Skrbi rodoljuba Čelešnika
| Skrbi rodoljuba Čelešnika. Matija Rode |
Spisal Blaž Pohlin.
| |||||||||||||
Ivan Čelešnik se je hudo prehladil in nevarno obolel. Ker se sprva ni pazil, shujšala se mu je bolezen, da je zdravnik zabičil kar najstrožje, kako morajo ravnati z njim, da ga bolezen ne vzame.
Tako je Ivan Čelešnik, ki je bil posojilničin uradnik, pravzaprav visel med smrtjo in življenjem na tanki ostri niti in si bil tudi svest tega. Vedel je, da mu morebiti življenska luč lahko ugasne v par dneh in obšle so ga velike skrbi. A to niso bile navadne skrbi. Ivanu Čelešniku ni delalo težkega srca, kaj bo z ženo in otroci po njegovi smrti, ker teh imel ni. Tudi ga ni skrbelo, kako se bo njegova duša prerila do dostojnega prostora na onem svetu. V tem oziru je imel Ivan Čelešnik tako mirno vest, da bi ga postavili lahko za zgled, kajti Ivan Čelešnik ni nikdar nikjer nikomur ničesar hudega ali zločestega storil, zato pa tudi ni imel nobenega sovražnika ne skritega ne javnega.
A druge skrbi so morile našega znanca, nenavadne hude skrbi.
Skrbelo ga je namreč, če se bo vedela dostojno oceniti izguba, ki doleti z njegovo smrtjo mili nam narod slovenski!
Treba je pomisliti samo to-le:
Ivan Čelešnik je bil član družbe sv. Cirila in Metoda že deset let in bil na vsaki prireditvi glavne družbe in bližnjih podružnic; bil je nadalje član Sokola istotako deset let in sicer izvršujoč član. Telovadil sicer ni, ker je nekoč v telovadnici s svojo nogo ob kozino nogo tako neusmiljeno butnil, da je videl tri koze in ne ene same, od katerega časa je izgubil veselje do telovadbe, ki je le za mlade kosti, ne pa za stare, kot so bile Čelešnikove. Pač pa je Čelešnik bil vedno v odboru za vse Sokolove prireditve in opravil polovico dela sam. Čelešnik je bil nadalje član »Slov. Plan. Društva« in bil že na Kamniškem sedlu in na Golici, da ne omenimo Sv. Katarine, Grmade, Sv. Jošta ali celo Šmarne gore ali morda navsezadnje ljubljanskega rožnika, na katerega je včasih tudi težko priti posebno po prekrokani noči in če je deževno vreme. Ivan Čelešnik je bil nadalje član »Slavca« in »Ljubljanskega Zvona« in se udeležil tudi par pevskih nastopov zdaj pri enem zdaj pri drugem. Bil je končno član »Slov. Filharmonije« in podporni član še več drugih narodnih društev, tako da se je nekoč izrazil proti prijatelju, ko je bil slabe volje: »Če bi moral plačevati alimentacijo za nezakonskega otroka, pa bi me ne stalo toliko, kot me te narodne dolžnosti!«
Čelešnik je bil pa tudi sicer delaven za narod. Ko je imel priliko kot študent, je nabiral narodne pesmi za Štrekljevo izdajo »Slovenski Matici«, kolikorkrat je pa zasledil kod kako zanimivo novico, takoj jo je poslal v »Narod«. Zastonj namreč. Sicer je nekoč izrazil željo, da bi se mu dovolil honorar vsaj za papir in za poizvedbe ali da bi dobival list zastonj, a gospod, ki ga zdaj ni več pri »Narodu«, ga je zavrnil: »Veseli bodite, da sprejmemo od vas! Ali ne veste, da je velika čast za vsakogar, kdor piše v »Narod«. Sicer je tisti gospod, kot smo poizvedeli, te svoje nazore razvil kar na lastno pest in slavno šef - uredništvo in čislano odgovorno uredništvo ni nič vedelo o njegovih na glavi stoječih pojmih o honoriranju sotrudnikov (Res je! Op. uredništva.), vendar ker je Čelešnik tudi nadalje izvrševal sotrudniški posel pod prvotnimi pogoji, oz. nepogoji, ga nihče ni silil z denarjem.
