Skopuhov sin

Skopuhov sin. Povest iz življenja Rajko E.

Izdano:	Slovenec, letnik 24, številka 74, V Ljubljani, v torek 31. marca 1896. Slovenec, letnik 24, številka 75, V Ljubljani, v sredo 1. aprila 1896. Slovenec, letnik 24, številka 76, V Ljubljani, v četrtek 2. aprila 1896. Slovenec, letnik 24, številka 78, V Ljubljani, v soboto 4. aprila 1896. Slovenec, letnik 24, številka 80, V Ljubljani, v sredo 8. aprila 1896. Slovenec, letnik 24, številka 81, V Ljubljani, v četrtek 9. aprila 1896.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Žalobno je zaklenkal mrtvaški zvon v majhnem trgu slovenske domovine. Tožni glasovi oznanjali so radovednim tržanom, da je ravnokar hipoma umrl stari grajski posestnik, ki je bil pod imenom „stari Zatišnik“ vsacemu izmej tržanov dobro znan. In glej! Povsodi si videl začudene in zavzete obraze in povsodi si čul šepet in glasno govorico.

„Jeli mogoče“, čudil se je ondi možak, „jeli mogoče, da je umrl tako hitro? Še pred eno uro videl sem ga zamišljenega hoditi po vrtu“.

„Bog nas varuj“, pristavi starikav kmet, „pravijo, da je bil kaj čuden mož to, pravijo, da je bil v zvezi s hudi…“

„Kaj boš ti govoril, ti ne boš nič govoril“, ustavi ga tu velik suh mož, imenovan Štempiharjev Groga, „ti ne veš nič, a jaz vem, jaz, ki sem mu kopal korenine in zelišča, in donašal tiče in hrošče in drugo golazen in gomazen, jaz vem, da je bil v zvezi s hudičem! Čuden človek je bil in skopuh, to pa to! Nosil in nosil sem mu ono drobnjad, a le redkokrat mi je dal košček kruha. In denarja je imel ta skopuh, imel, a ne pokazal, to pa, to! In kaj ima sedaj? Nič! Mrtvoud ga je zadel in mrtev leži tam in reven, reven kakor Štempiharjev Groga!

Pa kaj menite, da nisem raji Štempiharjev Groga, kakor oni bogatin? Bolje živ Štempiharjev Groga, kot mrtev grajščak, to pa, to!“

Tako je modroval ta Štempihar in oživljal in spopolnjeval občno govorico. „Kaj poreče ubogi sin v mestu, ko izvé grozno novico?“ — „Kaj bo z očetovim premoženjem?“ — „Oj ta čudni starec! Oj to čudno življenje in ta čudna, nenadna smrt!“

Tako so ugibali tržani in se radovedno pomenkovali mej sabo, in povsodi si čul le eno novico in govorico — o smrti starega grajščaka.

Angelj smrti pa je spremljal dušo tako naglo prominulega tje pred sodni stol večnega sodnika — resno je gledal doli na radovedne gruče in resno so šepetale njegove ustni:

„Bedite in molite, kajti ne veste ne ure, ne dneva!“

II.

Na spodnjem koncu trga, kacih pet minut v stran, dvigal se je ob vznožju gozdnatih holmov stari grad „Zatišje“, lastnina našega čudaka Avrelija Korvina, po domače „starega Zatišnika“.

Temne smereke in vitki mecesni so obdajali staro poslopje tako gosto in do take visočine, da si od daleč komaj opazil temnorujavo grajsko streho. Ko pa si prekorakal temni gozdiček, uzrl si pred sabo zapuščeno, staro poslopje, v eno nadstropje zidano ter obdano krog in krog s prostornim vrtom.

