Skrivnost sv. Barbare

Skrivnost sv. Barbare Ivan Albreht

Izdano:	Domovina, 1927
Viri:	19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ko je ležala Reza Repinka na smrtni postelji, je bila njena najmlajša hči, ljubljenka Agata, stara komaj sedemnajst let. Oj, teh šibkih sedemnajst let, ta so težila Repinkino ločitev. Nič drugega je ni več vezalo na ta svet. Mož se je bil že pred petnajstimi leti preselil v večnost, starejši otroci pa so se razkropili po svetu. Liza in Meta sta bili v Ameriki, Drejče na Nemškem, Miha je ostal kar pri vojakih, Martin pa je rudaril v Trbovljah. Kaj naj bi bili počeli doma, ko je bila bajta skromna in sveta pri hiši komaj za eno samo kravico! Dote v pravem pomenu besede Repinka ni mogla šteti nobenemu otroku. Vsak je dobil komaj borih par goldinarjev na pot in pa kopico dobrih naukov. Tako so odhajali, kakor pada listje z drevesa, ko napoči čas. Iz dalje so se včasih spominjali matere in najmlajše sestrice. Pisali so jima za god, za večje praznike in pa takrat, kadar je kateremu posebno trda predla. Tedaj si je Repinka izposodila kaj malega in poslala tistemu, ki je najbolj tožil. Tako se je počasi nabralo dolga, da se je kar hišica majala. Repinko je sicer skrbelo, vendar ni nikoli tožila hčerki o tem.

»Bo že z božjo pomočjo kako,« je vzdihnila včasih, delala in trpela, dokler je ni zmoglo.

Agata ji je stregla in prvič tedaj začutila, da svet ni tako lep, kakor ga kaže cvetoča pomlad.

Oj, pomlad, ta lepi, sladki čas, ko se ogreje in razmahne vse, kar le malo, vsaj malce živi ... Trata ozeleni, nebroj cvetlic se odpira solncu, drevje ozeleni in začne cveteti, nebroj drobnih bitij mrgoli po zemlji, ptičke se oglase s svojim veselim gostolenjem, oj, vse, vse je prerojeno, mlado, sočno in zdravo! Povsod, povsod klije sreča in cvete radost! Sleherno srce utriplje hitreje v objemu novih nad, oči zažare in lica se pomlajajo ... Oj, pomlad, vstajenje, prerojenje vsega, kar le malo, vsaj malo živi! ... Tako je občutila Agata pomlad vsako leto. Čistejša od najbistrejše studenčnice je bila njena vesela pesem. Še mati sama se je pomladila, ko je čutila to brezskrbno vedrost svoje ljubljenke. Kakor dar iz neba jo je občutila pri hiši, kakor vir življenja in ko solnce, ki naj ozarja njenega življenja večer. Da, res! Kadar je Agata zapela:

»Rožic ne bom trgala,

vencev ne bom spletala,

mirno, svobodno, ljubo

po planinah naj cveto!«

tedaj jo je mati poslušala kakor zamaknjena. Celo sami se je zahotelo pesmi, toda glas ni mogel iz grla, le solze, solze so polzele iz oči. Če jo je deklica zapazila, je stekla brž k njej.

»Zakaj pa jokate, mati?«

Repinka se je morala nasmehniti skozi solze, tako je bila srečna.

»Ali ne vidiš, noričica, da jokam od veselja?«

Agata je razširila oči in plosknila z rokami. Ko na perotih je odbrzela po svojih opravkih, mati pa je še dolgo čula njen zvonki smeh ko davne, davne minulosti prerojeni pozdrav.

Tako je bilo dan za dnem, leto za letom, pomlad za pomladjo. Ali ko so ono pomlad spet zavabile vijolice s svojim očarujočim vonjem, je Repinka legla. Tedaj je stopila v hišico grda tujka, jedka skrb, ki je Agata dotlej ni poznala.

Cvetje je cvetelo ko vse prejšnje pomladi, ptičke so prepevale in potisočerjeno življenje se je dramilo povsod in toplo prizvanjalo mladim srcem, toda Agata ni videla in ni slišala vsega tega, ampak samo svojo mater, ki se je ko bilka v poslednjih bolečinah sušila na postelji. Pesem je pobegnila iz hiše, smeh je onemel, le skrb, skrb in sama skrb se je plazila povsod. Ne samo v hiši, celo zunaj na vrtu je vse zastrupila skrb. Trava je bila kakor osmojena in cvetje se je zdelo Agati brez barve in brez vonja. Skozi gostolenje ptic je čula deklica materino bolestno stokanje in tisti suhi, hreščeči kašelj, ki zamre šele pred vrati groba: na mrtvaškem odru.

Kakor dragocena svilena koprena je padlo z Agatinih oči. Namesto lepote in radosti je vstajalo zdaj povsod samo gorje. Stare ženičice so prihajale k bolnici, jadikovale in tolažile, svetovale raznotere čaje in leke, molile in brbljale, ko pa so odhajale, so navadno z brezobzirnim, ledenim glasom naročale Agati:

»Le postrezi še materi, le, saj ti ne bo treba dolgo!«

Mladenki se je zdelo, da se iz vsakega takega naročila reži zgolj zelena zavist, češ:

»Pa je le Repinka prišla pred menoj na vrsto!«

Kar mrazilo jo je, tako so ji odvratne vse te številne tolažnice. In kako to govore o smrti! Kakor da pripovedujejo, kako je s pletvijo ali košnjo ali žetvijo ...

Strašni so bili za Agato ti obiski, vendar ne še najstrašnejši. Ko se je Repinkina bolezen shujšala, so jeli prihajati še drugi. Prišel je stari Mejač, slok in suh ko prekajena preklja, pa je začel:

»Saj ne boš zamerila, Repinka – deset goldinarjev, saj veš, sem ti dal, pa nimava nič pisanega.«

»Ali jih ni bilo le sedem, oče Mejač?«

»Deset, Repinka, deset! In tri leta je že odtlej. Obresti bi bilo treba, no, pa naj bo, ko je že tako! Bom vzel tisto v račun, kar si kdaj prišla delat.«

»Vedno sem mislila, da jih je bilo le sedem,« je s slabotnim glasom in brez odločnosti skušala oporekati bolnica, starec pa je vztrajal pri svojem. Pomolil je nekšno pisanje, ki ga je sirota podkrižala. Ko je odšel, je zajokala:

»Oh, Agata, kaj bo, kaj bo! Na beraško palico te poženo po moji smrti! Bog sam ve, da sem dobila od njega le sedem goldinarjev! Tri leta sem mu že hodila delat, več ko po petdeset dni na leto sem delala pri njem, vse samo zato, da bi vsaj nekaj odslužila. Zdaj si slišala, kaj pravi.«

Kašelj ji je zadušil glas in le solze so še dalje razodevale njeno bolečino.

»Nikar si tega tako ne jemljite k srcu,« je tožila Agata. Ali komaj jo je malo potolažila, se je že oglasil drugi, tretji in cela vrsta, vsi tako hladni in trdi, ko da se njim nikoli ne bi mogla približati poslednja ura. Kar mimogrede je ta in oni še malo povprašal Repinko, kako ji kaj gre, potem pa takoj: denar, denar, denar! Vsak se je tresel za svojih par goldinarjev, za ubogo, trpeče materino srce, ki je pomenilo za Agato najdragocenejši zaklad na svetu, se ni zmenil nobeden. Z onemoglim srdom v srcu je Agata gledala in poslušala te ljudi in ni mogla verjeti. Mnogi izmed njih so bili prijazni, ljubeznivi, šegavi in vedri, da je bilo veselje delati po njihovih gruntih. Ob košnji, ob žetvi in mlatvi so vedeli povedati toliko zanimivega in šegavega, da je minil dan, kakor bi trenil. Zdaj pa, ko bi bila uboga mati tako potrebna tople, prisrčne besede, jim je vsem zledenelo srce. To niso več ljudje, ampak besne pošasti, ki znajo samo eno edino človeško besedo: »Denar, denar, denar!«

»To je dih pekla samega,« je razmišljala Agata in jokala brez solz tisti strašni, suhi jok, ki skeli v dno duše, pije človeku moč in ga žre ko strupena golazen. Jela je bledeti ko roža v temi. Njen korak je bil bolj in bolj plah, beseda tiha in negotova.