Tak narodnjak je bil naš Čelešnik in ta mož je ležal hudo bolan. Nihče ga ni obiskal razen par tovarišev iz pisarne, zato so mu pa skrbi toliko občutnejše morile dušo. Bolelo ga je, ko je pomislil, da ga morda pokopljejo kot njegovega soseda čevljarja, ki je umrl pred tremi tedni in mu je šla za pogrebom samo sestra ter par stanovskih tovarišev. In ko je premišljal stvar globlje, se mu je shujšala bolezen, da je zdravnik zmajeval obupno z glavo in da je šepnil njegovi gospodinji, naj poskrbi, da spravi Čelešnik svoje stvari v red o pravem času, da ne bo prepozno.
Čelešnik je imel prijatelja, ki je bil dober človek. Tone Suhoglav je bil ta prijatelj in Čelešnik ga je poklical k sebi.
»Moje življenje je pri kraju,« dejal je bolnik, ko se je prijatelj vsedel k posteli, »in težke skrbi me tlačijo. Poznaš in veš, Tone, kaj sem storil v narodnem oziru. Povsod sem prispeval, kjer sam mogel in zaradi narodnega davka sem nosil že strgane čevlje in klobuk povešenih krajcev. Ne da bi bilo v meni kaj samoljubja ali sebičnosti, ne, ampak zdi se mi kljub temu, da se mora poskrbeti, da ne umrjem kar tako kot konjski hlapec, ki ne pusti nobenega važnega sledu v slovenski narodni zgodovini. Zato sem te poklical sem. Bodi tako prijazen in preskrbi, da se po moji smrti vse primerno poudari v »Narodu«, kaj sem storil za ljubljeno domovino, že zaradi dobrega vzgleda!«
Tone Suhoglav je bil kakor rečeno dober človek, vendar ni dosti manjkalo, da se ni smejal Čelešnikovim nenavadnim željam.
»Saj ne boš umrl, Ivan,« rekel mu je, »mlada narava preboli še tako težko bolezen, vrhu tega si pa še v dobrih zdravniških rokah.«
»Morda, morda tudi ne,« ugovarjal je Čelešnik, »le stori mi to uslugo, prosim te. Ali bi ti ne bilo mogoče, da bi mi do jutri sestavil in prinesel pokazat dotični parte in vse notice, ki bi prišle v »Narod«? Povem ti, da bi veliko lažje in zadovoljno umrl, če bi vedel, da se mi spolni zadnja najsrčnejša želja.«
Suhoglav je bil usmiljen. Obljubil je Čelešniku, da mu sestavi potrebno ter da mu prinese drugi dan parte in notice.
Čelešnik se je tisto noč nato precej boljše počutil. Ko je bil drugo jutro zdravnik pri njem, se je kar začudil tolikemu zboljšanju.
Po kosilu je prišel Suhoglav. Čelešnik ga je pričakoval kot rešilnega angelja in ga hotel objeti, ko je pristopil k postelji. Ta pa je potegnil šop papirja iz notranjega žepa in začel brati prvo notico, ki bi prišla v »Narod« po Čelešnikovi smrti:
Umrl je danes po težki mučni bolezni eden najboljših slovenskih sinov v najlepši moški dobi 32 let, gospod Ivan Čelešnik, posojilnični uradnik v Ljubljani. Slovenci, danes še ne vemo, kaj smo izgubili z njim, začutili bomo to še le tekom časa, ko bomo spoznali, da mu ga ni vrednega naslednika. Pokojnik je bil član Ciril-Metodove družbe, Sokola, Slov. plan. društva, Slov. Matice, Slavca, Ljubljanskega Zvona, Slov. Filharmonije itd. itd. Udeleževal se je z največjim navdušenjem vseh narodnih slavnosti, pri katerih je, če je le mogel, aktivno sodeloval. Vedno je bil povsod na svojem mestu. Ako bi bil nadepolni mož še ostal pri življenju, bil bi v par letih postal predsednik ali častni član enega ali več izmed gori omenjenih društev, s tako in toliko silo si je zadnji čas vil venec zaslug za tužni nam slovenski rod. A zdaj nam ga je ugrabila kruta smrt. Solze nam stopajo v oči, srce se nam krči, ker njega ni več! Ni ga več! Grozna beseda, ki jo bo Slovenija težko prebolela, a preboleti jo bo morala. Bratje Slovenci in sestre Slovenke, Ivan Čelešnik vam bodi v sijajen zgled, kakšen bodi pravi narodno zavedni Slovenec, kakšna odločno navdušena Slovenka! Bog ga živi!«
Ko je Suhoglav prebral to notico, imel je Čelešnik solze v očeh.
