Skrivnost družine
| Skrivnost družine: Prečudna zgodba božična. Fran S. Finžgar |
| |||||||||||||
|
Kaj bo za večerjo, |
Betlehem šumi. Od vseh vetrov ga polnijo množice popotnih: jež in peš. Avgustovi pisarji praskajo, pišejo, popisujejo. Gneča pred oblastnim dvorcem gradi cesto. Z visokih kamel kličejo trgovci iz daljnih dalj: "Pozdravljeno rodno mesto!"
In srečujejo se oni iz Aleksandrije z onimi iz Mezopotanije. Po zdravju in družini, po kupčiji in blagu se sprašujejo. Prenočišča in gostišča se polnijo. Vse vre, vse kliče, vse plačuje in trosi. Imajo, ki na svetovnemu trgu pletejo, vozlajo, vežejo in režejo niti trgovine. In da bi prišli samo zaradi Avgustovega povelja? Kaj še! Za blago in profit barantajo, zaroke sklepajo: Rahelo Jakobu in Abrahamu Saro. Tako kaže gospodarna misel.
Betlehem šumi. Mrak lega; trudni pisarji zvijejo pergamente in papirose. Trume legajo za mize in segajo po čašah. Krog mesta plapolajo ogenjčki, krog katerih leže gonjači kamel in si pripovedujejo prerokbe: "O mladiki iz Jesetove korenine, o Njem, ki ne bo sodil po videzu, ampak bo sodil po pravici revne in se bo poganjal za krotke. — Tedaj bo prebival volk pri jagnjetu, leopard bo ležal pri kozličku; tele in lev in ovca bodo skupaj hodili in majhen deček jih bo gonil ..."
V ta večer sta prišla Onadva: tesar z osličkom na povodcu in Devica-Žena iz Nazareta.
Betlehem šumi. Onadva trkata, prosita. Od vrat do vrat. Gneča ju ne vidi. Vsak ima zase in s sabo toliko koristnih skrbi. Odplove ju ljudska reka v predmestje. Tam so bajtarji, pastirji. Lovijo rimske denarje, sami leže pred - kočami, da prenočujejo tujce. Vsak zase, vsak sebi. — Mimo zadnje kočice gresta Onadva in še mimo ognjev, mimo tistih, kjer si hlapci in sužnji pripovedujejo prerokbe o Cvetlici iz Jesetove korenine. In sedaj sta na betlehemskih gmajnah. Z neba hrepene zvezde s tihim sojem za njima. Razjokale bi se. Nad možem, ki se mu trese roka od skrbi in se mu glava sklanja na prsi. Nad Devico- Zeno, ki se, vtopljena vase, smehlja in prisluška drobnemu kladivcu; pod srcem utriplje, rahlo, a se vendar čuje do zvezd, da trepetajo in se na gosto utrinjajo na pot, koder se spotika trudni osliček. In zdajci — kar trije utrinki hkrati se zabliskajo. Hribec zažari. Mož dvigne glavo in se ozre. V hribcu je votlina. Mož krene vanjo. V njej je hlevec. Z nepopisno ljubeznijo pomaga mož ženi z oslička. Samoten volek vstane iz kota, zamrši in jih pozdravi po svoje. Mož pospravlja po hlevu, zbira zjedi sena in slame, pogrinja borno posteljico. Nabere še suhljadi, poklekne h kupčku, kreše, da lete iskre in mrmra:
|
k' nis' nas hotlo jerpergvat ... |
Ozre se na Devico, ki se smehlja in gleda v daljine brez meje. On utihne in se zazre v te oči. Mimo njega gredo, ven, daleč, iz večnosti v večnost, po vsej zemlji; vsa srca vidijo, vsa revna in obremenjena srca. In iščejo lačnih in žejnih pravice, in hromijo in gluhih in slepih in gobavih. Mož jo gleda in gleda. Ne ume. Odvezuje popotno torbo: "Kaj bo za večerjo?" ga skrbi. "Saj večerje treba ni," ga tolaži Devica. "Naša jed je, da spolnimo voljo Očetovo." Mož zadrgne popotno torbo in se sključi k ogenjčku; nad suhljadjo mirno gori plamenček, izpod nje žare oči oglja. Volek in osliček se ne ganeta, pajek pod stropom se je razkoračil v mreži in le gleda, gleda. Niti ogenj se ne upa prasketati. Pusti okleščki gore kakor olje v svetiljki: tiho gore in svetijo. Mož v snu ponavlja besede Device: "Naša jed je, da spolnimo besede Očetove ..."
