Svetlemu dnevu nasproti vlak drvi skozi noč,
ko da skozi vihro črnine ga žene tema.
Šopi krvavordečih isker pršijo za njim, se pno v zrak.
Nebo žari. Na vzhodu se zarje budijo.
Kurim kotel, pazim na paromer, strojevodja vodi lokomotivo,
znoj lije z naju, kolneva v gluho noč, veter požira hripave glasove.
In misliva eno, na eno, kar je obema najdražje – na ženo ...
Vlak skupaj spetih vagonov buči za lokomotivo.
Med sopihanjem stroja, škripanjem zavor kolesa tegobno pojo
pesem nas vseh, nas prekletih:
Danes si, jutri ne,
nima smisla, da trpiš,
nima smisla, da tako živiš,
pojdi k vragu v koš ...
O, pa veva: železni kolovozi so preko vse zemeljske oble razpeti,
povsod drve vlaki od mesta do mesta, iz teme v luč,
na vseh so strojevodje, kurjači, ki trpe kakor midva,
ki žene imajo, dekleta, ki deco imajo doma.
Misliva nanje in čutiva:
Moč neizmerna je v nas zakopana,
sila nepremagljiva, od nas vseh skupaj odkrita,
vera v človeka, v svetlejšo in lepšo bodočnost,
kamor popeljemo brate skoz dim in skoz mrak
svitanju dneva nasproti
kakor ta vlak.
