Skozi Engadin

Skozi Engadin Janko Mlakar

Izdano:	Planinski vestnik, januarja 1908, letnik 14, št. 1, str. 5-7 Planinski vestnik, februarja 1908, letnik 14, št. 2, str. 21-27 Planinski vestnik, marca 1908, letnik 14, št. 3, str. 33-36
Viri:	dLib 1 , dLib 2 , dLib 3
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Št. 1

Ako bereš izključno le popise vratolomnih tur, potem kar preskoči teh par strani; kajti v njih boš zastonj iskal plezanja po navpičnih stenah, na katerih preži smrtna nevarnost od vseh strani, trudapolnega lazenja po zasneženih žlebovih, mučnega plazenja po gladkih ploščah in kar je še drugih takih planinskih prijetnosti. Ako te pa veseli, voziti se po raznih železnicah, poslušati čebljanje raznovrstnih potnikov, gledati v temna jezera, hoditi po zelenih dolinah ob šumečih rekah, za izpremeno skočiti na ta ali oni grič ter se ohladiti na tem ali onem ledniku, potem najdeš tudi v tem spisu eno ali drugo stvar, ki te ne bo ravno preveč dolgočasila.

1. Praznaun.

Odpeljal sem se skozi luknjo na Koroško ob najugodnejšem vremenu. Tlakomer je bil jako nizek. Imel sem torej lahko trdno upanje, da se gotovo dvigne. Ko smo drdrali mimo lepega Blaškega jezera, je deževalo, da je kar od tal odletavalo. V Beljaku sem bil pa sprejet z bliskom in gromom. Tako je vse kazalo na lepo vreme, kajti neovržna resnica je, da mora za dežjem priti solnce.

S kolodvora sem krenil samo toliko v mesto, da sem poskusil, je li nahrbtnik res nepremočljiv; potem sem se pa odpeljal proti Tirolam. Ulegel sem se na klop in tako sladko zaspal, da sem se prebudil čvrst in zdrav šele na postaji Franzensfeste. Urno sem se preselil v vlak, ki je prirohnel iz Ale, in potem pridno nadaljeval svoje mirno delovanje notri do Inomosta. Tako sem še dosti srečno prestal dolgo vožnjo od Beljaka do tirolske prestolnice. Tu je bila na kolodvoru velikanska gneča. Prerivali so se pa skoraj sami hribolazci v vseh mogočih opravah. Tedaj se spomnim, da je bil prejšnji dan občni zbor Nemškega in Avstrijskega planinskega društva.

Ker sem imel eno uro časa in je ravno prav prijetno deževalo, sem šel malo pogledat, kako so okrasili mesto za to slavnost. Zastav, zlasti frankfurčank je bilo obilo, ker je v Inomostu veliko hotelov in gostilen. Iz zasebnih hiš je pa le tuintam visela kaka izprana cunja. Najbolj so se zavili v raznobarvne krpe prodajalci potrebščin za hribolazce. Kakor se vidi, so se tisti, ki so se nadejali kakega dobička, zelo potrudili, da so nemške planince sprejeli slovesno, pa tudi do dobrega oželi. Ožema je bila jáko potrebna, kajti dež je vso slavnost prav izdatno namočil.

Sedaj po končanem občnem zboru je hitelo vse praktično izvrševat, o čemer so se teoretično pomenili. V arlberški vlak so se tako hiteli natepavat, da sem si komaj priboril skromen kotiček ob oknu. Nasproti mene je sedelo troje hribolazcev iz »rajha«, navdušili so se pa za gore menda šele na občnem zboru, kajti imeli so popolnoma novo opravo. Cepine, dereze, nahrbtnike in trideset metrov dolgo manilovo vrv, vse to so si nakupili v lnomostu po občnem zboru. Bili so prepričani, da se jim bodo vse gore podale. Edino vreme jih je jako skrbelo. Venomer so gledali skozi okno v nizke oblake, iz katerih je mirno rosilo, in se kislo držalo. Ako se je pa tuintam za izpremembo ulila kaka ploha, so kar obupavali.

Meni so se jako smilili, zato sem jih začel tolažiti z upanjem, da se gotovo zvedri, ker gredo oblaki po severu. »In če bi se tudi ne«, sem jih prepričaval, »nimajo ti oblaki prav nič pomena, ker vise prenizko. Ako pridete 1500 m visoko, ste že nad njimi in nad vami se razpenja jasno nebo. Iz teh megel se hitro rešite; saj vidite, da se plazijo kar po tleh«.

»Res je, plazijo se po tleh«, mi pritrdi eden izmed njih, ostali so mi pa prikimali. Vsa četvorica je bila prepričana, da bodo spravili oblake pod noge, če se ne porazgube.