Tedaj se odpre nebo. Zvezde vztrepetajo in od groze preblede. Rimska cesta se razkolje in iz nje se usujejo trume duhov, ki zarajajo nad gričkom. Luč ognja vtone v svetlobi nebes. Volek in osliček skloneta glavi do tal, mož se zbudi iz sanj in omahne pred jasli, kjer se mu smehlja nebogljeno Dete: "Da spolnimo voljo Očetovo ..."
In že se gnete pred votlino vse polno lačnih in žejnih pravice: pastirji in hlapci in dekle, tovorniki in poganjači, možje in žene, deklice in dečki. Nebo žari, hribček gori, zvezde pojo glorijo. In glorija predrami v Jutrovi deželi kralje. Kamele sedlajo, na pot se napravljajo: da spolnijo voljo Očetovo — po Baalamu razodeto. Nebo in zemlja se zlijeta v eno, sveto občestvo prevzame vse: nihče sebi in zase ne živi: Mož za vse, Devica-Žena za vse, Dete za vse. pastirji in kralji — ne zase, Zanj, in po Njem za vse, za sveto, božje občestvo ...
Sveta noč svetega občestva ...
Betlehem pa šumi. Vse se gnete, vse se peha, vse hiti, vse skrbi — in vse sebi, vse zase. V zgneteni občnosti — nobenega občestva. Avgust zase, krčmar zase, pismar zase in Jakob in Abraham in Izmael — zase. Ne Očetova — naša volja bodi. Volja sle, volja koristi, volja mogočnih, volja svete sebičnosti. Zemlja, samo zemlja — nič nebes ... Pastirji in hlapci in dekle pa gredo od votline in z njimi hodijo nebesa. Prerokbe si ponavljajo:
"Njegovo ime bo Emanuel — Bog z nami."
In tako se je izpolnilo: "V prilikah bom odprl svoja usta in drugače, nego v prilikah, jim ne bo govoril."
Spregovorila je sveta noč v priliki in razodela skrivnost družine. Čemu Jožef Mariji, čemu Marija Jožefu, čemu oba Detetu? Za sveto občestvo. Družina je sveto, temeljno občestvo človeštva. Toda ona ne vzklije iz gole sle, ne požene iz koristnosti, ne utrdi se v sveti sebičnosti. Ona je prečudovito dobro, največje socialno dobro. Ona je zmaga občestvene misli nad vsako mislijo, ki poganja iz sebe le za sebe. Ona je triumf skupnosti, ona je izraz enotnosti volje, — v najgorji strasti ukročene.
Čemu mož ženi? Čemu žena možu: Zgolj zaradi sebične, sladkobridke sle? Zaiadi nje, ki danes vriska, jutri joče? Danes omamlja, jutri grenko tezni? Ki danes druži, jutri trga na dvoje? Ki danes občestvo snuje, da ga jutri truje?
Kakšna je volja Očetova?
Prilika z betlehemske gmajne odgovarja: Družina je skrivnost svetega občestva. Je ognjišče, na katerem zgoreva sebični, hladni jaz, in s katerega greje ljubezen, vsa polna žrtev. Jožef za Marijo, Marija za Jožefa, oba za Dete. Za Dete bornost v hlevcu, za Dete darovi kraljev, za Dete beg skozi puščavo, za Dete delo in borba za kruh: Dete pa vsemu vesoljnemu človeštvu, svetemu občestvu.
Počeščena skrivnost družine, razodeta na betlehemski gmajni!