Skok skozi okno

Skok skozi okno Bratko Kreft

Izdano:	Književnost 5-9/2 (1934), 149-156, 202-213, 243-257, 311-317
Viri:	dLib 5, dLib 6, dLib 7-8, dLib 9
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mary je odprla okno svoje sobe. Vlažen pomladanski zrak je dahnil vanjo. Nekje v bližini je padel plaz snega raz streho. Čudno, zamolklo je zaropotalo in Mary se je zdelo, da je prav tako zaropotalo, ko so pred dobrim letom metali grude na krsto prvega ravnatelja d. d. »Železa«, gospoda Ravniharja, očeta njenega zaročenca dr. Milana Ravniharja, ki je nedavno v Innsbrucku promoviral za doktorja vsega zdravilstva. Spomin na tisti pogreb, poln cvetja in vencev, številnih trakov v narodnih in črnih barvah, na frazerski, obupno dolgočasni nagrobni govor, ki ga je govoril njen oče, vse to je danes oživelo v njej in videlo se ji je, kot da se je zgodilo šele včeraj. Ves popoldan je že mislila na to in zamolkli ropot padajočega snega, ki ga je južni veter sprožil s strehe, je bil zgolj slučajnosten povod, da se je spomnila na bobnenje ravnateljeve krste, ki so jo obsuli z grudjem.

Mary se je naslonila na okno in se zagledala v poltemo. Preko ozkega vrta, ki se še ni iznova prebudil iz zimske smrti, je pogledala na blatno cesto. Točno je videla nekaj avtomobilskih kolnikov in odseve luči v vodi. Nedaleč od vile je visela na električnem drogu poulična svetilka in žalostno sevala v padajočo meglo. Mary se je zdelo, da se je njena svetloba razpršila v tisoč drobcev, ki so se počasi, odmikajoč se od žarnice, izgubili v megli in zamrli. Toda to je bilo v resnici gibanje megle, ki se je tihotapsko vlekla gori od parka, skozi vejevje dreves. Kakor da neka nevidna sila vleče najtanjšo, sivo, mrliško tenčico, ki prodre v vse prostore, ovlaži ves zrak in mrtvaško poboža človeka po grudih. Mary je čutila, kako je prišla večerna sapa skozi sicer skromni dekolte do njenih grudi, kako jo je zazeblo in streslo. Istočasno je občutila toploto in mraz.

Izza vil se je javljalo malo mesto včasih z brnenjem avtomobila, redko z udarci konjskih kopit, tui pa tam se je izgubil do njenih ušes samoten človeški glas. Vse to življenje se ji je zdelo danes samo nakazano. Kot bežna slikarjeva skica za neko še njemu samemu nejasno kompozicijo. Nič ni bilo gotovega. Vse je bilo samo na pol, nobene izrazitosti in v celoti nobene dokončne podobe. Nasmehnila se je, ko se je zdaj spominjala preživetega leta na Dunaju in kako je v poletnih večerih, prav na tem oknu sloneč, poslušala regljanje žab iz mestnega ribnika. V zgodnjih jutrih jo je včasih zbudil petelin iz sosednje vile. Žabe in petelin – vse to se ji je zdelo tako značilno in neobhodno potrebno za vse vzdušje, ki jo je obdajalo in dušilo. Tri dni je tega, kar se je vrnila, pa se ni mogla navaditi. Ko je stopila iz vlaka in se na kolodvoru pozdravila s svojimi, je stopilo nekaj težkega, žalostnega v njo. Resnično se je veselila svidenja s svojci, ko pa je dosegla cilj, je bila razočarana. Vse ji je bilo nekam tuje, neprijazno, prisiljeno. Materina ljubeznjivost ji je bila kot kokodakanje stare putke, ki na vse viže kokodaka, ker se ji je vrnilo izgubljeno pišče, oče se je ponosno modro držal poleg nje, toda ko sta se poljubila, je dahnil vanjo duh kolonjske vode. s katero se je bil poškropil po obrazu, preden jo je šel čakat. Milan jo je tesno stisnil v objem, toda njegov poljub jo je dirnil, ker je bil preveč slinast. Ko so šli proti peronu, je opazila, da jo službujoča detektiva pazno motrita. Eden je obračal posebno pozornost na njeno prtljago. Prišla je z brzovlakom. Potnikov je bilo malo, portir pri izhodu je zevajoč sprejel njen vozni listek; mitničar je poznal očeta in je samo salutiral. Svobodno so šli mimo njega. Zadaj za tramvajem je stal njihov avto in šofer jo je že od daleč pozdravil z nasmeškom. Preden je stopila v avto, se je na stopnici noga ustavila in Mary se je ozrla okrog sebe, kakor da hoče spoznati svet, kamor je prišla. Vse ji je bilo znano in vendar ji je bilo vse tako daleč. Vse je bilo isto kot takrat, ko je šla. Pusti kolodvor, zdolgočasena detektiva, električna, stražnik v belih rokavicah in z rdečini naveskom na prsih, na pol prazne ulice, hiše, pritajeni glas radija in kavarniške godbe, razsvetljena in temna okna, sopihanje ogromne lokomotive izza onkraj kolodvorskih poslopij – nad vsem tem pa neprijazno, sivo nebo, ki ima vedno dež za hrbtom. In vendar je bilo drugače. Mnogo jasneje je videla danes ob vrnitvi, nego takrat ob odhodu. V hipu, ko je vse to doživela, je bilo tistega, že tedne in tedne v njej živečega veselja vrnitve konec. Sedli so v avto in njej se ni dalo govoriti. Na vse je pozabila. Samo eno jo je držalo: neprestano se je ozirala skozi avtomobilsko okno po ulicah, koder so se peljali. Res! Hiše so bile ponekod tako visoke in mogoče tudi tako lepe kot na Dunaju. Ob uličnem ovinku je zagledala električno uro. Stala je in kazala pol pet. Mati je pripomnila, da stoji že tri tedne, pa je nihče ne popravi. Električna je cvilila v sorazmerno počasnem tempu, ljudi skoraj ni bilo videti nobenih, če tudi je bilo še zgodaj zvečer.

Zdaj je vse to razumela. To je bilo življenje malega provincialnega mesta, ki daje v treh, štirih osrednjih ulicah, radi asfaltnega tlaka in njih širine, videz lepote in čistosti, videz nečesa velikega – v resnici pa je večina ulic blatnih, grozotno blatnih in to ob vsakem najmanjšem dežju, da se moraš umikati pred avtomobili v veže tujih hiš. To umikanje v tuje veže se je zdelo Mary najbolj značilno. Na Dunaju ji je govoril prav o istih stvareh medicinec Alfonz Richtmann, sin bančnega ravnatelja in brat njene sošolke in sovrstnice Elze. Smejala se je takrat njegovim sarkastičnim pripombam o provincializmu tega mesta; cinizmu, s katerim je govoril, ni zaupala. Vse skupaj se ji je zdelo komedijantstvo mladega človeka, ki se je sprl z domom. Mati jo je ob obisku na Dunaju prav posebno svarila pred njim, ker se je v tujini tako pokvaril, da je po njenem mnenju postal boljševik. Mary si kaj posebno točnega pod tem pojmom ni mogla predstavljati, le toliko je vedela, da so taki ljudje izvrženci oficijelne družbe, in da po mnenju njene okolice niso dosti boljši od navadnih kriminalnih zločincev. Vendar Mary vsega tega ni mogla prav razumeti. Alfonz je bil prijazen, tudi kavalirski, res je, da je včasih rad pil, toda to so delali tudi drugi. Njegova pripovedovanja pa so bila zanimiva; imel je veliko humorja, tako da ji v njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas. Kaj rada je hodila ž njim na sprehode, tudi v gledališče sta šla skupaj, toda ves čas poznanstva ni mogla najti ničesar tako strašnega, da bi uvidela upravičenost materinega svarila. Zato ga je nekega dne naravnost vprašala po vsem tem. Nasmehnil se je, zamahnil z roko in dejal: »Mary, pustiva to iz misli … Tisto, kar pripovedujejo o meni, prav gotovo nisem, četudi bi bil mogoče zelo rad. In če bi bil, bi videla, kakor zdaj, da sem mogoče postal bolj človek, kot sem bil prej ...« Mary je tako spoznala, da ne govori rad o sebi, o svojih domačih zadevah in sporih. Zato ga ni nikoli več spraševala po tem. Zgodilo pa se ji je, da mu je morala marsikdaj pritrditi, kadar je povedal zanjo kako posebno misel. Včasih se ji je zdelo, da mora biti zelo nesrečen in kakor si je nerada priznala, je bilo vendar res, da jo je nekaj posebnega vleklo k njemu. Zdaj ob tem večernem premišljevanju, se je živo spominjala njegovih pripovedovanj o tem mestu, njegove sarkastične primere so oživele in po doživetjih zadnjih dni, so se vzbudile v njej same od sebe, kakor da ji ni nikoli nihče nič pripovedoval, kakor da so vzrastle v njej. Počasi je spoznavala vzdušje, odkoder je šla v svet in kamor se je pravkar povrnila.

Nebotičnik in grad sta se merila za višinski rekord, tromostovje je konkuriralo pariškim mostovom in regulirana Ljubljanica je skušala v glavah nekaterih v mesto zaljubljenih malomeščanskih meščanov paradirati kot Seina; aleja v Tivoliju, brez starih kostanjev in s svetilniki, o katerih se je Mary zdelo, da jih je nekdo ukradel na kakšnem pokopališču, je obljubljala, gledana od železniškega prehoda – bodoči Belvedere, o parku v »Zvezdi« je mogoče sanjal kakšen malomeščanski zasanjanec kot o naši »Etoile«. »Zvezda« je bila tu – le slavoloka še ni bilo, samo star električni kandelaber s petimi svetilkami je čakal na izmenjavo. Še pred njenim odhodom na Dunaj je stal nedaleč od svetilnika podstavek bivšega Radeckijevega spomenika. – Zdaj tudi tega ni bilo več. Šestnajst let je bil na njegovi srednji steni zapisan dan propada Avstrije in našega oddahnenja – toda tudi to je bila samo markacija s slabo črno barvo in s podstavkom vred je šel tudi datum za Radeckijem – (Rožancev šofer bi dejal: »Rakom žvižgat ...«) .

Mary se je spomnila, kako ji je oče pripovedoval, da jo je 1914. l. ob izbruhu vojne nosil v gneči skozi »Zvezdo« na rokah, ker je bila nevarnost, da jo, za obrambo Avstrije navdušena, slovenska množica ne pohodi. Tudi groba neznanega vojaka nima »Zvezda«, saj kosti slovenskega neznanega vojaka ne bi mogli najti, četudi bi mu hoteli posvetiti grob, ker kosti slovenskih vojakov so razmetane skoraj na vseh bojiščih svetovne vojne in pomešane s kostmi drugih narodnosti. (Teh Alfonzovih besed se je spominjala najbolj točno.) Te pa imajo večino in zato so se kosti slovenskega neznanega vojaka izgubile na vse vetrove. Da pa rodoljubi vendar ne prezro te nove, povojne pietetnosti, so posegli za celih sto let nazaj, izkopali kosti neznanega francoskega vojaka Napoleonove armade in postavili na njegovem grobu visok štiri oglat steber z Napoleonovo masko. Posamezne kosti slovenskega neznanega vojaka so mogoče v sestavu okostja kakega drugega neznanega vojaka. Mogoče je ena roka zašla k italijanskemu, druga k nemškemu, noga k francoskemu (kdo ve, kje je bila njegova glava), prsni koš k avstrijskemu in tako dalje. Saj se je potepal po vseh bojiščih. Zato je bilo pametno že zaradi sigurnosti, da so izkopali kosti neznanega Napoleonovega vojaka, saj tudi takrat francoski in slovenski vojak nista posebej štela, kadar je šlo za smrt pred sovražnikom; ker pa naj velja demokratično načelo, da ima večina pravico do reprezentance, se je tudi slovenski neznani vojak iz Napoleonove armade ponižno umaknil francoskemu. Kakor je pač to že lepa in spoštovana slovenska navada ... In slovenski pesnik se mu je oddolžil

NE VEMO K]E SI SE RODIL
NE KOD TE JE VIHAR PODIL
PRI NAS SI PAL, ZA NAS SI PAL.
DA JE NAŠ ROD IZ MRAKA VSTAL.

Tako smo se mu oddolžili in zadolžili. Za vse, kar imamo, moramo biti vedno nekomu drugemu hvaležni. Napravili smo iz sebe večne dolžnike drugim – – –

V temi se je videlo Mary. kakor da so vse to okostnjaki, ki strle iz zemlje in čakajo, tiho potrpežljivo, kdaj bo na njih zrastlo meso in zaživelo. Kje je tisti čas, da bo to mesto res tisto, kar si že zdaj utvara, da je ... Okostnjak, ki čaka na meso in življenje. Tisti, ki pa že zdaj žive v njem, kakor Mary, mati, oče, zaročenec, sploh vsi ljudje od tukaj, se potikajo kakor mravlje in mušice po teh kosteh, ki še mesa nikoli niso imele in ga še sedaj nimajo. Od večne obljube živi človek v tem gnezdu. Toda upanje bodočega življenja plava nad tem spomenikom smrti in preteklosti. Upanje, ki je rodilo že toliko obljub in jih še vedno znova rodi. Iz tega mesta in teh ljudi bo nekoč še nekaj velikega ... Zato je vse. kar se je napravilo v preteklosti, kar se dela zdaj – samo velika predpriprava. Bo, bo ... tuli včasih veter okoli oglov starih hiš, Vodnik pa na spomeniku prepeva:

KORINTU SO REKLI
HELENSKO OKO
ILIRIJA PERSTAN
EVROPINI BO.

Bo, bo ... Kdaj?

... Vse te slike so ji ostale od dopoldanskega klatenja po mestu, potem, ko je na gradu iz daljave zalotila mater z Milanom, svojim zaročencem, v živem, prijaznem razgovoru. In zdaj, po razgovoru z očetom, ki se je nocoj odpeljal za mesec dni na rivijero, je vse doživeto premislila še enkrat. Mučila se je, iskala stvari globlji, vzročni smisel. Pa ga ni mogla najti. Pred njo je zevalo mesto kot ogromna mrtvašnica, čakajoča na svoje mrliče ...

Iz oči ji je kanila debela solza, prišla ji je do srede lica in padla na roko. Okoli ogla se je prisprehajal volčji pes in zalajal.

Mary je vrglo v jok ...

1.

Včeraj je bila srečala svojo prijateljico Elzo Richtmannovo, hčerko bančnega ravnatelja. Nedavno se je bila poročila z nekim rudniškim inženjerjem in zdaj se je že bohotila po mestu kot gospa, vodeč na vrvici veliko belosivo dogo, ki je imela, kakor je rekla Mary, rodoslovni list, tako, da je njeno čisto poreklo lahko pismeno dokazala. Stala je dva tisoč dinarjev (bila je še mlada) in dobila jo je kot poročno darilo od svojega tasta, znanega kinologa našega mesta. Elza je vedela vse novice malega mesta, vse zakulisne štorije so našle pri njej svoj časopis in tako jo je po dolgem razgovoru, ki je bil poln raznih namigavanj na to ali ono gospo, na tega ali onega gospoda, vprašala, kako se počuti doma in kaj delata mama in gospod doktor. Vprašanje je bilo izrečeno navihano zbadljivo, s skrajno dvoumnim poudarkom na mamo in Marynega zaročenca, da je Mary zardela.

»Kaj bi naj bilo. Vse po starem.«

»A vse po starem?! Dobro, dobro ... Te nič ne moti? ...«

Tedaj je prišla mimo neka gospa, ki je Mary ni poznala. Elza se je od nje poslovila in odšla s tisto neznano gospo. Mary je obtičala na mestu. Gledala je za njima, za belosivo dogo, ki se je dolgočasno vlekla za njima, v mislih pa je videla obraz svoje matere in zaročenca. Elza jo je vzbodla do skrajnosti. V njeno trpko, bolestno razpoloženje, ki se je vsedlo vanjo kot megla, je padlo Elzino namigavanje kot iznenaden nož. Ves dan se je otresala nemirne misli in nezaupljivosti napram materi in Milanu. Zvečer so šli v gledališče, nato v kavarno in telesna utrujenost ji je mimo duševnega nemira dala miren spanec. Zjutraj je stala sveža in zdrava, v vsem skupaj je zdaj videla neumne marnje klepetave Elze, ki nima kot mladoporočena doma nobenega drugega posla, ko da se zdaj tudi ona vsak dan shaja v kavarni k sestanku ženskega kluba, bolje rečeno k sestanku za opravljanje nenavzočih žena in za brskanje po brozgi provincialnega mesta, v katerem dame bogatih krogov ne najdejo nobene zanimivejše zabave kakor te. (Kakor branjevke, si je mislila Mary.)

