Skozi mesto
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Skozi mesto. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pika, punčka vseh punčk, si je trdno spletla kitke in poklicala: »Piki, pridi! Greva kupit pasje kolačke!« Piki, kužek vseh kužkov, je brž pritekel. Pika mu je okoli vratu pripela lep rdeč jermen, pa sta šla.

Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Skozi mesto

Piki in Pika stanujeta v predmestju, trgovina, kjer prodajajo pasje kolačke, pa je daleč, čisto na drugem koncu mesta. Ampak Piki se zdi čisto zanimivo hoditi po ulicah in prodajati zijala, kot se temu reče. Pikiju tudi. Kar pot pod noge!

Že cepetata po potki, ki drži skozi vrt pred Pikino hišo. Pika odrine vrtna vratca pa sta na ulici.

Hodita po pločniku, mimo predmestnih hiš. Tu ima skoraj vsaka hiša majhen vrtiček. Na nekaterih vratih piše: POZOR, HUD PES! In ko gredo ljudje mimo, seveda mislijo, da čaka za vrtnimi vrati kakšna huda pasja zverina – Pika in Piki pa že vesta, da je to ponavadi kakšen majhen, bevskajoč psiček. Pomežikneta si in gresta brez strahu naprej.

Tamle, na levi, je veliko naselje novih stanovanjskih blokov in stolpnic. Pred njimi je majčken park in nekaj gugalnic. Pika pozabi na Pikija in na ves svet in že hoče steči tja. Ampak Piki očitajoče zacvili in Piko postane sram. Seveda, Piki mora dobiti svoje kolačke! Pika majčkeno zavzdihne in spet cepetata po pločniku, mimo igrišča, mimo samopostrežne trgovine, kjer lahko kupiš vse od pralnih praškov, ribjih konzerv in brisač pa do pisanih žog in medvedkov. Pika se niti ne ozre. Pot je še dolga. Samo tedaj, ko gresta mimo slaščičarne, se hoče Pika malo ustaviti, pa jo Piki brž potegne naprej.

Pika upočasni korak. Hiše so večje in bolj na tesno skupaj, tudi izložb je še več. Pred samopostrežno trgovino se ustavi in zamaknjeno strmi v igrače, ki se ji smehljajo iz izložbenega okna.

Dva potepinska dečka požvižgata Pikiju. Piki se zaničljivo ozre, ko zasliši, da se smejeta njegovemu repu.

Pika ne opazi ničesar. Vsa očarana gleda v zlato rumenega medvedka, ki ji z bleščečimi se očmi mežika iz izložbe.

»Adijo medvedek« končno reče Pika, »morda se še kdaj vidiva. «

Piki užaljeno povesi smrček. Pika ha počehlja za uhlji in mu pošepne: »Saj si kužek vseh kužkov, Piki! «

Piki spet veselo mahlja z repom.

In tam naprej, koliko je vsakovrstnih pisanih izložb! Pika si zaželi, da bi imela milijon dinarjev. Potem bi kupila vse, prav vse, kar je razstavljeno v izložbah! Tudi take reči, ki jih pravzaprav sploh ne potrebuje, pa so vendarle zanimive. In prav gotovo bi kupila tudi Pikiju najlepšo ovratnico, kar jih je na svetu.

»Bi rad zlato ovratnico z biseri,« vpraša Pikija.

Piki se samo namrdne. Noben pes nima rad ovratnice, pa naj bi bila še tako lepa.