Repinka je z bistrovidnostjo ugašajočega bitja opazila hčerkino hiranje.

»Nikar, Agata,« je skušala tolažiti; »če ne, boš še pred mano v grobu.«

»Saj mi ni nič, saj sem vesela, mati. Samo, da vi spet ozdravite –«

»Jaz bom zdrava –«

»Mati, moja mati –«

»– ko me Bog pokliče k sebi! Da bi me le milostno sodil.«

»Ne govorite samo o smrti, mati!«

»Kaj hočeva skrivati, ko veva obe, da mora priti!«

»Mati, oh, mati –«

»Če moreš, piši Lizi in Meti, pa Drejčetu in Mihi in Martinu, da naj molijo za mojo dušo. Če kateri more, naj pomaga tebi! Tako jim piši, da je bila to moja zadnja želja! In še to jim sporoči, da jim vsem voščim blagoslov na vseh potih in da bom v duhu vedno z vami –«

Medtem ko je Agata ihtela, je govorila mati vse tako mirno, kakor da je že mrtva za vsa človeška občutja. Bilo je na cvetno nedeljo zjutraj, ko hiti mladina z oljkami in butarami in zelenjem v cerkev. Veselo so pozvanjali zvonovi, ali v Agatinem srcu se je vsako veselje prelilo v bridkost. Kakor da se rogajo njej in njeni bolečini, tako je občutila veselje vseh, ki so mimo hiše hiteli v cerkev. Repinka je za trenutek zadremala. Bila je že tako shujšana, da ustnice niso več mogle zakrivati zob. Na njenem obrazu ni bilo nobenega sledu več o življenju. Samo sunkovito, zatikajoče se dihanje je pričalo, da duša še ni zapustila tega ubogega telesa.

Agata je počasi in previdno šla od postelje, da bi pisala sestrama in bratom, kako je z materjo. Sedla je za mizo in se lotila trpkega posla, toda drhteča roka ni hotela biti pokorna. Ko razmetane mrtvaške kosti so ležale črke na papirju in brez glasu kričale Agati:

»Kaj, otrok, ali res moreš zapisati, da mati umira?«

In Agata ni mogla. Odložila je pero in skrila obraz v dlani.

V širokih pramenih je lila v sobo solnčna luč in osvetljevala ihtečo mladenko, mizo, klopi, rožasto skrinjo in posteljo, kjer je voščeno mirno ležala Repinka. Zarjavela ura na steni se je vzdramila in pričela biti enajst. Agata je ni slišala. Lepa v svoji bolečini je bila kakor poosebljena žalost. Solnčna luč je zlatila njene svetlokostanjeve lase, tilnik in lehti, ki so bile ko s tanko, komaj vidno rožno svileno kopreno pregrnjen alabaster. Kamen bi se bil omehčal ob pogledu na to razžaloščeno bitje, kaj šele mati Krasinka, ki je prišla takoj po maši s svojim sinom obiskat bolno Repinko.

»Bog vam daj dober dan«, je previdno in le šepetaje pozdravila, ko je stopila v sobo, Jošt, njen sin, pa je samo pokimal in se ozrl po postelji in proti mizi, ki se je izza nje trudno dvignila Agata. Samo z rahlim vzgibljajem ustnic je odzdravila došlima, ko pa je segla Joštu v roko, jo je prijetno stresla po vsem životu. Sklonila je glavo, pritajeno vzdihnila in si z levico otrla solze. Molče je povabila gosta, naj sedeta, pogledala po materi in šepnila Krasinki:

»Danes jim je malo odleglo –«

»Saj bo že, le ne obupaj«, je toplo tolažila Krasinka.

»Samo miru je treba in priboljška«, je pomagal Jošt. Potem spet Krasinka:

»Oh, sem slišala, da nekateri hodijo terjat –«

»Da jih ni sram! V takih okoliščinah«, se je hudoval Jošt in iskal srečanja z Agatinimi očmi. Mladenka ga je hvaležno pogledala in takoj spet v zadregi povesila oči.

»Res je križ,« je dejala, »revščina je hudo breme.«

»Nič ne maraj,« je branila Krasinka, »še misliti ti ni treba na to! Tudi pri nas je malenkost, pa še v misel ne bi hotela vzeti ne tvoji materi ne tebi. Kam pa pridemo, če ne bomo drug z drugim, kakor se spodobi kristjanom! Saj smo ljudje! Malo juhice sem prinesla, je čisto sveže kuhana. To jim bo dobro delo. Kar daj jim, ko se prebude!«

Agata se je s pogledom in z besedo zahvaljevala, a Jošt je odklanjal.

»Saj še beraču damo, potepuhu, ki pride mimo hiše, ne pa domačemu človeku!«

Zadnji dve besedi je tako občutno poudaril in pri tem s takim dolgim pogledom pobožal Agato, da je reva vsa zmedena zardela.

Med tem se je Repinka zganila, zastokala in odprla oči. Trudno je pogledala po sobi in se vidno prestrašila, ko je ugledala Krasinko.

»Oh, ali si prišla?« je bolj dahnila nego izgovorila. »Nič ti ne bom mogla vrniti zdaj, prav nič.«

»Kaj pa govoriš, Repinka? Ne bodi no! Kdo te vpraša po tem!«

Repinka sama sebi ni mogla verjeti, da prav sliši. Plaho je begala s pogledi po prisotnih, dokler se ni oglasil Jošt:

»Kdo bo zdaj mislil na tistih par goldinarjev! Počakajte, ko boste spet zdravi, pa prideta z Agato žet –«

Repinka se je kljub onemoglosti nasmehnila:

»Agata že, mene pa bo –«

»Oh, mati –«

»Nič ne premišljuj tega! Malo juhice sem ti prinesla, da se laglje okrepiš«, je povzela Krasinka. »Saj še nisi v takih letih –«

» Šestdeset –«

»I, no, zastran let še ni prav nič treba misliti na kaj hudega«, je mirila Krasinka in Jošt je pritrjeval kolikor mogoče modro vmes.

»Oh, pa so le še dobri ljudje na svetu«, je toplo pomislila Agata.

»Kako je lepa«, so skrivaj pričali Joštovi pogledi.

Mati Krasinka je med tem sedla k postelji in s prijetno mehkobo v glasu pripovedovala razne male novice, drobne dogodke in primere, s kakršnimi je upala razvedriti bolno znanko. Kajti Krasinka je skusila mnogo bolezni in je vedela, kako je treba občevati z bolniki. Njen rajni mož je bil padel raz streho in se tako polomil in pohabil, da je dolga štiri leta na bolniški postelji pričakoval rešiteljice – smrti. Brigita, njena hčerka, je bila štirinajst let priklenjena na bolniško posteljo. Imela je kostno jetiko in je trpela ko izvoljena mučenica. Zato je mati Krasinka vedela, kako je treba z bolniki. Trpljenje, ki ga je gledala in sodoživljala ta dolga leta, je vtisnilo njenemu značaju nekaj blagega in milega, nekšno mehko, nevsiljivo obzirnost, ki vpliva na bolnika ko hladilni balzam na rano.

Tudi Repinki je prijala Krasinkina bližina. Kar nekako nevede je pozabila na svojo utrujenost in brez posebnega napora premagala onemoglost, tako da sta se naposled obe že dokaj živahno razgovarjali.

Agata je hitro opazila blagodejno spremembo na materi. Pomirjena in potolažena je kmalu začela upati, da prejdejo vse te nadloge kakor temen oblak. Jošt je preprosto pripovedoval o tem in onem, kako je nabral bršljana vrhu Zelenika, kaj je s tem in kaj je z onim, dokler ni nazadnje vprašal, če sme priti po piruhe.