Ko je vstala, je bilo že okrog desete. Kuharica ji je servirala zajutrk v obednici. Nikogar ni bilo več doma. Ne očeta ne matere. Oče se je odpeljal v tovarno, mama pa je šla v mesto po opravkih. Vsaj tako je rekla kuharica. Mary se je to jutro počutila izredno dobro in sveže. Že v kopalnico je šla prepevajoč. Po topli prhi je vzela še mrzlo prho in to precej dolgo. Mrzlo vodo je masirala v mlado telo, mahala z rokami na vse strani, poskakovala pred zrcalom in oči so uživale ob pogledu na sveže, lepo zgrajeno telo. Ko si je tako mrzlo vodo na sebi posušila in ji je od vsega zato potrebnega gibanja postalo toplo, se je skoraj brez sape ustavila pred velikim zrcalom, ki je kazalo njeno golo, brsteče telo. Nalahno je šla z rokami preko svojih grudi in nato nekaj časa samovšečno opazovala svoje lastno telo v zrcalni podobi. In ko se je pri tem pregledovanju same sebe ustavila pri obrazu, je videla, da so lica bleda in tudi ustnice niso imele preveč rdeče krvi v sebi, Smejoč se sama sebi je vzkliknila: »Marička, ti si pa bledična ...« Hitro je vzela šminko in lica oprezno in lahno prevlekla z rdečilom, v lok ostrižene obrvi á la Greta Garbo, je pobarvalo črno, ustnice je prevlekla s specialnim rougeem, ki ga je na Dunaju kupila kot zadnjo pariško novost. Malo po vijolicah dišeče kolonjske vode, malo parfuma – in mlada Mary je bila tista Mary, ki so jo ljudje gledali na cesti. Bledica je bila zakrita, oči so švigale izza črnobarvanih obrvi in zenic. Ves čas je vesela prepevala razne filmske šlagerje in ko je priskakljala iz kopalnice, je kuharica skromno pripomnila, da je gospodična danes izredno dobre volje. Po zajutrku je sedla h klavirju in malo zaigrala. Toda nobene stvari, ki jo je začela, ni igrala do konca. Vse je samo načela, nato spremenila tempo in s poskokom prstov sem in tje po svoje zključila. Doma ji ni bilo mogoče vzdržati. Napotila se je v mesto in ker ji je bilo to prevsakdanje, srečavanje ljudi pa zoprno, je šla na grad. Naravnost hitela je, da ji je pohajala sapa. Čutila je v sebi toliko sile, toliko zdravja, da bi najraje vzkipela, zdivjala in vriskala kot kmečki fantje na vasi. Spomnila se je, kako je lani v takih jutrih jahala Cezarja na sprehod, kako je na veliki cesti rada zagalopirala, in kako prijetno ji je bilo v ježi se stisniti h konju. Jahala je brez čepice – gologlava in veter, ki ji je pihal v obraz, ji je mršil lase, da so poletavali na vse strani. Divja strast jo je zagrabila, da bi jahala, jahala, vedno dalje jahala – nekam – kam? – v nedogled ... Samo, da bi bilo ves čas tako prijetno in tako toplo, da je ne bi utrudilo. Kar brez sape sta se včasih ustavila s konjem vred. Taka je bila Mary, kadar jo je prijelo razpoloženje in takrat je šla čez drn in strn. Nič je ni moglo ustaviti. Nobene nevarnosti ni poznala, samo svojo nekje v globinah mladega telesa zakopano divjo strast mladosti in hotenja: živeti, izživeti se in zasnuti ...

In v to njeno, živo, veselo, kipeče razpoloženje, ko se ji je za trenotke zdelo življenje lepo, ko ni vedela niti poznala ničesar drugega, nego samo sebe in svojo mladost, je padla velika senca, ki je skelela. Komaj je dospela po parobku na planoto, je že iz daljave zagledala žensko in moškega, ki sta se ji zdela znana. Sopihajoča od hitre hoje navkreber ni mogla priti še do sape, ko ji je šinilo v glavo, da sta ti dve osebi mati in njen zaročenec. Elzine besede so šle skozi spomin – toda Mary še ni hotela verjeti. Dopovedovala si je, da to ni res, da je nemogoče in da bržkone slabo vidi. Parček ji kaže hrbet, vrhu tega sta že daleč – treba je biti oprezen in si od blizu ogledati. Že je stopila nekaj korakov za njima, a se je spet ustavila. Strah je je bilo, ker se ji je videlo, da je vendarle res. Najraje bi bila zbežala, odkoder je prišla, toda tedaj jo je zadržala radovednost. Na vsak način je hotela biti sigurna. Z dvomom se ni hotela vrniti domov. Ali sta ali nista? Napravila je ovinek, da jima je prišla neopazno z druge strani nasproti. Nekoliko ob strani se je ustavila in stopila za drevo, da je nista mogla opaziti. Srce ji je nemirno tolklo, zeblo jo je, da so ji začeli zobje šklepetati, v noge se je tresla ... Tedaj ju je spoznala. Elza je govorila resnico. Mati in zaročenec sta imela rendez-vous na grajski planoti. In kako sta se prijazno pogovarjala, kako ga je mati včasih stisnila za roko in takrat sta se navadno ustavila in si gledala v oči ... Mary so se tresla kolena vedno bolj. Naslonila se je na drevo – toda samo za trenotek. Nič ni bilo več časa čakati, če ni hotela, da jo spoznata tudi ona dva. Hčer bi bila najraje stopila pred njiju in jima nekaj zabrusila v obraz, nekaj kar bi jima zagrenilo tiste zaljubljene poglede, stiskanje rok in ustavljanje pri hoji. Toda te moči ni imela. Če bi bila vsaj malo pripravljena, če bi vsaj malo slutila, kaj se godi okrog nje, bi mogoče zbrala to moč in res kaj ukrenila, toda zdaj ni mogla. Zdaj je mislila samo, kako bi najhitreje in po najkrajši poti izginila. Naravnost vrgla se je na pot navzdol. Kar preko trate je hitela – nič po poti – dokler ni prišla za ovinek na cesto. Tam se je morala ustaviti. Kolena so ji klecnila, skoro bi padla nanje, tako slaba, netrdna so bila. Stisnila je zobe od jeze in obupa in v ušesih so ji kar naprej zvenele ironične Elzine besede. Kot megla se je vlekla domov – po samih stranskih ulicah je šla, da bi ne srečavala preveč ljudi in ves čas je med potjo skrivno jokala. Z vso silo, ki ji je od spoznanja nesreče še ostala, je zabranila izbruh divjega joka. V njej je bilo, kot da nosi v sebi nekaj napetega. Dušilo jo je, kakor da ji primanjkuje zraka in srce je tolklo, da je občutila bolečine. Komaj je prišla domov. Na stopnicah jo je srečala kuharica. Takoj je spoznala, da ni nekaj v redu z njo.

»Za božjo voljo, gospodična, kaj vam pa je?«

Mary se je ustavila loveč sapo in gledajoč mimo nje. S prezirom je vprašala: »Kakšna pa sem?«

»Vsa ste bleda ... ali vam je slabo?«

Mary je malo pomislila, kaj naj odgovori. Videla je, kako jo kuharica pazno motri.

»Koza neumna, kaj me sprašuje, če vidi,« je mislila pri sebi, nato pa rekla: »Da, slabo mi je, mogoče radi zajutrka.«:

Kuharica se je prestrašila.

»Zakaj radi zajutrka ...«

Mary bi jo bila najraje oklofutala zato, ker jo je ustavila na stopnicah in se brigala za njeno zdravje. Zato jo je namenoma splašila radi zajutrka.

»Maslo je bilo bržkone že staro in pokvarjeno – in tudi kava ni bila kdovekaj ...«

Tako je rekla in stopila po stopnicah navzgor. Kuharica je še nekaj časa gledala za njo in ko je videla, da je izginila v stanovanje, je užaljeno zamrmrala: »Kaprice, nič drugega kakor kaprice ... Predobro ji gre ... smrklja gosposka ...« Nato je šla po svojem opravku.

2.

Mary je bila v štiriindvajsetem letu. Mlado, ne preveč krepko, a vendar prijetno vitko telo, je po svoji pravilni zgrajenosti vzbujalo pozornost v vsaki okolici. Vsi so ji rekli, da je lepa in Mary se je tega zavedala. Ni bila sicer ošabna in prevzetna radi te lepote, toda nekakšna samozavest, ki je ženska nikoli ne zataji, naj si bo sicer še tako skromna, je vladala tudi v njej. Rada se je šalila; moški so vedeli, da se rada z njimi igračka in to radi tega, ker je kljub vsej besedni prijaznosti ostala za večino zaprta in nedostopna. Nekoč je celo nekega gospoda oklofutala, ker si je preveč dovolil s svojimi rokami. To je bilo na neki plesni prireditvi. Tisti gospod je bil že precej v letih in je imel posebna nagnjenja do mladih deklet. Bil je neki višji uradnik, s katerim je Maryn oče imel večkrat opravka, zato se mu tudi ni upal zameriti in tudi ni ničesar ukrenil, ko se je Mary pri njem pritožila. To je bilo eno izmed prvih Marynih razočaranj v domači hiši. Počasi je začela spoznavati, da človeška medsebojna razmerja urejajo neki prav posebni, mogoče res samo denarni, materialni interesi. Ko je svoje misli razodela očetu, in to z nekim strahom pred tem spoznanjem, jo je ta miril, rekoč ji, naj se za take stvari ne briga. Ni niti zanimivo niti za živce dobro. Najmanj zanjo. Gospod svetnik je bil bržkone že malo v rožcah in kdo bi ne bil vesel tako mladega dekleta kot je Mary? Tako ji je podvoril oče sam. Na zunaj se je sicer dala s tem preslepiti, toda neka majhna senca, ki je govorila, da vendar okrog nje ni vse tako, kakor si ponajvečkrat predstavlja in misli, je nekaj časa lebdela v njeni notranjosti. Ne bi mogla reči, da jo je dolgo in prav posebno vznemirjala. V vsakodnevnih dogodkih domače hiše, poleg čitanj modernih romanov, ki pa jih ni zbirala samo pri kolportažni ali buljvarski literaturi, temveč je od časa do časa posegla tudi po Tolstem, celo Dostojevskem, H. in Th. Mannu itd. ji je mineval čas. Posebno pri srcu so ji bili Francozi. Sprejemala jih je ponajvečkrat, odvisna po svojem trenotnem razpoloženju. Tako ji je bil včasih Tolstoj vse in je bila vsa zaljubljena v Katjušo iz »Vstajenja«, drugič se je pa navduševala za Flaubert-jevo »Madame Bovary« in je sploh ni znala prehvaliti. Takrat je sploh pozabila na Katjušo. V nasprotju s temi vsemi pa jo je lahko zagrabil kakšen modern filmski kič s sentimentalnostjo kakšne Grete Garbo in s prijazno poltenostjo Marlen Dietrich ali celo Brigite Helm. Nič določenega, nič ustaljenega ni bilo v njej . Njena duševnost je nihala med najbolj vsakdanjim kičem in dobro literaturo. Tega se do nedavnega niti zavedala ni. Šele po razgovorih z Elzinim bratom, ki se je v svojem sarkazmu, svoji nezadovoljnosti in naravnost bolestni nagnjenosti do kritike vsega, kar ga je obdajalo, zaletel tudi vanjo, je morala na tihem pritrditi in priznati tudi sami sebi, da njeno duševno obzorje vendar ni tako globoko, kakor je mislila sama in kakor je zlasti govorila njena mati, ko se je hotela pred drugimi hvaliti s svojo hčerko.

Rodila se je v dneh, ko so se ženske oblačile v dolga, široka krila, ki so jim mahedrala na suhih telesih, kakor mahedrajo še danes starim branjevkam na trgu. Okoli pasu so bile stisnjene, kakor da se hočejo prelomiti in na glavi so nosile ogromne klobuke, skoraj večje kakor so danes ženski dežniki ali sončniki. Mary se ni mogla dovolj nasmejati stari fotografiji svoje matere, ko se je dala ž njo fotografirati ob njenem tretjem rojstnem dnevu. Tista frizura, povečana z umetnimi lasmi, čipke okoli vratu in pero na velikem klobuku! Mary si danes še na maškerado ne bi upala, je dejala. Prav tako se je zdela nemogoča sama sebi. Predolge hlačke s čipkami, ki so zijale izpod krilca preko kolen in šopek las povezan v kito, vse to ji je bilo strašno smešno. Detinstvo je preživela v letih, ko je oče sodeloval v mladoliberalnem pokretu kot občinski svetnik in je ob deželnozborskih volitvah celo kandidiral za poslanca. Med vojno je postal stotnik in je bil po uspešnih intervencijah dodeljen armadni aprovizaciji, kjer se je izkazal posebnega strokovnjaka, ki je tudi ob prevratu vedel kod in kam. Govorili so pa po mestu, da je bila posest d. d. »Železo« produkt spretnosti dela pri nacionalizaciji tujega podjetja. Pred vojno je bil lastnik sorazmerno velike modne trgovine, ki jo je podedoval po očetu, in član upravnega sveta mestne hranilnice; po vojni pa je po srečnih transakcijah vstopil v krog novopečenih industrijalcev in denarnih imenitnikov, ki so nekaj časa rasli med nami kot gobe po dežju, dokler se ni gospodarska konjunktura skoraj čez noč spremenila v hudo gospodarsko krizo. Toda gospod papa Rožanec je vzdržal, dobro vsidran v svoji železni rezervi. To je njegov ugled v malem mestu še povečalo in ga postavilo v prve vrste našega gospodarskega in narodnega življenja sploh. Svoj priborjeni položaj drži še danes in ga brani kot važno postojanko na fronti gospodarskega boja proti vsem konkurentom, ki so se zadnje čase pojavili proti njemu. Njegov cilj je svetal in čist, kakor je imel običaj reči, kadar so ga napadali na sejah d. d. »Železa«. Toda vsi napadi nanj so bile zgolj besede, kajti večina delnic je bila njegova in tudi ostali delničarji so bili po večini v razni odvisnosti od njega. Pri vsem delu si je ohranil veliko ljubezen za čast svojega imena kakor svoje družine sploh. Zunanji blesk rodbinskega imena mu je bil vedno v mislih. Sanjaril je o velikem podjetju, o trustu, ki bi nosil ime Rožančevega rodu. Rožanci so bili že precej star rod. Znal je rodoslovnik za celih stopetdeset let nazaj. Še njegov ded se je podpisoval v starem pravopisu kot gospod Roschanez. Vse to se je zdelo Mary zelo smešno in neštetokrat ji je očital oče, da nima smisla za družinsko tradicijo. V šoli se Mary ni ravno slabo učila, toda v petem razredu liceja se ji kar naenkrat ni več dalo učiti. Neka tovarišica ji je v šoli dejala, da je neumna, ker se toliko briga in skrbi za šolo, kajti če bi bila ona tako bogatih staršev hči in povrhu še edinka, bi se sploh za drugo ne brigala, kakor za lepe obleke, izlete in šport. Proti koncu leta je mati izvedela, da je ž njo v šoli slabo. Oče se je jezil in zahteval, da mora dekle študirati naprej, da edino študirana ženska danes nekaj velja. Toda mati ni bila enakih misli.

Treba jo je vzeti takoj iz šole. Ponavljati ne sme. To bi bila sramota za družino. Izstopi naj in naj bo nekaj časa doma. Potem lahko še kam gre, v kakšen internat v inozemstvo, da se nauči nemščine in francoščine, pa je dobro. Tudi gospodinjski tečaj naj obišče. Najbolje v Švici. Tam se bo privadila velemestnih navad, dobila bo »šlif in tako ne bo samo tvoj denar vaba za ženine, temveč tudi ona sama. Edino po tej poti se pride do zakonov iz ljubezni, brez tega bi lahko bila nekega dne žrtev kakšne denarne špekulacije.« Tako je modro govorila gospa soproga predsednika d. d. »Železa«, ko je šlo prvič za Maryno bodočnost. In Mary je rastla po njeni modrosti in očetovi milosti sredi navidez majhnih družinskih prepirov, ob tenisu in smuku, jahanju, plesu in raznovrstni literaturi. Večkrat je v zadnjih letih slutila, da ni vse to tako prav, kakor se ji je kazalo, toda do globljih razmišljanj se ni spustila in je raje hitro zaspala, utrujena od plesa, ježe ali branja. Vsa okolica je bila taka, da ni bilo mogoče globlje misliti o stvareh.