Le redkokrat so hodili kmetje tod mimo, razven Groge Štempiharja, ki je, kakor je sam pravil, donašal staremu razno gomazen in golazen, izogibali so se tega kraja in ne brez uzroka imenovali so tudi tiho, samotno grajsko okolico kratko „Zatišje“. Ta zapuščeni kraj, ta samotni vrt pa je bil staremu Korvinu najljubše na svetu. To edino je bilo, kar je ljubil, tu je gospodoval v tihoti in samoti popolnoma sam, gospodoval samemu sebi, kajti služabnika ni imel, ampak pičli živež, ki si ga je privoščil, pripravljal si je sam. Denarja ni zapravljal nikoli, če prav je imel veliko premoženje, podedovano po očetu, slavnemu zdravniku. Od njega je imel tudi velikansko knjižnico in če prav se ni bil nikdar kaj prida šolal, prisvojil si je bil vender polagoma s pomočjo očetovo in raznih knjig precejšno občno omiko; pozneje pa se je le pečal z mistiko, z alhimijo, s liziko in z natoroznanstvom. V mladih letih vpregel se je bil po prigovarjanju očetovem tudi ta čudni mož v ojnice težkega zakonskega voza, toda ni ga vozaril dolgo po samotah svojega „Zatišja“. Leto dnij po sklenjenem zakonu umre mu oče in od sih dob mu je prihajalo zakonsko breme od dné do dné težje. Še manj ga je veselilo, ko mu je kmalu na to podarila ženka nežnega sinka, in mrmral je takrat nekaj v brado, da se mu ni porodil sin ob pravem času. Sinu bilo je ime Lucijan; to ime mu je izbrala mati, kateri je bil edina luč, edino veselje v temnih dneh nesrečnega zakona. Blaga žena ni mogla najti sreče poleg moža, čudaka in skopuha. Hirala je od dné do dné, propala v nevarno bolezen, a mož čudak ni pustil zdravnika k nji, češ, narava sama, največja moč, je tudi najboljši zdravnik — ona naj pomaga. In pomagala je: rešila je ubogo ženo ter jo položila v hladni grob k večnemu pokoju.

Kako je jokal šestletni Lucijan, ko so mu pokopali mlado mater. Starega pa to ni čisto nič genilo; le še bolj samosvoj je postajal, le še bolj se je zamaknil v svoje študije. Za sina se ni brigal skoro nič, govoril ni skoro nikdar ž njim in če je že kedaj, bil je pač najdaljši pogovor ž njim tedaj, ko se je desetletni deček po dokončanem poduku v ljudski šoli napravljal na pot v mesto, da tam nadaljuje svoje učenje. Tedaj mu je dejal stari: „Sin moj! Prva dolžnost človekova je ta, da si pridobi kolikor mogoče učenosti. Vse drugo potem sledi samo. Ako hočeš biti srečen, glej, da si pridobiš kolikor mogoče učenosti. Na drugo se ne zanašaj!“

In šel je sin in šolal se je v mestu. Bil je kaj bistrega duha in je igraje zdelaval svoje naloge, in če prav mu je stari preskrbel le slabo stanovanje in mu nikoli ni poslal beliča, bil je vender vedno veselega značaja, da, včasih še preveselega, rekel bi skoro, lahkomiselnega. Le kadar si ga spomnil ranjke matere, postal je žalosten. Živo se je spominjal nje, ki ga je tako prisrčno ljubila, ki ga je vedno tako ljubeznivo tolažila, kadarkoli je jokal kot mali deček. Oj kolikokrat se zamisli v zlate, pretekle čase! In čudno mu sili spomin v srcé in zdi se mu, kakor da zopet vidi pred sabo preljubo mamico, in zdi se mu, kakor da mu gladi kot nekdaj z gorko ročico temnorujave kodre!… Oj spomin! Ti ogledalo naše preteklosti.

