Sivec
| Sivec Oskar Hudales |
| |||||||||||||
Ležali so v gostem grmovju. Sneg pod njimi se je bil otajal od toplote njihovih teles. Preperelo dračje je pokalo, kadar se je kateri količkaj premaknil. Če bi jih bil kdo zapazil tako ležeče, zvite v klobčiče, tesno stisnjene drugega k drugemu, bi bil mislil, da leži v grmovju kup cunj in ne trop volkov. Tiščali so se, dremali in se greli s toplo sapo.
Solnce se je nagibalo k zatonu. V dolino so legale sence, višine so se blestele v čudoviti, rožnati barvi. Mraz je rezal do kosti. Sivcu, najstarejšemu in najmočnejšemu med volkovi, se je od mraza naježila dlaka. Ležal je na robu živega kupa, z glavo med sprednjimi šapami in mežikal v zahajajoče solnce. Iz nosnic mu je sunkoma udarjala vroča sapa v mrzli zrak. Na konicah ob smrčku se mu je bil naredil srež.
Sivec je mislil in obujal spomine. Ni se mogel spomniti, da bi bil njegovo življenje že kdaj zagrenil tak strašen mraz. Bilo je sicer že mrzlo, tako mrzlo, da je nehote škripal z zobmi. A to je trajalo samo eno, dve noči. Sedaj pa traja ta pošastni mraz že celo večnost. V svoji volčji pameti si ni mogel ustvariti prav pojma o številu teh strupeno mrzlih dni in noči. Vedel je samo, da je že dolgo zima in da postaja od dne do dne hujša. Pred dnevi bi bil skoraj poginil z vsemi tovariši vred. Snežilo je, da nisi videl niti dvajset skokov pred seboj. Zakopali so se bili v sneg in zadremali. Ker so bili malo prej v hudem boju raztrgali divjega vepra in se nažrli njegovega mesa, jim ni bilo hudega. Pod snegom je bilo toplo in spali so, dokler jih ni predramil glad. Toda čez noč se je bilo zjasnilo, sneg je bil zmrznil in postal trd ko rog. Kopali so na vso moč, da so se rešili zmrzle odeje. Šele po strašnem trudu se jim je posrečilo. Hudo je bilo posebno zato, ker jim je nedostajalo sape. Še sedaj so lezli Sivcu mravljinci po hrbtu, če se je spomnil, kako mu je takrat strah stiskal drobovje. Le enkrat v življenju se je bil menda še bolj prestrašil.
Bilo je že pred mnogimi leti. Tako mlad je bil še, da se je držal samo matere. Tudi takrat je bila huda zima, a hrane je bilo tedaj dovolj, kakor je ni bilo pozneje nikoli. Bili so čudni časi. Sredi najostrejše zime je grmelo grozneje nego za časa najbolj divjih poletnih neviht. Ponoči so pod nebom sikale ognjene kače in sredi porušenih vasi in zasneženih polj je ležalo ljudi na kupe. Sivec je mlasnil z jezikom, ko se je spomnil, koliko je takrat pojedel sladkega človeškega mesa. Vsa volčja tolpa je bila rejena, da so se jim kožuhi tresli od maščobe. Le enega Sivec ni razumel. Zakaj so se ljudje toliko klali med seboj? Nekateri so bili kar strašno razmesarjeni. Mnogokrat je razmišljal o tem, a nikoli ni prišel do pametnega zaključka. Najbolj je verjel v to, da so ljudje oboleli za steklino. Ob drugih okolnostih je tako klanje nemogoče.
Tistega leta torej se je v zimski noči zgodilo nekaj strašnega. Tolpa je bila ravno pri tem, da izpod snega izvleče mrtveca, ko se je v bližini močno zablisnilo in grozno zagrmelo. V silnem strahu, ki je polastil vse tolpe, je Sivec utegnil zapaziti samo še to, da se je njegova mati z raztrganim trebuhom zgrudila v krvavi sneg in zamolklo renče poginila. Bil je grozen prizor.
Ob spominu nanj je vstal in dolgo, žalostno zatulil.