Na Bledu so si kmalu po koncu svetovne vojne, v prvih letih gospodarske konjunkture po inflaciji, postavili krasno vilo ob jezeru. In tam se je zgodila tudi tista nesreča, kakor so rekli, nesreča z njeno nedolžnostjo. Pred tremi leti so povabili tja na počitnice tudi Ravniharjeve. Očetje so odšli na lov, matere pa so nič hudega sluteč doma klepetale, ko sta se že nekoliko v mraku podala Mary in Milan na jezero. Mary je nedolgo pred tem izpolnila dvajseto leto, Milan pa štiriindvajseto. Mary se je zahotelo malo sentimentalne romantike ob mesečini in tako je pregovorila Milana, da sta šla v čoln in nato odveslala po jezeru. Stemnilo se je precej hitro, izza planin se je prikazal mesec in Mary je sanjala vse tiste zaljubljene prizore, ki jih je kdaj brala v kakšnem romanu. Ves kič iz romanov in filmov se ji je ob mesečini zdel resničen. Milan pa ni bil tako neizkušen in samo nabran fant. Že četrto leto je študiral medicino in mu zato vse pozemeljske tajne ljubezni niso bile neznane. Zaveslal je v skrit kot med gosto vejevje in začel z njo ljubezen. Konec je bil ta, da se je Mary vrnila vsa rdeča in vročična domov in da ni imela več nedolžnosti. Izkušenima, a na zunaj zelo diskretnima damama še seveda na misel ni prišlo, kaj bi se utegnilo zgoditi, kajti obe sta bili prepričani, da sta njuna otroka strasno poštena, moralna in dobro vzgojena in da zato ni misliti na kaj slabega. Toda drugi dan je Mary vstala samozavestno zadovoljna, dajala je sami sebi pogum in popoldne, ko sta bili z materjo sami in jo je ta na vse mile viže spraševala, kaj ji je bilo sinoči in ali se ji je zgodilo kaj posebnega, je z lahko, mirno gesto in naravnost povedala: »Milan mi je včeraj zvečer vzel nedolžnost!« Mati je hotela pasti v omedlevico, tako se je zgrozila hčerkinega dejanja. Ni mogla verjeti, ni hotela verjeti, toda odločen pogled njene hčerke in ironičen, lagoden posmeh okoli ustnic jo je prisilil, da je morala verjeti. Mary je videla materino nebogljenost in je zato še z večjim veseljem igrala junakinjo. Kadila je cigareto in spuščala venčke dima proti stropu. Na koncu konca, četudi so se ji noge že tresle, si je vendar dejala, da ni to nič tako posebnega, če dekle izgubi nedolžnost. Da pokaže svojo vzvišenost nad prepadeno materjo, ki je sedela v naslonjaču in jadikovala, je stopila k njej, pihnila dim v njena nedrija in vprašala: »No, kaj praviš k temu?« Tako mati sploh ni prišla do sape. Edino, kar si je zgovorila, je bilo, da očetu ne bosta zaenkrat še nič povedali, dokler se ne zmenita materi med seboj. Na vsak način je tako dejanje zahtevalo vsaj zaroko, če že ne poroke ... Menili sta se dva meseca, nato sta obe stopili pred svoje može in jima povedale. V enem tednu je bila oficijelna proslava zaroke in Maryna izguba nedolžnosti je bila vsaj v družinskem krogu predsednika in ravnatel ja d. d. »Železa« odobrena in uzakonjena.

Po tem dogodku je gospa mama mnogo skrbela za vzgojo svoje hčerke, da jo čim pripravljenejšo popelje v zakon in v veliko življenje, kakor je rada rekla. Mary za vse materino prizadevanje ni kazala niti dovolj resnosti niti dovolj smisla in po nekaj letih je čutila do te njene skrbi pomilovalno omalovaževanje. Vesela je bila bivanja na Bledu, še bolj pa na jadranski obali, naj raje pa je potovala. Zato si je ohranila lepe spomine iz potovanja po Italiji, iz bivanja v Parizu ob kolonialni razstavi – zadnjih deset mesecev pa je prebila na Dunaju, kjer bi naj bila njena glavna skrb gospodinjstvo, nemščina in francoščina. Milan je medtem časom promoviral (lahko ni šlo in tudi hitro ni šlo, saj je potreboval celih sedem let) in matere so ju hotele takoj poročiti. Zato takšna vnema in neodložljiva potreba po seznanjanju z gospodinjstvom. Mary se je tej »stroki« posvečala, kolikor se je morala in mogla, pri srcu ji ni bila. Veliko rajši je hodila v bivše dvorno gledališče, še bolj v gledališče v Josefstadtu, na dirke in tako dalje. Denarja je imela dovolj in marsikaj si je lahko privoščila. Šele na Dunaju se je pobliže seznanila z Alfonzom, bratom svoje sošolke Elze. Vpisan je bil na tehniki, toda učil se ni kdovekaj. Vsaj tako so rekli Mary doma. Richtmannovi so bili stara kranjska družina, katerih predniki so bili priseljeni nemški trgovci, a so se njih potomci najprej pokranjščili, potem pa celo poslovenčili, tako, da so bili že za dve koleni nazaj zavedni Slovenci in kakor Rožanci stebri napredne fronte. Stari oče Richtmann je spadal v življenju med zagrizene liberalce, četudi se je na smrtni postelji spokoril in spovedal, ker se mu je zdelo tako prav in dobro. Vendar cerkvi kljub temu ni zapustil ničesar. Cerkev in duhovnike je sovražil, zlasti pa ni mogel najti dovolj izrazov za svoj gnev napram klerikalni politiki v Avstriji. V debatah je lahko postal nasilen in kot takega so se ga še danes spominjali starejši ljudje, če je pogovor nanesel na stare lepe čase kranjske dežele. Alfonzov oče je bil absolvent eksportne šole na Du na ju in je napravil že kot mlad hitro karijero do bančnega ravnatelja. Spadal je med resne, strogo preračunljive bančne izvedence in kot vodja Komercialne banke je slovel kot soliden in vesten človek. Z Rožančevimi so se prav za prav zadnja leta poznali še samo poslovno. Bližjih zvez niso imeli, vendar mu je Rožanec sicer v prijaznem tonu kaj rad zabrusil v obraz, da je puritanec. Doma je vladala zelo stroga vzgoja in v obiteljskem krogli je bil Alfonzov oče precej konservativnih načel, da so mu otroci na tihem dali ime »klerikalec«, četudi po strankarski pripadnosti ni bil. V dnevno politiko se iz gospodarskih in osebnih razlogov ni vmešaval, toda bil je pristaš takozvane zmerne sredine in je bil pripravljen v tej smeri podpirati vsakogar, najsi je prišel iz liberalne ali klerikalne strani. Imel je dve hčerki in sina Alfonza. Posebno je visel na Alenčici, ki je bila najmlajša. Bila je otrok nekakšne pozne ljubezni v zakonu, saj je bila za celih deset let mlajša od sestre Elze. Ko pa je nekega dne izvedela mati, da ima njen mož na skrivaj sestanke z nameščenko svojega urada, lepo, mlado blagajničarko, je bilo na tihem puritanske idile konec. Da bi ne trpela javna morala in dobro ime, sta se drug proti drugemu zavezala, da bosta o zadevi molčala, zlasti pred otroci. Tako je na zunaj teklo rodbinsko življenje v isti obliki naprej, kakor do moževe starostne blodnje, kakor je rekla njegova žena. Toda starejša dva otroka sta zadevico kmalu izvedela, četudi jo je oče precej hitro končal. Elzi in Alfonzu je bilo domače življenje, zgrajeno skoraj na birokratskem redu, strašno dolgočasno in moreče. Alfonz je komaj čakal, da pride na univerzo v Pariz in Elza je samo radi tega hrepenela po zakonu, da si pridobi svobodo, kjer si bo lahko oddahnila. Materina pobožnost, ki je rastla od dne do dne, se je obema zdela zlagana in zgolj zunanja in Elza ji je nekoč zabrusila v obraz, da je tercijalka. Takrat je mati vila roke in se zjokala nad svojimi otroci. Alfonza je motila očetova neodločnost, tisti princip srednje poti, v katerem je videl Alfonz samo večno kompromisarstvo. »Ne tič ne miš ni naš oče ...« je včasih dejal Elzi, s katero sta se večkrat pogovarjala, zlasti kadar sta jima oče in mati preprečila večerni izhod na ples ali podobno zabavo.

Alfonz si je izprosil pri očetu, da študira prvo leto v Parizu. Dosegel je to šele po dolgih prošnjah in ko je pridobil za svoje zaveznike obe sestri in mater. Toda na koncu leta se je izkazalo, da ni tam nič študiral. To je bilo tudi precej res, četudi je imelo svoje vzroke, ki pa jih Alfonz ni mogel podrobno razložiti niti očetu niti materi, ker bi se jima prav gotovo ježili lasje ob njegovem pripovedovanju. Tako strašno razliko je čutil med svojim življenjem in mišljenjem v Parizu ter maternim in očetovim duševnim obzorjem, v katerem je videl le odsev provincializma in malomeščanstva. Alfonz je pil, zapravljal in krokal cele noči po Parizu. Klatil se je po Montmartreu, po Montpamasseu, ljubil je neko kreolko in se nekega dne celo pri njej okužil. Takrat je začel trezniti od omotice, v katero je padel, ko se je po šestintridesetih urah z brzovlakom preselil v mesto »veselja in razvrata«. Oče in mati sta ga končno pustila le radi tega vstran in tako daleč, ker sta zaupala v trdno podlago svoje vzgoje, ki sta jo po svojem mnenju zasidrala v njem. Vendar je Pariz v Alfonzu kaj hitro vzplahnil vso rodbinsko vzgojno podlago in na koncu leta se je vrnil bled in suh domov, da so se ga kar prestrašili. Vse leto ga niso videli, zdaj pa je prišel takšen! ... Mnogo zrelejši je bil, brke si je pustil rasti in je bil precej nervozen. Nič dosti ni govoril in zdelo se je njemu samemu, da je izživel vse veselje in vse strasti. Naslednje leto je moral ostati doma. Nič se ni protivil, sam je čutil, da potrebuje počitka. Videlo se je, kakor da se bo spet navadil, ker je ostal kar dve leti tu, napravil prve izpite, toda četrto leto ga je spet prijelo. Skrival je strastnost želje, ki ga je gnala spet ven, da bi je oče ne spoznal, ker sicer bi mu ne dal podpore in tudi ven bi ga na noben način ne bil pustil. Tako je zadnje mesece, ko ga je spet klicalo, mirnost in brezbrižnost v resnici samo hinavil z mislijo, da doseže svoj cilj. In oče mu je dovolil. Po odhodu ga je sicer nekdo od akademskih starešin opozoril, da s fantom menda ni vse v redu, toda senca, ki je padla nanj, ni bila zdaj kakšno pijančevanje, ampak opozorilo, da se Alfonz navzema ekstremnih, anacionalnih idej. Toda oče tega opozorila ni vzel resno, predvsem radi tega ne, ker ni bil on sam še nič opazil. Poleg tega pa je odločno zavračal take sumnje, da bi se bil sin izneveril nazorom hiše, iz katere je izšel. Da je bil rad živ in vesel, da je včasih tudi krokal, da ga je v Parizu precej lomil, tega danes oče ni več zanikal, toda kaj globljega, resnejšega po njegovem mnenju ni bilo.

Da pa je vendarle bilo nekaj več in celo precej več, o tem je vedela prav za prav le Mary. Že dva meseca je bila na svojem gospodinjskem študiju na Dunaju, ko je nekega dne srečala znanega človeka na Ringu. Tudi on jo je spoznal. Kljub temu sta šla brez pozdrava drug mimo drugega, a sta se nekaj malih korakov nato oba ustavila, obrnila in Alfonz je stopil k njej.

»Ali niste vi gospodična Rožančeva?«

»Ali niste vi gospod Richtmann?»

»Da!«

»Da!«

Tako sta drug drugega v tujini na novo spoznala in tistega dne sta hodila ves popoldan skupaj. Alfonz je znal veliko pripovedovati o bivšem cesarskem Dunaju, ki si ga je bil medtem že dodobra ogledal in spoznal. Mary je bilo njegovo poznanstvo Dunaja zelo dobrodošlo, ker ji njena gospodinja ni nič kaj preveč hotela govoriti o njem. Skušala jo je zadrževati kolikor mogoče v prostem času doma. Od tega dne pa je Mary svoj prosti čas bolj izkoriščala. Z Alfonzom sta sklenila prijateljstvo in vsaj dvakrat na teden sta se dobila na skupnem sprehodu. Menda je preteklo spet dva meseca, ko sta takorekoč izrabila že vse misli, ki so se tikale Dunaja in zunanjih dogodkov, ko ni bilo najti nobene besede več, s katero bi se lahko zabavala. Zadnji sprehodi so postali skoraj mučni, ker nista vedela več, kaj bi govorila. Takrat ju je odrešila Maryna mati, ki se je kar za cele tri tedne pripeljala k hčerki. Ko sta nekega dne na Alzerci srečali Alfonza, ki ju je prijazno pozdravil, jo je mati začela spraševati, odkod se prav za prav pozna s tem človekom. Mary se je poznala ž njim že v Ljubljani, je odgovorila, saj sta bili s sestro sošolki. Materino vprašanje se ji je zdelo sumljivo. Mary je takoj razumela, da ima nekaj za hrbtom, zato ni povedala, kako dobro se pozna ž njim in koliko sprehodov sta skupno prehodila.

»Samo včasih, zelo redko se srečava. Dvakrat ali trikrat sem bila tudi z njim na sprehodu. Dobro pozna Dunaj, opozoril me je na razne znamenitosti – sicer pa nisva govorila mnogo.«

Kot nekakšno policijsko skrivnost ji je po dolgem premišljevanju mati zaupala, da se naj Richtmanna čuva, ker ga opazuje policija. Postal je boljševik. Kaj je prav za prav to, ni vedela natančno niti mati niti Mary. Prav gotovo pa je bilo v tem nekaj strašnega in obsojanja vrednega, sicer bi se ne mogla zanj zanimati policija ...

Ravno radi tega ni mogla Mary verjeti, da bi to bilo res. Alfonz ji je postal po poznanstvu simpatičen, dovolj resen, zato mu kaj takega, kar bi bilo vredno policijske kontrole, ni mogla pripisati. Ko je mati odpotovala, je bila zato njena prva skrb poiskati Alfonza in mu vse povedati.

Našla ga je samotno sedečega v mestnem parku. V rokah je imel knjigo, ki jo je takrat naglo zaprl in narobe obrnjeno položil na klop. Mary je videla, da jo skriva pred njo. Povabil jo je, da prisede, ker se že dolgo nista videla.

»Mislil sem že, da te bo gospa mama zaprla v tičnico in da te sploh ne bo več na spregled, ker te je tako čuvala.«

Mary je čutila, da jo je hotel zbosti, toda je namenoma preslišala. Sprva jima beseda ni tekla. Šele, ko je Mary dokončno odločila, da mu pove materino opozorilo, sta dobila snov za razgovor, ki je trajal do večera.

Ko mu je povedala, česa ga mati dolži, se je Alfonz nasmehnil in zahteval, da mu vse podrobno razloži.

Mary mu je nato vse izpovedala in na koncu ga je prosila, naj ji razloži, kaj je to prav za prav. Saj bere skoro vsak dan to besedo, toliko sliši o njej in tako dalje, toda pojm te besede ji ni prav jasen. Tako se je opravičevala, ker se ji je Alfonz ves čas smejal. Ko ji je razložil, da ni, si je oddahnila, četudi se ji je po Alfonzovi razlagi tega pojma na koncu zdelo, da bi prav za prav nič tako strašnega ne bilo v tem, če bi tudi Alfonz res bil. Tako sta se zabavala s tem do večera. Ne dolgo po tem, kakih štirinajst dni pozneje, je Mary opazila, kako je Alfonz otožen. Videlo se mu je, da se z nečim muči. Mislila je, da ima domotožje. Sodila je po sebi in ga zato tudi vprašala. Tedaj pa je Alfonz izlil iz sebe vse sovraštvo do svojega rodnega mesta, ves gnev, ki se je bil nakopičil v njem. Ničesar ni pustil nedotaknjenega, vse je obsul in zavrgel s svojim cinizmom. Mary je bilo vseskupaj v zabavo, ker razumeli tega ni mogla.