Agata se je nasmehnila. Stopila je k nizki omari s predali, ki je stala ob levi stranski steni med dvema oknoma, ter jela pospravljati razno drobnjavo, da bi skrila zadrego. Jošt je stopil tik za njo in se sklonil čez njeno ramo. Tiho je ponovil:

»Ali dobim piruh?«

Na glas pa:

»Joj, kako lep kipec svete Barbare! Ali smem pogledati?«

»Lahko –«

Vzel je v roko porcelanasto figuro svetnice, sedeče na z zlatom okrašenem prestolu in s kelihom v roki. Kipec je bil votel in lahek, bolj podoben igrački mestnih otrok nego nabožni sohi. Kljub temu je bil pri Repinki zelo v časteh. Hranila ga je kot spomin na svojega deda, ki je bil rudar tam doli v Idriji.

»Mati pravijo, da so bili vselej uslišani, kadar so se zatekli k sv. Barbari«, je pravila mladenka.

»Potem bom tudi jaz njo prosil pomoči«, je skoro šepetaje in s porednim nasmeškom odvrnil Jošt.

»Zakaj?«

»Kako se delaš nevedno«, je dejal fant.

Dekle ga je pogledalo s svojimi velikimi, granitnosivimi očmi.

»Kako naj vem jaz –«

»Saj nisi slepa –«

»Kako misliš?«

»O, že vem in tudi ti veš. – Ali ni letos lepa pomlad?«

»Saj je niti ne vidim«, je preprosto odvrnila deklica. »Kdaj pa, ko je materi tako hudo?«

Zdaj se je zdrznil Jošt.

»Vem, vem, da ni prav, ko zdaj mislim na take –«

Misel je obstala neizpovedana, ker mu je vzel besedo čudni ogenj, ki se je zaiskril v Agatinih očeh. Kakor v snu je zaslišal Repinko:

»Vse mine, mine –«

In Krasinka:

»Kaj hočeš? Vsi smo le za nekaj časa.«

»Jaz bi hotel biti za vekomaj,« je pomislil Jošt, »vso dolgo večnost poleg Agate z upanjem v srcu –«

»Kako je čil«, je mislila Agata in ga previdno motrila s pogledi. »O, ko bi smela biti samo malo njegova, samo toliko, da bi se enkrat prav vroče razjokala na njegovem srcu.«

»Le kmalu se pozdravi«, je vstala Krasinka.

»Ali že greste?« se je vzdramila Agata.

Joštu se ni mudilo. Bolj in bolj močno se je dramilo v njem in tako čudno mu je bilo, da se mu je kar vrtelo pred očmi. Kri mu je silila v glavo in po sencih mu je kovalo, da je občutil vročo bolečino v glavi.

»Po vsem Vrhpolju ni Agati para«, je premišljeval in ni niti slišal matere, ko je obljubila:

»Pridem pa še pod noč malo pogledat.«

»Prideš ti tudi?« je vprašala Agata.

Jošt v zmedenosti ni odgovoril, a mladenka se je prestrašila:

»Kam sem neki mislila? Zdaj bo celo jezen –«

»Pa brez zamere –« je prosila na pragu, Jošt pa kakor otrok:

»Tak piruh, da veš –«

Agata je prikimala, se nasmehnila in dolgo pustila svojo roko v njegovi.

Bolnica, ki je opazila mlada dva, je zganila z ustnicami:

»O, sveta Barbara, ali bom res tako srečna, da bo z otrokovo srečo olajšana moja zadnja ura? ...«

Krasinka, ki je bila že v veži, se ni mogla premagati, da ne bi bila rekla kar naravnost:

»No, Jošt ali se odpravljaš v Ameriko?«

Pri tem je stopila nazaj v sobo in se s pomembnim pogledom na mlada dva nasmehnila proti Repinki:

»Vidiš, Neža, da bo še solnce sijalo.«

Tedaj je Agata nehote videla huškniti mimo okna senco in se je prestrašila. Naglo je odmaknila roko in prebledela.

»Kozma gre,« je vztrepetala proti materi. Repinka je nejevoljno zaprla oči in nagubala čelo.

»Tak srečno za ta čas,« se je okrenila Krasinka.

»Zbogom, Agata,« je dahnil Jošt.

Mladenka je samo naklonila glavo, ko je že prištrkljal v sobo Kozma, Agatin bratranec, ter cvileče pozdravil:

»Dober dan vama voščim obema, teta in Agata!«

Čisto po domače je koracal po sobi. Levo nogo je imel precej krajšo od desne. Zato je pri hoji njegova zgrbljena postava redno nihala. Dolge in suhe roke so mu segale prav do kolen, pa bingljal je z njimi, kakor da niso njegove. Bil je močno grbast, tako da je bilo videti, kakor da je bila glava stisnjena, nekako zamečkana med ramena. Resasti lasje so bili redki, tupatam zlepljeni v maščobne šope in svalke, ki so bili v bližini temena kakor nalepljeni na kožo, medtem ko so nad ušesi in tilnikom resasto štrleli proč.

»Slabi so najini dnevi,« je vzdihnila Repinka, ne da bi se bila ozrla po nečaku, ki je kakor pribit sedel za mizo. Pogled na njegov obraz je bil res nekaj posebnega. Nizko čelo je bilo izbočeno in na vse strani razbrazdano ter pegasto. Močno razvite obrvi na levi strani so kapasto zakrivale pokrnelo oko, ki je bilo majhno in skoro popolnoma stisnjeno pod bradavičaste veke, medtem ko je bilo desno veliko, jasno in sinje ko poletno nebo po dežju. Mali, navzgor privihani nos je bil višnjevobakren, a pod ozkimi plavimi brkami skrita usta široka, na levo in desno daleč zarezana v lica. Rumeni in črno razjedeni zobje so bili žagasto naškrbljeni in redki ko pri grabljah. Brade skoro ni bilo, pač pa je na desni in levi strani vratu tičala za krepko močno pest velika golša, ki je pritiskala na sapnik, da je komaj dihal ubogi Kozma.

Tak je tedaj sedel Kozma za mizo in se z velikim desnim očesom zadovoljno razgledoval po sobi, medtem ko je levo pokrnelo oko samo ko potuhnjena mačka zasledovalo Agato ...

Mladenka je slonela pri omari in gledala neprestano na posteljo, kakor da pričakuje od matere rešitve ali sveta. Mučna, mrtvaška tišina je zavladala v sobi.

»Pravkar sem bila še v nebesih,« je pomislila Agata. Skoro ji je šlo na jok.

Mati ves čas ni odprla oči.

Kozma je gubal čelo in se kremžil, kar je pomenilo pri njem, da premišljuje nekaj važnega. Ko je spoznal, da s tem ne opravi nič, se je oglasil:

»Ali ste že kaj uredili, teta?«

Agata ga je karajoče pogledala, toda možak se ni nič zmenil zanjo.

»Sem slišal, da vas nekaj pritiskajo, pa sem prišel.«

Pogledal je Repinko, za njo Agato, nato pa se je zasmejal tako zoperno, da je bolnica zastokala od neugodja.

»Satan se smeje tako, kadar pride po ubogo dušo,« je zamrazilo Agato. Nehote je vzela v roke kip svete Barbare in ga nesla materi na posteljo. Bolnica se je razveselila. Ko je začutila spominski porcelan v svojih rokah, je dejala:

»Viž, Kozma, jaz imam urediti samo še s tole, da mi izprosi srečno zadnjo uro –«

»Vi že, če res mislite tako«, je cvilil spak. »Kaj pa Agata?«

»Bog, ki za vse skrbi, bo tudi zanjo,« je z naporom odvrnila bolnico, »samo če ostane pridna in poštena –«

Agata je povesila glavo, Kozma pa je jel kašljati in se napenjati ko zasušen meh.

»Nič ne mislim hudega, nič,« je hlipel in mahal z rokami, »Bog ne zadeni! Samo tako, saj veste, teta, da kri ni voda –«

»Bog ti povrni dobro voljo,« je vzdihnila bolnica, Agata pa se je kakor senca splazila iz sobe. Dasi je ljubila mater z vsem svojim bitjem, vendar ni mogla vzdržati poleg nje v Kozmovi bližini. Dih tega človeka se ji je zdel kakor neviden strup, ki zamori vse, kar doseže, njegova zoperna vnanjost pa je bila mladenki odvratna do bolečin.

