Skrivnost njenega moža
| Skrivnost njenega moža. |
| |||||||||||||
Prvikrat od svoje poroke je bila gospa Cirila sama. »Do desetih, ljubček!« — je rekel soprog nadporočnik in šel je k strelnim vajam v kasino. Zdaj je bilo polednajste in zapuščena ženica se je čutila užaljena. Jokala bi. Da si upa kaj takega njen mož. Materi pove ... Ne, še bolje — pogledati hoče, kaj skriva pred njo v skritem predalčku mizice. — Kmalu je brskala po zavitkih pisem. A ti so bili vsi od njene roke. Ali tu! Škatljica, zavezana z živordečim trakom! — Sumljivo ... Rahlo je odmaknila zanjke in pokukala malo pod pokrovček, kakor dečki, kadar gledajo, kaj počenjajo ujeti hrošči. In nasmehnila se je radostno. Pepelnat koder se je vil v dnu, njen koder. — Tako je prebrskala marsikaj in vsaka stvar je bila znak in spomin moževe ljubezni do nje, prvih plašnih besed ljubezni, nežnih pogledov. Ne, ne vse. Kaj skrivaš zapečatena lična škatljica? — Proč s pečatom, proč s starimi skrivnostmi! — Kaj je to? Soprogov obraz iz deške dobe in poleg slike majhno zeleno nojevo pero, skrbno položeno na mehko vato. Zeleno pero! Gotovo od ženskega klobuka.
Cirila se je čutila prevarjeno. Solze so ji stopile v oči, v solzah jo je našel njen mož, ko je bila hitro pospravila vse skrivnosti, vse, samo izdajalskega zelenega peresa ne, tega je skrila pod čipkami za vratom. — Mrzlo mu je podala konce prstov in on se je opraščal: »Si morala čakati, ubožica, in si huda, ker je že ednajst?« — »O, prav nič!« — »No, slišiš, miška! Generala nisem mogel pustiti, posebno ker sem dobil prvo nagrado strelcev. Pri vojakih je tako, dokler ne gre najvišji, ne smejo odhajati nižji. No, zdaj pa poglej samovar, ki sem ga dobil, in šopek, ki ti ga pošilja Ernst, ki ga je izmaknil z mize, kar ni ravno prav pošteno ...«
Mrzlo mu je odgovorila: »Prosim te, ne uganjaj neumnosti, meni je tako hudo pri duši — našla sem nekaj, kar se me je čudno prijelo.« — Naglo je segla pod čipke in mu pomolila zeleno peresce: »Mi ne bi povedal, odkod to pero?« — Mož se je nasmehnil peresu kakor v spominu na nečesa lepega in odvrnil: »Saj vidiš. Jabolko od drevesa sred vrta, čigar sad ti je bil prepovedan, mala Eva!«
»Ne norčuj se! Mislila sem, da ni med nama skrivnosti. Odgovori: Odkod je to pero?!« — »Od noja po vsej priliki, dragica.« — »Ne misli, da se mi izviješ, jaz hočem vedeti resnico: Odkod je to pero?!« — »No, če že ni drugače: Pero je očividno od nekega klobuka.«
Cirila je uvidela, da tako ne pride na čisto in navila je drugo struno: »Je to pero že dolgo tu v škatlji?« — »Tisoč let je kakor en dan, Cirila, kaj je dolgo?« — »V kateri garniziji si se seznanil ž njo?« — »S kom pa, dragica, ali s peresom?« — »Kje si pridobil to pero?« — »Na Dunaju,« — se je vdal nadporočnik. — Bridko je vzdihnila Cirila. »Na Dunaju, seveda.« In premišljevala je, če je videla kdaj na Dunaju žensko glavo z zelenim peresom, naglo je vprašala: »Poznam glavo, ki je nosila to pero na klobuku?« — »Videla si jo.« — »Kje vendar?« — »V Schönbrunu, mislim.« — »Ah! Zdaj vem! Ko smo bili v električni. Zato se ti je tolikanj mudilo ... Meni se je čudno zdelo ...« — »Zdaj se pa motiš, srce, bilo je pred gradom.« — »Pred gradom? — Je bila lepa?«
»Tega ne morem razsoditi. Ljubezen je slepa.«