»Doma so me obsodili, ker sem izgubil vero v tiste zlagane malike, v katere verujejo oni. Mary, mi živimo v sami laži, vse okrog nas je nagnito, na zunaj je vse lepo popudrano, našminkano, noter pa je lues, ki že razjeda telo naše družbe. Progresivna paraliza je začela razjedati družbo. Naši očetje so navidezne veličine; vse, kar počenjamo, nima nobene trajne vrednosti, vse je le sebičnost, koristolovstvo ... In mi, njih otroci, smo deklasirani intelektualci. Postali smo to, ko smo spoznali, da ni več obstanka, nimamo pa še moči, da bi se poprijeli nečesa resnega, da bi delali za poznejše rodove. Vse preveč smo zastrupljeni od krvi svojih očetov, od okolice, v kateri so nas vzgajali in v kateri moramo še naprej živeti. Vidiš, Mary, tudi ti si tak deklasiranec. Napol si končala šole, lepo se oblačiš, lepotičiš se, hodiš okrog kot mlada pseudointeligentna gospodična, čitaš romane, se zabavaš ob kinokiču – vse drugo te nič ne briga. Mogoče se boš kmalu poročila, mogoče boš imela enega ali dva otroka – več prav gotovo ne, ker se boš zbala za svojo postavo in tako boš vse življenje preživela v samem nesmislu, za stara leta boš stopila med narodne dame, če že ne prej, emancipiranka boš, ko ti bo mož zabranil kakšno izvenzakonsko prijateljstvo in tako boš končala življenje. Ob smrti ti bodo pisali nekrologe, prav tako, kakor so pisali včasih o tvoji toaleti, v kateri si se pokazala na kakšni družabni prireditvi ...«

Tako in še več ji je govoril. Mary je vmes mnogo premišljevala, na koncu pa ga je vprašala: »Ti si zelo nesrečen, Alfonz? Zakaj?«

Alfonz ni odgovoril. Videl je, da ga razume. Zato je priznal.

»Res je, nesrečen sem, ker ne vem kam s samim seboj. Samemu sebi sem na poti. Rad bi delal, rad bi ustvarjal, pa se mi vse izjalovi. Nimam več volje, ko poprimem za stvar. V tistem trenotku me zagrabi nevolja, prevzame me brezdelje in v melanholiji se kar topim. Za koga naj delam? Za koga? Vidiš, to je tisto vprašanje, ki sem ga že marsikomu zabrusil v obraz. Očetu in materi sem ga pisal, sestri Elzi sem ga pisal, kot poročno darilo sem ji poklonil svoje misli; vem, da sem ji precej zagrenil poroko, tudi to vem, da je moje pismo ne bo spremenilo, še manj pa rešilo; prav tako bo utonila tam doli v tisti megli, v tistem blatu in dežju. Ali si že hodila ob obrežju Ljubljanice, ko je bil lep, solnčen dan? Ali si zavohala, kako smrdi, huje kot mrhovina. Voda stoji, pravijo, zato smrdi, po časnikih napadajo mestno načelstvo, da naj spusti vodo, ker že preveč smrdi. Toda naj spuščajo vodo kakorkoli, kdor je smrad zavohal, ta se ga ne iznebi več. Tudi spuščena voda ga ne bo več prevozila. Smrdi, vse smrdi in to vedno bolj. Tam doli se ti vsaka resnica spremeni v laž in mi vsi lažemo, kadar govorimo o ljubezni do tega mesta, o njegovi lepoti in čistosti. Kakšna ‚bela Ljubljana‘ ...? To je primera slepca in gluhonemca! Zakaj to je res mesto ob kanalu in ne ob reki. Podminirano je od samih kanalčkov, po katerih se kretata nesnaga, naša nesnaga. – – – Res je, ničesar drugega ne preostaja človeku ob tem spoznanju kot biti nesrečen. In še to je gesta slabotnosti in nemoči. Da, če bi človek lahko kar tako prišel do moči, če bi se mu ob vsakem grenkem spoznanju takoj porodila poleg svetle misli tudi moč obračunati z vsem tem, z vso preteklostjo, z vsem, kar tlači človeka k tlom, kar te drži k zemlji, da ne moreš naprej, potem bi bilo lepo na svetu. Hudo je radi tega, ker so ljudje tako topi, da se ne zganejo in če se daš ti na križ pribiti. – – – Dvakrat hudo pa je, ker je v tebi kri tvojih dedov, očetov in mater, ker si toliko in toliko let živel med zidovi svoje družine, ki te je vzgajala in te vcepljala s svojimi mislimi, svojimi pogledi na svet, da si na koncu res vse tako videl, kakor so ti rekli ...«

Oddahnil si je, zamahnil je z roko in se bridko nasmehnil.

»Oprosti, da te mučim z dolgočasnim, nezanimivim pogovorom. Vse te besede so bolne abstrakcije, nič drugega. Konkretno je samo eno: Živimo v gnilobi in sami bomo zgnili, če se ne bomo pravočasno rešili. Toda to je samo ena konkretnost, druga pa je ta, da je izhod …, da je treba delati, nekaj je treba započeti ... treba je vstopiti v akcijo proti temu svetu ... Mogoče, da bo prišla kdaj ta moč v me, mogoče ne ... Danes tega še ne vem ... Včasih, ko sem prekrokal cele noči in sem se zjutraj vračal vinjen domov, sem se ustavil in gledal ljudi, ki so kakor jaz že tako zgodaj hodili po ulici. Toda ti ljudje niso bili kakor jaz, ali moj oče ali tvoja mati. Temni, razorani, resni obrazi, močne, prevelike, nelepe roke z zamazanimi nohti; noge so stopale trdno, pretrdno, da se mi je zdelo, kot da stopajo uporno. Nekaj je bilo v tistih obrazih, ki so navsezgodaj, ko smo se mi vračali s krokarij, šli v tovarne, v delavnice, na železnice, nekaj, kar v naših ni bilo ... Najraje bi bil stopil tja – stopil med tiste temnosive jutranje kolone, pa so se mi zašibila kolena, še preden sem napravil tri korake ... Začutil sem težo vinjene glave in omahnil: »Kaj bi tisto ... crknil boš, kakor si bil rojen. Življenje gre mimo tebe ...« Stati ob strani in samo ugotoviti resnico, ugotoviti svojo nemoč ... to se pravi biti klavern, deklasiran intelektualec. Ne stopiti v tiste kolone, ki ne gredo samo v tovarne, veliko dalje gredo, o veliko dalje ..., ampak dezertirati, to je naša usoda ... Lepa beseda – usoda, kaj ne, ali pa klavern izgovor ...«

Zamislil se je. Mary je molčala. Nič ni vedela povedati. Kar naenkrat pa se je spremenil. Trpkost na obrazu je izginila, kakor da se je izgovoril in kakor da ni samo metal besed iz sebe, temveč si že čistil notranjost in jo pripravljal na tisto, kar je hotel, je prijazno prisedel k Mary, prijel jo je za roko in ji pogledal v oči.

»Mary, le pred teboj lahko laho govorim ... ne vem zakaj ... mogoče, ker še ti ne veš vsega tega, in ker se mi zdi, da še tebe tista gniloba ni preveč oplazila ... Kar vero dobivam, da tudi zame še ni prepozno. Samo počakati moram, da vse to iztrpim in potem ... potem mogoče, da bom našel mir in moč in da bom stopil v kolone. Zaenkrat so moji živci še prenapeti, za dejanja, za odločilne korake pa je treba miru in močnih živcev. Jaz hočem, jaz se bijem s samim seboj in če se mi posreči ... potem mi ne bo več treba govoriti v prispodobah, takrat bosta misel in beseda jasni ...«

Nato ji je govoril o svojih načrtih. Kako bo takrat delal, kako ne bo več živel brez ciljev, kar tja v dan, kako bo dobil smisel svojemu življenju ...

Tako lepo je bilo Mary pri Alfonzu. Četudi si je prikrivala, si je vendarle morala priznati, da je čutila v sebi več kot simpatijo do njega. V njegovih besedah in mislih je bilo nekaj opojnega, kar jo je uspavalo, nato pa nenadoma pognalo kvišku. Videla je, da njegove misli še niso bile urejene, da se res bori in pri tem trpi, toda pravega vzroka, zakaj se toliko muči, vendar le ni mogla odkriti. Še manj pa je mogla vse to, kar je on doživljal, podoživeti v sebi. Vse ji je bilo tako tu je in daljno. Njegovih misli ni mogla sprejeti vase in včasih se je celo zbala, da ji bodo porušile vse tisto, kar je mislila do zdaj. Zdaj po popoldanskem razgovoru z očetom, kateremu je zaupala sumnjo o materi in zaročencu, se ji je začelo nekaj jasniti. Za Alfonzovimi besedami se ji je začel prikazovati resnični svet, stvarnost in to najbolj vsakdanja, je stopala pred njo in ji grozila vedno bolj ... Takrat, na tistih sprehodih na Dunaju, se ji je vse skupaj zdelo lepa literatura in nič drugega. Edino, kar je občutila, je bila odtujenost do svojega zaročenca. Tega jo je postajalo kar strah, ker je bila hladnost vedno večja. In s takim človekom se naj poroči in zveže za vse življenje ... Nemogoče. Alfonzova pričujočnost jo je dražila in vabila.

Nekega zimskega dne, ko je gosto naletaval sneg, se je znašla v njegovem stanovanju. Povabil jo je na čaj, brez zle misli, kakor je rekel takrat, četudi ji je pozneje priznal, da si je njenega obiska strašno želel. Sobica je bila prijetna in dostop je bil kar iz stopnišča.

»Saj si emancipirana, ne boš morda uganjala moralnih pomislekov radi tega obiska,« ji je smeje dejal Alfonz, ko je že po desetih minutah hotela oditi. Zbala se je same sebe. Zadnje dni je vedno bolj čutila zanj. Vedela je, da se bo nekaj zgodilo, če ostane delj časa pri njem. Toda strahopetna tudi ni hotela biti. »Saj res,« je dejala in vrgla kožuh na postelj in ostala. »Kaj mi kdo more, samostojna sem in konec ...« In je ostala. Spet sta mnogo govorila. Alfonz je bil mirnejši. Pripovedoval ji je, kako se je bil pred dnevi pomešal med brezposelne, ki so hoteli demonstrirati v osrčje mesta, kako ga je stražnik udaril s pendrekom po rami in kako se mu je zdelo vse to živo in lepo. Nato sta spet prišla na svoje pogovore, na dom, starše in že precej pozno zvečer ji je izpovedal, da jo ima rad. »Vsaj zdi se mi tako, da te imam ...«

Mary se je nasmehnila.

»Tudi meni se – zdi, da te imam ...«

Tisto noč je ostala pri njem ...

Teden dni sta se potem izogibala drug pred drugim. Nato je dobila pismo od njega. »Oprosti, to so bili samo trenotki ... lepi so bili, a bili so samo trenotki ... Zato morajo ostati osamljeni. Tako dobra si bila z menoj in ravno zato ti nočem lagati ... Ti boš šla svojo pot, jaz svojo. Mogoče, da se bova še kdaj srečala v življenju ... toda v objemu menda ne več. Ne misli slabo o meni, kakor ne mislim jaz o tebi ...« Od takrat se nista več toliko srečavala in če sta se srečala, nista dolgo govorila. Tista noč pa kljub temu ni povsem umrla v Mary in nocoj po razgovoru z očetom, so vse Alfonzove misli, vsi sprehodi in posebno tista noč, živo stopili pred njo ...

Želela si je njegove bližine.

3.

Ko jo je opoldne poklicala kuharica k obedu, se ji ni oglasila. Morala je priti v sobo po njo.

»Zakaj pa ne prideš takoj, če te kličemo,« ji je rekla mati, ko je stopila v obednico. Juha je bila že na mizi in oče je čakal na njo. Stal je pri oknu in je kazal hrbet. Pozdravili se pravzaprav sploh niso, toda to pri obedu ni bilo nič nevsakdanjega, če je bilo bolj slabo razpoloženje. Očeta bržkone skrbi tovarna, si je mislila Mary. Mati pa je bila vesela. Ves čas obeda je kaj pripovedovala, tako da je še v očeta spravila razpoloženje.

»Zakaj se oba držita tako kislo?«

Oče se je jezil. Povedal je Mary, da bo moral najbrž še zvečer odpotovati v Beograd radi državnih dobav, ker je oficijelna naročilnica še vedno izostala in se je bilo bati, da bo treba za nedoločen čas pol obrata zapreti. Kako dolgo bo ostal tam, še ne ve. Mary se je zdelo, da vidi mater, kako postrani škili na očeta in spremlja njegovo pripovedovanje z nekim tajnim posmeškom, kakor da mu ne verjame. Tudi njej se ni zdelo očetovo pripovedovanje preveč prepričljivo, toda zakaj bi si ga naj bil izmislil, tega ni mogla razumeti. Zato je svojo nevero in nezaupljivost pripisala svojemu slabemu razpoloženju.

Sredi obeda, ko ji je mati prijazno postregla z mesnato jedjo, jo je zagrabilo, da bi jo najraje udarila v tista sedaj tako prijazna usta. V duhu jo je kar videla, kako se poljublja z Milanom. Ko pa ji je pogledala v obraz, v lica in usta, ki zdaj niso bila šminkana, se ji je spet zdelo neverjetno, kako bi moglo biti vse to res. Koža na njenem obrazu je bila suha, na nosu so se ponekod preveč poznale krvne žilice, na zgornji čeljusti je bilo gosto svetlorumeno mahovje, pod očmi so visele precej obilne vrečice in tudi podbradek je stopil izpod brade, kadar se je nagnila v krožnik. Občutila je tako neprijetnost pred materinim starikavim obrazom, da jo je kar streslo. Po telesu so ji šli za hip mravljinci, v oko pa ji je kanila solza, ko je pomislila, kako more mlad človek, kakor je Milan, poljubljati tako star ženski obraz. Mogoče je vse ... kadar se mati napravi, našminka in napudra, takrat precej skrije vse to. Lase, ki si jih je pred meseci prvič dala počrniti, skrbno počeše in potem je mnogo, mnogo mlajša.

Mary je bila strašno ljubosumna nanjo. Komaj ji je odgovarjala, če ji je stavila kakšno vprašanje.

»Ti pa danes nisi preveč zgovorna? Kaj pa ti je?«

Mary je vidno zardela. Prestrašila se je, da bi jo spoznali. V tem trenotku se je zbala povedati resnico, kakor bi jo bila sicer zelo rada sama izpovedala.

»Malo migrene imam. Nič posebnega.«

Proti koncu obeda je mati še povedala, da je slišala v mestu, kako z Richtmannovim Alfonzom res ni vse v redu. Baje ga že zasleduje policija. Doma je strašno razburjenje, ker jim že mesec dni ni več pisal. In zadnjič, ko je pisal, je tako užalil očeta, da mu je ta ukazal, da se mora takoj vrniti. Alfonz pa tega ni storil. Uprl se je in zdaj živi že mesec dni brez očetove podpore. Dolgo ne bo vzdržal. Otroci, otroci, je zajadikovala mati.

Mary se je čudno videlo, da oče tako malo govori. Pri vsem tem, kar jo je težilo, je videla neko prikrito skrb na njegovem obrazu. Rada bi ga bila vprašala, zelo nežno bi rada pristopila k njemu, toda pred materjo, ki jo je danes sovražila, da ni mogla najti dovolj močne besede za svoje sovraštvo, ni hotela pokazati Svoje ljubezni in nežnosti, ki jo čuti do očeta. Tako si je želela biti z njim sama. Rada bi se ž njim pogovorila. On je bil v njeni boli edina rešitev, edina uteha, vsaj tako si je mislila. Že je premišljevala, kako bi po obedu stopila za njim in ga prosila, da bi bil popoldne z njo. Da bi se peljala kam z avtomobilom. In takrat bi se mu razodela in bi ga vprašala, če je to mogoče? Mati je še vedno klepetala o Richtmannovem Alfonzu. Richtmannovih ni mogla trpeti. Gospa Richtmannova je bila njena konkurentka v Ženskem društvu in je vedno zastopala najkonservativnejša stališča. Ona pa se je smatrala za zelo napredno in je na zadnjih sestankih odločno zahtevala žensko volilno pravico, reformacijo paragrafa 171, in je bila proti odpustu ženskih moči.