Ker so pa videli moj osmojeni obraz in zdelani cepin, so me smatrali takoj za izvedenega hribolazca in me vprašali za svet. No, jaz jim ga nisem ukratil.

»Naredili ste gotovo že več tur?« me povprašujejo.

»Nekoliko že«, jim odvrnem skromno, »pa ne veliko. Bil sem na Golovcu, Rožniku, Francoskih okopih, Šmarni gori, Joštu, Kureščku, Šišenskem vrhu in na nekaterih drugih, ki se pa ne morejo več šteti med visoke ture«.

»Kje so pa ti vrhovi?«

»V Julskih Alpah.«

»Aha, to je tam blizu Dolomitov,« začne eden razlagati.

»Seveda,« mu pritrdim, »med Dolomiti in Karpati.«

»So li ture, ki ste jih tam naredili, ledniške ali plezalne?«

»To je pa odvisno od vremenskih razmer. Ako zapade sneg ob hudi zimi nenavadno na debelo, je treba skoraj od vznožja do vrha čez snežišča. Sicer je glavno delo pri teh turah plezanje, ki je pa tuintam precej naporno, zlasti navzdol.«

»Ste li hodili z vodnikom ?«

»Ne, vedno brez vodnika; navadno popolnoma sam, malokdaj v družbi.«

»Brez vodnika je pa vendarle prenevarno, posebno če ste sami.«

»No, ravno take sile ni, saj se človek lahko ponesreči tudi na gladki cesti. Previdni morate biti in se ne lotiti stvari, kateri niste kos, pa je.«

»Kaj vam nisem pravil, da se lahko hodi tudi brez vodnika?!« vzklikne nato majhen, golobrad fantič. »Veste«, se obrne nato k meni, »mi nameravamo čez lednik Hochjoch v Vintschgau, in moji tovariši hočejo vsekakor najeti vodnika. Samo jaz ugovarjam. Kajne, vi nam tudi svetujete, da naj gremo brez vodnika? Morda ste tudi vi že napravili to turo?«

»Ravno po tej poti nisem šel«, mu odvrnem, »ker sem si poiskal bližnjico čez Weisskugel. Poznam pa dobro ves ta kraj. Lednik ni posebno nevaren in prav lahko pogrešate vodnika.«

»Vrv bomo pa gotovo potrebovali ?« me vpraša skrbno fantič, najpodjetnejši izmed njih. Videlo se mu je na obrazu, da mu je na rabi vrvi veliko ležeče. Zato sem mu odgovoril:

»Gotovo, vrv se rabi na vsakem ledniku. Najvarnejše je, če se navežete takoj nad Ventom. Tudi ne bo škodovalo, ako si takoj navežete dereze; bodete saj nekoliko varovali podplate.«

Popisal sem jim še natanko vso pot, dal razne nasvete glede rabe cepina in vrvi, in tako smo se kar naenkrat pripeljali na postajo Oetztal. Tu smo se prav čedno poslovili. Postali smo taki prijatelji, da je prav malo manjkalo, da se nismo objeli.

Moram se pa pač pohvaliti, da sem jim dal prav dobre svete. Ako so se po njih držali, so gotovo prišli s celo kožo v Vintschgau. Vsaj jaz mislim, da jim gotovo ni škodovalo, ako so šli po lepi, tri ure dolgi stezi od Venta do Hochjocha na vrvi in z derezami. Na ledniku so potem lahko z mirnim srcem spravili vrv in dereze; kajti Hochjoch je raven kakor miza in za razpoko lahko obljubiš milijon, posebno če ga nimaš.

V Wiesbergu sem tudi jaz zapustil železnico in se napotil po strmi stezi na cesto, ki pelje v Paznaunsko dolino. Ko sem bil prišel na breg deroče Trisanne, sem se ozrl nazaj na most, čez katerega je ravno drdral vlak. Ta viadukt je najimenitnejša stavba na vsej arlberški železnici. Dolg je 125 m in se vzpenja v treh elegantnih lokih 86 m visoko nad zelenimi valovi Trisanne. Sama srednja odprtina ima 120 m svetlobe.

(Dalje prih.)

Št. 2

1. Paznaun.

Ker pa nisem šel na Tirolsko mostov gledat, marveč gore, sem mahnil po cesti navzgor. Kmalu me je ustavilo neko ženišče in je zahtevalo mitnino. Jaz sem ji sicer zatrjeval, da nisem tovorna živina, čeprav sem obložen z nahrbtnikom ; toda vsi moji dokazi niso nič zalegli. Plačati sem moral in šele potem mi je bil vhod v Paznaun odprt.