V sobi je nadaljeval Kozma:

»Veste, teta, tako mislim, da bi vam pomagal –«

»Ti –?«

»No, da – seve –«

»Pomagati –«

Repinki se je zdelo kakor grozen sen, ko je poslušala nečaka:

»Saj veste, da imam po očetu, ko dosežem polnoletnost. Zdaj je vse –«

Govoril je raztrgano ta kakor brez zveze. Repinka je premišljala. Kakor iz omotice se je oglasila:

»Tak je res, kar je trdila Katarina, tvoja pokojna mati?«

»Res, imam že papirje v rokah!«

»Tako?«

»Tritisoč goldinarjev –«

Repinki se je zameglilo pred očmi.

»Bog ti greh odpusti, Katarina! Tak si tako preskrbljen?«

Kozma se je jel smehljati. Veliko desno oko se je vrtelo zdaj sem, zdaj tja ko v božjastnem krču.

»Tako je, teta! In še vam pravim, da kri ni voda!«

Razburjeno je začel nihati po sobi in divje opletati z rokami.

»Materi ne morem pomagati, ker je ni več na svetu! Oče ni moje pomoči potreben, ker ga niti ne poznam niti ne vem, če še živi in kje da je –. Pod milim nebom imam samo še vas in Agato. Živ duh na svetu me nima rad, jaz pa imam vaju obe. Zato tudi nočem, da bi vaju kdo trpinčil zavoljo denarja –«

Repinka se je mukoma nasmehnila. Spomnila se je, da je Kozma čudak, ki se naslaja ob najrazkošnejših domišljijah, ki nimajo nikake resnične podlage. Sama sebi se je čudila, kako mu je mogla verjeti, ko je pravil o denarju. Da ga ne bi žalila, je odvrnila:

»Te bom pa prosila, če si res tako dober.«

Kozma se je postavil na dolgo nogo in se silno spretno zavrtel.

»Pri sveti Barbari, zaščitnici umirajočih, vam obljubljam, teta – in Agata. – Kje je Agata?« se je nenadoma zdrznil in začel iskati z očmi.

Repinka je molčala.

»Dokler bom jaz dihal, ji ne bo nič hudega,« je svečano cvilil pohabljenec. »Zdaj pa zbogom, teta! Bom že kmalu spet pri vas.«

Kakor grda prikazen je odnihal iz sobe. Repinka si je oddahnila, se prekrižala in začela šepetaje moliti.

Pri fari se je oglasil zvon, ki je vabil k večernicam ...

II.

Ko se je Krasinka vračala od večernic, je došla Mejača, ko je hotel baš kreniti s ceste proti domu.

»Kam se ti pa danes tako mudi?« jo je ustavil možak, ko je šla kar mimo njega.

»Moram hiteti,« je odvrnila, »sem obljubila Repinki, da pridem pod noč še malo k njej. Zdaj me pa čakajo doma še polne roke dela.«

Mejač je prikimal in počasi pomodroval:

»Kaj se pa vbadaš tako sama, ko bi ti ne bilo treba. Saj bi se Jošt lahko malo ogledal naokrog –«

»O, za to je pa še vedno čas –«

»Ali si tako oblastna?«

»Nič! Kaj bom oblastna! Danes mu izročim domačijo, če hoče, samo siliti ga ne maram, ko vem, da je človek samo enkrat mlad! Kadar je pa enkrat zavezan, se navale križi nanj –«

»Ti si res dosti pretrpela –«

»Nikomur ne bi voščila tega,« je s poudarkom odvrnila Krasinka. »Zato se mi pa tudi vsak smili, kogar Bog začne obiskovati z nadlogami –«

Mejač se je odkašljal. Skomignil je parkrat zapored z glavo, češ:

»Tako je! Kaj hočemo?«

Potem je pomolčal in nekam važno pripomnil:

»Fanta imaš pa le pridnega. Res, Jošta si lahko vesela! Ta bo lahko izbiral po srcu in po denarju –«

»Kakor mu bo kazalo,« je menila Krasinka. »Glede tega ga pa ne bom prav nič nagovarjala – ne tako ne tako –«

»Prav praviš, Krasinka. In še to ti rečem, da jaz tudi ne bi branil, če bi povprašal našo Nežo –«

»A tako,« si je mislila Krasinka, »ne bo kruha iz te moke.«

Glasno je dejala:

»Da toliko daš na nas, sem res vesela. Tudi Joštu bom omenila –«

»Lahko mu rečeš,« se je razveselil Mejač. Potem se je ustavil in čisto iznenada vprašal:

»Ali kaj veš, kako je z Repinko?«

»Mislim, da bo težko kaj ž njo.«

»Se je tudi meni zdelo, ko sem bil zadnjič pri njej. Veš, sem šel zaradi denarja –«

»Tako?«

»Seve, kam pa človek pride, če bi hotel vse razmetati med berače!«

Krasinka se ni mogla premagati, da bi ne oporekala:

»Tako hudo se mi pa spet ne zdi! Saj Repinka je poštena. In tudi Agata se mi zdi pridna.«

»I, no, križ je, križ s tako rodovino. Kri je kri. Saj veš, kakšna je bila Katarina, ki je prislužila na Dunaju tistega Kozmo –«

»Seve,« je zavrnila Krasinka, »ali kaj more Repinka za to, kar je zagrešila njena sestra! In nazadnje, če pomislimo, smo vsi ljudje. Saj pravijo, da so vse naše nadloge in trpljenje samo pokora za madež, ki ga nosimo na sebi.«

Ko je Mejač videl, da ni zadel prave strune, se je umaknil in odšel proti domu.

»Tiste njegove zarebernice suhe pa res ne bi marala za snaho,« se je nasmehnila Krasinka, ko je bila spet sama. »Stokrat ljubša bi mi bila Agata, pa naj bo še tako beraška.«

Ko je prišla domov, je bil Jošt že v hlevu pri živini.

»Danes si pa res priden,« ga pohvali mati.

Jošt se nasmehne.

»Veste kaj, mati, ali bi mi dali grunt, če bi se ženil?«

»Še nikoli ti nisem rekla, da ti ga ne dam. Kar nevesto si izberi, pa se lahko domenimo.«

»Nevesto že imam, mati –«

»Katero?«

Jošt je ko kuhan rak.

»No, čisto natanko vprašal je nisem,« se izmika in grebe po jaslih.

»Potlej še niti ne veš, če te bo marala –« ga draži mati, ki sluti sinovo misel.

»Saj pravim, da bi stopil popoldne –«

»Kam?«

»Tja, no, saj veste!«

»Kako naj vem?«

»Ali res ne?«

»Kdaj si mi pa povedal?«

»Agato mislim,« je zdajci dejal Jošt in pogledal materi naravnost v oči.

Krasinka se je nasmehnila in nagajivo požugala sinu:

»A, zato se ti ni tako nič nikamor mudilo, ko sva bila pri Repinki! Oj, ti mladi svet!«

V hišo grede mu je potlej dejala:

»Se pa kar hitro vsukni, no, da pojdeva po malici –«

III.

Ko je Kozma odšel, se je Agata vrnila k materi.

»Ne veste, kako se bojim tega človeka!«

»Kaj se ga boš bala, saj je revež!«

»Ne vem, kako je to. Kadar ga vidim, me spreleti groza. Ali je res moj bratranec?« je poizvedovala Agata.

Repinka je pritrdila:

»Rajne moje sestre Katarine sin je, lastni tvoj bratranec.«

»Pa jaz je nisem poznala?«

»Ne, je nisi. Bila je malo doma. Reva je šla zgodaj po svetu. Tam jo je zadela nesreča –«

»Kako?« se je zavzela Agata.