Ti kriješ v sebi vso sladkost
Ti kriješ v sebi vso bridkost!…

Tako so tekli mlademu dijaku prvi dnovi „zlate“ mladosti. V počitnicah je hodil domov v Zatišje; v gradu bival je le malo, tem raje pa je zahajal k sodnikovim v trg, k rodovini, pri kateri je bil vže za časa svojega ljudskega šolanja vselej prijazno in ljubeznjivo sprejet. Posebno dober prijatelj je bil s sodnikovima najmlajšima, z Zorkom in z Zoráno; Zorko je bil v njegovi starosti, Zorana pa kake dve leti mlajša. In ti trije bili so vedno sktipaj, preletali in prerili so vse „Zatišje“ ter si izmišljali vsakovrstne igre, pri katerih je često sodelovala vsa mladež iz trga in okolice. Kmalu so bili Indijanci, kmalu roparji in rokovnjači, drugikrat zopet vojaki ali pa vitezi. Tedaj je mislil včasih Lucijan, da je zopet srečen! In kaj bi ne bil srečen, ko je po hudem boju „s hrabro četo“ srečno premagal „sovražnike rodu srdite“ in je zdaj zmagonosno korakal proti staremu gradu, kaj bi ne bil srečen, ko je osvobodil Zorano iz rok krvoločnih Indijancev ali pa kot hrabri vitez rešil njo — zakleto kraljičino! Pa tudi to je minilo.

Tudi Lucijan se je izpremenil. Bolj ko se je šolal, čim višje je priplezal po strmi stezi učenosti, čim bolj se je učil spoznavati svet in življenja milobe in gnjusobe, tem bolj ga je minila otroška brezskrbnost in često je klaverno in otožno posedal po cele ure v samoti ter se zamislil v žalostne razmere na očetovem domu. Zadnja leta tudi ni več prišel domov na počitnice, ampak rajši je prevzel službo domačega učitelja pri bogati rodovini v mestu, pri kateri je bil z vsem potrebnim zdatno preskrbljen. Po dokončanih študijah šel je v rezidenco na vseučilišče; postal je medicinec. Toda čarobni blesk in bujno velikomestno življenje v stolici naše države vplivalo je kaj slabo na njegovo bolehno dušo in le še bolj mu je pospeševalo in množilo temnogledne nazore, in kar je bilo najhuje, naudalo ga je z nekako lahkomiselnostjo in brezbrižnostjo, ki je posebno nevarna mlademu, neizkušenemu človeku. Malo ga je zanimalo učenje. Zagazil je…

Gledišče, zabavni večeri in vsakovrstne veselice vabile so ga od vseh stranij, on pa ni brzdal svojih strastij, postal je — lahkoživec in zapravljivec! Zapravljivec brez denarja? Da! S početka imel je še precej prisluženih novcev, pozneje pa, ko so mu ti vedno bolj pohajali, v tem, ko so vedno bolj rasle in vedno bolj plamtele njegove strasti, zagazil je v dolgove in to vedno bolj in bolj, zanašujoč se lahkomiselno na to, da itak podeduje po smrti očetovi vse imetje in — potem pač lahko poplača vse dolgove.

Tako je bilo stanje sina-dijaka v stolnem mestu, ko je v domovini tako nenadoma umrl njegov oče. In stari je umrl, ne da bi slutil, v kako žalostnih razmerah živi sin v daljni tujini, in mladi pač ni slutil, da mu je tako nenadno umrl oče v daljni domovini.

III.

Čeprav ni Lucijan nikdar posebno ljubil svojega očeta, vender bi bilo globoko presunilo ubozega sina, ko bi videl sicer tako samotno sobo očetovo danes razsvetljeno in polno ljudij in sredi razsvetljene sobe njega samega z bledim licem in zatisnjenimi očmi spavati na mrtvaškem odru. Toda bival je v daljni tujini in le tuji ljudje so hodili po Zališkem gradu. Prišlo pa jih je veliko kropit; največ seveda iz radovednosti, kakšen je pač od znotraj ta starodavni grad, o katerem so tolikokrat čuli razne povesti in bajke. Po stari šegi našega ljudstva se je zbrala na večer precejšna gruča možakov starejših in mlajših pri mrliču, da stražijo mrtvo truplo brata zemljana, ki se je v življenju sicer močno razlikoval od njih, katerega pa je zdaj uklonila bridka smrt, ki nas pojednačt vse brez izjeme.