»Nekoč bom bogata, « sanjari Pika. Kupila bom tisoč lončkov z ročajem, tisoč lijakov, tisoč medvedkov in budilk, za vsakega po eno. Pa oblekco zase. In desko za rezanje salame za zajtrk. Pri zajtrku bomo pili čaj, torej bo treba kupiti čajnik in podstavke za jajca. Tisoč cedilnikov in še tisoč krtač za medvedke in Pikija. Tisto rumeno zobno ščetko tudi. Pa tisto okroglo škatlo. Žogo! Ne, tisoč žog! In tisoč salam. Pa zeleno volno za mamo. Marmeladni kozarec, v katerega lahko spravljam razsute koralde. Kruh, mleko v prahu, sadni sok, sir, sladoled… Tisoč kil sladoleda! Za očka pa tisoč steklenic viskija – ne, ena bo dovolj. Pisma, da bom pisala vsem prijateljem, kako sem bogata. Pa konzerve in mleko, če bodo prišli na obisk…»Oh, Piki, pojdiva rajši! «

Pika strese glavo z mišjimi repki in je spet navadna punčka, ki ima v žepu le borih pet dinarjev, ravno toliko, da bo lahko kupila Pikiju nekaj pasjih kolačkov. Pisane stvari v izložbah pa ostanejo, kjer so. Mogoče pride kdaj mimo deklica, ki bo imela v žepu cel milijon…

Pikija pa le ne bo imela, se nasmehne Pika. Piki je samo moj in nihče ga ne more kupiti. Niti za milijon milijon ne.

Zamišljeno cepeta naprej po pločniku.

Zdaj so hiše še večje in bolj na tesno skupaj. Tudi cesta je širša in promet je gostejši.

»Si opazil, Piki, da vozijo avtomobili v mestu počasneje?« poučuje Pika kužka. To je zato, ker je v mestu veliko več ljudi na ulicah.

Tako, zdaj sta na križišču. Stop! zakliče Pika, kajti na semaforju se je ravnokar prižgala rdeča luč Piki cvili od nestrpnosti, dokler se ne prižgeta rumena in potem še zelena luč. Veliko ljudi že čaka. Tako, zelena luč gori, lahko gremo čez cesto. Pika po eni nogi preskakuje bele proge na prehodu za pešce in je šele na sredi prehoda, ko se na semaforu že prižge rdeča luč. Avtomobili nestrpno čakajo, eden celo zatrobi,Pika pa se ne zmeni zanj. Šele ko prometni miličnik zapiska, se Pika zdrzne in steče na drugo stran ceste. Prometni miličnik je hud.

»Drugič te bom za ušesa«, pravi, in Pika je čisto prestrašena. Brž se s Pikijem zgubita v gneči. Avtomobili! Avtobusi! Motorji! Motorna kolesa! Sem pa tja vidita tudi kakšnega kolesarja in celo kamion. Piki razburjeno laja, ves ta hrup mu gre na živce. Piki pa ne.

Kar poprek jo mahneta čez parkirišče. Pika loči avtomobile samo po barvi. Sama bi najrajši imela čisto majhen zelen avtomobilček s prikolico za Pikija.

In tole je železniška postaja. Pika si zaželi, da bi sedla na prvi vlak in se odpeljala v neznano. Pa to seveda ni mogoče, vsaj danes ne. Drugič, Piki, vzdigne malo sanjavo in se hrepeneče zagleda v vlak, ki se ravnokar pripravlja na odhod. Potem se vlak premakne.

Skozi okno vlaka pomaha razkuštran deček in Pika pozabi šteti vagone. Piki besno laja, dokler vlak ne odpelje mimo. Pika se mu smeje. Kužek vseh kužkov , mu reče.

Na železniški postaji se vsem tako zelo mudi!

Komaj se prerineta skozi gnečo izletnikov z nahrbtniki. Zraven je gostilna, slišita pa se hreščeča glasba in hrup. Vsenaokrog diši po mesni omaki. Piki se oblizne in bi šel kar noter. Pika pa je odločna, potegne za jermen in Piki spet ubogljivo caplja zraven nje.

V parku je mirno in prijetno. Veliko je mamic z otroškimi vozički, veliko starih ljudi in otrok in veliko psov. Z majhnim belim psičkom Piki takoj sklene prijateljstvo na življenje in smrt, a že čez nekaj trenutkov se stepeta, prav tako na življenje in smrt. Pika je čisto obupana.

