Skozi Turski žleb na Skuto
| Skozi Turski žleb na Skuto Fr. Kocbek |
Spisal Fr. Kocbek
| |||||||||||||
Iz Logarjeve doline, oziroma z Okrešlja je bila od nekdaj boja na Einko, Skuto in Grintavec po skupnem potu skozi Turški žleb silno težavna, a tudi skrajno nevarna, ker leži v ozkem, do 12 m širokem žlebu do pozne jeseni sneg, ki je po največkrat zmrzel. Da se temu odpomore, je slavnoznani razkrivatelj krasnih Savinskih planin, prof. dr. Frischauf, izdelal načrt za napravo novega pota. Lansko leto se je delo pričelo, letos pa srečno dokončalo. Podrobnejši popis priobčimo kasneje.
Dne 17. septembra t. 1. se je vršila slovesna otvoritev potov skozi Turški žleb in na Skuto. V „Sudsteierische Post" piše o tem prof. Frischauf: „Gotovo najlepša slovesnost, katero je kdaj kako' planinsko društvo v naši Štajerski obhajalo, je bila otvoritev potov skozi Turški žleb in na Skuto, na središče pred 80 leti še skrivnostnega gorskega korena Binke ob trojni meji Štajerske, Kranjske in Koroške".
Z ozirom na konec počitnic in ker imenovana pota pri najboljši kakovosti nista primerna za naenkraten mnogobrojen obisk, je Savinska podružnica povabila le manjše število planinskih prijateljev na slovesnost. Dne 16. septembra zvečer so se zbrali udeležniki v koči na Okrešlju in sicer: vseučiliški prof. g. dr. Frischauf, g. dr. Fr. Reinitzer, profesor tehnike v Gradcu, g. A. Mikuš, zastopnik osrednjega odbora, podružnični načelnik g. Fr. Kocbek, podružnični tajnik g. Ig. Šijanec, g. I Sadnik in g. I. Schmid, učitelja iz Št. Pavla, g. Ig. Strmecki, učitelj pri Sv. Frančišku, in slučajno došli g. Ernest Sputh, profesor iz Berlina. Ko smo si ogledali delavsko kočo in podružnično kovačnico, smo se razgovarjali v koči še o naših planinah.
Drugo jutro smo zapustili kočo kmalu po 6. uri. Spremljali so nas znani vodniki: J. Piskernik, BI. Plaznik, Miha Uršič, Lovro Potočnik z bratom Miklavžem. Od koče vodi pot na desno po Mrzlem dolu ter se kmalu zavije na levo navkreber. Odtod do vhoda v Turški žleb greš po nakopanem potu celjske sekcije; napravljenih je 80 malih in večjih serpentin. Poprej je bila hoja po strmi trati in po gramozu silno utrudljiva in še zdaj te pošteno ugreje.
Pri vhodu v Turški žleb stoje velikanske skalne klade sredi žleba. Pred prvo klado so delavci opravljali vsakdanjo jutranjo molitev, predno so odšli na nevarno delo. Tu se zavije pot na desno do navpične stene, za katero vodijo kanienite stopnice polagoma navkreber. Kmalu dospeš do železnih stopnic, ki so utrjene v navpični skali, nekatere so spodaj še podprte, ob skali pa je napeta še žična vrv, da se z roko držiš. Tako stopaš polagoma navkreber, vedno više po raznih kamenitih stopnicah, izklesanih in zloženih, ter po železnih. Z železnimi kolci in vrvmi je osigurana hoja, kjer je količkaj treba. Blizu vrha Turškega žleba se vije pot po gramozu na gorsko planoto. Zanimivo je bilo gledati, kako so se udeležniki počasi premikali po stopnicah ob skali naprej. Od koče na vrh Turškega žleba : smo prišli v 13li ure.
Daljni pot vodi ob kotlinah in nizkih grebenih po Malih podeh, in kpialu zagledamo pred seboj strme, impozantne vrhe oboje Kinke, štajerske in kranjske (Mitterspitza), in Skute, ki nam je kazala skoraj nedohodno stran in južni ostri rob, kateri se ob vznožju izgublja kot Sleme proti Skredu. Dober pot razen enega težavnejšega mesta z žično vrvjo nas pripelje na prod in do strme skale, na pravo vznožje Skute. Odtod smo previdno plezali po vijugastem potu, da se ne zruši kak kamen, ki bi zadaj idočim lahko postal usoden. Skoraj sredi pobočja smo prišli na ozek greben, imenovan „Streža", ki ima na vsako stran 200 — 500 m navpične prepade. Lezli smo vsi „po vseh štirih", kar zakliče vodja M. Uršič: „hamzi". Y prvem trenotku si skoraj nobeden ni upal pogledati navzdol na Velike pode, dokler nas množina divjih koz in kozlov ni jela bolj zanimati nego nevarnost našega položaja. V eni tropi smo našteli 32 glav, v drugi višji 14, poprej smo pa videli že 7 živali. Ta pogled je bil zares čaroben. Živali so bežale ena za drugo navzdol in navzgor po ozkih skalinah. Dasi je lovcem zavrela kri, smo drugi, ki smo bili v precej kritičnem položaju, zahtevali „naprej". Vijugajoči se pot nas je vodil po varnih stopnicah in policah ter dimnikih na vrh Skute. Od Okrešlja smo dospeli na Skuto v 4 urah, dočim se je prej rabilo po ovinku na Velike pode in na Skuto dvakrat toliko časa.