Da pri ti gruči ni manjkalo Groge Štempiharja, in da je imel danes on glavno besedo, temu se pač nihče ne bo čudil. Bil je junak današnjega večera. To je tudi sam dobro vedel in radost in samozavest, ki je občutil v globočini Štempiharskega svojega srca, slikala se je kaj živo na njegovem dolgem, rudečem obrazu, iz katerega ste dve drobni očesci pol lisičje, pol budalostno zijali v beli svet. Razkladal je na dolgo in široko razne pojedinosti iz življenja umrlega starca, povdarjal njegovo skopuštvo in zvezo s hudičem, največkrat pa je moral danes ponavljati to, kako da je bil prišel danes dopoludne v grad in ga našel mrtvega na tleh. Ravno je bil dokončal to povest, ko ga dregne novo prišli sosed Martinek in pravi:

„I no, sosed Groga, meni še nisi povedal, kaj se ti je pripetilo danes; torej ti si ga našel, povej vender, kje, kedaj, kako?“

„To pa to“ jezi se dolgin Štempihar, „vsacemu posebej, kaj ne? — prej bi bil poslušal, radovednost ti Martinčasta! Bog te je dal! — Hrošča sem mu prinesel, hrošča, pa tacega, da bi ga plačal oni profesor iz mesta, no, saj ga poznate, — oni, ki pride včasih v ta kraj cvetice nabirat, oni bi ga s cekinom plačal, s cekinom pravim, tacega hrošča sem prinesel starcu v grad. Vstopim v prvo sobo in na tleh ga vidim ležati z obrazom k tlom obrnjenim. Skočim tje, potresem ga, prvič, drugič — ne gane se, potipljem srcé… zadosti sem vedel! „Ta je pač tam, „kjer ni kebrov“ mislim si, hitro letim v trg k gospodu župniku, k gospodu sodniku, da pripravijo in ukrenejo, kar je treba in da hitro naznanijo sinu, ki —“

„Kam si pa hrošča dal?“ pristriže ga Martinek in gleda svetlo, kakor bi sedel pred vrečo cekinov.

„I, kam neki, izpustil sem živalico, naj živi revše,“ zavrne ga oni.

„Kaj ga nisi hotel prodati za cekin onemu… kako si že rekel?“ drzne se ponižno opomniti Martinek.

„Ka-a-aj? Prodati? Za cekin? Da bi oni cvrl in kuhal ubogo živalico? To pa, to! Kaj je meni za cekin?“ Izpusti živalico Štempihar, dobro delo boš imel pred Gospodom,“ dejal sem samemu sebi in izpustil sem jo in dobro delo je več vredno kot pet košev vražjih cekinov!“

„Groga se pa vselej izreže,“ grohočejo se možaki na okrog in živahno odobravajo nepresežni humor svojega junaka.

„Pove naj, kako je stari hudiča izganjal“ čuje se zdajci več glasov in v spodbujo, da bi povedal, drezajo ga od vseh stranij.

Groga uvidi takoj važnost položaja in vzravna se ponosno, kakor petelin na gnoju, predno zapoje svoj „kikeriki,“ prične slovesno:

„To pa, to, fantje in možaki! Kar je res, je pa res! In če stokrat pravi oni učitelj, da ni preganjal hudiča, ampak da je le poskušal „jeletriko,“ ali kakšno zver že, jaz pa mu ne verjamem, nikdar in nikoli mu ne verjamem, ker sem na lastne oči videl, kako ga je izganjal.

Bilo je necega večera. Polna luna je sijala in jaz sem počasi korakal proti gradu, v roki sem pa nesel žabo, da jo oddam starcu, kakor mi je bil naročil. Vstopim v sobo, dam mu žabo, potem se pa hitro izmuzam skozi vrata. Pa motite se, če mislite, da sem šel domov, ni šel domov Štempiharjev Groga, ne, ampak pred vrati je stal in mislil si je: „tu bodeš stal in gledal skozi ključavnico, kaj pač počne stari copernik.“ Gledam in gledam in kar strah me je bilo, kako se je sukal čudni dedec v luninem svitu. Najedenkrat razreže žabo na štiri kose, potem pa začne goniti in sukati neko čudno kolo, da je kar vršalo in iz kolesa so švigale iskre in razrezana žaba je začela skakati po mizi. Mene pa je preletavala kurja polt, v levici sem tiščal molek, z desnico pa sem se neprestano križal.