Repinka se je zamislila. Z očmi se je izmikala hčeri, nazadnje je pa le začela:

»Saj zdaj si že dosti stara in ti lahko povem. Mogoče te ta vzgled obvaruje hudega. Vidiš, tvoja teta, Kozmova mati, je služila po mestih. Doma ni bilo dovolj kruha za vse ... Tako dobrega srca je bila, pa je mislila, da so vsi ljudje takšni. Na Dunaju jo je zapletel zapeljivec. Ona je mislila pošteno, on pa jo je ociganil tako, da mu je zdajala svoje prihranke, svojo dekliško čast in še zdravje po vrhu. Nakopala si je ž njim strašno bolezen, ki je njo spravila v prezgodnji grob, otroka pa napravila pokveko –«

Agata je strmela. Strah, ki ga je dotlej vzbujala v njej misel na Kozmo, je jel pojenjavati in se umikati občutku nekakšnega pomilovanja, da, skoro sočutja.

»Pa mi niste še nikoli povedali tega,« je počasi izpregovorila Agata. Mati je nagnila glavo na stran.

»Čemu naj bi ti bila pripovedovala te slabote! Pomagati itak ne moreš ne ti ne jaz.«

»Joj, jaz sem pa vedno mislila, da je Kozma res coperniški sin, kakor so kričali otroci po Vrhpolju –«

»Oh, to so naredili hudobni jeziki! Revež je in malo narobe včasih tudi v glavi. Prejle je pravil, da bo dobil tritisoč goldinarjev in da nama bo pomagal.«

»Uu,« se je stresla hčerka, »njegove pomoči bi se pa še vseeno bala. Prej me je kar zeblo, ko sem opazila, kako me gleda.«

Mati je molčala. Bilo ji je vendar nekam težko in skoro žal, ker je razodela hčerki sestrino sramoto.

Čez čas se je spomnila Agata:

»Jelite, mati, da vam je odleglo. Zdaj mi ni treba pisati tako žalostnih pisem sestrama in bratom, jelite, da ne!«

Repinka se je nasmehnila.

»Kakor veš –«

Čutila je tudi sama, da ji je mnogo bolje. Tako nekam odmaknilo se je z nje vse hudo, da je celo sama začela upati v okrevanje. Čim pa se je zasvetila iskrica upanja v njenem srcu, je začela sanjati o hčerkini sreči. Ali ni bila Krasinka tako nenavadno prijazna in Jošt ves zamrežen in neokreten? Joj, pa ne da bi –?

»Saj ni mogoče,« je rekla sama zase, »Krasinka je trdna kmetica. Njen sin bo lahko po mili volji izbiral neveste in ne bo iskal revščine pri Repinovih ...«

Kakor je njena prirojena preudarnost zanikavala, tako je sen le slikal srečno bodočnost in sredi teh sanj je vprašala hčerko:

»Kaj ti je pa Jošt kaj povedal?«

Agata je zardela do vratu.

»Nič posebnega,« je komaj iztisnila iz sebe. »Za piruh se je priporočil –«

Mati se je nasmehnila:

»In ti –?«

Agata jo je nagajivo pogledala izpod čela in z nasmeškom odvrnila:

»Sem rekla, da ne sme priti.«

Potem se je zasmejala in se veselo dvignila:

»Oh, kaj, to so same neumnosti! Da je le vam odleglo, mati! Kar pela bi, tako sem vesela, ko vidim, da se vam boljša –«

Mati se je smehljala hčerkini ljubezni.

»Le poj, dete, saj si itak kakor vklenjena ves ta čas, kar jaz boleham ...«

Zaželela si je še mleka. Agata je šla v kuhinjo in zapela ko slavček:

»Nič ne maram,

nič ne jokam,

če mi tudi bajtica

pogori,

samo da še posteljca

mi ostane –«

»Tako je prav,« je zadovoljno pozdravila Krasinka, ki je medtem z Joštom stopila v vežo. »Veselje je pol zdravja. Ali je materi bolje?«

»Čisto spremenili so se, tako jim je odleglo,« je hitela Agata in vneto pripovedovala vse podrobnosti.

»Čakaj, Agata, bom pa kar jaz postregla materi. Ti si itak potrebna odmora in malo razvedrila –«

»Saj res, mati,« je čvrsto posegel vmes, »če bi se ji ne zdelo za malo, bi ji kar jaz malo delal druščino –«

Agata je zmedeno pogledovala zdaj enega, zdaj drugega. Zdelo se ji je kar v snu. Ker si že ni znala pomagati prav nič drugače, se je samo smehljala in brskala po ognjišču.

Medtem je Krasinka odšla v sobo k bolnici, ki se je je silno razveselila.

»Sem malo mesto Agate prišla,« je dejala in ji ponudila skodelico z mlekom, »saj veš, da je dekle že potrebno razvedrila –«

»Seve, pa še kako! Že sama sem ji hotela reči, naj me danes kar pusti in naj gre malo po polju, da se vsaj zraka naužije«, je odvrnila Repinka. »Kje imaš pa Jošta? Gre tudi rad v svojo druščino, kajne?«

»Ker ga že imenuješ, ti bom pa kar naravnost povedala,« je sedla Krasinka v vznožje. »Prišel je z menoj, samo k tebi ga ni nič kaj prav mikalo.«

»To pa rada verjamem in mu tudi nič ne zamerim –«

»Pa še nekaj,« je dejala Krasinka.

»Kaj pa?«

»Peruti je dobil, peruti –«

»I, no,« je menila Repinka, »saj če je po pameti, tudi to ni nič hudega. Fant je že pač v svojih letih.«

»Saj nič ne rečem,« je zatrdila kmetica, »samo, če bo tebi všeč –«

»Meni?« je zaigralo v Repinkinem srcu.

»No, seve! V Agato se je zagledal. – Jaz mu ne branim. Mlada je sicer še res, ali saj ni, da bi morala biti kar jutri poroka –«

Repinka skoro ni mogla verjeti, da prav sliši. Kar vroče jo je zaščemelo v očeh in nikakor ni mogla reči nobene besede, tako jo je premagalo in prevzelo veselje.

»No, kaj porečeš?« je vprašala Krasinka.

»Jaz? – Ljuba moja, kaj naj rečem, če vem, da je Agata res tako srečna –«

Zdajci sta bili obe materi v solzah. Namah je izginila revščina iz bajte in skrb iz Repinkinega srca. Kakor da ni bila nikoli bolna, se je sama dvignila in sedla na postelji, tako ji je radost okrepila ugašajočo življensko silo.

Potem sta kramljali o starih dobrih časih. Vse nazaj sta se spominjali v dekliška leta, ko sta i onidve bili na tem, kakor je zdaj Agata in kakor je Jošt. In obe sta neštetokrat ponovili željo, da bi mladima ne bilo odmerjeno toliko trpljenja, kolikor sta ga morali preužiti sami ...

IV.

Kaj pa Kozma?

Bil je siromak že izza najnežnejšega detinstva. Kdo je njegov oče, prav za prav ni nihče nikoli natanko izvedel. Repinkina sestra Katarina je pač imenovala nekšno ime, ko pa je začel župan po njeni smrti poizvedovati za dotičnim človekom, ni bilo mogoče nikjer dobiti sledu za njim. Pač so mnogi zlobni jeziki trdili, da niti Katarina sama ne ve, komu se ima otrok zahvaliti za svoje življenje, vendar je bila to zgolj govorica. Drugi so namigavali, da je oče morda jud ali celo pogan, češ, ker je otrok tako spačen. Skrivnost je pač vedela Katarina sama, ki pa je trdovratno skoparila ž njo.

Pri Repinki ni mogla biti, ker Rezin mož, ki je bil tedaj še živ in zdrav, ni hotel nič slišati o tem, da bi pod Repinovo streho prebivala taka ženska. Kar celo vrsto psovk je nasul, če mu je Reza kdaj le količkaj omenila Katarino. Tako niti ni prišla do tega, da bi bila kaj prida govorila ž njo. Zavetje je našla Katarina naposled pri oddaljenem sorodniku, ki je bil betežen in nadložen in napol slep. Imel je bajto, napol leseno, napol stlačeno iz protja in ilovice. Rekli so mu Kvedrov Cet. Pri njem je torej domovala s svojim nebogljenčkom Katarina in prejokala vse dni in noči. Žgala jo je sramota, trla strašna bolezen, a najbolj jo je peklo, ko je videla otroka tako spačenega in nadložnega. Vsako po svoje je pripomoglo, da je kar vidno kopnela. Ko je bil otrok star komaj dobri dve leti, je obležala. Zaželela je Repinko, ki je tudi prišla k njej. Prosila jo je odpuščanja zavoljo sramote.