»Marko, ali je res, da je Eskomptna banka v denarnih težkočah? Govori se, da bo zaprosila za moratorij.«

Rožanec je ravno vzel močnato jed.

»Kdo pa danes ne stoji pred moratorijem? Sama kriza in zadrega povsod, kamor pogledaš. Tam je res precej slabo, govori se tudi o nekih nepravilnostih. Nad Richtmannom visi Damoklejev meč. Toda jaz mu zaupam. On je strokovnjak v izmikanju. Bo že vse uredil. Očitajo mu vilo, ki si jo je lani postavil v Rožni dolini. To so stare čenče, običajne v provincialnem mestu. Kakor hitro zadiši po krizi ali denarnih težkočah, že lete govorice okrog ... Morala provincializma. Dokler imaš denar pa je vse dobro. Tudi sina mu je nekdo zmešal. Zato mu gre vse to precej na živce. Res je, skop je bil vedno. Letos je fantu tako malo pošiljal, da je komaj živel. To so puritanske neumnosti. Vso mladost je preživel fant doma, v materinem okrilju. Nikoli mu ni bilo treba skrbeti za kruh. Zato je jasno, da ni mogel postati dober gospodar in da si letos ni znal pomagati s precej manjšo podporo, kot jo je dobival za Pariz. Poleg tega pa je za mladega človeka še tisoč okolnosti, ki ga odvračajo od doma. In prav zato je treba na mladino paziti, s posebno skrbjo se je treba lotiti … Fanta je morda zmešala družba in pa knjige ... Socialno vprašanje mu dela preglavice. Kakor da nam ne bi? Mladina misli, da samo ona vidi probleme in njih rešitve ... Baje je pisal očetu, da tako ne more več živeti, da se je treba preusmeriti. Toda to je bilo menda že davno. Nato je oče zvedel, da je fant začel pridno študirati, da ne pije več in da se je zresnil. Baje je kar cele dneve presedel pri knjigah. Končno pa se je izkazalo, da to niso bile samo šolske knjige, ampak druge. Drugi izpit je sicer napravil, vendar je oče kmalu po tistem zvedel, da je postala policija pozorna nanj. Verjamem, da ga je to spravilo v zadrego. Govori se, da je bil v zvezi z nekim tukajšnjim študentom, ki so ga potem zaprli. Pri njem so našli Alfonzovo korespondenco. Sicer nič posebnega, le uporne izlive mladega človeka, ki išče izhoda. Toda v familiji je bil kljub temu škandal. Direktor Richtmann se je tako razjezil, da se je hotel osebno peljati po njega. Seveda, neprijetno je za tako ugledno družino, če stika policija po njenem privatnem življenju ... Nato je pisal fantu ultimatum, zahteval je, da se takoj vrne, odtegnil mu je vso podporo in to je sigurno vrglo fanta v hujši radikalizem. Uprl se je in ni hotel domov. Zdaj ga hoče izstradati. Mislim, da se bo vseskupaj slabo končalo ...«

Mary je tiho poslušala očetovo pripovedovanje. Njegov govor je bil miren, zakrival pa je nek notranji nemir, neko nestrpnost pred nečim, kar bo prišlo. Zdelo se ji je, da ne misli slabo o Alfonzu in to ji je bilo prijetno in dobro. Ves čas je mislila nanj. Spet jo je vleklo k njemu. Neka nevidna, tajna sila se je spet pojavila v njej in če bi bil danes Alfonz tu – bi šla z njim, kamor bi hotel, samo, da bi se mu zdaj tudi ona lahko izpovedala in da bi ji rekel nato on vsaj eno dobro, toplo besedo … In zdaj? Kaj se godi z njim? Ali ne drvi nekam v prepad? Ali ni to samomor, kar počenja s samim seboj? Mesec dni pred njenim odhodom sta se videla zadnjič. Miren je bil in vedrega čela. Nič več tiste nervoznosti in nestrpnosti, ki jih je bila vajena pri njem. Med pogovorom se je opravičeval, ker ji je včasih govoril neumnosti, otročarije, nezrelosti ... Njegovo pripovedovanje jo je skoraj bolelo, zlasti pa jo je dimilo opravičevanje. Čutila je, da se ji odtuja; da je ne potrebuje več. Prijela jo je žalost in nič ni znala odgovoriti na njegove besede. Dolgo sta se poslavljala. Njena roka je precej časa ostala v njegovi. »In če boš slišala kaj čudnega o meni, kar ti bodo drugi pripovedovali kot slabo ... ne misli še ti slabo, ker ne bo res. Mogoče, da boš nekoč bolj razumela vse to, kakor razumeš zdaj. Saj se nam vsem skupaj godi enako ...« Govoril je neobičajno mirno in samozavestno. Na koncu ji je toplo stisnil roko in šel. Od takrat ga ni več videla, pač pa je pozneje slišala od nekega drugega akademika, da je imel preiskavo ... Bala se je zanj, vedela pa je istočasno, da ne pomeni nič več zanj, da je bila tista noč samo bežni trenotek v njunem življenju. Nič ni bila huda. Lepo jima je bilo in ostalo jima bo v lepem spominu. In zdaj? Ali je to tista nova pot, o kateri je govoril, da jo bo moral začeti hoditi, če bo sploh še hotel živeti. Ali ni mogoče v zmoti? Ali ni mogoče prav to samomor? Nič si ni vedela odgovoriti. Tedaj je mati nadaljevala očetovo pripovedovanje. Kot posebno skrivnost pa je izdala, da ga hoče oče disciplinirati s pomočjo policije. Če se vrne, ga bodo aretirali. Hoče ga prestrašiti.

»Mogoče ga ne bodo samo prestrašili, mogoče ga bodo kar obdržali. Baje leži akt na policiji ... To so neumnosti, kar počenja direktor Richtmann ... Fant je že v letih in s takim načinom vzgaja samo njegov odpor. Prepričan sem, da ga Alfonz bolj sovraži, kakor kdaj kogarkoli. To niso metode ..«

»Ne vem, kako bi postopal ti v takem slučaju. Mislim pa, da bi ne bil mnogo milejši,« je dostavila gospa Rožančeva.

Obed je bil pri kraju. Oče je vstal in ni dal ženi nobenega odgovora. Mary je bila vsa bleda. To, kar je pravkar slišala, jo je zmedlo in pretreslo. Kar vrteti se ji je začelo v glavi. »Moj bog, kakšen dan pa je danes? Toliko tega, kar me mori in tlači ...« je pomislila. Treba bi bilo z očetom govoriti, povprašati ga mora, radi matere in Milana, radi sebe, da, predvsem radi sebe ... Nekomu sc mora zaupati, z nekomur mora govoriti. Nikogar drugega nima, samo še očeta. Ta pa zvečer potuje po svojih poslih. Kdaj se vrne, ni nič povedal. Mogoče šele čez štirinajst dni. Ona mora govoriti z njim ... toda, kdaj? Popoldne ima še opravke v pisarni, je rekel. Medtem časom, ko je to premišljevala, so se odprla vrata in oče je odšel.

»Kako je vse to čudno danes. Saj je še prav pozdravil ni pa je že šel?« Ali se ji samo vidi, ali je res, da nekaj tiči v zraku, da je tudi očetov obraz drugačen kot sicer. Mogoče pa so to samo prividi njenega glavobola? Tako ji pritiska kri v glavo. Moj bog, saj ji pešajo moči!

Ostali sta z materjo sami. kuharica je odnašala posodo. Mati je legla na divan in vzela v roko modno revijo. Na kožuhu, poleg divana na tleh, je ležal pes. Včasih ga je narahlo pobožala. Naenkrat se je zdrznila.

»Mici, kje pa se je klatil Azor dopoldne? Smrdi, peljite ga hitro ven in naj ga šofer takoj okoplje ...« In pes, ki ga je šele pred nekaj trenotki pripeljala, je moral spet svojo pot. Nerad je šel, da ga je kuharica vlekla za vratni jermen. Nato je zelo zacvilil in obrnil oči proti gospodinji, toda vse to ni nič pomagalo. Moral je v kopel. Gospa pa je zahtevala kolonjsko vodo in parfum, da si je očistila roke in pregnala smrad. Nato je spet legla. Mary je ves čas nepremično stala ob oknu in hladila razgreto čelo na steklu. Mati jo je pogledovala izza časopisa.

»Dopoldne sem govorila z Milanom ...«

Mary se je zdrznila, toda ni se hotela obrniti, ker bi mati lahko opazila, kako ji je kri planila v lica.

»Da ... in?« Nič drugega ni spravila iz sebe.

»Vprašal me je, kdaj mislimo, da bi bilo najbolje napraviti poroko. S teboj sicer še ni govoril, toda iz spoštovanja do staršev, je vprašal najprej mene ... Rekla sem, da lahko čim prej. Govorila bom z očetom in s teboj ... Kako misliš ti?«

Mary bi se najraje pogreznila v zemljo. O vsem drugem bi se bila zdaj laže pogovarjala, samo o poroki ne. To je bilo izzivanje usode. Mati se ji je zdela nesramna brez primere. Dopoldne je imela sestanek ž njim, stiskala sta si roke, zdaj pa izprašuje svojo hčerko, kdaj se bo poročila z njenim ljubčkom. Ali naj takoj izbruhne, ali naj gre in jo udari v bleda, prešminkana usta? Moj bog, to je grozno, saj tega ne vzdrži več. Toda nekaj mora odgovoriti, ne sme se še izdati, prej mora s kom drugim govoriti ...

»Ne vem ... to boš ti vedela bolje.«

Čutila je, da je rekla nekaj zbadljivega. Toda zdaj je že bilo izrečeno. Mater je iznenadil zvok, v katerem je bila Mary izgovorila. Prestrašila se je. Kaj če mogoče Mary ve? Vzravnala se je. Zdaj ona ni upala govoriti naprej. Ah, kaj, saj ni mogoče. Kdo bi ji naj povedal? Zbirala je pogum in življenska izkušenost ji je pomagala iz zadrege.

»Zakaj bi vedela jaz to bolje?«

Izzivala je, nesramno se je izpostavljala svoji hčerki, ker je igrala takšno mirnost. In s tem je Mary premagala. Ta ni mogla prenesti njenih besedi, materina izzivalna nesramnost ji je bila prevelika, da bi mogla v tem trenotku kaj odgovoriti. Že so ji silile solze v oči, trepetala je pred svojim lastnim jokom. Zbežala bi rada pa so ji bile noge težke in nepremične, kakor da so se prilimale k parketu.

»Zakaj pa nič ne odgovoriš?« je vprašala mati. Po tem vprašanju je Mary videla, da je molčala že preko časa, da postaja njeno obnašanje sumljivo in da se bo vsak čas nekaj zgodilo. Zadnje moči je zbrala, napela se je kot struna, ki jo nekdo prekomerno navija.

»Ne morem se zdaj pogovarjati s teboj.«

»Zakaj ne?«

Mary je pomislila.

»Ni mi dobro ... bolna sem ... glava me boli … razgnati mi jo hoče ... v svojo sobo grem.«

Kot večnost so biti ti trenotki zanjo. Zdaj pa je bila rešena, je držala kljuko v roki in odpirala vrata.

»Ali te naj spremljam?«

»Hvala.«

Najraje bi zaloputnila, toda roke so bile preslabe, telo preutrujeno, da bi še zmoglo kljubovati. Opotekla se je v svojo sobo, zaklenila za seboj vrata in se vrgla na divan.

Mislila je, da bo prišel kdo za njo, da bo prišla mati, da se bosta izpovedali druga drugi in izjokali, da bo potem spet vse dobro ... Toda nikogar ni bilo. Sama je ostala v zaklenjeni sobi. Mati je po njenem odhodu še nekaj časa gledala na zaprta vrata, za katerimi je izginila Mary. Nato je prižgala cigareto in spet vzela v roke modni časopis.

4.

Mary ni mogla strpeti. Dve uri je vzdržala sama. V glavi pa ji je vrelo vedno bolj. Tiho se je prikradla v sprejemnico, kjer je bil telefon. S tresočo roko je zasukala kroge številk in s pridržano sapo je čakala na odziv.

»Halo, prosim gospoda predsednika Rožanca!«

Telefonist je vprašal, kdo kliče. Mary se je javila in takoj so jo zvezali z očetom.

»Papa ali si ti tam? Oprosti, da te motim. Vem, da imaš ogromno dela, toda prosim, prav lepo te prosim, stori mi to uslugo in mi posveti še nekaj trenotkov pred odhodom. Nekaj zelo važnega se moram pogovoriti s teboj. Ne moreš ... Da, ali vendar ... papa (tu jo je posilil jok). Oprosti, ali res ne moreš? Prosim te, papači, tako mi je hudo, po telefonu ti ne morem povedati zakaj, veš, kar najraje bi se ubila ... oprosti, da te mučim … saj res, mogoče je vseskupaj histerija, jaz ne vem, razni dvomi me mučijo ... Vem, da ne moreš razumeti ... pridi domov in vse ti bom razložila. Moraš papa, vsaj za eno uro, če ne več ... Hvala papa! Toda kdaj prideš? Dobro, čez dve – no recimo čez tri ure ... samo, da vem, da prideš sigurno ... Do takrat bom že strpela. Oprosti, da sem te motila ...«

Zaprla sta telefon. Oče se ji je videl precej čemeren in siten. To jo je malo pozdravilo. Že od tega, da se mu je javila, ji je postalo laže. Ves čas, ko je bila sama v sobi, jo je mučil dvom: Kaj pa če dela mami krivico, kaj, če je vse bolni privid in samo ženska ljubosumnost? Mogoče pa je prav narobe, da ji ravno mati Milana drži, da skrbi zanjo. Saj njene besede opoldne, premišljene iz druge strani, na koncu konca niso nič hudega. Mogoče jih je vzela samo ona tako? ... Nato pa jo je spet prijelo z druge strani. Zakaj jo je zafrknila Elza? Nekaj se govori po mestu. Nekaj ne more biti v redu. Mnogo pomislekov in predsodkov se ji je rodilo ob spominu na razne pogovore z Alfonzom. Kaj je vse mislil, ko ji je govoril o očetih in materah, kaj so pomenila tista namigavanja, da ni vse tako, kakor se vidi človeku? O Milanu je začela prav resno dvomiti. Toda, ko mu je v mislih očitala, se je spomnila svojega doživljaja z Alfonzom. Ali ima pravico ravno njemu kaj očitati? Da opraviči svoje dejanje pred seboj in pred njim, je začela iskati vzrokov za svoj prestopek. Očitala mu je, da se je zadnje mesece prav za prav zelo malo brigal zanjo, da ji je zelo redko pisal in še takrat komaj nekaj besedi. Njuno ljubavno razmerje se je ohladilo. To je dobro čutila. Te dni, kar je spet nazaj, nista mogla dosti govoriti. Milan ji je celo očital, da se je spremenila, da ni več tista, kakor je bila. Mary mu je v mislih dala prav, na glas mu tega ni priznala. Celo branila se je, da ni res in da vidi to samo on, in da se je v resnici spremenil on in ne ona. Vendar je prav dobro čutila, da ni več tisti naivni, literarni otrok (tako ji je dejal Alfonz), ki gleda življenje skozi oči lahkih romanov, da se je res spremenila in da se pravkar zelo spreminja. Tega se je zavedala, ker je čutila, kako se nekaj preobrača v njej, toda prave podobe kljub vsemu temu ni imela. Prav zato je hotela najprej razčistiti stvari, ki so ji bile najbližnje in ki so se nje najbolj tikale. Hotela je jasnosti. Naj bo kakorkoli. Toda, če je vse to res, kar domneva, potem bo morala storiti nekaj odločnega, nekaj, kar bo za vedno odločilo njeno bodočnost ...

Oče je prišel okrog pete ure. Že pri vstopu je povedal, da dolgo ne utegne, kar še mora opraviti nekaj potov pred odhodom. Zato naj bo Mary kratka. To jo je malo užalilo. Zato ni mogla takoj začeti kar ga je spet napravilo nestrpnega.