„Vidiš Groga,“ mislim si, „nisi se zmotil, v žabi je hudič, starec ga pa izganja. To pa, to! Od kodi drugače iskre, žive, peklenske iskre? pa mrtva žaba, kako more mrtva žaba skakati, ne da bi bil v nji hudobec?!“ Takrat pa najedenkrat poči, kakor bi vstrelil iz pištole in velika iskra se zasveti — meni pa upade pogum in kar hitro sem jo hotel popihati, pa komaj se zabrnem, čutim, da me od zadaj nekaj vleče za kamižolo. Poskočim in se iztrgam — zataknil sem se ob ključavnico — v skoku pa prebrnem neko mizico, ki je stala pred vrati, da se z groznim ropotom zvrne na tla. In glej! takrat vidim švigniti mimo mene velicega mačka, v jezi ga brcnem z nogo, on pa se phhh zakadi v mene in zdajci sem videl, kako mu je ogenj švigal iz gobca. „Zdaj pa le teci, Groga,“ mislil sem si, in tekel sem, kar le morem teči in prej nisem obstal, predno se nisem zavalil doma na steljo v kotu. To pa to, možaki in fantje, kar sem videl, sem pa videl. V žabi je bil zlodej in stari ga je izgnal in zlodej je bežal v podobi tistega mačka!“

Tako je pravil Štempiharjev Groga do pozne noči. Zunaj pa je bilo temno kakor v rogu in goste megle so se podile po širnem nebu. Po Zatišju pa je vladal mrtvaški mir; le včasih so se vitke jelke in sloki mecesni žalostno stresnih in pripognili zelene vrhove in bujno so šepetali mej sabo o smrti starega grajščaka, ki je tolikokrat tiho iu zamišljeno korakal tod po samotnih gozdičih.

IV.

Dan pozneje vila se je črna vrsta proti pokopališču. Spremljala je starega Zatišnika na zadnji poti. Prvi za krsto je korakal njegov sin Lucijan, ki je bil nemudoma prišel iz rezidence. Bil je krepak in cvetoč mladenič visoke rasti, bolj bledega, pa idealno ustvarjenega obraza, črnoôk in črnolas. Čeprav ni vsled napačne vzgoje in žalostnih razmer na očetovem domu tako iskreno ljubil očeta, kakor ga ljubijo drugi, srečnejši sinovi, ljubil ga je vender kot svojega očeta in močno ga je bila prestrašila nepričakovana vest iz domovine, da mu je nenadoma umrl: vse je bil popustil in se napotil domov. In čeprav danes, ko stopa za črno krsto, ni videti nobene solze na gladkem lici čilega mladeniča, vender nikdo iz množice ne sluti, kako zelo mu stiska bridka žalost čuteče srcé.

Nebroj otožnih mislij teži ubozemu mladeniču trudno glavo. Tu v rakvi mu leži mrtvi oče, on, kateri se je tako malo brigal zanj v življenju, on, s katerim v zadnjih letih sploh ni več občeval. In vender je to njegov oče! Oj grdo skopuštvo, nesrečni greh očetov, ki je spravil ubogo mater v prerani grob, nesrečni greh, ki je pahnil sina s prave poti! Oj, da bi bile druge razmere vladale na očetovem domu, pač nikdar bi ne bil on postal to, kar je sedaj: zapravljivec, zakopan v neštete dolgove! Tisoče je že dolžan! Toda saj bode očetovo premoženje, katero itak sedaj podeduje, pač zadostovalo, da vse poplača? Saj je vedno čul, daje imel ranjki oče veliko premoženje in ravno na to se je vedno zanašal in si lahkomiselno nakopaval dolgove. Pa bodi si že kakorkoli, na vsak način mora to stvar koliko hitro mogoče vravnati; takoj po pogrebu hoče k staremu znancu sodniku, kateri mu v ti zadevi gotovo zdatno in prijateljsko pomaga.