»In če boš kdaj kaj mogla, Reza, usmili se malo otroka.«

Reza je jokaje obljubila, da bo pomagala po svojih močeh.

»On je dejal, da bo skrbel zame in zanj, če ostane živ,« je v zadnjih utripih še zagotavljala Katarina.

»Tak kdo pa je prav za prav otrokov oče?« je obzirno vprašala Reza.

Katarina se je zvila v bolečini.

»Nesrečen je bil; ni vedel, da je bolan. Tudi jaz nisem vedela, da je – tako – visokega stanu. – Videla sem ga – vedno – le – v navadni – obleki. – Major – Sa –«

Dalje ni mogla. Jeli so jo viti krči, ki so jo mučili, dokler ni kanila iz oči poslednja solza. Tako je odnesla skrivnost v grob s seboj.

Otrok je ostal pri Cetu, ki je prav za prav imel ž njim svoje veselje. Negoval ga je, kakor je vedel in znal. Kar je premogel, je delil ž njim. Vse to seve ni bilo mnogo, vsekakor pa toliko, da je Kozma ostal živ.

Ko je nekoliko odrastel, se je pohabljenček ne le po telesu, nego tudi po duši silno ločil od ostalih otrok. Svoje šole Vrhpolje v današnjem pomenu tedaj še ni imelo, pač pa je vikar Šimen, častitljiv in star mož, uril vsako nedeljo popoldne vaško mladež v branju, pisanju in zgodbah svetega pisma stare in nove zaveze. Med učenci in učenkami je bil tudi Kozma, toda bil je kakor garjeva ovca. Sredi pouka je začel včasih kar na lepem rezgetati ali je pa pokazal duhovnemu gospodu tako dolg jezik, da so se ostali otroci kar prestrašili. Včasih je brez vzroka jokal, včasih pa je začel moliti in brez prenehanja molil po svoje:

»Boha dala dole pago, hou gole beha.«

Kozma namreč dolgo ni mogel razločno govoriti. Njegova molitev je pomenila: »Bog bo dal doli špago, pa bom šel gor v nebesa.« Seveda so se mu jeli otroci smejati, gospod vikar pa je ves zamišljen in skoro potrt občudoval to čudno človeško bitje, ki skoro ni bilo podobno človeku.

Z leti so rastle Kozmove posebnosti. Za nekatere stvari ni imel deček nobenega smisla, medtem ko je bil za nekatere spet izredno spreten. Njegov reditelj Cet se je bavil mnogo z rožami in leki, do česar se je kmalu tudi dečku vzbudilo posebno veselje. Nihal je za starcem po gozdih in travnikih in nabiral zelišča in korenine. Za vsako si je zapomnil, kaj in kako je ž njo. Dočim pa je Cet uporabljal svoje znanje le za lečenje tistih, ki so pri njem iskali pomoči, je Kozma z drobcem tega, kar je vedel, rad delal čisto svoje poskuse. Dobrotna, uprav čudovita mehkoba je bila v njem tesno združena z nekšno peklensko zlobo. Ujel je včasih ptička, pa ga je začel prav počasi smoditi, da je živalca obupno čivkala. Kozma jo je tolažil z najslajšimi besedami in jo začel, ko se je mučenja naveličal, lečiti in mazati z najrazličnejšimi mazili, kar jih je premogel Cet. Pri tem je celo jokal, tako se mu je smilil ptiček, ko je videl, da se trese od bolečin.

Ljudi ni maral in ljudje ne njega. Med otroke ni zašel nikoli. Če pa so ga kdaj zajeli, je bil tepen. Zato jih je sovražil vse od kraja. Tudi mladež je skoro nezavestno črtila njega. Ne le, da je njegova vnanjost pri ostali mladini vzbujala gnus, tudi njegove navade so jo odbijale. Še preden je namreč Kozma dopolnil dvanajsto leto, se je v njem predramil in se razplamtel v silen žar čut, ki ga ostali otroci ali še sploh niso poznali ali ga pa občutili še tako nejasno in kakor pod pepelom, da se jim je Kozma moral zdeti ko čarovnik in očiten grešnik. Če je zašel med pastirje, jim je začel pripovedovati čudovite zgodbe, ki so vzkalile v njegovi bolni domišljiji in ga tako prepregle, da je celo sam verjel vanje.

Ko je tedaj Kozma lazil za zelišči okrog, je kmalu spoznal, da je še najmanj preganjan med pastirji. In kakor je bil, se jim je za strpljivost oddolžil z izredno prijaznostjo. Ob času velikonočne spovedi se je potem duhovni gospod vikar z grozo čudil, kako da je mladež njegove črede tako strašno pokvarjena.

Tako je rastel Kozma. Od dne do dne hujši je bil ogenj v njem.

Ko je dopolnil štirinajsto leto, je njegov rednik Cet umrl in mu zapustil skromno bajtico, kjer je odslej gospodaril Kozma sam. Na papirju je sicer dobil varuha, ki se pa ni dosti menil zanj. Kozma ga niti dobro ni poznal po obrazu. Ko je ovdovela Repinka, njegova teta, jo je šel Kozma včasih obiskat. Pri teh posetih je opazil nekaj let mlajšo Agato in zakoprnel po njej. Deklica se ga je že tedaj bala in bežala pred njim, dasi ji ni storil nikoli nič žalega. Celo nenavadno uslužen je bil nasproti njej. Prinašal ji je redko cvetje in se ji na vse mogoče načine skušal približati, ali Agata je takoj zajokala in zbežala, čim ga je zagledala.

Ta neprodirna izobčenost je izoblikovala pohabljenca na čisto svoj način. Začel je zalezovati dekleta pri kopanju in jim odnašati obleke. Spočetka jim jih je samo raznašal proč od vode, da so morala drhteča in plaha begati za njimi, medtem ko je Kozma izza gostega grma opazoval njih zadrego. Zgodilo se je tudi, da je včasih nenadoma pošastno zabrlizgal in zanihal mednje, vendar se ni mogel nikoli nobene polastiti. Njegovo kepasto telesce ni moglo nikoli zlomiti odpora, s kakršnim so se ga branila mlada, zdrava bitja. Osramočen in ponižan je odjenjal in pobegnil, dekleta pa so še dolgo vriščala z zbadljivkami in raznimi nelepimi priimki za njim. Sramota ga je naredila še bolj odurnega. Kakor zaklenjen je bil, dokler naposled ni popolnoma opustil zalezovanja deklet in se docela predal samo svoji razgreti domišljiji.

Čim bolj je prihajal Kozma v leta, tem hujša je bila njegova strast. Iz te strašne, nepremagljive želje je pri Kozmi prav za prav izviralo vse, kar je počel. Ker ni imel niti v enem srcu zavetja, niti v enem srcu na svetu toplega kotička, kamor bi šel iskat zavetja v trenutkih zmedenosti in potrtosti, je reševal vse sam, čisto sam in po svoje. Vsaka misel, ki je pognala v njem kal, je bila zanj ukaz, ki se mu je popolnoma pokoril. Zato se je zaletaval iz teme v temo in blodil v svoji duši po groznem močvirju.

Sredi te strahotne teme je svetila ubogemu izobčencu svetla, jasna luč, sestričina Agata. Kakor je zadnja leta sovražil ves svet in še posebno ženske, zlasti mlade ženske, tako je občudoval Agato. Ona je pomenila zanj višek dobrega, blagega, vir miru in tiste sreče, kakršne si vse žive dni zaman želi slednje človeško bitje, pa naj bo še tako ponižano in izobčeno. Kadar je mislil na Agato, je bil Kozma čisto kakor zdrav človek. Jel je sanjati in v svoji bolehni domišljiji verjeti, da so in da morajo biti njegove sanje resnične.