»Ljubezen!« — je vzkliknila mlada žena bolestno. »Ti si jo ljubil in te ni sram, da se bahaš pred menoj s tem, ko sva komaj šest mesecev poročena. O moj Bog!« — »To ni nikako bahanje, to je naraven čut, katerega se mi ni treba sramovati.« — »O fej!« — »Razumela me boš, če pogledaš sliko ...«
»Kaj?! Tudi sliko imaš?!« — »In več kot eno. V mizici je gotovo katera.«
Grenko se je nasmehnila Cirila in vila roke: »In to mi reče tako hladnokrvno. Zakaj nisi požgal slike pred poroko?« — On je odmajal: »To bi bil zločin.«
»Zločin? Kaj je zločin? Ti ne veš, kakšne dolžnosti imaš napram svoji ženi.« — »O pač!« — se je smejal mož. »Tvoje tete so me poučile natančno o tem. Ali pustiva zdaj to in poglejva korpus delikti.« — Hotel jo je priviti k sebi na stol ali ona je skočila ogorčeno in se razjokala: »Kaj si upaš?«
»Ali, Cirila!« — resno jo je pogledal in ji pomolil sliko: »Poglej vendar!«
»Nočem« — se je jokala trmasto. »Ali pa ... Daj sem, da jo pogledam, raztržem in vržem v ogenj.« — »Tega ne boš storila,« — je rekel on čudno kratko. — »Bom videla,« — je stiskala ona usta in strmela v sliko. Prvi hip ni mogla razbrati slike izza solza, ki so ji tekle potokoma po licu, drugi hip ni vedela, ali vidi prav, z roko si je brisala sitne solze in vzkliknila: »Saj je to naš cesar!«
Ponosno je pritrdil: »To je cesar in pero je od njegovega klobuka.« Srečno smehljaje je pripovedoval skrušeni ljubosumnici: »Bilo je nekega dne v realki. Pričakovali smo cesarja. Vsi polni navdušenja, da bo videl cesar mladi naraščaj svoje slavne armade. Sedel sem z dvema dečkoma v klopi pri vratih. Cesar je vstopil spremljan od dveh adjutantov in naših profesorjev. Glasni pozdrav je razširil naša pljuča. Cesar se je ustavil pri moji klopi in jel je izpraševati od klopi do klopi. Na naši klopi pa je ostal njegov generalski klobuk. Ako smo dahnili vanj, so se pregibala zelena peresa. In mi smo pihali, dokler se ni jel premikati klobuk in bi bil kmalu padel na tla, če bi ga ne bil naglo prijel. Tovariši mi niso privoščili časti, da bi se bil samo jaz dotaknil cesarjevega klobuka, zato je moral klobuk od roke do roke, po celi šoli. Neki porednež je poizkušal celo, da bi ga nataknil na glavo, ali pogled po razredu ga je posvaril. Odškodoval se je s tem, da je izpulil zeleno pero in ga skril v prsih. Ker se ni poznalo in se mi ni zdelo, da bi pogrešal cesar še drugo pero, sem si izpulil tudi jaz spomin. Počasi se je bližalo žvenkljanje ostrog spet naši klopi. Kar zgrabi častilakomnost mojega drugega tovariša in on klobuk. Naglo je potegnil za pero in šop peres se je razsul po klopi. Mi smo bili okameneli. Preživeli smo strašne hipe. Kaj nismo bili vredni grozne kazni? — Bliže je prihajalo žvenkljanje ostrog — mi smo si želeli globoko pod zemljo, gledali smo v tla in stali kakor pobiti grešniki ... Nakrat je šel po razredu glasen smeh. Cesar se je zasmejal, ko je ogledal svoj oskubljeni klobuk, za njim sta se smejala adjutanta, profesorji. Mi smo jecaje prosili odpuščanja. Cesar se je smejal dobrohotno in naročil adjutantu, da mu preskrbi drug klobuk, oskubljenega je daroval razredu. Ko je izginil ljubljeni vladar skozi vrata, smo planili na klobuk — vsak od nas hrani kot nekaj svetega pero s klobuka ljubljenega vladarja.«