Dolina je dolga kakih sedem ur. Izprva je jako ozka. Drugega ne vidiš nego dve strmi porasli steni in globoko strugo, po kateri divja Trisanna, kakor bi se ji silno mudilo v Inno. Zdelo se mi je, kakor da bi šel skozi Štenge v Bohinj. Pot je bila pa jako prijetna. Dasi je bilo poldne, se nisem prav nič potil, ker oblaki niso pustili solncu do mene. Tu in tam so mu sicer odprli malo okence, da je pokukalo skozi, toda komaj so se njegovi žarki razlili po zelenih planinah in pobožali šepetajoče smrekove gozde, že je priplavala nagajiva megla in zagrnila okno.

Pri vasi See se dolina nekoliko razširi, vkljub temu ima še vedno jako resen značaj. Nekoliko prijazno lice ji dajejo hiše, ki gledajo s strmega zelenega pobočja na penečo se Trisanno. Za to enoličnost te pa obilo odškoduje pogled na velikane Fervallskega gorovja, ki se ti vedno bolj odpira.

Glavni kraj cele doline je Kappl. Ima 1800 prebivalcev, čeprav vas ni velika, hiše so namreč na nekaterih krajih silno na kupu. Drugod ima pa tudi sosed do soseda po pol ure. Leži pa jako slikovito ob vznožju gore Kreutzjochspitze (2988 m). Lepša, a precej manjša je vas Ischgl, ki leži ob vhodu Fim-berske doline na zelenem griču. Imenitna, tudi večnadstropna poslopja nam kažejo, da je kraj jako obiskovano letovišče. Ime Ischgl je spakedrano iz romanskega Isola (otok). Prvotni prebivalci so bili namreč romanskega pokolenja. To nam dokazujejo neštevilna krajevna imena. Tudi ime Paznaun je romansko. Izvajajo ga namreč iz besede pazzignum (luža). Sedanji prebivalci so seveda polnokrvni nemški Tirolci, jezik njih je pa vendar še vedno pomešan z romanskimi besedami.

Onostran vasi Paznaun, ki je dala ime vsej dolini, se odgrne krasen pogled na osprednje vrhove Silvrette. Posebno lep je vitki Valliila (2815 m) v dnu doline. Vedel sem namreč, da me čaka v njegovem vznožju zasluženi počitek. In res, ko pridem iz majhnega gozdiča, zagledam pred seboj lepo zeleno ravan, sredi katere leži zadnja vas Paznaunske doline, Galtur (1537 m). Nebo se je ujasnilo skoraj popolnoma. Tu in tam so se sicer še podile megle, ovijale se okrog ostrih robov, pritiskale k strmim stenam, iskale zavetja v skalnatih kotlinah, toda nemili sever jih je zgrabil, raztrgal in razpodil na vse strani. Nebo je bilo namah ubrisano kakor zrcalo. Na obronkih je še ležal zlati trak, katerega je pustilo solnce, ki je že zatonilo. V visokih linah vitkega stolpa se je oglasil večerni zvon. Njegov glas se je polahko zibal čez vas na prostrano ravan, dvigal se vedno više in više, splaval na zelene planine in izginil na belih snežiščih. Pobožno sem poslušal te glasove in sladek mir mi je legel na dušo. Prijatelji moji, ki vzdihujete po miru in pripovedujete ljudem v debelih knjigah, kako ga iščete, pridite semkaj v borno gorsko vasico, tu ga najdete gotovo! V veseli družbi, na šumnih veselicah ga pa iščete zastonj. Zadnji zvoki trepetajočega brona so odpluli in mrak je prihitel na lahkih krilih, objel mirno vasico, poljubil mehke livade ter jih zazibal v sladek sen ...

2. Silvretta.

Drugo jutro sem zapustil Galtür že ob treh ter se napotil proti Wiesbadenski koči. Ker sem bral, da je steza zaznamovana, sem prižgal luč, da bi ne zgrešil znamenj. Mesec je namreč že zašel in bilo je precej temno, dasi je bilo nebo kar posuto z zvezdami. Toda znamenj, vkljub dobri svetilnici, nisem videl. Pot je namreč zaznamovana jako slabo. Komaj vsakih tisoč korakov je kaka umazana lisa, in še ta je taka, da ne veš, je li to znamenje ali le take vrste kamen. Želel sem si na to pot tiste naše planince, ki jim niso znamenja nikdar dovolj gosta in bi najraje imeli vso stezo vso rdeče pobarvano. Pot mi pa ni delala sivih las. Otipal sem kol, na katerem je menda napis: »Zu Wiesbadener Hütte« — pri luči nisem dobro videl, jaz sem le ta napis pričakoval in ga zato tudi našel, zaradi mene je tudi prav lahko napisano kaj drugega. Zaiti pa sploh nisem mogel, ker sem dotični zemljevid prav dobro predelal. Držati sem se moral le Trisanne in pri malem selišču Virlu, kakih dvajset minut nad vasjo, zaviti na levo v Malo Vermuntsko dolino. To pač ni bilo prav nič umetno. Sicer sem se v temi enkrat spotaknil ter se že valil po strmem bregu proti Trisanni, in v Virlu zašel s pota skoraj v svinjak, toda druge posebne nesreče ni bilo. Ko sem pa prišel malo više v dolino in se je tudi začelo svetlikati, sem se prav lahko obdržal na stezi. Kmalu je mrak izginil in solnce je nastopilo svojo vlado. Iz teme so stopili začrneli velikani Silvrette, ki stražijo vhod do njenih lednikov.