Ko je slišal, da je Reza, Agatina mati, obolela, je bila pohabljenčeva prva misel:

»Teta Repinka mora umreti!«

To je bilo zanj neizogibno dejstvo. Iz tega je potem razpletal vse svoje načrte, ki so se vsi iztekali v enega:

»Agata mora biti moja žena.«

Ob tej misli je siromak kot trepetlika podrhteval in celo jokal. Lazil je po potih, koder je vedel, da je kdaj hodila Agata, se metal na tla in divje poljubljal zemljo. V temnih nočeh je celo blodil okrog Repinkine bajte.

Kljub vsem tem strahotnim motnjam so se dramila včasih v tem bitju i najblažja človeška čuvstva. Zažejalo ga je po sreči in se je zatekel v naročje vere. V takem navalu se je skril v cerkev, da ga je cerkovnik nevede zvečer zaklenil vanjo. Čim je bil sam, je jel Kozma pretresljivo moliti in klicati vse višje sile na pomoč. Vendar je tudi to počel na čisto svoj način. Plazil se je od oltarja do oltarja in začel objemati in poljubljati kipe svetnikov. V takem ognju je bilo zanj vse živo. Vse ga je razumelo, mu odgovarjalo in ga tolažilo. Ko pa je prišel cerkovnik zvonit dan, se je Kozma iztreznil, se potuhnil v temen kot in se srdito razjokal.

Nekega dne je Kozma zaznal za Repinkino bolezen in za nadloge, kakršne s terjanjem povzročajo njegovi teti razni upniki. Takoj se je odločil, da hoče pomagati. Ni mu bilo za Repinko; zanjo je celo sklenil, da mora umreti. Ali v njegovi domišljiji se je zdaj tem bohotneje razcvetela Agata. Koder je hodil, kjer je bil in kar je počel, vedno in povsod je žarela Agata pred njim. Agata, cvetoča nevesta, v cvetju cvetka, kraljica med družicami, on pa podnožnik njene sreče, tako jo je sanjal dan in noč. Od dne do dne in celo od ure do ure hujše je bilo njegovo koprnenje, ki je naposled hotelo videti Agato mater, srečno mater z detetom na prsih. In to drobno dete, je premišljeval Kozma, bi bilo njegova kri!

Razmišljal je na vse strani, dokler se ni nazadnje na cvetno nedeljo odločil in prišel k Repinki. Silno ga je bolelo, ko je videl, da je Agata pobegnila iz sobe, vendar o svojem končnem uspehu ni več dvomil. Kakor blisk mu je bila šinila tista misel o imenitnosti svojega neznanega očeta v glavo. Kakor pijavka se je zasesal vanjo.

Ker pa Agate le ni hotelo biti nazaj k materi, ga je zaskelelo. Spomnil se je, da je ob prihodu videl odhajati Krasinko in Jošta, ki je zdrav in krepak. Ako se morda hoče Jošt polastiti njegove Agate, tedaj mu Bog pomagaj! Dobil je ne bo nikoli, žive vsaj ne!

Tako je v dnu srca sklenil Kozma, ko je pred večernicami na cvetno nedeljo odnihal iz Repinkine bajte.

V.

Medtem ko sta Repinka in Krasinka mladima že navoščili na cente sreče in blagoslova, je Jošt hodil z Agato po zelenečem polju in premišljeval in iskal tiste izbrane, blažene besede, ki bi z njo razodel izvoljenki, kako jo ima rad. Pripovedoval ji je o ptičkih, ki so lani gnezdili na vrtu, o lastovkah, ki se bodo zdaj spet kmalu vrnile in gostolele okrog hiše, o delu ji je govoril, kako ga namerava razporediti, ker mati že prepušča vse gospodarstvo njemu in se tako pripravlja polagoma na tisti čas, ko bo vse obviselo na njegovih ramah.

Dan je bil lep in za tak zgodnji čas nenavadno solnčen in topel. Telohi, trobentice in razno drugo zgodnje cvetje se jima je smehljalo z zelene ruše. Agata je bila čisto izgubljena v to pomlajeno lepoto mladega življenja. Skrb za mater se je za hip umaknila sladki zavesti nekšne dotlej neznane zadovoljnosti in tihe, razkošne sreče, kakršne do te ure ni poznala. Joštova bližina jo je navdajala z nenavadno opojnostjo. Zavrtela bi se, zletela in se vrgla na tla, na zeleno rušo, med telohe in trobentice, in se smejala solncu in sebi in Joštu.

Iz vasi sta krenila v ložo, kjer je že bilo vse v slutnji novega življenja. S svilenimi dlačicami pokrito popje je ponekod že kazalo prve znake zelenja, med drevjem so frfotaje švigali ptički in tu pa tam se je že oglasilo veselo žvižganje.

V dalji je šumela reka. Med olčjem je bilo hladno, a vendar prijetno. Nekšna božajoča, vlažna svežost je polnila ozračje.

Jošt je premišljal:

»Kako sem bogat, ko hodi ona poleg mene.«

Glasno je dejal samo:

»Lep dan je danes.«

»Lep,« je odvrnila Agata in pomislila:

»Kakšen bi šele bil, če bi bil Jošt res moj, tako čisto moj ...«

Tako sta hodila celo uro, ne da bi si bila povedala kaj posebnega. V kratkih, pretrganih in često nedokončanih stavkih sta si pripovedovala malenkosti, ki se niti njemu niti njej niso zdele važne. Iz lože sta krenila po položni rebri na vrh, ki mu pravijo Velnik. Ob vznožju rasto smreke, jelke in borovci, više v gori mecesen, bukovje in razno drugo listnato drevje, a med njim pri tleh, koder ni bilo prehude goščave, brinje in češminje, po jasah pa malinovje in robidovje, prav nizko vmes še borovničevje, resje in slična drobnjava, na nekaterih krajih skoro zavita v mah, drugod spet lepa in čista ko palčki v svojem kraljestvu ...

Oj, gozd, koliko lepote in koliko čarov odkriva tistemu, kdor zna brati v njem ne samo z očmi, ampak tudi z dovzetnim, čistim srcem, kakor je znal Jošt! Vsak korak naleti človek na povest, imenitno zgodbo, ki bi jo strme poslušali stotisočeri prebivalci, ako bi jo znal kdo prav povedati. Tu se odigrava življenje, nič manj jako in žarko od človeškega, življenja, ki tvori svet zase, kamor je le malokomu odprta pot.

Jošt je ljubil zemljo, prirodo z njenimi skrivnostmi. Vsaka neznatna malenkost ga je zanimala in dramila v njem tisočero novih misli. Še vse drugačno razkošje nego navadno pa je vzkipevalo v njem zdaj, ko je imel ob svoji strani družico.

Tik pod vrhom Velnika je vabila ogromna, tridebelna jelka k počitku. Drevo je bilo kakor v sen začarano. Troje ogromnih debel je bilo zraščenih skupaj kakor neločljivi trojčki, vrhov pa je bilo toliko, da jih je bilo težko prešteti. Dolge, krepke veje so v širokem vencu delale senco, a pod jelko je bila mehka blazina mahu; tu pa tam se je izmed njega belil telohov cvet, malo bolj v stran ljubka podlesna veternica, v njeni bližini pa bledovijoličasti jetrnik, tako da so bila tla kakor umetno izdelana preproga.

»Oj, kako lepo,« se je zavzela Agata.

»Zate še vedno preskromno,« je obšlo Jošta, ki je zdajci sunkoma objel mladenko in ji začel pritajeno šepetati, kako jo ima rad. Vroče, opojne besede so se naglo trgale iz njega, medtem ko je Agata podrhtevala in trepetaje poslušala, dokler ni kakor brez moči in vsa zardela omahnila k njemu in se prepustila omotični toplini njegovih poljubov. V senci srebrnozelenih vej so se svetile njene oči kakor dve čudežni lučki.