Take in jednake misli so polnile mlademu Lucijanu glavo in tako globoko se je zamislil, da ni čul ne molitev duhovnikovih, ne ropotanja prstenih gruč, ki so votlo bobnele na očetovo rakev. Nemo in zamišljeno je zrl pred se in ni opazil, da je pogreb že pri kraju in da se ljudstvo že vrača s pokopališča.

Tako v misli utopljenega predrami ga prijazen, znan glas, in ko povzdigne glavo, vidi pred sabo starega prijatelja gospoda sodnika in njegovo hčerko Zorano. Pomilovaje mu stisne prijazni mož roko ter pravi s sočutnim glasom:

„V srce me boli, gospod Lucijan, da vam je usoda od nekdaj tako nemila, toda upajmo, da bode odslej bolje; bogata dedščina vas čaka in prijetno brezskrbno življenje. Včeraj smo uradno preiskali očetovo zapuščino in našli smo vrednostne papirje in srebrnine in zlatnine v obilici — s kratka, lepo premoženje. Našli pa smo tudi zapečateno skrinjico z napisom „mojemu sinu Lucijanu“, katero odpreti imate samo vi pravico. Zatorej vas povabim, da idete sedaj z mano na moj dom, da vam izročim omenjeno skrinjico. V nji je seveda gotovo kaka listina, v kateri vam prepiše ranjki oče vse svoje premoženje. Kakor vidite, je ta stvar le formalnost, toda spolnujoč postavo in držeč se pravice, tudi formalnosti in malenkosti ne smemo prezreti.“

Lucijanu se je vidno razbistrilo lice. Brez ugovora je stopal s svojima znancema proti sodnikovemu stanovanju in vsi trije so se živahno pomenkovali o tem in onem — kako bode pač zdaj vse drugače na Zatišju, kako bodo zopet obnovili mej sabo staro prijateljstvo in o Zorku, ki je sedaj že uradnik v mestu in jih v kratkem obišče, in še mnogo druzega in podobnega.

Tako so dospeli kmalu vsi trije do sodnikovega stanovanja.

Mej potjo pa je opazil mladi Lucijan, da mu je postalo mnogo lažje pri srcu. Poleg tega pa še dvoje: prvič, da je stari sodnik še vedno oni veseli, dobrohotni prijatelj, kakor nekdaj, drugič pa, da je Zorana postala kaj lična in ljubeznjiva gospodična. Kako vljudno je govorila, kako prijazno ga je pogledovala! In često, ko sta se strinjala njiju pogleda, zdelo se mu je, da mu bije srce nekoliko hitreje kot navadno.

Kmalu pridejo do sodnikovega stanovanja. Sodnik je segel ravno v omaro in zdajci postavi na mizo majhno, zapečateno skrinjico.

Lucijan hlastno seže po ?ji.<smal>[nečitljivo] S tresočo roko razdrobi pečale in jo odpre. Notri je več starih papirjev, na vrhu teh papirjev pa leži bel listek. Skoro nehoté mu seže roka po njem. Na njegovem kakor na sodnikovem obrazu se čita zanimanje in radovednost. Lucijau bere:

„Sin moj! Ne čudi se, da sem zapustil svoje imetje muzeju, kajti učenosti mora človek žrtvovati vse, kar ima. Ti si preskrbljen, tebi bi morda denar več škodoval kot koristil. Torej se ne čudi in ne huduj se volji tvojega očeta

Avrelija Korvina.“

Zadnje besede je bral skoro brezglasno. Zdelo se mu je, da mu zastaja sapa in kri. Bled je bil kakor stena in za mizo se je prijel, da se ni zgrudil na tla.

Sodnik je stal v prvem trenotku nem in trd poleg mize, kakor okamenel. Potem pa se zgane, kakor da bi ga kaj pičilo in vpraša s hripavim glasom: „Za Boga svetega, Lucijan, kaj je mislil vaš oče?… Toda kaj hočemo, ne žalostite se, oglejmo si druge papirje.“

Lucijan nemo prikima.