Pot se vije v dnu doline čez zelene planine skoraj popolnoma po ravnem. Seveda včasi je že treba malo navkreber, posebno kadar pretrga pot kak plaz, ki je zdrknil spomladi s strmega pobočja. Ker so posuti s prstjo in kamenjem, so podobni majhnim, umetno nasutim gričem. Večje skale pa odlagajo v potok Vermunt. Zato se voda na več mestih ustavlja in dela mična, še precej velika jezerca. Nekatera, kakor n. pr. Veliko Vermuntsko jezero, nikdar ne odteko.

Bilo je že svetlo krasno jutro, ko sem prišel čez Veliko Vermuntsko planino na Bielsko višino (2021 m). Tu se mi je odprl krasen pogled na razpokane lednike Silvrettahorna (3253 m), Velikega Litznerja (3111 m), Velikega in Malega Seehorna (3116 m). Ta višina je tudi važno razhodišče na razne strani. Na desni se odpira zelena Velika Vermuntska dolina, ki jo pretaka potok JII. Na levi se dviguje Hohes Rad (2912 m), na katerega te pripelje lepa nadelana steza v dobrih dveh urah. Ravno pred teboj se pa razprostira precej široka dolina Ochsental, notri do lednikov. Ako se pa držiš popolnoma proti jugu, prideš po dolini Klostertal in čez prelaz (2790 m) istega imena v Švico. Toda ta prehod je prenavaden. Jaz sem si izbral Vermuntov prelaz, ker sem hotel mimogrede skočiti še na Piz Buin.

Obrnil sem se torej v Ochsental. Kmalu zagledam v vznožju Sprednjega Lobskega vrha (2808 m) lepo Madlensko hišo, ki je last Vorarlberške sekcije. Sedaj sem bil prepričan, da je dolina, po kateri sem hodil, res Ochsental, in Wiesbadenske koče tudi nisem mogel več zgrešiti. Treba mi je bilo le iti vedno v nasprotni smeri od Madlenske hiše, in potem mi ni bilo mogoče zaiti. Znamenja namreč že kake pol ure nisem videl nobenega. Jaz bi svetoval Kranjski sekciji, naj gre na Tirolsko pota zaznamenavat in tablice postavljat, ko jih ima toliko preveč, da hoče z njimi naše gore kar obiti, predno jih utopi v rdečem morju minija in firneža.

Ko pridem že precej visoko nad dolino, zavijem na levo in nenadoma ostrmim. Pred menoj je stal Piz Buin v bleščeči, snežnobeli obleki z velikanskim Vermuntskim lednikom v vznožju. Najraje bi se ga bil takoj lotil. Toda po štiriurni hoji se mi je že spodobil kratek počitek. Saj mi Buin ni mogel uiti, in nebo se je smehljalo tako lepo, kakor bi bilo sklenilo, da hoče ostati jasno najmanj mesec dni.

Pospešil sem torej korake, da bi prišel hitreje do koče, katero je postavila Wiesbadenska sekcija tik Vermuntskega lednika. To zavetišče pa gotovo zasluži bolj ime »hiša«, ker je jako prostorno in lepo. Razen skupnega ležišča ima tudi več posebnih sobic z eno in dvema posteljama. Lega ji je silno lepa. Vsi vrhovi med Vermuntskim sedlom in Signalhornom (3246 m) se vrste v svojih ledenih oklepih pred njo. Pripravna je tudi za daljše bivanje. Izprehodov, težjih in lažjih tur, se v najbližji okolici ne manjka; zato je pa tudi kaj dobro obiskovana. Tudi njeni gostje so jako prijazni, vsaj mene so že oddaleč pozdravljali.

Par hribolazcev me je prav po domače sprejelo že pred hišo. »Dobro jutro! Kaj ne, sedaj pa gremo nad Piz Buin?« so klicali veselo in mi stiskali roko.

»Seveda«, jim odvrnem, »samo poprej se moram malo okrepčati.«

Sicer sem navajen prijaznih ljudi, toda tak sprejem me je pa vendarle malo presenetil. Med tem, ko sem srebal grahovko, so se novi znanci pripravljali na pot.

