Skrivnost (Vilko Mazi)

Skrivnost
Vilko Mazi
Izdano: Slovenski narod 3. september 1912 (45/201)
Viri: 201
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Literat Ahacij Skrivnost je bil velik čudak. Za Ahacija so ga bili res krstili, za Skrivnost se pa ni pisal, niti ni bil to njegov pseudonim, ampak zdevek, ker je bil sila redkih besed, o sebi pa sploh ni govoril nikoli. K temu čudnemu zdevku je pravzaprav sam največ prispeval, ker je imel navado, da je vsako radovednost prestregel z osornim »skrivnost«. In če se mu je pripetilo kaj takega v gostilni, je takoj vstal, plačal in izginil. Na cesti pa se je izogibal ljudi v velikih lokih. Tako so ljudje naposled skoro že pozabili njegovo lepo ime, priimka se je malokdo spominjal, tembolj pa se je širil zdevek »Skrivnost« in naposled obče obveljal.

Umrl je literat Ahacij, brez pompa so ga pokopali. Vse skrivnosti njegovega čudaškega življenja so šle nedotaknjene za njim, samo eno je izdal čas dolgo let po njegovi smrti. Skozi raztrgan žep njegove suknje se je izgubilo za podlogo pismo teh besed:

Ljubica Helena!

Osem let sem Te ljubil in Ti praviš, da sem Ti osem let »lagal«, lagal z besedo in z dušo. Osem let sem Te spoštoval s svojo slehrno mislijo, Ti pa sodiš, da sem Te osem let žalil. Osem let sem Te molil, Ti pa mi očitaš, da sem Te osem let zmerjal.

Helena, kdaj si se vsedla na stolec krivičnih sodnikov. Ti, ki si mi bila osem let angel dobrote in pravice? Helena, zakaj me križaš?

Povej tisto besedo, ki so mi z njo v dolgih osmih letih povedale Tvoje ustne, ali mi sporočilo z njo pero, da si Ti tista vodnica. ki bom šel z njo roko v roki k cilju življenja. Helena, katera je tista beseda?

Kolikor besed sva kdaj izmenjala, napisanih ali izgovorjenih, vse sem pregledal v teh težkih urah, vse pretehtal, in glej, nobene ni bilo, ki bi me mogla soditi in križati. Ti pa si me sodila in križala s takimi očitanji, da jih nisem nikoli zaslužil.

Očitaš mi »intermezzo«. Ali se Ti nisem sam izpovedal brez ovinka, brez laži; odkritosrčno, kakor se izpove otrok materi, ki jo ljubi? Moja odkritosrčnost pa je bil največji greh, praviš celo: neodpusten! – In zdaj poglej celo zgodbo in presodi:

V prvih štirih letih sem dosegel s svojo prevdano ljubeznijo samo Tvoje prijateljstvo. Tako si dejala tisti čas: »Odsle sem Vaša prijateljica ... nikakor ne kaj več.« Pri tem sva ostala do današnjih dni. Zaman so bili vsi moji neštevilni boji s Tabo in ti brezupni boji so me – utrudili. Prišli so mi v življenje resnejši časi, skrb noseči za prihodnost. Če sem takrat obupaval nad Tabo, kdo je vzrok? Če sem Te skušal pozabiti, da bi tako ne zapravil svoje bodočnosti, kdo je kriv? Če sem ugonobil svoje ideale in z njimi ljubezen do literarnega dela in vse lepe sanje in vso srečo, če sem vse to ugonobil v tistih brezupnih urah in se skušal navezati na dekle – bogatico, samo iz materialnih nagonov, da bi pozabil svojo neveselo mladost, kdo nosi za to odgovornost? Kdo naj bo sojen, jaz ali Ti, Helena?

Ni šlo, v moji duši ni šlo. Na katerokoli pot sem krenil, vsaka me je spet pripeljala k Tebi in Ti še praviš, da sem Ti ljubezen lagal? – Ali ni bila ljubezen, ki me je vselej spet vrnila k Tebi, sladka ljubica Helena?

O, da si mi niso tako globoko vtisnila v dušo, da si mi bila vedno prva misel v jutru, poslednja na večer, najsi sem Te še tako izganjal iz spomina, danes bi bili rožljali svetli tolarji v mojem žepu, par iskrih vrancev bi mi teklo pred vozom in kakor daleč bi mi nesel pogled po dolini, ne videl bi še sosedove zemlje. Ali kaj bi mi reklo srce, ki sem Ti v njem sezidal najveličastnejši tempelj? – Ni, v moji duši ni šlo ...

Tako sem se vrnil, Helena. Vrnil sem se, ker sem spoznal, da se ima pri Tebi dokončati moja pot. Lačen sem se vrnil in si me nasitila in si ugasila žejo, ki me je nadlegovala tisto uro. Tako so spet vstale moje moči in ko si videla, da mi je kri iznova švignila veselo po žilah, tedaj se Ti je spet zahotelo naslade nad mojo boljo. Obsodbo sem Ti sam pripravil, Ti pa si me križala.

Kaj so mi tedaj hasnili ti osemletni boji v Tabo? Samo par kratkih ur je bilo, ki so bile resnično lepe in ki odmerijo vse trpljenje osmih let. Tekle so mi tiste ure tam ob bregu Sore in so me pojile z nektarjem. In ko so tekle tiste ure, kje je bil že moj »intermezzo«, Helena!

Ljubica Helena, Ti veš, da mi brez Tebe ni obstanka na planetu. Ali me hočeš res spet ugonobiti? – Oj, kako neusmiljeno ubijaš, kako s slastjo trgaš iz mene kose mesa – jaz pa bi tako rad živel! ...

Bodi mi dobra, Helena, prosim Te; reci mi prijazno besedo, da ne padem; reši me!

Ahacij.

Vsi, ki ste poznali Ahacija, bodete s čudom čitali njegovo skrivnost. Kdo bi jo razmotal? Dolgo let je, kar so pokopali Ahacija Skrivnost. Bogznaj, kako dolgo je nosil sabo to skrivnost, morda je ni celo nikdar izročil Heleni, bogznaj? Čudak je bil in čudak je umrl.