»Izvrstno si jo sestavil!« dejal je.
Druga notica slove tako:
»† Ivan Čelešnik. Kakor poročamo na drugem mestu, preminul je danes g. Ivan Čelešnik, posojilnični uradnik v Ljubljani. N a zunaj je bil to skromen mož, ki ni nikjer silil v ospredje, toda pod to skromnostjo je kipelo zlato srce in zlata duša za slovenstvo. O njegovih zaslugah vobče se bo še natančnejše govorilo na tem mestu, danes naj le poudarimo tukaj, da je bil blagi pokojnik vnet nabiralec narodnega blaga, ki je vsega poklonil Slovenski Matici in da je bil, kar je načelne važnosti, naš večletni sotrudnik, ki ni prejel niti vinarja honorarja za svoje naravnost ogromno delo. G. Čelešnik nas je zakladal z najraznovrstnejšimi noticami in nam premnogokrat rešil list iz naravnost hudih stisk, zlasti v pasjih dneh, ko je taka sila za kake ideje. Takega navdušenega prijatelja (Suhoglav je v naglici zapisal v rokopis »osla«, pa je krepko prečrtal nespodobno besedo) ne bomo morda nikdar več dobili, zato kličemo: Zdrava duša zlata, počivaj v večnem miru, ki si ga zaslužila po tolikem in tako napornem delu. Na zdar!«
Ko je Suhoglav končal, padla je iz Čelesnikovega očesa svetla solza na blazino.
»Tudi to je izvrstno!« je pohvalil.
»Parte sem sestavil v imenu tvoje sestre,« dejal je Suhoglav in mu ga je prebral. V njem je objokovala nesrečnica v brezmejni muki nenadomestljivo izgubo in zabrusila neusmiljeni smrti par ostrih izrazov v koščeni obraz.
Tudi to je bilo Čelešniku všeč.
»Končno sem sestavil še ta-le poziv,« rekel je Suhoglav in bral:
»Pozor! Pozor! Pozor!
Slovenci! Slovenke!
Grabljiva smrt je spet posegla v naše vrste: Ivana Čelešnika ni več med živimi. Strašno je pretresla ta novica vse slovenske pokrajine, vsako slovensko čuteče srce je vzdrhtelo! Vsi smo občutili, da nas je zadel težak udarec, kakršen že morda desetletja ne!
Bratje Slovenci! Sestre Slovenke: Naša dolžnost nas veže, da pokojnemu Ivanu Čelešniku izkažemo zadnjo čast v najdostojnejši obliki. Zato vas vabimo, da se vsi od prvega do zadnjega, kdor le more, udeležite izkaza zadnje časti našemu dičnemu prvoboritelju Ivanu Čelešniku. Pogreb bo v .... Vsi na krov!«
Dan in uro pogreba je Suhoglav izpustil, češ da se lahko pozneje urine in da Čelešnik gotovo brez skrbi umrje zaradi te izpustitve.
»Krasen oklic,« dejal je Čelešnik in se popravil v postelji. Tudi se je zadovoljil, da se dan in ura pogreba ustavita pozneje.