Enega so šli šele klicat. Prilezel je v obednico ves zaspan in jako čemernega obraza. Sedel je za mizo ter me molče motril. Čeprav je tudi on nameraval z nami, se mu ni prav nič mudilo. Zato so pa njegovi tovariši tem bolj hiteli obuvat čevlje in skupaj vlačit jestvine in pijačo. Meni se je pa tudi dobro zdelo, da mi ne bo treba samemu laziti. Sicer Piz Buin ali Albuinkopf, kakor ga tudi imenujejo, ni posebno težak vkljub svojim 3327 m. (Prva sta bila na njem Švicar J. Weilenmann in Dunajčan J. Specht. Vodil ju je lovec Fr. Pöll iz Mathona.) Ker je najvišji vrh v Vorarlbergu in ima lep razgled, ga hribolazci precej nadlegujejo.

Ko se je moj vis-à-vis nekoliko zdramil in okrepčal, si podpre obraz s komolci ter me vpraša osorno: »Kolikokrat ste bili pa že na Buinu?«

»Jaz na Buinu,« se začudim, »še nikdar! Danes grem prvikrat in zadjikrat gori.«

»Kako, še nikdar niste bili gori, in vi se nam ponujate za vodnika? Ste li sploh oblastveno potrjen vodnik?«

Sedaj se mi je začelo nekaj svetiti v glavi. Možje so me imeli za vodnika. Ker je pa dedec zelo kričal, so tudi prišli njegovi tovariši k mizi, in predno sem mogel odgovoriti, mi reče eden izmed njih: »Niste li vi vodnik Lovrenc iz Montavona?«

»Jaz že ne! Kako si vendar morete kaj takega zmisliti?«

»Ah, oprostite! Mi smo vas vsi imeli za vodnika. Včeraj smo namreč prenočili v Madlenski hiši in smo sporočili v Parthenen, naj pride danes za nami vodnik Lovrenc, ako bo lepo vreme. Ker ga že celo jutro nestrpno čakamo, smo kar vas smatrali za najetega vodnika.«

Stvar se je torej pojasnila v vsestransko zadovoljnost. Jaz sem jih sicer vabil, naj gredo kar z menoj, toda bili so premalo neumni, da bi se mi zaupali. Še celo mene so hoteli odvrniti od nameravane poti. Pripovedovali so, da je padlo najmanj za čevelj novega snega, ker je snežilo prejšnjo noč in še potem ves dan skoraj do noči. Tudi oskrbnica mi je odsvetovala samemu iti.

»Poskusiti hočem vendarle, če bo šlo,« jim pravim; »če bo le prehudo, pojdem pa naravnost čez Vermuntsko sedlo. Saj sem namenjen pravzaprav v Engadin. Buin sem nameraval takole mimogrede obiskati, če bi se to ravno dalo lahko opraviti«.

Zapustili smo vsi kočo. Moji tovariši niso hoteli več čakati vodnika in so jo udarili na Hohes Rad, jaz sem jo pa mahnil čez Veliki Vermuntski lednik proti stenam Piz Buina. Sneg je bil kaj slab. Ponekod sem se vdiral kar do kolena. Bleščalo se je pa tako, da sem moral takoj natakniti črne naočnike, ker nisem mogel gledati v sneg. Brez njih bi gotovo ne bil prišel nikamor.

Ko preprečkam lednik, začnem gledati, kako bi prišel do sedla med Velikim in Malim Buinom. V Meyerju sem sicer bral, da se prileze nanj po skalnatem grebenu, ki se razteza med Buinovo steno in lednikom. Toda jaz sem videl več takih grebenov. Izmed njih sta se mi zdela samo dva, ki bi bila pripravna za tak posel. Vedel pa nisem, kateri je pravi. Slednjič sem zapazil v svojo veliko zadovoljnost, da sploh ne morem do njih. Lednik je namreč v njih vznožju silno razpokan. Nekatere razpoke so široko zevale, druge so pa bile zamedene. Najbrže se mora na greben od zahodne plati, jaz sem bil pa že na njegovi vzhodni strani. Premišljeval sem nekoliko, če bi mi kazalo razpokline obiti in poskusiti srečo od zahodne strani. Toda ura je bila že blizu devetih, solnce je pripekalo vedno huje in vedel sem tudi dobro, da čez par ur Buin oživi in začne metati s sebe sneg in kamenje. Ognil sem se torej grebenov ter se lotil kar stene, ki veže Veliki Buin z Malim. Da bi laglje plezal, sem pustil nahrbtnik na ledniku. S seboj sem vzel samo cepin in dereze.

