrbe, ki znajo s konjem jahati po strehi«.
Take in enake so bile nadloge, katere sem imel s svojim gospodom. Res niso bile prijetne za mene starega konja, pa moral sem biti še vedno zadovoljen s svojo usodo, ker mi sicer ni manjkalo ne dobre hrane in ne dobre postrežbe. Pa imel sem tudi tukaj smolo. Sicer je gospod pravil vedno, da me ne bode nikdar prodal komu drugemu in da bom lahko ostal do smrti pri njem, ker sem tako pameten in potrpežljiv konj, a prišlo je vse drugače. Prej nekdaj daleč okoli razkričani divjak in zdaj pameten konj — takšna pohvala mi je zelo prilegala. Tudi sem bil uverjen, da bodem lahko do smrti ostal pri dobrem gospodu. Toda kaj sem si mogel, ko je prišla smrt In je pobrala gospoda namesto mene. Par dni sem še ostal pri hiši, potem pa so s staro ropotijo prodali tudi mene. No, več sem bil vreden, kakor šestdeset kron, pa to dejstvo me sploh nič ni tolažilo pri bridki izgubi. Nikdar še nisem šel od katere hiše tako težko, kakor takrat. Mučile so me temne slutnje, katere so se potem res izpolnile. Pa tudi moja zdrava konjska pamet mi je prerokovala, da nimam na stare dni pričakovati nič dobrega. Oslabele bodo ne le moči, ampak pridružile se bodo še druge nadležnosti, katere so neizogibne posledice vsake starosti. Potem pa gospodarji! Dober gospodar nikdar ne kupi malocenega konja; kateri pa ga kupi, ta je navadno reven ali pa ima zanemarjeno gospodarstvo in tak gleda vsekdar, da kolikor mogoče izkorišča svojega kljuseta. Slaba in pičla krma, zanemarjeni hlevi in slabo ravnanje spravita konja, ki je enkrat šel že za šestdeset kron iz hleva, kmalu tako daleč, da je tisti papir za deset kron skoraj več vreden, kakor cel in živ konj. Saj sem bil videl že mnogo takšnih konj. Glava odebeli in se povesi, vrat se usuši kakor trta, telo obnemore in rebra stopijo tako na dan, da jih marsikateri voznik pokrije z odejo, kadar pelja skozi mesto ali večji trg. Kakor bi s tem kaj pomagal ubogemu četveronožnemu siromaku!
Spomin me že toliko zapušča, da se ne vem spominjati vseh gospodarjev, katere sem imel zatem, ko sem odšel iz hleva tistega gospoda, ki je znal »po strehi jahati«. Menjal sem jih prav pogosto in sem jih v nekaterem letu imel toliko, da jih je bilo veliko več kakor ima leto letnih časov. Mraz me pretrese, če se spominjam teh gospodarjev in teh časov. Rajši storim desetkratno smrt, nego bi živel še eno leto v tako mučnih razmerah. Prišel sem ob grivo, ob eno oko …
Starček sivec je prekinil svoje spomine iz važnega vzroka, ker je namreč — zaspal. Napolnjen želodec je vplival takoj blagodejno na utrujeno in izmučeno telo, da se je spanec konju nevede splazil v možgane, zaprl okno košečne hišice — eno samo, ker je bilo drugo takozvano »slepo okno« — in zazibal ubogo stvar v najslajše sanje, katere sploh more konj imeti.
(Konec.)