»Zdaj sem tu in zdaj govori! Ako si me klicala samo zato, da zdaj molčiš, bi mi lahko pot in čas prikrajšala.« 

Zakaj je neki tako neprijazen? Toda zdaj ni bilo časa premišljati o tem, zdaj je bilo treba govoriti. Počasi, sunkoma je trgala Mary besede iz sebe. Oče je kadil cigaro, hodil po sobi gori in doli, včasih se ustavil in poslušal. Mary je pričakovala večjega razburjenja z njegove strani, zdaj pa jo je poslušal, ne da bi kaj pripomnil, le včasih je strosil pepel v pepelnik, ki je stal na mizi pred njo in jo pogledal od strani. Zakaj me že ne prekine? To ji ni šlo v glavo.

Ko je po veliki muki izpovedala, kar jo je težilo, je bila tako utrujena, kakor da bi bila govorila vso uro. Povedala pa je vse. Nič ni prikrila, nič zamolčala, le na koncu je dostavila, da se strašno muči radi tega, ker ne ve, ali so to samo domneve brez podlage, ali pa je vse to res. Skoraj da ne more vsega tega pripisovati materi, četudi je nekaj videla sama. Oče je prižgal drugo cigaro. Mary je videla, da nekaj premišljuje, kakor da se ne more še odločiti k besedi.

»Mary, stvar je ta: ti si še prav za prav precej mlada. Vzgajali smo te, kolikor smo te mogli, zaprto pred svetom, da bi ne videla, ali pa da bi vsaj prezgodaj ne videla življenja takega, kakršno je v resnici. Življenje je trdo, mnogokrat ostudno. Ljudje se gibljejo v njem kakor v začaranem krogu in ne morejo iz njega, četudi bi hoteli ... Prav za prav mi je težko govoriti o teh stvareh. Starši se navadno izognejo takim pogovorom in vnaprej vzgoje otroke tako, da jih ti navadno za take stvari sploh ne vprašajo. Tako se kuha med njimi hinavščina, ki pa nekega fine eksplodira «

Mary ga je poslušala, toda zakaj govori vse to? Saj to so fraze! Naj vendar že pove, ali ima mati res razmerje z njenim zaročencem ali ne? Zakaj govori zdaj o njeni mladosti in vzgoji?

»Povedal ti bom marsikaj toda le pod pogojem, da obdržiš vse zase. Ne maram nobenih ‚afer‘ več doma, nobenih prerekanj, imam dovolj drugih skrbi, kot so ženske zadeve. Torej, Mary, obljubi, da ostane vse, kar bom povedal, med nama?« Stopil je k njej in jo pobožal.

»Bom, papa, samo govori ...«

»Hudo mi je, verjemi, da bom moral razbiti tvoje lepe sanje o našem družinskem življenju. Pri nas že dolgo ni več v redu. To, da je tvoja mati zapeljala Milana, ni prav za prav nič tako posebnega. Je samo posledica dogodkov, ki so se zgodili pred tem ...«

Mary se je stresla. V oči ji je kanila solza. Torej je resnica še vsa hujša, kot si jo je predstavljala ona.

»Tvojo mater sem spoznal že kot mlad študent. Bila je hčerka bogatega mesarja šenpetrskega predmestja. Napravila je pet razredov liceja, nato pa se je pripravljala za ženitev. Ker je bila edinka, ji je bilo namenjeno vse družinsko bogastvo. Ne rečem, da nisem mislil na denar, ko sem jo poročil, toda povem pa, da sem jo imel zelo rad in da sem bil precej časa zaljubljen vanjo. Toda to so podrobnosti, ki ne spadajo sem. Vmes je bila vojna, žene so bile same doma in razni oficirji so igrali pri njih precejšnjo vlogo. Tega ti ne bom pripovedoval, mogoče boš nekega dne izvedela drugod. Pri srečni vrnitvi iz vojne sem – vesel, da smo se je rešili, napravil čez vse križ, in nekaj let je bilo spet lepo in dobro, kakor da sva se po vojni nanovo poročila. Oba sva delala, da sva podjetje čim bolj razširila in utrdila, za kar ji gre vse priznanje. Pokazala je svoje zmožnosti v izdatni meri, četudi se danes za nič drugega več ne briga kot za feministično gibanje in žensko emancipacijo. Postala je narodna dama in ...«

Mary je postala nestrpna: Očetovo pripovedovanje je in moglo še zadovoljiti. Kljub vsemu je njeno zanimanje raslo in čutila je, kako se pred njo odpirajo vrata domače hiše, ki jo šele zdaj začenja spoznavati.

»Spomnila se boš na nervoznost, ki je vladala v naši hiši, ko se je ustrelil ravnatelj Ravnihar. Takrat ni šlo samo za tiste reči, ki si jih slišala, za veliko več je šlo ... Oprosti, vem, da ni lepo, da govori oče svojemu otroku o materi različne stvari, toda, ker sva začela ta pogovor, naj bo tudi končan. Tvoja mati in gospod direktor sta me menda kar več let nazaj že varala, tudi v pisarni ni bilo vse v redu. Nočem reči, da je bila tudi tam tvoja mati udeležena, to bi bilo težko dokazati prav radi tega, ker je napram drugim ljudem precej varčna, celo skopa ... Gre pa za ljubavno razmerje, ki ga je imela z njim ... Bodi mirna, saj stojiš pred poroko in v tem oziru tudi nisi več otrok ... Da je bila srečna z njim. s tem se ne bo mogla pohvaliti, ker se gospod direktor ni smatral vezanega nikjer. Bil je velik babjek in če je bil alkoholiziran, mu je bila vsaka dobra … De mortuis nil nisi bene … To je res, toda jaz ne morem pozabiti gorja, ki mi ga je prizadejal, zato mi bodi oproščeno, če še vedno sovražim mrtveca … Da, sovražim ga, kot psa ga sovražim in če bi se ne ustrelil sam, bi ga bil ustrelil jaz ...«

»Za božjo voljo, papa, pomiri se ... govori tišje, da naju ne sliši kuharica! Sedi k meni na divan in pripoveduj naprej ...«

Mary se je oče zasmilil, kljub energičnosti, ki jo je zbrala, ker ga je videla nemočnega, pa so ji pred njegovimi besedami šklepetali zobje. Oče je ubogal in sedel.

»Ti ne veš, kako je vse to ogabno, ostudno, človek bi se naj raje skril nekam daleč, nikoli bi se več ne vrnil ... To gnezdo se zabava že več let na tragediji naše hiše ...«

»Pripoveduj dalje ...«

»Nekega dne sem zbolel ... na grdi bolezni.«

To je rekel komaj slišno. Gledal je v tla. Mary je vila prste, oči so ji hotele izstopiti iz globeli. Kaj je rekel? Kako? Ali je to mogoče? Moj bog, oče bolan?

»Šel sem k zdravniku, specijalistu. Odkod, sem se vprašal? Tvoja mati je bila čista. Zdravnik, moj dober prijatelj, je nato povabil mojo ženo k sebi. In je ugotovil ...«

Mary je planila k oknu.

»Papa, za božjo voljo, papa ...«

Zdaj je bil trd. Govoril je kar naprej. Mary pa se je zvijala od bolečin in se sesedla na naslonjač kraj divana.

»Sklenil sem, da se ločim, da napravim škandal, da bo vse mesto zijalo. Danes se čudim, kako da je nisem ubil.«

»Ne govori tako, oče, prosim te ...«

On pa ni hotel več odnehati.

»Gospod direktor so se na svojih službenih in neslužbenih potovanjih klatili v družbi z kdove kakšnimi ženskami in so mi okužili ženo, od žene sem se okužil še jaz ... Da reši svojo osebno čast, se je ustrelil. Ne samo radi te stvari, tudi radi denarnega bankrota, pred katerim je stal. Knjige niso bile v redu. Tvoja mati se je takrat zvijala kot v krčih. Prosila je in vila roke pred menoj, naj je ne zavržem, naj ne delam škandala ... Ob mrtvecu me je rotila, toda ženske obljube so kratke kot je kratka ženska pamet. Zdravnik mi je že izstavil spričevalo, da je ona okužila, toda človek mnogokrat v življenju preobrne samega sebe. In tako sem se tudi jaz. Ženske znajo človeka zmešati, voditi, obljubljati znajo, kot nihče drugi. Kljub temu ji nisem več zaupal in najino skupno življenje je od takrat samo še formalno. V resnici nimava nič več skupnega, samo stanovanje in denar in tisto njeno zunanjo reprezentanco. Po direktorjevi smrti so ženske kuhale naprej in zdaj sta tvoja in Milanova mati moji največji sovražnici. Intrigantki sta, saj drugega posla nimata. Ravniharjevi niso v sijajnih materialnih razmerah, toda tudi slabo jim ni. Ti boš s svojo poroko spet dvignila njih gospodarski nivo ... Tako je sklenila tvoja mati, ki si menda misli tako zasigurati ljubčka ...«

Prehajal je v cinizem. Mary ni kazala nobenega odpora več. Tla pod njo so se rušila. Očetove, povsem vsakdanje, neolepšane besede so jo strle. Topo je zrla predse, kakor da živi še samo napol, je bila pripravljena še na hujše. Čuvstvovala je z očetom, nič mu ni zamerila sovraštva, ki ga je izpovedoval, skupno bol je čutila, a kaj storiti, tega ni vedela. Ob očetovih besedah se je naenkrat v sobni temi pojavil Alfonzov obraz. Ves bled je bil, oči so se skrile v temne globeli, samo majhna točka je v njih žarela kot majhno fosforno telo, usta so govorila kot takrat na Dunaju. Mary se je ustrašila sama sebe: »Moj bog, ali imam vročico! Ta privid!« Zaprla je oči in si šla z roko preko čela ... Privid je izginil, toda njene misli so bile kljub temu pri Alfonzu. Začela je razumevati. Oče je še vedno nekaj govoril, opravičeval se je, da ji je vse to povedal, Mary pa ga ni več poslušala. Njegovo novinarsko vsakdanje sporočilo je odmevalo v njej kakor kakšna senzacionalna smrtna obsodba. V sobi se je medtem zmračilo. Toplota je čezmerno pritiskala. Kuharica je bila popoldne zakurila, ker je bilo zunaj precej mrzlo. Nekje je zaškripalo. Mary se je zdrznila. Ob sredini zadnje stene je stala stara rokoko omara, ki so jo po ravnateljevi smrti kupili od Ravniharjevih. Prav za prav jo je oče vzel za tisti primanjkljaj Vedno, kadar so preveč kurili, je pokalo v njej. Že dvakrat so jo morali dati v popravilo, ker jo je naglodal črv. Včeraj, ko je Mary nekaj iskala in je zato odprla njene predalčke, se je skoraj povsod vsulo žaganje iz njih. Eden izmed predalčkov je imel vse polno luknjic. Sami črvivi hodniki, ki bodo skoraj izpolnili vso omaro in nekega dne bo razpadla. Zdaj je mislila Mary na črve, ki jo glodajo. Včeraj jih je nekaj našla. Tako majhna, naravnost neznatna stvarca, pa napravi tako škodo … Omara je vendar orjaška stavba napram takemu črvičku in vendar stoji nemočna pred njim in mirno čaka, kako jo glodajo, kako ruje jo po njej in jo grizejo. Mary sama se je zdela zdaj kot ta omara. Nemočna, brez vsake energije ni našla nobenega odgovora na to, kar ji je povedal oče. Čutila je eno samo veliko utrujenost. Kar pijana je bila od nje in če bi ji kdo zdaj rekel, da naj leže in umre, bi legla in umrla. Bila je v neki podzavesti, v nekem polomu, zato se je zavedala samo nekaterih stvari. Oče se ji je razblinil v temno senco, v zgolj silhueto, ki se je premikala po sobi gori in doli in nekaj govorila, toda Mary ga ni več poslušala. Spomin na Alfonzove besede je bil močnejši in v tej podzavesti se ji je zdelo, da točno sliši njegov govor. Toda to ni bil samo njegov govor. V njegovih besedah so bile njene misli, pomešane z njegovimi in Mary je po njem govorila tudi sama sebi.

»Črv nas razjeda, v našem telesu je že pol žaganja. Življenje je trhla stavba, ki se bo zdaj zdaj zrušila kakor stara rokoko omara. Tako se mi zdi, kakor da sem jaz skrita v njej, jaz sem bila rokoko gospodična v lepih sobah, s porcelanskim obrazom in našminkano rdečico, v lepih svilenih oblekah in čeveljčkih. Vse me je občudovalo, jaz sama sem bila vzhičena nad seboj. Bila pa sem kot zakleta kraljičina, ki se je ne smeš dotakniti, kajti če se je dotakneš, se zruši in razpade ... Zdaj se me je dotaknilo življenje in jaz se rušim. Vse se vrti okoli mene in jaz sem sama sebi pravljica ...«

Mary se je nasmehnila. Po teh svojih lastnih mislih je spoznala, da je bolna, da ima vročico, saj so se ji njene misli same zdele otročje, smešne, četudi jo je bilo naenkrat strah tistih neznatnih črvov, ki so skriti v lepi omari in jo glodajo, glodajo. Za trenotek jih je videla na stotine, kakor ogromno mravljišče so se podili v temi pred njo in rasli, rasli v velikanske pošasti. Oče jo je vzdramil.

»Mary, zdaj moram iti. Nekaj opravka še imam in zadnji čas je, da grem ... Pozdravi mamo in se delaj, kakor da nič ne veš. Bodi mirna in dobra sama sebi – jaz sem na tvoji strani. Adijo!«

Poljubil jo je in šel. Mary je ostala sama. V občutku nenadne osamljenosti jo je zazeblo. Vstala je in šla po sobi. Vsak korak je skoraj zaškripal v parketu in jo prestrašil. Hodila je od vrat do oken, pazno in oprezno, da se kljub precejšnji temi ni zadela nikamor. Ta od teme ji vsiljena paznost jo je privedla nekoliko spet k zavesti. Spet je zaškripalo. Zdaj ni bila rokoko omara, zdaj je zaškripala tam v drugem kotu prav moderna, še precej nova kredenca. Vse škriplje in poka, je pomislila. Po stenah so visele slike in fotografije. Tam je bil starega očeta oče, naslikan po spominu starega očeta že davno po svoji smrti. Naslikal ga je vaški cerkveni slikar. Obraz je bil napackan, barve brez posebnih prehodov, kakor so svetniki na starih znamenjih ob poti. Imel je obilne brke in brado in nosil je uniformo. Oče ji je pripovedoval, da je bil Napoleonov grenadir in da se je celo potikal z njegovo armado po Rusiji, kjer si je pri umiku čez Berezino komaj rešil golo življenje. Slikar mu je napravil divje, fantastične oči, da jih je za silo lahko razločila celo v sobni temi. Kot strah je bil. Spomnila se je, kako so jo majhno strašili s to podobo. Če je jokala, so ji s prstom pokazali nanjo in takrat se je vedno zagledala v tisti fantastični obraz z velikimi, kot steklo se svetlikajočimi očmi in črno brado ... – Bav-bav so rekli in mala Micerl je kriknila ... Nedaleč od te podobe je bila očetova fotografija iz svetovne vojne. Oče je bil v uniformi avstrijskega nadporočnika. Jahal je konja. Tudi on je nosil takrat brke, skrbno negovane, goste in navzgor zavite. Danes je bil gladko obrit in na sencih so mu lasje že osiveli. Tudi zalisce je imel takrat. Če je šla s pogledom od ene podobe na drugo, je videla sličnost obeh obrazov. Povsod goste in precej velike obrvi, brki, zalisci, močan nos in okrog usten nek ciničen izraz. Spodnja ustnica je bila prevelika. Tudi Maryna je bila za spoznanje prevelika, toda pri njej je že dobila finejši izraz, tako, da ji je takrat tisti stari kavalir dejal, kako senzibilne ustnice ima. Polne krvi in očarujoče vabljivosti …

Tako so ji letale misli skozi glavo in potikala se je po sobi, dokler ni prišla kuharica in prižgala luč. Pri tem se je strašno ustrašila pred Mary, ker ni vedela, da je v sobi.

»Za božjo voljo, kaj pa strašite, gospodična ...« je vsa preplašena zavpila kuharica.