Nekaj časa je šlo še precej dobro. Toda kakor hitro sem zapustil lednik in se začel vzpenjati po skalah, je postajala stvar vedno sitnejša. Ker je bilo vse s snegom zamedeno, nisem niti vedel, kaj imam pod nogami. Namah je vse okrog mene oživelo. Kamor sem stopil, sem naredil nemir. Sneg in kamenje, vse se je rušilo pod menoj in se valilo na lednik. Spoznal sem, da sem zagazil na strm, zameden mel. Kmalu nisem mogel več naprej, ker je bil sneg premehak, da bi me držal, plaz pa prestrm. Zato sem krenil na levo, kjer sem videl več velikih skal moleti iz snega. Tu je šlo nekoliko bolje. Sitno je bilo le to, ker sem moral vsako skalo pretipati, če nima morda zavratnega namena, z menoj vred se potakati navzdol. Naposled prilezem na greben in spoznam, da sem naredil precejšnjo neumnost. Kakih dobrih sto metrov pod seboj zagledam sedlo Buinlucke in skoraj ravno tako visoko nad seboj pa vrh Vel. Buina. Toda z mesta, kjer sem stal, je bilo oboje zame popolnoma nepristopno. Drugega mi ni kazalo, kakor nazaj jo pobrati, odkoder sem prišel. Ogledal sem se malo po Švici, potem sem jo pa pocedil navzdol. A sedaj nisem več iskal trdnega skalovja, marveč sem se kar popeljal po strmem plazu navzdol.

Ko pridem nazaj na lednik, oprtam nahrbtnik in jo uderem proti Vermuntskemu prelazu. S to potjo se pa ne morem prav nič pohvaliti; zakaj moral sem prehoditi podolgoma ves lednik, ki sega notri do vrha prelaza, to pa pri novem snegu in ob vročem solncu ni ravno najprijetnejša stvar. No, vsake poti je enkrat konec in tudi te je bilo. Prišel sem na švicarska tla ravno do kosila. Lovil sem torej zadosti dolgo norce okrog Buina. Zato sem si pač zaslužil daljši počitek, zlasti na tako lepem kraju, kakor je Vermuntski prelaz. Leži med Pic Buinom in Pic Monom 2802 m visoko. Jako lepo se vidijo odtod razni vrhovi stranskih panog Silvrettskega pogorja in tudi nekateri snežniki Fervallske skupine gledajo radovedno čez Paznaunsko dolino sem. Na vzhodu sem pa videl zopet nekatere znance Stubajtalskih in Ötztalskih planin. Proti jugu je bilo sicer precej megleno, vendar se je tupatam pojavil iz tega sivega morja kak leden velikan Ortlerske skupine. Krasno je pa nasprotje med bleščečo ravanjo Vermuntskega lednika na tirolski strani in zelenimi planinami doline Tuši na švicarski. Sedel sem na ploščati skali, ki se je kdove odkod privalila na konec lednika, gledal v ta lepi svet in poslušal grmenje plazov, ki so se usipali po žlebovih z Buinovega grebena. Prav vesel sem bil, da sem bil pustil v miru ta neumni Piz; kati ob tako slabih snežnih razmerah laziti po neznanih robovih, je kaj nerodno in za samega človeka tudi malo nevarno.

(Dalje prih.)

Št. 3

3. V Pontresino.

Precej dolgo sem se solnčil na skali, naposled sem se pa moral vendarle posloviti od krasnega počivališča. Obrnil sem hrbet širji domovini in se odpravil v Švico naprej. Čez par strmih snežišč sem se urno pripeljal v Tuoi. Meni je ta dolina zlasti zato ugajala, ker je tako kratka. V dobrih dveh urah jo prehodiš. Sicer je pa tudi v drugem oziru jako prijetna. Človek res ne ve, bi li gledal kristalnočiste valove potočka, ki se vije liki srebrn trak skozi zelene pašnike, ali gorske velikane, ki gledajo od vseh strani v dolino. Da tudi godbe ne manjka, skrbe čede lepo rejene živine, katerih zvonjenje ti prijetno gluši ušesa.

Pot ob bistri vodici je jako lepa in preide kmalu v precej dober kolovoz. Naredili ga pa niso za hribolazce, marveč za živino, ki hodi po njem na pašo. Švicarji so že namreč toliko napredovali, da ne delajo samo za turiste lepih potov, ampak tudi za živino. Priznati moramo tudi, da imajo res lepo govejo živino, vendar je še niso izučili, da bi se razumela na znamenja. Zato tudi pot skozi dolino Tuoi ni zaznamenovana. Ker pa Švicarji menda na nič drugega ne mislijo kakor na živino in turiste, zato ta dvojni vir svojega blagostanja tako zamenjavajo, da ne zaznamenujejo tudi tistih potov, ki so namenjeni za turiste. Morda mislijo, da se turisti ravno tako malo razumejo na znamenja kakor njih živina.

