Skopuška mati
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




SKOPUŠKA MATI


V starodavnih časih je živela v Novi lipi stara ženska, ki je bila pri vseh sosedih nepriljubljena. Da, trdili so o njej celo to, da sredi noči vstane, zajaše metlo ter odjaše na Klek med zlovešče čarovnice.

Imela pa je ta ženska edinega sina, ki ga ni marala. In kadar koli jo je sin poprosil za denar, zmerom je godrnjala, da nima niti božjaka pri hiši ... Vsi pa so vedeli, da je ženščina bogata in da ima cvenka ko vrag toče.

Tudi sin je vedel, kar so vedeli sosedje o njenem denarju. In ko je ženska zbolela, je stopil k njeni postelji ter rekel:

»Mati, če ste zares moja rodna majka, dajte mi denar, ki ga imate v skrinji. Na tem svetu ga ne boste več potrebovali, jaz pa bi si rad kupil zemljo ter kmetoval.«

»Poberi se, grdun!«  je zavreščala. »Ničesar nimam zate!« Sredi noči je pa — četudi slabotna, da se je vlekla po vseh štirih — vstala, odprla skrinjo, pograbila vrečo z denarjem in odšla za bajto. Tamkaj je izkopala jamo, med delom pa venomer godrnjala:

»Denar je moj. Na Kleku sem si ga pidobila. Četudi moram umreti, nič zato! Moja dušo se bo po smrti vračala na Klek. In kadar ji bo sila za denar, se bo povrnila semkaj in ga izkopala.« 

To besedičenje stare skopulje je pa prebudilo sina, ki je tisti čas nočeval v gornjici. Vstal je in se pritihotapil do okna, kjer je potem oprezal, kaj počenja njegova skopuška mati.

Ko je bila jama izkopana, je ženska položila vanjo vrečo z zlatniki. Zagrebla je jamo ter odšla v bajto. Kmalu se je pa vrnila s črno mačko. Kje je dobila to mačko, sin ni vedel, kajti pri hiši je dotlej še ni bil opazil. Ženščura je pa pograbila mačko za rep in jo položila na mesto, kjer je bil zakopan denar, rekoč:

»S čemer zaklenjeno — s tem naj bo odklenjeno!« Potem je odšantala v izbo in za vavek zaspala.

Ko je zjutraj sin vstal, je bila njegova skopuška mati mrtva. Bil je sirota, reven pa tako, da mu ga v vsej Beli Krajini ni bilo enakega. Sponmil se je, kako je njegova skopuška mati sredi noči zakopavala denar v zemljo. Pograbil je kopačo in pohitel za hišo. Hotel je izkopati jamo, toda zemlja je bila trda ko skala. Potlej se je iznenada domislil, kaj je govorila njegova mati, ko je denar zakopavala. Odšel je nazaj v hišo ter pograbil črno mačko, ki se je plazila okoli postelje, na kateri je ležala mrtva skopulja. Prijel je mačko za rep in pohitel z njo za hišo. Položil jo je na tisto mesto, kjer je bil zakopan denar, in zažebral:

»S čemer zaklenjeno — s tem naj bo odklenjeno!« Maček je zaprhal in se mu izmumil iz rok. Praščil je proti samemu Kleku, kakor da bi mu gorelo pod šapami.

Sin pa je pričel zdaj znova kopati. In čudo prečudno: zdaj je bila zemlja mehka, da je kmalu prišel do vreče z denarjem.

Pokopal je mater, zapustil kočuro in si z denarjem, ki ga je bil izkopal, postavil na Hrastu lepo hišo, si dokupil lepe njive in obsežno trtje.

Zaživel je veselo. In tamkaj, kjer je nekoč kmetoval, še dandanes gospodarijo njegovi potomci — Hrastovljani.