Siva sluza
| ← Volkodlak* | Siva sluza Svetlana Makarovič |
Črna vdova → |
| |||||||||
<poem>
Siva sluza
Sluzasta sem vsa in siva, vsa sem vlažna in plesniva, nosim nahod in prehlade in hladim prismode mlade. vsa sem siva in plesniva, stara in potrpežljiva, čakam, dokler ne zboliš in vročičen obležiš. ker toplo se ne oblečeš, pa potem pod streho vlečeš, kihaš, krehaš in vzduhuješ, neprevidnost obžaluješ, a takrat je že prepozno, gripo imeti, to je grozno, in da grozno bo še bolj, ti dodam še glavobol! Polna nepopisne zlobe stresam viruse, mikrobe, smrkaj, smrkaj, bedno dete, goltaj sirup in tablete!
Pesnik v polsnu zavzdihne, se zbudi in glasno kihne, hoče se usekniti, išče robec – pa ga ni. Šepne ves trepetajoč: – O bojbog, o kakšda doč! Hitro aspirin pogoltne in izmeri si vročino, potlej pa mu trudna glava spet omahne na blazino.
O ne, s spanjem ne bo nič! Komaj je oči zaprl, že človeški se mladič dere – in se bo še drl. Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Hu, kako odurna spaka! Osem črnih nog ima, in kako hudobno gleda in požrešno se smehlja! Izpod stropa se že spušča črna in lepljiva vrv, kogar z njo bo povezala, ta bo od strahu umrl! Tole, veš, je Črna vdova, Črna vdova pajkovka, ta te v mrežo bo zapredla, tvojo kri polokala. No, preljubi otročički, črna teta je že tu in zato naj vsak otrok se kar polula od strahu!
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem, gre nagajat pesniku!