»Saj ne strašim! Lepše mi je bilo v temi in zato nisem prižgala.«

»Gospod so se že odpeljali, milostive pa še ni domov. Menda jih sploh ne bo na večerjo. Ali hočete večerjati v svoji sobi ali tukaj?«

»Ne, v svoji sobi ...«

Luč in pogovor s kuharico jo je precej vzdramil iz senc in temnih misli, ki so jo obletavale. Šla je po stopnicah gori v svojo sobo in se opirala na leseni drog stopniške ograje. Zdaj je vedela vse, toda zdaj je bila toliko izmučena, da je otopela. Kakor da se je vse to sploh nič ne tiče, je sedla k mizi in povečerjala. Nato je legla spat in takoj zaspala. Toda spala je samo kratek čas. Nekaj nad pol ure. Zdelo se ji je, da je divje, pošastno zaškripalo v sobi. Skočila je s postelje in je videla, da so bile sanje. Toda zaspati ni mogla več. Dogodki zadnjih dveh dni so se ji vedno znova kot film vrteli v njenem spominu. Ogrnila je haljo in stopila k oknu. In spet vse znova premislila. Tako se je mučila vso noč z nespanjem in spominom, ki je vsako misel, vsak dogodek pričaral pred njo kot privid. Včasih se ji je zazdelo, da se ji iz kotov smeje divje bradati obraz Napoleonovega grenadirja. Takoj je slišala tudi materin glas, kako ji kliče: »Ne joči, Mary, bavbav te bo vzel ...«

Zaspala je šele proti jutru in padla v težko spanje z blodnimi, morečimi sanjami.

5.

Spala pa ni dolgo, četudi se ji je zdelo, da je spanje brezkončno. Vse to je bilo radi težkega spanca in zmešanih sanj. Tudi vzbudila se je rad njih. V sanjah je kar naenkrat slišala, kako vse pohištvo poka, kako praska nekaj po stenah in iz kotov so se ji javljali obrazi pradeda in Alfonza. V vsem tem je bilo nekaj bolnega, posledica prenapetih živcev in nemoči najti resnični odpor proti vsemu temu. V resnici je samo protestirala in obtoževala, kaj pa bi bilo treba ukreniti, tega ni vedela.

Oblečena v sinje modro svileno pyjamo je skočila iz postelje in prižgala luč. Ura je kazala šele šesto uro zjutraj. Iz kuhinje je že slišala ropot. Kuharica in dekla sta že vstali. Premišljala je, ali se naj obleče ali naj spet zleze nazaj v posteljo. Spočita nikakor ni bila, toda vedela je, da zaspati ne bi mogla več. Počasi so jo spet spreletavale sinočnje misli, vse je prišlo spet v svoj tek in čas je polževsko mineval. Da ne zaide spet v miselni delirium, je vzela v roke ilustrirano knjigo, ki je prikazovala slike iz svetovne vojne. Tako se je skušala obraniti pred samo seboj.

Pri zajutrku sta se srečali z materjo. Mary se je skrbno pretvarjala, kar ji je bilo naravnost v zabavo, ker ji je bilo dobro sredstvo v borbi proti sebi. Hlinila je izredno prijaznost s primesjo ironije. Mati jo je pohvalila, češ, da je vendarle enkrat vstala boljše volje. Saj si skoraj več ne upa govoriti ž njo. Kljub vsemu temu je Mary vzdržala komaj eno uro. Nato se je domislila rešilne misli. Bala se je dolgega dneva, bala druščine z materjo. Zavedala se je, da bi jo mogla kakšna malenkost tako razburiti, da bi planila nanjo in izbruhnila svojo obtožbo. Tako slaba se je čutila, da bi nikakor ne mogla držati obljube, ki jo je dala očetu. Zato je, meni nič tebi nič, rekla materi, da se bo peljala s Fordom na Bled. Že dolgo časa ni bila tam in tudi nihče od domačih ne. Treba je vilo prezračiti, prečistiti in pregledati. Mici naj pa gre z njo in Rudi. Šofirala bo sama. Mati se je sprva upirala, toda, ker je vedela, da je to Maryna odločna volja, je popustila. Čistoneprav pa je tudi ni bilo, ker je bilo res potrebno vilo prezračiti.

In so šli. Mary je spretno vodila auto in skrbno prikrivala razburjenost, ki je kipela v njej. Držečo za volan jo je včasih pograbila taka strast, da bi pognala auto v divji tek, da bi sploh več ne videla ceste pred seboj. Skozi misli so ji švigale slike, kako so se prevrnili, kako je njo vrglo ob kanton, da ji je prebilo lobanjo. Topli možgani so ji viseli čez rob in se kadili ... Stresla se je. Neumne misli! Naprej! Danes bomo delali! Šofer in dekla se ji nista mogla načuditi, ko sta začela z delom. Oblekla je staro, zimsko pyjamo, ju priganjala k delu in tudi sama pomagala. Mici se v kuhinji sploh ni smela ustaviti. Obed je pripravila sama. Tako ji je v delu minil dan in zvečer se je zadovoljna vračala v mesto. Telo je bilo prijetno utrujeno, duša mirna. Pri poti nazaj se ni več potegovala za šofiranje. Stisnila se je v kot in zadremala. Ko se je auto ustavil pred domom, jo je morala Mici poklicati. Večer je že bil, na lahko je spet deževalo, zgoraj v prvem nadstropju so gorele vse luči.

»Ali smo že doma?«

Mama jo je čakala na stopnicah. Ko je prišla do nje, jo je poljubila. Nato ji je kar na stopnišču začela razlagati, kaj so vse delali in kako je sama pomagala. Vendar je bilo njeno pripovedovanje nekoliko nervozno. Tako naglo se je vzdramila in izstopila iz auta, da ni mogla priti prav k sebi. Mati jo je peljala v obednico. Tam je bil Milan. Mary se je kar stresla. Ustrašila se je. Takoj prvi trenotek ob vstopu se ji je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo. Pa se ni nič. Milan je stopil k njej, jo pozdravil in ji poljubil roko. Še bolj se je zbala zase. Miza je bila pogrnjena za tri – vse pa je bilo pripravljeno nekam svečano, s posebnim namenom. Da se vsaj za trenotek izvije, se je oprostila, ker se mora skopati in preobleči. Mati in Milan, oba sta bila večerno oblečena. Med potjo ji je vneto naročevala, da naj obleče svetlordečo svileno obleko, tisto, ki si jo je dala napraviti na Dunaju. Materino režiranje jo je vzbodlo tako, da bi najraje storila ravno narobe. V kopalnici pa si je premislila. Ni se čutila dovolj močna, da bi nocoj kljubovala in prenesla kakšen spor. Sama je bila in brez očeta se je čutila še bolj nesigurna. Zato je storila, kakor je rekla mati. Še več! S posebno skrbjo se je opravila, prav podrobno izdelala s šminko svoj obraz in nato stopila pred njiju. Oba sta bila prijetno presenečena. Sedli so k večerji in Mary je za oporo svojega poguma hitro spraznila čašo Štajerca. Veliko je govorila, boječ se ves čas, da ne pride tisto, za kar je mislila, da je mati priredila to svečano večerjo. Toda kljub temu je prišlo. Že pri močnati jedi je začela namigovati na poroko.

»Treba si bo začeti ustvarjati novo bodočnost, Mary. Milan je s svoje strani že vse pripravil, zdaj je treba samo še tvoje odločitve, kdaj naj bi bila poroka.« To je rekla mati kar naravnost potem, ko je spoznala, da po ovinkih ne bo prišla do cilja. Mary se je namreč trdovratno branila razumeti njena namigavanja. Kar melodije je mrmrala, če ji je skušala priti mati do živega. Zdaj pa je bila izgovorjena jasna beseda in naravnost, zdaj je morala razumeti in odgovoriti. Najprej se je prisiljeno zasmejala. »Kam pa se tako mudi?«

Mater je Maryno vprašanje dirnilo. Kakor je bilo izgovorjeno v smehu in šali, je vendar čutila, da se za vsem tem skriva resnica: Mary se brani. Zato so vsi trije začutili, kako se je dvignila, najprej neznatna, nato pa vedno večja megla med nje, ki je ustvarjala moreče vzdušje.

»Zdi se mi, da si se zadnje čase spremenila.«

»Do takih izjav pridejo starši vedno, kadar nimajo očitati kaj drugega.«

Zdaj je prišla mati z besedo na dan.

»Pustimo šalo, tudi zbadljivko si prihranimo, zdaj gre za resne stvari. Oprosti, Mary, toda povedati ti moram, da je tvoje obnašanje zelo neprimerno in nepremišljeno.«

Mary si je uporno prižgala cigareto in kakor takrat na Bledu, ko je materi povedala, da ji je Milan vzel nedolžnost, je tudi zdaj spuščala kolobarčke dima proti stropu. Prav tako sigurno in na zunaj mirno. Vmes je vrgla lahen posmehljajoči pogled na Milana, ki je očitno kazal svojo nervoznost radi njenega prenapetega vedenja, kakor se je blagovolila izraziti njena mati. Kot mačka, ki se pripravlja na protinapad, ker pričakuje napad nase, kot zasilno pripeta vzmet, ki se lahko vsak čas sproži, je sedela Mary v fotelju in poslušala materino pridigo.

»Milan je študije končal, zdaj si hoče zgraditi dom. Zakon je lep in vesel, če je mlad in zgoden zakon. Šla bosta na ženitovanjsko potovanje, peljala se bosta, kamor se bosta hotela in zdaj kot mlada bosta uživala vse lepote, ki jih bosta srečavala ...«

Mary je komaj strpela. Same fraze! ji je šlo skozi glavo. Kako si le upa tako govoriti! Moj bog, kakšna hinavščina! Napetost med njima je rasla od besede do besede. Ob materinem resnem prizadevanju, dobiti od Mary jasno izjavo, je ta spoznavala, da se ne bo mogla izmakniti. To jo je nekoliko vznemirjalo. Strah jo je postajalo pred samo seboj, ker je vedela: če bo začela govoriti, ne bo govorila, ampak bo izbruhnila. Vse, kar ji leži na srcu, bo izgovorila. In kaj bo potem? Na očetu obljubljeno besedo je popolnoma pozabila. Sklenila se je braniti do konca. Moči ji je dajalo sovraštvo, ki ga je zdaj čutila tudi do Milana. Nemogoč se ji je zdel v tem položaju. Kako je jecljal, kako je skušal materi pomagati proti njej in kako se je istočasno skušal dobrikati. To telo se njenega ne bo več dotaknilo, nikoli več! Z njim je končala. Gnusil se ji je. Tiste gladke roke s svetlo, skrbno negovano kožo, roke, s katerimi je oprijemal mrtva trupla, tudi ženska, v secirni dvorani in ji z naslado pripovedoval, kako mirno reže, reže, po mrtvem truplu ... Fej, ostudno, kakšen zamore biti človek! In prav tiste roke so v njeni odsotnosti objemale in božale umetno pomlajeno telo njene matere, ki se je branila starosti z vsemi čarovnijami in pripomočki moderne kozmetike. Puder, ki si ga je natresla včasih po vsem telesu, razne kopeli, ki bi ji naj Pomladile in spet osvežile kožo, šminke, – vse to je zdaj videla Mary jasno pred seboj ...

Mary je tu in tam slišala, da govori mati kar naprej, brez konca, toda radi misli, ki jih je mislila, ni njenih besedi sprejela. Čutila je, kako gre vse svojemu divjemu in obupnemu koncu nasproti. Iz teme se ji je pošastno priplazila podoba brzovlaka, ki se pelje s tisoč kilometrsko hitrostjo. Iz teme v temo gre, iz kota v kot šviga. Tedaj je razločno slišala materine besede: »Zakaj ne odgovoriš?«

Mary ni vedela kaj odgovoriti.

»Kaj pa naj odgovorim?«

Tako je spoznala mati, da je hčerka ni poslušala. Pod našminkanim in napudranim licem ji je zaplala kri, čutila je vročino in prsti so se v jezi nemirno pregibavali. Zdaj je stopil še Milan vmes.

»Zdi se, kakor da ti ni nič več zame?«

To je bila jasna beseda. Zdaj je bilo treba odgovoriti nanjo. Mary ni nič odlagala, nič premišljevala, kar rekla je.

»Tako je; mislim, da bi to res že lahko sam videl, ne da še sprašuješ...«

Zavladala je mučna tišina. Vsi trije so zaslišali, kako tiktaka starinska ura na stari omari. Za trenotek jih je vse priklenila nase. Nato je spet Milan presekal molk: »Kdo pa ti je na Dunaju prirastel tako k srcu, da si pozabila name? ...«

Zdaj je v Mary zaplavala kri.

»Nihče, toda zdolgočasila sva drug drugega ... tudi spoznala sva dovolj drug drugega – – meni so se odprle oči in prosim te, ne gnjavi me več ... jaz se s teboj nikoli ne bom poročila ...«

Mati je planila vmes.

»Mary, za božjo voljo ...«

»Ne, nikoli ...«

Mary je zadnjo besedo ponavljala kar naprej in s tem izigrala materino potrpežljivost.

»Nikar ne misli, da ne vemo, kaj vse se je s teboj zgodilo na Dunaju.«

»No, kar povej, kar veste!«

»Richtmannov Alfonz je hodil k tebi spat ...«

To je bleknil Milan. Mati ga je srepo pogledala in prešinila z jeznim pogledom. Tako bi ne bil smel govoriti. To je bilo neokusno. Zakaj ni prepustil njej? Povedala bi isto, le v bolj dostojni o bliki ... Zdaj je bilo že prepozno. Mary je isti trenotek planila s stola proti njemu, pest je stisnila k udarcu, toda zadnji trenotek se je zavedla in obstala.

»O, o gospodična pa so zelo pogumni ...« je pripomnila mati.

Zdaj ni bilo več poti nazaj, zdaj je Mary vedela, da pride do katastrofe. Torej kar naprej, izvolite prosim, pripravljena sem!

»Izvolita mi pojasniti, kaj mislita s tem!«

Njena predrznost in nenadna (sicer igrana) mirnost jo je osupnila. Mati se je zgrozila.

»Moj bog, Mary, kaj je s teboj?«

»To si že rekla večkrat danes, bodi zdaj stvarnejša! Rada bi vedela, kdo vama je natvezil tisto o Alfonzu in sploh povejta, kar vesta.«

»Ali ni mogoče res?« Materino vprašanje je bilo zvito. Mary ni oklevala.

»Seveda ni res! Laž je vse skupaj!«,

Zavedala se je, da je bila zdaj zelo predrzna, toda pogum ji je dajala zavest, da vendar niti mati niti Milan ne vesta nič stvarnega, kajti za najintimnejše stvari sta vedela le ona in Alfonz. Tega pa ni bilo tu in on prav gotovo tudi nikomur ni nič zaupal. Mary se je v resnici še vedno samo branila, za protinapad jo je bilo strah. Razgaliti družinsko življenje domače hiše ...

Milan se je cinično nasmehnil njenemu predrznemu odgovoru.

»Kako se upaš trditi kaj takega! Saj si bila nekaj časa skoraj vsak dan z njim skupaj?«

»To še ni noben dokaz! Sprehajati se po ulici tujega mesta z rojakom še nič ne pomeni!« Milanove besede so jo pogrele. Od nekod se je pojavila slutnja, da morata nekaj vedeti. Toda odkod? Mogoče jo je kdo slučajno videl z Alfonzom, pa je povedal. Drugega sigurno ne more vedeti... Na vsak način je treba zdaj spretno prikriti svojo razburjenost, sicer jo ujameta in potem je po njej.

»Vidim, da trdovratno vztrajaš na svoji nedolžnosti. Kaj bi se prepirali in si lagali, če pa imam dokaz v rokah!« Mary je prebledela. Mati je segla v torbico, ki jo je imela skrito za hrbtom in privlekla iz nje pismo. Mary je spoznala Alfonzovo pisavo. Kakor mačka je planila in iztrgala materi pismo. »To je nesramnost, pismo si mi prestrigla in odprla. To je ... to je ... lumparija ... škandal ... kaj takega!« Mary je bila vsa iz sebe. Pozabila je, da bi morala biti mirna, pismo jo je vrglo v ekstazo, iz katere v tem trenotku ni mogla več nazaj. Obup se je je oprijemal ob misli, da sta mati in Milan prebrala Alfonzovo pismo, četudi ni vedela, kaj je v njem. Zdaj ga niti brati ni mogla. Zalepko je strgala, tako naglo je potegnila pismo iz nje. Hotela je brati, toda črke so plesale pred njo, kakor da ima vročico. Tedaj se je ozrla po materi in Milanu. Videla je sovražne poglede, njiju ošabnost in veselje, ker sta jo tako potlačila s pismom ... to je bilo ponižanje ... da, tega ne bo prestala... to mora maščevati... o, udarila bi v tiste oči, planila bi k njim in jim pokazala njih lažnjivost ... Tako jo je gnalo naprej ... vsa kri ji je planila v lice, roke in noge so ji trepetale. Izbruhnila je.