Čez planini Sott in Sura sem prišel v jako lep macesnov gozd. Pot se začne tu viti strmo navzdol, vendar sem še tuintam lahko presekal kak ovinek. Mimo slikovito ležečega mlina sem dospel na lepo cesto, ki drži na levo v precej visoko ležečo vas Ganarda. Jaz sem pa krenil naprej na desno proti dolini.

Prišel sem že v obljudene kraje, kajti celo pot sem srečaval s senom obložene vozove in mnogoštevilni delavci na strmih travnikih so mi pričali, da je Engadin ravno sredi največje košnje. Hodil sem komaj dobre četrt ure od mlina in že sem zagledal pod seboj najkrasnejšo dolino vzhodne Švice.

Engadinska dolina (Vallis Eniatina) se razteza v dolžini kakih dvajsetih ur od jugozahoda proti severovzhodu. Oklepajo jo trije gorski hrbti: Silvrettski, Julierski in Berninski. Pretaka jo Ina, ki takoj pri izviru zajema vodo iz več jezer. Dolina je obdarovana z vsemi lepotami najlepših planinskih krajev. Zdi se turistu, da je prišel v kako razstavo lednikov, slapov, planin in jezer. V najbolj divje soteske, celo na lednike se lahko pripelješ s parom konj, ako pa plačaš, tudi v večvprežni kočiji. Ako si dobrih rok, postane ti tudi najnedostopnejša gora popolnoma dostopna. Če ni drugače, spravijo te vodniki kar v vrečo in te vlečejo gori.

Ako pa ljubiš pristno planinsko življenje in občuduješ rad v samoti gorske krasote, ne hodi v Engadin. Kajti tu je večkrat tudi ob lednikih tako vrvenje kakor po velikomestnih trgih. Odkar so namreč otvorili Albulsko železnico, se usipljejo v Engadin kar tisoči — seveda ljudi, pa tudi denarja. To se kaj dobro pozna tudi na engadinskih vaseh, ki večinoma zaslužijo, da bi uživale čast trgov, pa tudi mest. Hiše so večinoma zidane in jako lepe. Pritličnih je kaj malo. V njih pa gospodari ljudstvo, ki s svojim blagostanjem kaže, da promet tujcev dobro redi.

Prva engadinska vas, katero sem počastil s svojim obiskom, je bila Lavin. Ker leži 1439 m visoko, sem mislil, da me ne bo kuhala vročina. Toda motil sem se: zdelo se mi je, kakor bi bil stopil v kako peč. Engadin ima namreč posebno podnebje. Sicer pravijo, da je tam devet mesecev zima in tri mraz; toda to ni popolnoma resnično. Res se zgodi tuintam, da tudi po dolini zapade sneg celo v avgustu, a to so le izjeme. Kadar je v poletnih mesecih lepo vreme in ne pihajo mrzli vetrovi, je prav taka vročina kakor pri nas, dasi leže nekatere vasi do 1800 m visoko. Meja večnega snega se tu začenja šele 3000 m visoko. V višini 2200 m najdeš še prav lepe gozde. Tudi jaz se nisem mogel v Lavinu pritoževati zaradi mraza. Ker je bila pa ura šele štiri in nisem vedel kaj pametnega početi, sem jo mahnil kar naprej po lepi široki cesti v uro oddaljeno vas Süs (1429 m) ali, kakor jo imenujejo domačini, Susch. V Engadinu stanujejo namreč Ladinci, ki so romanskega pokolenja. Žal, da so se že zelo ponemčili. Šele v najnovejšem času se jim je začela vzbujati narodna zavest in sedaj imajo že tudi časnik v svojem domačem jeziku. Ladinski pa slišiš govoriti samo na cesti med vozniki in na travnikih med delavci. V hotelih prevladuje nemščina in drugi jeziki.

Nad Suschem leže znamenite razvaline. Pravljica nam pripoveduje, da je tam v močnem gradu nekdaj gospodaril jako vljuden grajščak. Vsakega popotnika je povabil v grad, mu odvzel vse skrbi za posvetno blago ter mu dal do smrti prosto stanovanje. Kadar pa ni bilo ravno popotnikov, je iste usluge izkazoval Suschencem. Ti pa so bili kaj nehvaležni. Enkrat so navalili na grad in spravili grajščaka v velike sitnosti, zmanjkalo mu je namreč žlic za toliko gostov. Prosil jih je, naj ga puste, da pojde v Chur ponje. Vaščani so mu rade volje dovolili. Ko je pa prišel skozi grajska vrata, so ga okrutneži umorili. Zato pa še dandanes noben ptič ne poje v grajskih razvalinah.

