Skrivnost življenja
| Skrivnost življenja Francka Zupančič |
| |||||||||||||
V Reggio Calabria je hribček, »Hribček angelov« s cerkvico sv. Antona. Nič posebnega ne nudi, samo ime je nekaj tajnega.
Izvir temu nazivu sem slišala nekega dne, ko sem se napotila tja gor z namenom, da vidim čudovito starko, ki so jo splošno imenovali »sveto redovnico«.
Vedno sem ljubila z resničnostjo in s sanjami umetno prepletene legende. Drago mi je, kakor dviga željnemu ljudstvu to, kar se dviga nad vsakdanjo gladino življenja ter postaja lepota za človeka, ki zna kakor čebela srkati cvetlični nektar in se z njim napajati.
Kruta resničnost vsakdanjega življenja ni upihnila v meni naivne preprostoti, ki se poraja često iz srčne globine, ne meneč se za posmeh okolice.
Šla sem torej gledat »sveto nuno«, ki živi v kolibi vrh griča. Majhen hodnik in na drugih vratih na levi je namesto vizitke bela Madona. V sobi nekaj navadnega, starega pohištva, mizica ob oknu in odtod razgled na morje. Po stenah kaka podoba in nastavek z razpelom. Pred njim lučka. Na majhni, temni, železni postelji lepa, rožnolična ženska. Sij snežnobelih las izpod črne čepice. Vdrti lici smehljajoči. Dvoje oči, gotovo nekdaj očarujočih, bega iskajoč s predmeta na predmet. Prsa se dvigajo v neenakomernem dihanju, toda na obrazu je sij miru. Ubogo telo je nepremično, toda duh živi, oživljen one dobrotne moči, ki ustvarja v izvoljenih dušah pogon in namen življenja.
Na dnu slednjega človeškega srca je iskrica luči, ki često, tudi v najzakrknjenejšem človeku razprši nenadoma temo in osvetli roko brata, ki jo steza, iskajoč pomoči. Toda to bitje, ki ga imenuje ljudstvo »sveto«, je prešinilo usmiljenje kot požar. Pozabila je dom, družino, blagostanje in hodila je od duri do duri. Kakor plamenček ljubezni, deleč kruh in sveto besedo, iskajoč duš Gospodu. Bila je preprosta redovnica nekega neapelskega reda. Po hudem potresu v Messini se je naselila tu v novo ustanovljenem zavetišču zapuščene dece. Odtod ime »Hribček angelov«.
Toda sveta nuna ne vrši čudežev, ne prerokuje, nima krvavih odtisov ran. In če jo obiščete, pripravite si s skromnostjo srce, kajti čudež se dovrši v vas samih. Ona ve in pozna skrivnost življenja, kot vse izvoljene duše, ki ga znajo živeti, toda pokaže jo le tistim, ki so blage volje ...
Ustavil se je avto, po veži je nekdo prihajal. Nehote sem se umaknila v ozadje in pričakovala. Vstopila je lepa, mlada, elegantna, temno oblečena dama, zaprla duri, sedla k postelji, poljubila bolnici roko in ji šepetala.
Ujela sem nekatere besede, kak vzdih, potem vzklik, protestno prerekanje. Mučno mi je bilo prisostvovati prizoru: dama, naveličana življenja, naveličana krinke izgubljene sreče: želela bi končati življenje, ki ni imelo zanjo več smisla. Mlada, lepa, bogata, mati, koliko drugih bi hotelo le polovico tega, kar je imela! Toda lepota ne zadošča, bogastvo ne zadošča, mladost, zdravje ne zadošča, ljubezen ne zadošča, nič ne zadošča človeški pohlepnosti po uživanju. Napela sem ušesa: bolnica je govorila. Kaj? Kakšen mogočen govor bi mogel umiriti vihar? Malo besed, počasnih, toplih, svečanih. Toda obiskovalka je poslušala pazljivo, kakor ne bi dobro pojmovala. Videla sem, da se je dvignila roka, ki se mi je zdela mrtva, s težavo je označila črno razpelo na beli steni. Obraz se ji je zasvetil od notranjega plamena prešinjen.
Trenuten molk. Nekaj tajnega je prešlo iz srca v srce: morda žarek večne resnice, ali droben sij luči, da pokaže ozko dver. Že je bila dama ob izhodu, že si je nadela krinko in brzela z avtom po gladki, senčni cesti proti mestu.
Težko je hoditi bos po peščeni cesti, nositi suhljad za ogenj, stiskati trnjevo vejo, ki ima vendarle cveteti. Tako sem si mislila in zdelo se mi je, da vidim sprevod ljudi, ki so jih prebrile burje, obodlo trnje in so iztezali roke kakor slepci ter trdovratno poskušali utrditi korak po najkrajši in najpoložnejši cesti dalje.
Toda že je bil stol poleg postelje vnovič zaseden; nova obiskovalka je prišla. Sivolasa, obraz naguban, hrbet upognjen, roki sklenjeni v naročju, kakor jih sklepajo vdani in močni. Ljubezen ima svoj obraz, radost in veselje imata svojega. Mnogo obrazov se lahko strinja v izrazu, toda obraz bede je tipičen: tiste udrte oči, tiste zabrekle podočnice, vročični pogledi, ki ne morejo varati. Rastlina, ki ugaša, črv, ki razjeda, vsiljivka, ki se naseljuje v vseh hišnih oglih in upihuje luči in smehljaje. Izraz usten, gube v kotih usten, lahek trepet so ji značilni znaki. Bila je mati in zaživela je s prijateljico preteklost. Pripovedovala ji je o deci, ki je žgolela v mrzlem gnezdu. Pravila je o tistem, ki ga ni več, o drugem, ki je daleč onkraj morja, o tretjem, nedolžnem, v ječi. Sejala je vse svoje dobro na svoji življenjski poti, ne glede na žrtve. Marsikdaj si je bila gotova neuspeha, toda tolažila se je z resnico, da je v življenju kot v vojni bolj potrebno bojevati se kot pa zmagati.
In v bolesti in iz bolesti je črpala radost. Kakor Mojzes, ki je hotel z grenko palico v puščavi grenko vodo spremeniti v sladko. Dvoje grenkosti za sladkost.
Lučka je trepetala pod razpelom, večerne sence so begale po sobi. Nepremična bolnica je bila kakor zatopljena v molitev. Na uborno odejo je drsela počasi solza za solzo ...
Tiho sem zapustila sobo svetnice. Kolena so se mi tresla; vsa sem bila prevzeta neznanih vtisov. Neka neznana sila me je vodila nizdol po stezi, ki jo je nekoč izkopala lava. Z oddaljenostjo od borne kočice se mi je širil pogled. Majhna in drobna je bila sled, ki sem jo puščala na raskavi poti in videla sem druge, vidnejše in globlje.
Utrudila sem se na dolgi poti in se hotela odpočiti na malih, zelenih traticah. Toda počitek me ni okrepčal. Naslonila sem se na grm, ni me mogel podpreti. Skrila sem se vetru in gromu v zatišje — tudi nevihta me je zajela —, ni me moglo skriti. Trgala sem cvetke ob stezah, toda njih vonj me je le trenutno osvežil. Pila sem ob studenčkih, a žeja je bila le še večja.
Zakaj, zakaj? sem vpraševala obupno. Odmev mi je odgovarjal: Zakaj? V mojem srcu pa je odmeval v odgovor glasno božji glas: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
In zaupno sem zapričela svojo pot, ker nisem se čutila več same.