»Vidva mi nimata kaj očitati. Vidva ne ... pometajta pred svojim pragom ... Če sem jaz ležala pri Alfonzu, sta vidva med tem časom tudi spala skupaj ... Fej, gabita se mi ...« Z zadnjimi močmi je Mary zbežala v svojo sobo. Na koncu ji je že šlo na jok. Vrata je močno zaloputnila za seboj, da se je stresla stara omara in so zazveneli kozarci ...

Milan in mati sta obstrmela predse. Nista si upala pogledati drug drugemu v oči.

Spet sta slišala, kako tiktaka ura. In kozarci so še vedno zveneli od treska vrat, ki jih je za seboj zaloputnila Mary.

6.

Pismo je bilo naslovljeno na njen dunajski naslov, ki ga je gospodinja na Dunaju prečrtala in poslala pismo za njo. Prišlo je že včeraj. Zalepko je morala mati skrbno odpirati, ker se ji je se zdaj poznalo, da bi jo bilo mogoče spet zalepiti in Mary bržkone pri sprejemu ne bi niti opazila, da je nekdo pismo odprl in preoral. Vsebina pisma pa je postala usodna zanjo. Okoli dva tedna pred svojim odhodom v domovino, je bila srečala Alfonza. Ves spremenjen je bil. Nič več nervozen, nič več nestrpen. Govoril je mirno in premišljeno. Nista bila sicer dolgo skupaj, todaj najbolj si je zapomnila, ko ji je dejal, da mu naj oprosti, ker jo je včasih mučil. Zahvaljeval se ji je, ker mu je pomagala k ozdravljenju. Vse to je bilo tudi zdaj omenjeno v pismu.

»–––Usoda mi je naklonila, da sem takrat srečal Tebe. Hvala Ti za tisto lepo noč ljubezni; pozabil je ne bom nikoli. Saj sem se prikradel kot tat v Tvoje življenje in Te brezobzirno yzel, vzel, ker sem čutil v sebi, da Te moram vzeti, da Te potrebujem za svoje ozdravljenje. Hodil sem ves obupan okrog, preklinjal sebe in druge. Lahko bi bil takrat ugonobil Tvoje in svoje življenje, toda Tvoja ljubezen naju je rešila oba. Ti si se za naju oba žrtvovala. Od takrat sem začel hoditi po novi poti in zdaj poznam več nobenega strahu pred življenjem. Saj življenje je lepo, če hočeš; nelepega so le napravili ljudje. Zato se je treba boriti. Proti njim kakor tudi proti vsemu tistemu, kar so sami zase pogubonosnega ustanovili. Tistemu življenju sem zdaj napovedal boj. Že vidim jasneje podobo vsega našega življenja. Včasih sem preveč sovražil in obsojal posameznika, danes vem, da se je treba boriti proti ustroju, ki dela ljudi take, kakršni so. Mi sami smo plod tega ustroja, zato se moramo boriti tudi proti samemu sebi …Včasih sem strašno sovražil očeta, mislil sem, da je on kriv vse moje nesreče, vsega mojega nemira in raztrganosti, danes vidim vse to globlje. Res je, tudi on je kriv, toda njegova krivda ni v njem samem osnovana, temveč izhaja iz ustroja. Vem, da se ne bova nikoli našla z njim na isti poti, toda zdaj sem spoznal, da je treba odpor poglobiti in ga temeljito pripraviti...« 

Mary je brala, brala; pismo ni imelo ne konca ne kraja. Za vsemi besedami pa se je spet skrivalo nekaj, česar še ni mogla doumeti. Zlasti ne ta trenotek, ko ga je brala. Pri koncu jo je postalo strah. Iz vrst je razbrala, da se je Alfonz odpravil na nevarno pot in zdelo se ji je, da mu grozi velika nevarnost. Nekam gre, kjer mu bodo pogubili življenje. Oče je dejal zadnjič, da preži policija nanj ... Moj bog, kaj bo iz vsega tega? Zdaj, ta trenotek, ji je bil radi toplega pisma Alfonz od vsega na svetu najbolj pri srcu. In še tega bo izgubila ... Na koncu piše, kakor, da se poslavlja od nje ... »Ti ne moreš po tej poti ... ti si preveč vezana, vkovana si v svojo okolico, v svojo družino. Jaz sem se odtrgal in vem, kje je zdaj moj prostor. Edino tako sem si zamogel rešiti življenje. Zdaj sem spoznal njegov zmisel. Ne radi usmiljenja do tistih, ki trpe in so ponižani, ne samo radi usmiljenja, za pravico gre ... To spoznanje je kakor matematični obrazec, samo poznati je treba njegovo praktično uporabo in rešitev ...« Na koncu je pisal še o tem, da se namerava v nekaj dneh vrniti domov. Že mesec dni nima nobenega poročila od domačih. Oče je baje strašno hud nanj. Za zadnji mesec mu ni poslal nobenega denarja tako, da mu je šlo precej pičlo. Tudi radi tega se mora vrniti. Toda miroval zdaj ne bo več. Če bo šlo vse po sreči, se bosta videla. Vrača se s posebno misijo, ki je v zvezi z njegovo novo orientacijo. Izvedel je, da se baje policija zanima zanj. Nič zato ...

Mary ni slišala, da je nekdo potrkal na vrata, Šele, ko so se brez poziva odprle in je vstopila mati, se je vzdramila. Nič ni rekla. Prikovana je sedela na divanu. Mati je prisedla k njej. Zdaj sta čakali druga na drugo. Nobena ni hotela izreči prve besede. Tedaj je mati pobožala Maryno roko. Mary jo je takoj odmaknila.

»Mary, oprosti ... poslušaj mater, ki trpi ...«

V očeh je imela solze in glas ji je drhtel. Toda Mary ni mogla omehčati. Mary ni verovala v njene solze in v drhtenje njenega glasu.

»Ne bom ti prikrivala več, saj veš vse, samo povej mi, kdo ti je povedal ...«

Mary se je njena zvedavost videla strašno neumna.

»Ali je važno, kdo je povedal? Važno je to, da je res.«

Mati je bila užaljena.

»Prav, in kaj ti rečeš v svoje opravičilo?«

Mary se je zganila. To je bila spet nesramnost. Njen prestopek se ne da meriti z materinim. Tako je mislila.

»Nimam se opravičevati pred nikomur razen pred samo seboj ...«

»A tako ... prav. Kje pa si se navzela te nove morale?«

To je bilo preveč. Mary, ki se je spet borila sama s seboj, je zdaj morala izbruhniti. Materino obnašanje je bilo skrajno izzivalno in nesramno.

»Če ne drugje, pri tebi ...«

To je kriknila skozi grlo, da jo je žgalo. Mati se je vzravnala. »Kako si rekla? Jaz, da sem te kdaj kaj takega učila?« Dve ženski sta se kakor zveri pripravljali na napad.

»Ti smrkla boš meni očitala? Sive lase že nosim pa se ne dam kar tako. Nikoli nisem imela nič dobrega poleg tvojega očeta, ki te je prav gotovo zdaj nahujskal proti meni...«

»Oče me ni nič nahujskal, samo oči mi je odprl.«

»Naj bi ti raje govoril o sebi, bilo bi pametneje in odkritosrčnejše ...«

»Pusti očeta pri miru, saj ga nisi več vredna ...«

Zdaj je mati zakričala:

»Kaj groziš? Da ga nisem vredna? Ona druga, tista vlačuga ga je vredna, res je ...«

Mary ni verjela. To vse skupaj se ji je zdela hinavska igra, ki jo je izzvala, da je vse povedala, kar je izvedela od očeta. Mati ji je sprva vpadala, ko pa je videla, da je ne more prekiniti, da Mary bruha iz sebe, je sedla na stol in čakala, da pove do konca in da se pomiri. Mary se je spet vsa tresla. Vročina jo je dušila. In ko je končala svojo obsodbo nad materjo, je odprla okno.

V sobi je zavladala tišina.

V to tišino je začela pripovedovati mati svojo izpoved. Zanikala je očetove obdolžitve in obdolžila njega.

»... Mary, tvoj oče je lagal, obupno lagal ... To ti pravim zdaj, ko stojim vsa gola pred teboj, ko se zagovarjam, ker sem ti zapeljala ženina. Mary, oprosti tej starostni blodnji ... toda ti ne veš, kako strašno mi je včasih za temi zidovi, kako si želim nekoga, kakor takrat, ko sem bila taka kot si danes ti. Milan mi je prišel slučajno nasproti... zapredla sem ga v svoje mreže ... nisem mogla drugače ... Kriva sem pred teboj, toda nisem kriva pred tvojim očetom. Jaz nisem prinesla bolezni v hišo, četudi priznam, da sem rada videla Ravniharja. Bil je dober človek, četudi je zapravljal denar in rad pil. Oče ti je povedal vse narobe ... On je bil tisti, ki je prinesel nesrečo v hišo, in nihče drugi. Kdo ve pri kateri ženski je iztaknil bolezen in z njo okužil mene, Ravniharjevo ženo in ta Ravniharja... Bil je strašno ljubosumen, ker je videl, da se razumeva z njim, toda prisegam ti, da med nama ni bilo nikoli nič več kakor poljubi ... Oče ga je takrat obdolžil vsega, česar ga je mogel. Res je, da v blagajni ni bilo vse v redu. Ko pa je prišla še tista bolezen … z ženo sta se obupno sprla, ker ga je pod očetovim vplivom dolžila tudi ona, da je nalezla pri njem ... Obdolžitve so padale z obeh strani, dokler niso našli nekega jutra generalnega ravnatelja mrtvega. Oče ga je prejšnji večer prisilil do izjave zoper mene, ker je tirjal od njega primanjkljaj v blagajni. Ravnihar pa ni mogel plačati ... doma so živeli ves čas precej razkošno – in da si reši življenje, je pričal proti meni, lagal je, da je bil pri meni... da me je zapeljal ... Trden značaj ni bil nikoli, toda ta laž mu je šla k srcu, da se je ustrelil. Sicer se ni ustrelil samo radi nje. Njemu sploh ni bilo nič več do življenja. Ženina ljubavna razmerja, njegovo pohajkovanje na popotovanjih ... to ga je gnalo v obup. Jaz mu telesno nisem vračala ljubezni, četudi moram priznati, da mi je prirastel k srcu. Pri meni je bil krotek kot ovca in takrat, od najinega prvega poljuba naprej, ni pogledal nobene ženske več ... V predsmrtnem pismu je izpovedal, da je lagal, ko je obdolžil mene in da vse nesreče ni kriv nihče drugi nego moj mož, tvoj oče. Tiran, svojeglavnež, trma, ki gre preko nas ... Sinoči se je odpeljal v Beograd v spremstvu tvoje klavirske učiteljice, Milanove tete ... Vidiš, njemu je vseeno. Takrat po ravnateljevi smrti se je hotel ločiti od mene. Zdravnik dr. Lapajne mu je izstavil spričevalo, da je bolezen nalezel pri meni ... Po Ravniharjevi smrti je bilo to lahko trditi, ker je bila glavna priča mrtva. Takrat sem napela vse sile, da sem pridobila zase Milanovo mater. Očetu sem rekla, da bom pri sodniji napravila takšen škandal, razkrinkala ga bom, da si ne bo upal več na svetlo ... S tem sem ga ustrahovala. Škandala se je ustrašil. Jaz se nisem hotela ločiti, zakaj? Hočem ostati to, kar sem. Če že nisem srečna v svoji notranjosti, si hočem ohraniti vsaj svoj družabni položaj, ki ga imam kot soproga predsednika D. d. Železo ... Vidiš, Mary, tako je in nič drugače. Tvoj oče je zvit lisjak, ki te je včeraj nahujskal proti meni, da bi zasigural sebe ... To so njegove metode. Ko se bo vrnil, se bo naredil lepega in ne bo hotel nič več vedeti o tem ...«

Mati je govorila, govorila brez konca ... Ponavljala se je, včasih spet olepševala svojo usodo in svoj greh, kakor je rekla, nato jo je spet prijel gnev zoper moža ... Tako je šlo navzgor navzdol kakor pot preko hribov ... Mary je že dolgo ni več poslušala. Obletavale so jo sence domače hiše, jok se ji je zaprl v notranjost, da je čutila telesno bol. Razgnati jo je hotelo. Skozi glavo so švigale podobe in misli; včasih se je zazibala hiša ... Spet se je prikazal robati obraz praočeta in sladki, dobrotljivi nasmešek njenega očeta ... Moj bog, kaj bo z menoj, kaj bo z nami? To vprašanje se je ves čas ponavljalo v njej. Toda odgovora ni mogla najti. Nekaj je treba ukreniti, tako ni mogoče več naprej ... moj bog ... Zunaj je zbrnel mimo hiše avto. Na vrtu je zalajal pes … Nalahno je začelo deževati ... Spodaj v sobi razjedajo črvi staro omaro, last pradeda ... Povsod grizejo in razjedajo črvi, tudi njo razjedajo ...

Mary ni vedela, kdaj je mati odšla. Ko se je za hip ozrla po sobi in začutila, da je sama, jo je spet zagrabilo tisto, kar jo je mučilo in preganjalo ves čas. Prej, ko je slonela ob odprtem oknu, jo je nekaj zazibalo in čutila je, kako jo nekaj vleče k tlom, doli na vrt ... Tako se je ustrašila, da je odstopila. Bala se je, da se ne prevrne skozi okno, tako težka se ji je zdela glava.

Zdaj jo je stresla samota. »Kako uradno se je pravzaprav izpovedala mati in kako plitvo v resnici! Zakaj me je zdaj pustila samo? Jaz ne smem biti sama, jaz se bom sicer ubila ... Groza me je teh zidov, sence strašijo, v ušesih mi brni škripanje črvov, ki razjedajo ...«

... Šofer, ki se je zvečer vtihotapil k sobarici v posteljo, je drugi dan pripovedoval, kako je slišal zamolkel padec. Še pred tem je videl senco, ki je švignila mimo okna. Nato je začel pes divje lajati. Nekaj ni bilo v redu. Hitro se je oblekel in stekel na vrt. Pod oknom na gredi je ležala Mary in stokala. Poleg nje je stal pes in lajal.

Mati je zagnala divji krik. Poklicali so takoj zdravnika. Obe nogi sta bili poškodovani in pretres možganov. Iz ust ji je tekla kri. Notranja poškodba. Vendar zdravnik upa, da jo bodo rešili ... Odpeljali so jo takoj v sanatorij. Ves čas je bila nezavestna ... Ko so izza ogla zavili na glavno ulico, so srečali troje ljudi. Ravno so šli čez cesto pa so se morali pred avtomobilom ustaviti. Skozi motno šipo je mati spoznala Alfonza. V levi je nesel ročni kovček, v desni dežnik. Njegova dva spremljevalca sta bila detektiva. Kar na peronu sta ga snela, ko je šel proti izhodm V naglici je mati videla trd, uporen izraz nekoliko bledega lica. Nato je auto nadal jeval svojo pot in pospešil tempo. Mary je tiho zaječala ...

Ko so se odpeljali, je pes še nekaj časa gledal za njimi. Hotel je z njimi pa ga je kuharica pridržala. Vabila ga je, da bi prenočil v veži, pa ni hotel. Izginil je za oglom in se ustavil na mestu, kjer je obležala Mary. Na tleh ob zidu je padlo nekaj kapelj krvi, ko so jo nesli v vilo. Zdaj je pes povohal kri in z jezikom obliznil tlak ... Pa mu ni prijala človeška kri ... Zavil je za ogel in se vrnil pred hišna vrata, ki so bila s predzidkom zavarovana pred dežjem in vetrom. Na zadnji stopnici je ležala slamnjača. Zazeval je, malo zacvilil in začel dremati.

Zgoraj v sobi je pripovedovala sobarica kuharici, kako sta se bila s šoferjem ustrašila, ker je tako čudno zaropotalo ... Nato sta tudi oni dve legli spat. Sobarici je bilo žal šoferja, ker je moral iz njene tople postelje. Tako bi se bila vso noč ljubila ... Še zdaj je bila pijana od njegove tople strasti, da se ni mogla prav zavedati tega, kar se je bilo zgodilo. Počasi je zadremala tudi ona. Tako je prišla v pozni noči hiša do svojega pokoja ...