»Piki, nehaj, zavpije, ne utegneva se igrati!«

Piki jezno bevskne, a Pika ga odločno potegne za seboj. Tako capljata pod košatimi divjimi kostanji.

Pika občuduje cvetne gredice, ampak tam piše: NE TRGAJ ROŽ! In nedaleč stran: NE HODI PO TRAVI! Malo naprej pa: PSE NA VRVICO!

»Lepa reč«, godrnja Pika, »pse na vrvico! Prosim lepo, moj pes je že na vrvici, se pravi na jermenu, kar je še veliko boljše. Potrebno se mi pa sploh ne zdi.«

Piki pritrdilno zalaja.

Tamle je otroško igrišče. Gugalnice, vrtiljaki, zvirala, peskovniki! Kakšen živžav! In tamle je ribnik z labodi!

Za hip sede Pika na klopco, pa se ji že začne dremati. Brž naprej, Piki je zagotovo že lačen. Cepeta in cvili.

»Saj že greva, Piki«, reče Pika in počehlja psička za uhlji. Z otožnim pogledom se odtrga od pisanega vrtiljaka in jo ubere kar po prek čez travnik. Pika sicer ve, da se to ne sme… ampak če se komu mudi se vendar ne more ozirati na vse predpise in prepovedi. Dobro, da ni nobenega čuvaja blizu!

Teče mimo vrste otrok iz bližnjega otroškega vrtca, ki jih vzgojiteljica v rdeči obleki vodi na vrvici.

Še zadnjič se ozre s hrepenečim pogledom na gugalnico, potem pa odločno zakliče: »Greva, Piki!«

In jo ubereta naprej, pa čeprav se Piki upira in užaljeno bevska. Tudi on bi se rad še zadržal v tovarišiji drugih psov.

Tlakovana potka ju pripelje iz parka.

Ta lepa, velika stara hiša z okraski je gledališče. Pika je že bila v gledališču, Piki pa še ne in najbrž tudi nikoli ne bo.

In tule zraven je filharmonija, kjer prirejajo koncerte, važno pove Pika. Piki zdolgočaseno zazeha.

Ali tukaj prodajajo človeške glave, se začudi Pika, ko zagleda izložbo z lasuljami »oh, ne, to je frizerski salon.« Pika reče:» Če boš priden, Piki, ti bom dala nakodrati rep.«

Ob zidu cerkve so postavljeni zidarski odri. Cerkev obnavljajo. Piki priostri uhlje, ko zasliši skozi cerkvena vrata igrati na orgle, ampak Pika zmaja z glavo. Psi ne smejo v cerkev.

Trgovina s pasjimi kolački je še pet ulic naprej. Mimo veleblagovnice, mimo pošte, mimo muzeja in mestne hiše, mimo velike nove zgradbe, pred katero je cementna ploščad z vodometom - tam notri je banka - še enkrat čez cesto, pa bosta tam.

Tamle, na drugi strani ceste, tam je naša trgovina. Že v izložbi zagleda Piki pasje kolačke in sline se mu pocedijo iz gobčka.

Pika vidi na vratih napis: POČAKATI MORAM ZUNAJ, zraven je narisan pes z žalostnim obrazom. Pika poboža kužka in ga z jermenom priveže k stojalu za kolesa. Potem steče v trgovino in zakliče: »Prosim, tri zavitke pasjih kolačkov, tistih najboljših, ampak hitro, ker moj pes čaka zunaj in joka!«

Ljudje v trgovini se nasmehnejo in spustijo Piko naprej. Pika zgrabi zavitke, plača in že je zunaj. Nič prezgodaj, kajti Piki se je bil ravnokar odvezal z jermena in hotel planiti v trgovino.