S Skute smo občudovali krasen razgled, kakršnega turist malokdaj doživi. Veliki Klek, Hochalmspitze in Dachstein so obračali našo posebno pozornost nase, ne glede na množino drugih vrhov. Zrli smo na Jezersko, Železno Kapljo, Veliko-vec, Kamnik, Ljubljano in Kranj. Frischauf imenuje Skuto najsijajnejšo točko Savinskih planin. Berlinčanu je bil razgled „famozen", ker je s tem izletom dobil najboljši pregled črez celo skupino, zlasti še pogled v razne doline, ki se končujejo v tem krasnem gorstvu. Panorama z Grintavca je skoraj ista, toda s Skute, rekel bi, le še veličastnejša in obsežnejša.
Dve uri smo občudovali stvarjenje božje, zamaknjeni v velikanski prizor, pozabivši vei trud s hojo. Prelistujoče spominsko knjigo, nas je zlasti razveselilo, da je med 82 letošnjimi obiskovalci Skute mnogo naših vrlih čeških bratov.
Pod trioglatim trikotiščem stoječ, smo izvršili oiicialno slavnost. Podružnični načelnik je pozdravil v slovenskem in nemškem jeziku navzočnike v imenu „Sa-vinske podružnice" in osrednjega odbora „Slov. pl. društva", rekoč, da v ožjem krogu planinskih prijateljev slovesno obhajamo otvoritev važnih potov skozi Turški žleb in na Skuto, ter posebej še poudaril zasluge gosp. prof. Frischaufa. Prof. Frischauf je rekel v svojem govoru, da je bil pred 25 leti na Skuti ter da je dal na svoje stroške popraviti pot (mimo Štruce) na Skuto. Veseli ga, da je zdaj napravljen nov, zanimiv in krajši pot. Veseli ga posebno, da so se slovesnosti udeležili tovariši učitelji, katerih namen ni samo razširjevati znanosti, nego tudi pobijati predsodke. Po nemško-radikalnih hujskajočih listih se širi mnenje, da Nemec po slovenskih gorah ni varen. On je, četudi ne vešč slovenskemu jeziku, našel povsod tod največjo gostoljubnost in želi, da bi v naših planinah našli oni mir, ki si ga želi ves svet. Zato je prosil navzočna tovariša, naj delujeta, da se oni krivi predsodki razpršijo v nič. Prof. Sputh iz Berlina je dejal,'da gaje naključje privedlo sem k otvoritvi potov, ki so glede naprave „edini". V Nemčiji sicer ne goje omenjenih predsodkov proti Slovencem, a če bi bili, bode v svojih krogih skrbel, da izginejo. Potoval je po Triglavu in po Savinskih planinah, a se povsod domačega čutil kakor na Tirolskem. Zato je zaklical „Slov. plan. društvu" trikrat „hoch". Nato je omenil prof. Frischauf, da stojimo na meji treh dežel, kakor je bila Skuta na stari mapi označena. Spominjajmo se našega vzvišenega prijatelja planin, Njega Veličanstva, ki gre v planine, kadar se hoče od-počiti od vladarskih skrbi. Navzočni so zaklicali trikrat „živio" in „hoch" presvetlemu cesarju. Nadaljujoč pravi g. prof. Frischauf, da je, ko je pred 25 leti začel razkrivati Savinske planine, našel v Piskerniku ljubeznivega prijatelja, moža v preprosti obleki, ali redke srčne dobrote. Njemu se ima zahvaliti, da so se razna važna dela mogla izvršiti, četudi za svoj trud ni našel posebnega plačila. Navzočni so mu izrekli hvalo in mu gorko stisnili roko. Piskernik je bil ginjen in se kratko zahvalil. S tem je bila končana redka, a ginljiva slovesnost v visočini 2530 m. Dve uri smo se mudili na vrhu, a zdelo se nam je, da smo komaj 1liure bili tam.
S Skute smo-šli po starem potu mimo Štruce, lepe gore z gladkimi stenami, zarezanimi v podobi „štruce". Neki šaljivec je trdil, da je Struca toli velika, da bi lahko dobil vsak DunajČan pošten košček. Globoka štirioglata jama je zelo dobrodošel vodnjak, v katerem se vedno nahajata mrzla voda in sneg. Seveda smo se tu okrepčali in napolnili prazne steklenice. Pod Dolgim hrbtom smo se ločili. Ondi je zastopnik osrednjega odbora še enkrat v imenu planinskega društva iskreno zahvalil prof. Frischaufa za njegovo izredno naklonjenost našim težnjam ter mu v slovo zaklical krepek „živio". Prof. Frischauf, Šijanec in vodnik Piskernik so odšli potem pod Skuto proti Turškemu žlebu in na Okrešelj, ostali pa proti Mlinarskemu sedlu pri Grintavcu. Nekateri so hoteli obiskati krasno češko kočo, ali strmi pot je nekega tovariša, ki rajši hodi gori nego doli, oplašil. da smo se vrnili, samo prof. Beinitzer je odšel po omenjenem potu. Berlinčan je bil zelo vesel, da skupno potujemo. Šli smo po Velikih podeli na Kokrsko sedlo. Lična Zoisova koča je napravila na nas slab vtisk, ker je bila zaprta in ni bilo dobiti nobene pijače, dasi jo je vodnik preiskal po vseh kotih in koncih. Ker nočem kritikovati, omenim samo, da je Berlinčan bil nejevoljen. Šele v lepi turistovski hiši Kamniške korporacije pri Uršiču smo ob 7. uri zvečer dobili primernega krepila.
Opisani izlet na Skuto skozi Turški žleb ostane gotovo vsem v najlepšem spominu.