»Do pogreba bi to zadostovalo,« menil je Suhoglav ter razvijal nov list papirja pred seboj. »Toda jaz sem sestavil še poročilo o pogrebu. To bi se naj glasilo tako-le:
Včeraj smo izročili črni materi zemlji truplo narodnjaka-korenjaka Ivana Čelešnika. Takega pogreba še ni videla Ljubljana in ga tudi ne bo, pa magari če še petdeset let stoji. Lahko se reče, da je nepozabnemu rodoljubu izkazalo zadnjo čast do petdesettisoč ljudi. Nič ne pretiravamo! Šteli smo, a čim bolj smo šteli, tem več je bilo ljudstva, zato se omejimo na pavšalno konstatiranje udeležbe. Vse kar narodno čuti, vse kar narodno leze in gre, vse se je udeležilo tega impozantnega pogreba. Pred krsto, ki je ni bilo videti iz množice vencev, so šla naša narodna društva, predvsem Sokol (z zastavo), Slavec (z zastavo), Ljubljanski Zvon (z zastavo), Slov. planinsko društvo (brez zastave), Ciril Metodova družba, Slov. Matica itd. itd. brez konca in kraja. Na čelu sprevoda je svirala turobne koračnice Slov. filharmonija, pred hišo žalosti je zapel Slavec, ob odprtem grobu pa Ljubljanski Zvon po eno onih v srce segajočih pesmi, da ni nobeno oko ostalo suho. Ko je duhovnik opravil svoje molitve, stopil je član našega uredništva g. Ščitomir kraj groba in v vznesenih besedah slavil nesmrtne zasluge velecenjenega pokojnika, zlasti njegovo požrtvovalnost za narodov blagor. Vsem so solze stale v očeh. — Kakor čujemo, bo mestni občinski svet v prvi prihodnji seji sklenil, da se ena najlepših ulic ljubljanskih imenuje po blagopokojnem Ivanu Čelešniku, med narod se pa da vrč tisoč iztisov knjižice, ki bo ljudstvu stavila Čelešnika v zgled in je spodbujala k novemu vstrajnemu delovanju do dosege boljše bodočnosti Slo vencev.«
»Izvrstno, izborno, imenitno,« klical je Čelešnik in zdrava barva je preletela njegovo lice, nisem mislil, de znaš tako dobro povedati,« rekel je prijatelju.
»Upam, da je vse to moje pisanje vsaj za zdaj odveč,« menil je Suhoglav, »toda za vsak nepričakovan slučaj, da res umrješ, si lahko zagotovljen, da bo to vse objavljeno.«
Ko sta se prijatelja domenila glede knjig, ki jih Suhoglav dobi, če Čelešnik umrje, in sicer v znak prijateljstva in v zahvalo za spisane notice za »Narod«, odšel je Suhoglav, Čelešnik se je pa zadovoljno popravil v postelji in v sami zadovoljnosti sladko zadremal.
Ne mislite, da je umrl. V štirinajstih dneh je ozdravel in danes spet že deluje vsestransko na narodnem polju. Suhoglav mu je pa moral odstopiti dotične rokopise, ki jih je Čelešnik spravil v škatljo, kjer ima sicer le dokumente in druge prav važne listine: kadar ga prime veselje, gre prebirat tiste vrste, ki jih zna že čisto na pamet. Tu in tam še kaj pridene, črtal pa ni drugega, kot da se Slovensko planinsko društvo ne udeleži njegovega pogreba brez zastave. Ako to društvo nima zastave, ni to njegova krivda, mogoči pa je, da si jo sedaj omisli in sicer dekorirano z vsemi njegovimi kočami ter kolikor toliko primerno markirano. Tudi je naš rodoljub zadnji čas jel sestavljati obširen spis o svojem življenju in svojem narodnem delovanju. Ta spis se objavi, kadar gospod Čelešnik umrje, in sicer v listku. Prijatelji, ki jim je v navdušenem narodnem duhu pisano čtivo zelo pri srcu, se lahko zaneso, da jih čaka izreden užitek, samo Čelešnik mora preje umreti. Tolažijo naj se s tem, da čim dalje bo živel naš junak, tem temeljitejši bo njegov spis.
O plemenito rodoljubje!