So li sedanji Suschenci kaj boljši od svojih očetov, ne vem, vsaj meni se ni zdelo prav varno v Suschu, ko sem videl tiste razvaline, v katerih ne poje noben ptič. Zato sem jo pobral še poldrugo uro naprej v Zernez, kamor sem dospel ravno v večernem hladu. Hodil sem namreč jako zložno ter se oziral na vse strani, da bi iztaknil kaj znamenitega, kar bi se dalo čedno popisati, toda razen Piza Linarda (3416 m), najvišjega vrha Silvrette, nisem ničesar opazil. V Zernezu sem se zatekel v gostilno Filii. Prišel sem v pristno engadinsko hišo, na kateri se vidi jako dobro stari slog Ladincev. Hiše so navadno večnastropne in imajo bolj majhna okna. Spodaj je velikanska veža, ki služi tudi za shrambo voz, poljskega orodja in druge ropotije. Tudi v vsakem nadstropju so navadno veže iste velikosti. Sobe so običajno obite z lepim lesom ter v njih postavljene velikanske peči.

Drugo jutro sem bil ob šestih že zopet na cesti. Najraje bi se bil peljal s pošto, ki je v Švici kaj udobna. A kaj, ko ne vozi takrat, kadar bi človek hotel! Iz voznega reda sem se namreč prepričal, da vozijo vsi vozovi dopoldne po dolini navzdol, popoldne pa navzgor. Zato sem jo mahnil kar peš, kajti hotel sem biti opoldne še v Pontresini, kamor sem imel še 32 km.

Ker je bilo še precej hladno, sem stopal urno po cesti, ki se vije ves čas ob šumeči Ini. Tako sem prišel kmalu na Puntauta (visoki most), kje se pričenja gornji Engadin. Onkraj malega sela Cinuskela izgine pot v ozko, poraslo sotesko.

Tu sem dohitel moža, ki me je pripravil prav brez potrebe v velik strah. Bil je velik, ves kosmat in jako razcapan. Stal je sredi ceste ter tlačil tobak v pipo. Hotel sem kar mimo njega, toda takoj se mi je pridružil. Vtaknil je pipo v žep in zato prijel debelo gorjačo, katero je bil popreje naslonil na kamen ob cesti. Ko to opazim, jo začnem spešiti, pa tudi dedec jo je spešil in naenkrat mi je bil zopet vštric ter me začel ogovarjati. Najprej je bilo ladinski ali kaj, potem laški ter me vprašal, če sem »tedesci«. Ko sem mu migal navse kriplje, da ga ne razumem, je začel siliti v mene z neko spakedrano angleščino. Sedaj me je pa potrpežljivost že minila.

»Pusti me v miru, dedec, jaz ne znam nobenega jezika!« sem zavpil ter še bolj pospešil korake. Toda sitnež jih je tudi pospešil. Sedaj pa poskusim drugače. Začnem hoditi bolj počasi, in glej ga spaka, capin je takoj uganil mojo željo in jo tudi udaril na počasno. Držal se me je kakor klop.

Med tem sva prišla že iz soteske na plano in dedec je začel pozorno gledati na vse strani, obenem pa je segel v hlačni žep. Daleč naokrog ni bilo žive duše. »Aha«, si mislim, »sedaj sega po nožu, ker se me s samo gorjačo ne upa lotiti. Toda ne boš, Jaka! Če se me lotiš, udarim te s cepinom po buči, da boš takoj slovensko govoril«.

Kakor se vidi, sem imel prav prijazne misli. Tudi cepin sem trdneje prejel, da sem bil pripravljen na brambo in napad. Toda kaj se zgodi! Ladinec izvleče iz žepa pipo ter mi pokaže nekaj z rokami, kar se pravi po slovenski: imate li kaj ognja? — Zato se je mož tako oziral, da bi kje zapazil človeka, ki bi bolje umel njegove želje nego jaz. Moram pa priznati, da sem se zelo sramoval, da sem poštenega revnega Ladinca tako slabo sodil. Zato sem mu podaril polno škatlico »Ciril Metodovih vžigalic«. Šla sva skupaj še do Scanfsa.

Onostran te vasi uzreš prvikrat velikane Berninskega pogorja: Piz Surlei, Piz Rosatsch in Piz Corvatsch. Pri Bevesu se ti pa razgrnejo na široko velikanski ledniki, iznad katerih se veličastno vzdiguje kralj vzhodne Švice: Piz Bernina. Tu pridrdravajo tudi vlaki Albulske železnice v Engadin. Hitel sem, kar sem mogel, na postajo, da bi ujel kak vlak in se peljal vsaj zadnjo postajo. In res, prišel sem ravno prav, da sem ga videl odsopihati v Samaden. Ker niso hoteli prirediti zame posebnega vlaka, sem jo mahnil peš naprej.

(Dalje prih.)