Pika pri priči odvije en zavitek. Piki kar plane po njem. In medtem ko kužek cmoka in se oblizuje, Pika sklene: »Vračala se bova po drugi poti. Po bližnjici.«

Ko Piki pohrusta svoje kolačke, se odpravita spet skozi park. In seveda se zamudita tam celo uro. Sonce je že precej nizko, ko se pika zave in se prime za glavo: »Piki! Zakaj me nisi poklical, ko sem bila na vrtiljaku? Do večerje bova komaj komaj doma!«

Zdaj bosta seveda morala zares po bližnjici. S hitrimi koraki se napotita iz parka, mimo ploščadi z vodometom, mimo mestne hiše in muzeja, mimo veleblagovnice, aha, pa tule na desno, tu je bliže!

Pika pozna to ulico. To je ozka ulica, kjer ne smejo voziti avtomobili.

Tam so stojnice z zelenjavo, tam diši cvetje v ogromnih vrčih. Koliko rož! Pa spet stojnice z jabolki in s hruškami, z grozdjem, orehi in lešniki! Pika še sama ne ve, kdaj je smuknila jagodo z najlepšega grozda na stojnici. Ampak joj, prodajalec jo prav grdo pogleda in reče: »Stran, sraka! Hu,« se namrdne Pika in se obrne. Koga naj vpraša za pot? Kajti nič več ne ve, kod se gre domov.

Tamle pometa mož v sivem pajacu smeti. Pika se mu približa.

»Umakni se, punčka«, ji zakliče možakar z metlo, »drugače bom še tebe pometel!«

In se prijazno smeje. Piki odleže.

»Prosim, bi mi povedali, kod se pride k meni domov?« vpraša.

»K tebi domov? Kje pa si doma?«

»Pri očku in mami Pod hrasti,« reče Pika. Zgubila sva se. Mož je prijazen. Nasloni se na metlo in malo premišlja.

»To je pa daleč, že čisto v predmestju. Veš kaj, do cerkve vaju bom pospremil, saj lahko tudi pozneje pometem. Blizu cerkve je pa avtobusna postaja. Stopiti morata na avtobus številka 17, ta pelje prav na vajin konec.«

»Vem«, pravi Pika. »Ampak bova vseeno morala iti peš, ker sem ves denar porabila za Pikijeve kolačke.«

»To bomo že uredili«, pravi možakar in vsi trije jo uberejo po prvi ulici, pa po drugi, tretji, četrti in peti, dokler ne pridejo do cerkve.

»Lepa hvala«, se nasmehne pika, »Zdaj pa že vem, kam moram zaviti. Samo škoda, da je še tako daleč.«

Mož jo prime za roko in jo popelje še dve ulici navzgor. Tu je avtobusna postaja. Možakar stisne Piki v roko kovanec in zakliče: »Številka sedemnajst je ravnokar pripeljala, brž gor! Adijo!«

»Adijo, pa hvala, «zakliče Pika. Brž pobaše Pikija v naročje in stopi v avtobus številka 17 z velikim napisom Pod hrasti.

Pa se peljeta. Pika, punčka vseh punčk in Piki, kužek vseh kužkov. Udobno sedita na sedežu in Pika šteje postaje. Na peti postaji morata izstopiti.

Zunaj se začenja počasi mračiti. Na ulicah že gorijo prve luči. Peta postaja! Piki in Pika izstopita in stečeta proti domu.

Pred vrtnimi vrati stoji mama in se zaskrbljeno ozira po ulici gor in dol. Pika vsa zasopla priteče in zavpije: » Sem že tukaj, mama, in Piki tudi!«

Po večerji Pika opisuje očku in mami, kako je preživela popoldan. Opiše pot po mestu, pa tako zmedeno in prismojeno, da sploh nisi mogel vedeti, kje sta s Pikijem hodila in kaj sta vse videla in doživela.

Čebljala je in regljala in klepetala, dokler ni očka rekel:

»Pika, to, kar mi zdajle pripoveduješ, je ena sama godlja! Kako je pravzaprav bilo? Dajmo, narišimo!«