Med tem je že legla noč na zemljo. Na temno višnjevo nebo je pričarala nešteto svetov, svetlečih se kakor demanti. Mraz je pritiskal od minute do minute; lahko bi čutil njegovo utripanje. In čim bolj je bilo mrzlo, tem bolj so svetile zvezde.
Tolpa se je dvignila. Pretegovali so se, dlaka jim je sršala in drug za drugim so se pridružili v tuljenje žalostno in zategnjeno. Pričelo jih je zebsti. Sivec je renčal in kazal zobe. Volkovi še niso vedeli zakaj. Morda ga je preveč zeblo, morda je bil slabe volje. Zato se tudi niso upali v njegovo bližino. Kajti, če je bil Sivec slabe volje, ni bilo dobro približati se mu. Volkovi so bili svojemu vodji vdani, šli bi bili za njim v vodo in ogenj, pod njegovim vodstvom so vselej zmagali, noben lov se jim ni ponesrečil. Spoštovali so ga zaradi njegove starosti, moči in izkušenosti. A bali so se ga vendarle. Kaznoval je vsako najmanjšo nerodnost. Zato jim je bil vsak njegov glas povelje in izpolnili so ga brez okrevanja. Tudi zdaj so mirno čakali, kaj bo ukrenil.
Skončal je svojo žalostno pesem in se jel korakoma spuščati v dolino. Volkovi niso vedeli, kam jih vodi. Šli so slepo za njim. Kmalu so se prepričali, da jih čaka nocoj težka naloga. Sivec je vil namreč nenavadno pozoren. Vsako toliko časa se je ustavil, vohal po zraku, potem spet po tleh, kratko zarenčal in spet oprezno stopal dalje.
Iz gozda so zavili na polje, se spustili v dir, krenili nazaj in spet korakoma ubirali pot. Sivec je tekel ves čas z gobcem pri tleh. Tolpa mu je sledila tik za repom. Sredi gozda pa je obstala kakor vkopana. Prišli so namreč do izvoženega kolovoza in zavohali nešteto človeških sledi. Tega so se ustrašili. Posameznega človeka se sicer niso posebno bali, toda – mnogo sovražnikov je tudi najpogumnejšemu volku smrt. Zato niso mogli razumeti Sivca, ki se je v najhujšem diru spustil po kolovozu. Teči ljudem naravnost pod kole in puške? Sivec najbrže ni mislil resno. Ne, ni se šalil, zakaj po kratkem diru se je ustavil, se ozrl in kratko zarenčal. Volkovi so razumeli, da se to pravi: Naprej! Ker se pa še niso bili popolnoma otresli prvega presenečenja, tudi niso takoj ubogali. Srepo so zrli na svojega voditelja, ki se je v tem trenutku zakadil nazaj v tolpo in besno ugriznil v smrček prvega, ki mu je prišel pred gobec. Tedaj se niso več pomišljali. Kaznovani je obliznil krvavo nosnico in se z drugimi vred spustil za Sivcem. Kolovoz se je vzpel v klanec. Drveli so dalje in dalje, vedno pripravljeni, da naskočijo ali se spretno umaknejo nenadnemu napadu. Vendar so tiščali gobce v sled. Kolovoz se je spustil v dolino. Sivec je pospešil tek in v hipu so obstali na robu gozda. Pred njimi se je širilo prostrano, zasneženo polje. Zvezdna svetloba se je v milijonih kristalov lomila v zmrzlem snegu. Sredi polja je stal kup temnih senc. Velika vas je dremala v mrzlem objemu zimske noči.
Sivec je bil poštenjak. Visoko je dvignil glavo in zatulil glasno, v kratkih preslednih, kakor da hoče naznaniti vaščanom svoj prihod. Stal je pred tolpo kot vojskovodja, ki govori svojim vojakom zadnje hrabrilne besede pred bojem. Volkovi so menda razumeli, kaj jim je pravil. Sivec jim je govoril o pravici. Prav nič mu ni vest očitala, da gre na roparski pohod. Ne! Hotel je utrditi svoje tovariše v veri, da najde pravico samo tisti, kdor je išče na svojo pest.