In razbrskala in razmetala sta ostale listine, pa našla nista druzega, kakor oporoko, da pripada vse premoženje in sploh vse imetje rajnega Avrelija Korvina mestnemu muzeju. Lucijanu je bilo kakor v hudih sanjah. Šumelo in hrumelo mu je v glavi in tema se mu je delala pred očmi. Torej tako so se spolnile njegove nade? — Oj bridka prevara!

Zaman je skušal sodnik utolažiti nesrečnega mladeniča; zaman mu je pravil, da navzlic očetovi oporoki lahko dobi sodnijskim potom nekako odškodnino, in ko bi je prav ne dobil, da tudi brez teh denarjev srečno in zadovoljno živi — saj sreča ne tiči v bogastvu, — — mladenič je le srpo zrl predse, včasih se je pa zasmijal kakor blazno.

Pomilovaje ga je gledal sodnik. Naposled mu pravi: „Dragi prijatelj! Vidim, da ste v hudem položaju. Zatorej vas prijateljsko povabim, da ostanete tu pri nas, dokler se vam ne zacelijo dušne rane. Storimo vse, da vas razvedrimo in da vam zopet pomoremo do sreče in zadovoljnosti.“

„Oh, dragi gospod sodnik! Stotera hvala za vašo blago ponudbo. Toda žal. Še danes moram odpotovati, še danes nazaj v mesto, proč iz tega nesrečnega kraja…“

„Danes? Ostanite vendar do ju…“

„Nemogoče! Glejte, večeri se že in danes po noči odidem. Torej še jedenkrat tisočera hvala za vse, gospod sodnik, zdravstvujte, nemudoma moram oditi!“

„Takoj? Tako hitro? Kam vendar?“

„Brez odloga! Imam opravkov, silnih opravkov.“

„Bog vas spremljaj in vas varuj vsega hudega,“ pravi stari gospod in skrbno in nemirno gleda za mladeničem, ki se je hitro izgubil v večernem mraku.

V.

Izza gozdnatih holmov se radovedno vzdiguje široko lice bledega ščipa. In to lice gleda in gleda doli na prijazno ravan in pošilja svoje žarke tje v beli trg in jih pošilja v staro Zatišje.

Pa kaj je vender opazil bledi radovednež? — Opazil je starega svojega prijatelja Štempihčeta! Da, ta junak korakal je neokretno in nerodno po zapuščeni poti proti „Zatišju“ in v jednomer je čeljustal in blebetaril predse. Ta Groga je bil čudna stvar. Imel ni nikoli pametnega posla. Lovil je polhe, miši in mačke in drl jih je in prodajal kože in dlako. Imel pa ni ničesar, ker je hitro vse zapil… bil je reven, reven kakor cerkvena miš, — pravcati siromak.

Zdajci se vspne suhi dolgin, da je bil videti dolg kakor fižolova preklja in s hreščečim glasom zapoje:

„Mačke drv, polhe cvrv,
Miš’ loviv, žganje piv,
Zmirom kak’ sold dobil,
Dokler bom živ! —

„Ha, ha, ha! Ta pa ni narodna, ta to je pa Groga naredil! Groga ne zna le polhov dreti, Groga zna tudi pesni peti! To pa, to! Groga ni, kar si bodi. In poštenjak sem od nog do glave. Kar pridobim, pošteno vlovim. Danes pa grem v zatiški vrt polhom nastavit; vem, da jih je dosti na jablanah. Stari Zatišnik je že odromal v krtovo deželo in kedo mi bo branil? Sicer je zdaj njegov sin tukaj, pa kaj meni mar njegov sin? V zobe mu povem, da ga to čisto nič ne briga, če jaz lovim polhe na njegovem vrtu. Saj zato je Bog ustvaril polhe, da jih lovijo pošteni ljudje! To pa, to!“

Tako je besedaril Groga in kmalu je bil na Zatiškem vrtu. Urno je splezal na visoko jablan in pričel nastavljati pasti.

Mej tem pa je korakal po isti poti, kakor prej Štempiharjev Groga, naš mladi, nesrečni prijatelj Lucijan. Kaj ga je pač prignalo v ta kraj, v katerem se mu je rodilo toliko gorje?

