Skrivni dobrotnik
| Skrivni dobrotnik P. J. St. |
| |||||||||||||
V Marsiliji na Francoskem je živel v poprejšnem stoletju učen mož, gospod baron Montesquieu. Neko poletje se sprehaja v hladu vštric morja, ogleduje neizmerno morje in se čudi solncu, ki se je ravno v morje vtapljalo. Kar zagleda v čolnu mladenča. Stopi k njemu in ga ogovori:
„Jaz bi se rad malo po morju vozil.“
„Le v čoln stopite,“ mu reče mladeneč.
Baron sede v čoln, ogleduje mladenča od nog do glave in ga upraša: „Kako ti je pa ima?“
„Robert Garcin.“
„Jaz ne verjamem, da bi bil ti prav mornar. Si li moreš s tim svoj kruh služiti.“
„O ne gospod, le ob nedeljah; ob delavnikih pa nekemu kupcu rajtenge vredujem.“
„Kaj ti je pač v glavo padlo, da se ob nedeljah s tako težko rečjo pečaš?“
„O, da bi Vi vedili!“ zdihne mladeneč in pobesi oči.
„Kaj ti je pa, da se tako klaverno deržiš? Kako si vendar bled!“
„Moj oče so bili mešetar v tem mestu. Vse jim je šlo dobro od rok. Ljudje so jih radi imeli in jim zmirom dosti zaslužiti dajali. Dobro srno živeli, vsega smo imeli dovolj. Pa to še ni dosti bilo. Oče so še zmirom kak krajcar na stran djali, in počasi se je precej denarja nabralo. Začnó premišljevati, kako bi se dalo s tim denarjem kaj več pridobiti. In kaj ti storé? Nakupijo si suknja in platna, naložijo ladjo, in se mislijo sami v Smirno podati. Dobička bi bilo res dosti, da bi bilo šlo po sreči. Neko jutro so odrinili in ni jih bilo več. Dolgo nismo vodili, kje da so in kako so jim godi. Kar zvemo po novicah, da so jih morski tolovaji napadli in jih za sužnega v Tetuan prodali. Pravijo, da jih za dva tavžent tolarjev odkupiti moremo. Mati, sestre in jaz se noč in dan trudimo, da bi toliko denarja vkup spravili. Kar je bilo kaj boljšega, vse smo prodali, prebivamo pa v tesni izbi: pa ni moč. Mislil sem se že sam v Tetuan podati in se ponuditi, da bi mene mesto sužnjega vzeli. In kmalo bi tje šel, pa so me mati, ko so zvedili, kaj da menim storiti, prepričali, da ne bom nič opravil.“
„Pa menda veš, kako je njegovemu gospodarju ime,“ ga vpraša.
„Imena se ravno ne spominjam, to pa dobro vem, da je kraljev vertnar.“
„Kako je pa tvojemu očetu ime?“
„Moj oče so Korelj.“
„Korelj Garcin — sužen pri kraljevem vertnarju — v Tetuanu,“ baron sam v sebi ponavlja, po tem mladenču reče: „Ta dogodba je res žalostna, pa kaj si češ, zaupaj v Boga, ti bo že pomagal.“
Med tim prideta na breg. Baron potisne mladenču dvajset zlatov v roko, skoči iz čolna in zgine. Mladeneč ostermi, ko zagleda toliko denarja v roci, rad bi gospoda zahvalil, ga išče in išče, pa ga ne najde.
Dva mesca po tem, ko so se pri Garcinovih ravno spat spravljali, poterka nekdo na duri. Mati gre gledat, pa zagleda svojega moža; mu pade okoli vratu in od veselja ne zine besedice. Na to pritekó še otroci. Korelj veselo zdihne: „Zopet sem med vami, vaša ljubezen mi je k tem pripomogla, Bog naj vam vse stosterno poverne.“
„Res je, reče Robert, da smo skoraj polovico denarja vkup spravili, pa ni bila božja volja, da bi Vas Vaši otroci odkupili. Jaz dobro vem, od kod to pride. Kako me je vendar tisti gospod na tanko izpraševal.“ Po tem očetu vse na tanko pové, kar sta se z baronom pogovarjala.
Korelj se je zopet mešetarije lotil in v treh letih se zopet na noge spravi. Otroke je dobro preskerbel in Robert se je tudi oženil. Niso druzega želeli, ko poznati neznanega dobrotnika. Dolgo niso mogli nič o njem zvedili, kar ga neko jutro Robert sreča. Pred njim na kolena pade in se mu jokaje zahvaluje. Montesquieu se derži, ko da bi od vsega tega nič ne vedil, in ga sili vstati. Med tim se je ljudi nabralo, baron pa hitro med nje zgine.
Ko je baron Montesquieu umerl, našlo se je v nekih njegovih bukvah zapisano: Kraljevemu vertnarju v Tetvanu 2000 tolarjev za Korelna Garcina. — Montesquieu-a štejejo med najboljše francoske književnike in modroslovce preteklega stoletja.