Ljudje mislijo po svoje – volkovi po svoje. Zato ni čudo, da so volkovi Sivcu vedno sledili in da jih je vselej prepričal o pravilnosti svojega delovanja. Tako tudi ta trenutek. Ljudje uveljavljajo svojo pravico do življenja vsepovsod, časih izlepa, časih izgrda. Ali bi je zato volcje ne smeli? V gozdu in na polju ni več nikake možnosti, da se ohraniš pri življenju. Ljudje v vasi pa imajo še polne staje ovac, ki jih čuvajo v svojem samoljubju.
V dir!
Besno so se pognali po zasneženem polju. V svoji zamišljenosti Sivec skoraj ne bi bil opazil prvega vaškega plota. Zadnji trenutek se je zdrznil, izprožil mišičasto telo in se v lepem loku pognal čez plot. Tolpa mu je slepo sledila. Našli so se sredi obširnega kmetskega dvorišča. Sprejel jih je besen lajež. Prvi hip jih je to v toliko zmedlo, da so neodločeni obstali, ne vedoč, kam bi se obrnili. Vedne nevarnosti pa so jih bile naučile prisotnosti duha. Nekaj trenutkov in eden izmed volkov je z enim samim ugrizom zdrobil ščenetu vrat. Sivec je zarenčal svoj: naprej! V diru so zavili okoli vogala. Zaslišali so šklepetanje odpirajočega se okna in rezek človeški krik. Treba je bilo naglo delati. Šinili so za malim hlevom spet na cesto in drveli kakih pet hiš dalje. Tedajci pa so obstali vsi kakor na povelje. In bližnjega hleva jim je bil udaril v nosove močan duh po ovcah. Bili so na cilju.
Dva izmed tolpe, najdrznejša in najmočnejša, sta se divje zagnala v vrata. Bila so očividno slabo zaprta, kajti takoj so se udrla pod težo njunih teles. Ovce sp se zgnetle na kup in jele obupno beketati. Volkovom so žarele oči v divjem pohlepu po svežem mesu in topli krvi. Neki človek, ki je najbrže spal v hlevu, je skočil kakor veverica pod svisli, kjer je nekaj časa tiho čepel, nato pa pričel kričati na vse grlo. Volkovi so med tem delali kot izvežbani mesarji. Mehke ovčje kosti so hrustale v njihovih čeljustih; duh sveže krvi se je čudno mešal s hlevskim smradom.
Ovce so se zaletavale iz kota v kot, nekaj jih je zbežalo skozi odprta vrata glasno beketaje nekam ven v gluho noč. Volkovi pa so klali in žrli, žrli, kakor že dolgo ne. Sivec se je sit in opogumljen po uspehu pričel poganjati proti kričaču na svislih; a čepel je tako visoko, da ga ni mogel doseči.
V svoji siti razposajenosti bi bil skoraj preslišal vpitje, ki se je bližalo z gornjega konca vasi. Tedaj se je streznil. Treba je bilo bežati.
Hipoma so zapustili okrvavljeni hlev in odšli na plano. V tem se je nekaj zabliskalo in bučno zagrmelo. Sivec je videl enega svojih tovarišev, kako se je prekopicil in obležal v snegu. Niti ganil se ni več. Vseh se je polastil čuden strah. Dlaka se jim je naježila, s podvojeno hitrostjo so zdirjali po vaški cesti. Kričanje je naraščalo od sekunde do sekunde in ko so prispeli do konca vasi, jih je sprejelo še hujše bliskanje in grmenje. Nehote se je Sivec spomnil časov velike človeške stekline in strašne materine smrti. Napel je slednjo mišico in prožil v velike skoke.
Zopet blisk in oglušujoč pok – –
Sivec je začutil v boku pekočo bolečino. Nekaj toplega mu je prilezlo po stegnu. Dirjali so že preko polja. Sivcu se je meglilo pred očmi, čutil je, da peša in da ga noge ne nosijo več. Omahnil je. Ostal je daleč za tolpo, ki je brezupno drevila proti gozdu.
Sivec je opešal. Sedel je v sneg in obupno zatulil, kakor bi hotel iztuliti vso nesrečo volčjega rodu v to mrzlo, gluho zimsko noč ...
Drugo jutro je našlo vzhajajoče solnce volčjega glavarja trdega in iztegnjenega sredi zmrzle brozge krvi in snega.
Nikoli več si ne pojde iskat pravice ...