Videti je bil silno razburjen. Blazno so se mu blestele oči in obupen nasmeh zaigral mu je včasih krog bledih ustnic. Včasih se je tudi glasno zasmejal ali pa je obstal in mrmral nerazumljive besede. Le tu pa tam si razločil pretrgane stavke: — — Nesrečnega očeta nesrečni sin! — — O moja mati! — — O kako bi bilo vse drugače. — — Vsi srečni, jaz srečen, tako pa vničen, zgubljen!“

Zdajci se divje zakrohota! „Ha, ha, ha… Ti tukaj? Oče? Tako bled? Kaj drgetaš in se treseš, kaj sučeš krvave oči in kažeš s koščenim prstom v črno knjigo, ki mi jo moliš v roko? Ha, ha, že vidim, hu-u-u! s krvjo je zapisano notri „očetov greh! „Proč skopuh, proč pošast, — proč!“ … in divje maha po zraku. Najedenkrat pa se nasmehne sladko in ljubeznjivo: „O Zorana, kaj hočeš?… vse je izgubljeno! Kaj mi pomaga tvoj mili pogled, ki ne more vtolažiti viharnega srca!“ — Zblaznel je.

Dospel je pred Zatiški grad. Naravnost hiti skozi glavni uhod po stopnicah v prvo nadstropje. Ali ima še ključe pri sebi? Da! Hitro odklene vrata in vstopi v prvo sobo. Tu popade nabasan samokres, ki je visel ob steni poleg druzega orodja in z orožjem v roki koraka mrmraje in smeje se po sobi.

Štempiharjev Groga opazil je bil na svojem drevesu, da nekdo prihaja. Kar je mogel, napenjal je bil drobne oči in spoznal mladega Zatišnika. — Videl je bil, kako je mladi hitel v poslopje. Silna radovednost se ga polasti in tiho se splazi z visocega drevesa.

„Kaj neki žene mladiča v rojstno gnjezdo? Pa zdaj po noči!“ tako si misli in se splazi k poslopju. „Aha! Morda pa ima podobue muhe, kakor njegov stari? Kaj, ko bi tudi mladi hudiča izganjal? To pa, to! Saj jabolko ne pade daleč od drevesa! In kedaj se je še zmotil Štempiharjev Groga? Ali se še spominjaš onega večera, Stempihče, onega večera, ko je copral oni starec. — Bog mu greh odpusti! In kako je počilo, kakor bi pištolo sprožil. In tisti maček — živ hudobec je bil, to pa, to!“

Groga se tiho splazi po stopnicah. Še par stopinj — in gori je. Posluša in posluša. Vse tiho. Najedenkrat pa poči gori v sobi tako silno, da se dolgin Štempihar strahu skoro zvrne po stopnicah. Votlo zatuli presilnega strahu. Še sliši, kako se v sobi nekaj prevrne, — potem pa teče, kar le more in beži naravnost v trg povedat, kaj je videl in slišal — — —.

Kmalu nato so prišli sodnikovi iz trga v grad, gledat kaj je resnice na Štempiharjevem govoričenju. — Našli so nesrečnega Lucijana slonečega na stolu; pred njim na tleh je ležala prestreljena in raztrgana podoba njegovega očeta, ki je poprej visela na steni.

„Ha“, zakriči Lucijan, ko vidi ljudi pred seboj, „ali ga vidite morilca moje sreče? Uničil sem ga, nič reč mi ne more škodovati“. In zopet poskoči in tepta podobo z nogami.

Sodnik pokliče par krepkih mož, ki primejo besnečega Lucijana. Kmalu nato oddrdra z njim voz v bolnico glavnega mesta.

* * *

Lucijan je nekaj mesecev bival v bolnici na opazovališču. Polagoma se mu je duh zopet razjasnil; zapustil je bolnico in odšel zopet na vseučilišče. A učil se ni več. V njem ni bilo več potrebnih življenjskih sil. Hiral je in hiral in nedavno so naznanili listi mej vrsto umrlih v glavni bolnici tudi ime nesrečnega Lucijana, ki je v najlepših letih zapuščen umrl kot nesrečna žrtva očetovega greha in napačne vzgoje.