Čez dolgo časa se je vzdramila:

»Ali si res tako moj?«

Sama sebi ni mogla verjeti, kar je slišala. Dasi je že dopoldne slutila njegovo ljubezen in vse te ure čakala njegovega priznanja kakor cvetka blagodejne rose, so jo Joštove besede vendar iznenadile. Čim se je namreč polegel prvi naval razkošja, je oživela v njej trezna misel, ki jo je ošinila kakor z bičem, češ: »Jošt je premožen kmet, jaz pa bajtarska reva.« Ni si mogla kaj, da mu tega ne bi bila povedala, a on se je nasmejal:

»Noričica, saj niti ne veš, kako si bogata! In ta nevednost te dela še bogatejšo!«

»Kaj pa poreko tvoja mati?« se je zbala Agata.

Jošt se je zadovoljno nasmehnil:

»Tebe mora biti vsaka mati vesela –«

»Tako misliš ti –«

»Ali ni to dovolj?«

»Zame že, ali pomisli –«

»Kaj naj premišljujem, ko si ti poleg mene. K nam prideš, gospodinjila boš in moja žena boš. Srečno bova živela. Danes te imam rad, a dannadan te bom imel rajši. Večkrat te vidim, lepša si –«

»Oj, ti porednež,« se je veselo zasmejala Agata, »kako ti zdaj gre beseda!«

»Saj veš: česar je polno srce –« je začel Jošt.

Potem ji je razodel, da je svoji materi že vse povedal in da sta nalašč za to prišla. Mati mu ni branila, ker ga ima rada. In gotovo bo imela rada tudi njo. Tega naj se Agata le prav nič ne boji. Kje na svetu bi pač mogel živeti človek, ki nje ne bi imel rad!

Agata je poslušala kakor zamaknjena. Zdelo se ji je, da preživlja lepo povest. Sredi vse sreče se je vedno iznova vzbujal v njej strah, kaj bo, če se nekoč nenadoma predrami in se zave, da so bile vse to samo lepe, kratke sanje.

»Potem bi morala umreti,« je preprosto vzdihnila in naslonila svojo zlatolaso glavico na Joštovo ramo. Z zadovoljnostjo je občutila, kako burno utriplje njegovo srce.

»Ako mi boš zvesta, naju ne more ločiti nobena sila na svetu!« je poudaril Jošt.

»Kar v meni zdaj gori, to more zatreti samo črna teža groba,« je dahnila Agata in zaihtela. Tolike sreče ni mogla prenesti. Kakor strta se je sesedla v mehki mah in jokala solze tiste nepojmljive blaženosti, ki jo občuti človek samo enkrat v življenju.

Jošta je nekoliko zmedlo. Skoro zbal se je njenega ihtenja. Počasi in previdno je pokleknil k njej, jo božal po mehkih laseh in skrbno vpraševal:

»Agata, zakaj jokaš?«

Ona ni mogla odgovoriti. Šele na ponovno vprašanje se ga je strastno oklenila in komaj slišno priznala:

»Ker sem srečna, tako neskončno srečna.«

Medtem ko je Jošt kakor izgrbljen naslanjal svojo glavo na Agatine valujoče prsi in v radostni zatopljenosti prisluškoval utripom njenega srca, se je primajala iz gozda mrka senca. Veliko oko se je v začudenju razširilo in v besnem srdu se je pošastno skremžil že itak spačeni obraz. Bil je Kozma, ki je zasledil srečna izvoljenca in se kakor maček plazil za njima. Hotel je že planiti nad Jošta, toda v zadnjem hipu si je premislil. Prihuljeno in tiho se je zasmejal in izginil nazaj v goščo. Tu, tam je zaškrtnila suhljad pod njegovimi nogami in splašila ptičko, ki je med vejevjem sanjala o gnezdu. Šum je vzdramil Agato.

»Pst! Ali ni nekdo za nama?«

Jošt je dvignil glavo in se ozrl:

»Naj bo!«

Nekaj časa sta se razgledovala oba, toda zagledala nista nikogar.

»Kaj se boš bala?« je miril Jošt izvoljenko. »Kdo nama kaj more na svetu?!«

Agata se je stisnila k njemu.

»Ne maram, da bi te obirali zlobni jeziki zaradi mene,« je dejala, Jošt pa ji je odgovoril samo z dolgim poljubom. Potem sta počasi odšla proti vasi, kjer so se že jele počasi zgrinjati prve večerne sence.

Po dolini so se oglašali zvonovi. Na nebu je pordevala zarja. Včasih je zavel hladen veter, da se je zganilo vejevje.

»Bog daj, da bi nama vekomaj ostal živ ta dan,« je molila Agata v svojem srcu, ko sta stopila z Joštom v bajto.

Repinka in Krasinka sta še vedno kramljali. Agata je povešala oči, medtem ko se je Jošt samo pomembno smehljal.

»Zdaj pa morate ozdraveti, mati,« je dejal Repinki in se hkrati ozrl po Agati. Ženica je spremljala njegove poglede z očmi in pripomnila Krasinki:

»Ali ga slišiš, kako je mlad? Bog mu daj srečo! Jaz mu ne morem drugega, nego voščiti srečo prav iz srca.«

Agata je plaho pričakovala, kaj poreče Krasinka. Ko pa je videla, da se tudi Joštova mati res zadovoljno smehlja, jo je minila bojazen. Jela je pripovedovati, kako je danes zunaj lepo, kako je že toplo in kako po prisojnih krajih vse cvete in zeleni. Povedala je, da sta bila z Joštom celo na Velniku, od koder je tak lep razgled po dolini, da se človek kar ne more zganiti z mesta.

»Pa ne zaradi razgleda,« jo je nagajivo podražila mati.

»Hvala Bogu,« se je razveselila Agata, »samo, da se spet enkrat šalite! To je dobro znamenje!«

»Še čudno, da nista kje naletela na Kozmo, ki vedno stika okrog po gozdeh,« je omenila Krasinka.

Repinka je nato povedala, kako jo je pohabljeni nečak pred večernicami obiskal in kaj je pravil.

»No, Jošt,« ponagajala je Krasinka sinu, »še tekmec te bo preganjal –«

»Tega se ne bojim,« je samozavestno pripomnil Jošt, v dekliški razposajenosti Agata:

»Ali si tako gotov?«

Potlej so se smejali vsi štirje. Bilo je tako prijetno vsem, nekako tako, kakor v poletnem času po dežju, ko spet posveti solnce in se v tisočerih biserih nasmehne prerojena priroda svojemu dobrotniku v pozdrav.

Na nizki omari je, kakor vedno, mirno stal kip svete Barbare. Repinka se je ozrla tja in se v srcu zahvalila nebeški pomočnici za dobroto, ki je bo deležna Agata.

»Ne vem, kako je to,« je dejala, »ali za kar se priporočim sveti Barbari, gre vedno po sreči.«

Jošt je stopil k omarici in se zagledal v skrivnostni kipec. Za njim je šepetala Agata:

»Ali naj se tudi jaz priporočim?«

»Oba,« se je nasmehnil Jošt. Zamišljeno je ogledoval svetnico na zlatem prestolu. Kakor v snu se mu je zazdelo, da se reži iz njenega keliha spačeni Kozmov obraz. Nejevoljen se je okrenil in sedel za mizo. Ko pa je spet srečal Agatin jasni pogled, je hipna mrkost prešla. Začeli so se pomenkovati o podrobnostih za poroko in so sklenili, da bosta Agata in Jošt na belo nedeljo prvič oklicana.

»Bog vama daj srečo, otroka,« je venomer ponavljala Repinka, ki jo je začela zmagovati utrujenost.

Krasinka je bila vesela sina in bodoče snahe. Sicer ji je sami prišlo vse to tako nekam čudno naglo, da se ji je zdelo skoro neverjetno, vendar sinu ni mogla odreči nobene želje.

»Vsi smo le za nekaj časa,« je dejala nazadnje, »zato pa pustimo mladim živeti.«

Ko sta Jošt in Krasinka odhajala, se je Agata oklenila zaročenca:

»Ali prideš jutri spet?«

»Saj veš, da pridem.«

Materi sta se smehljali. Na steni je enakomerno nihala ura, z omarice pa je ogledovala parček sveta Barbara.

VI.

Pokojno je objela noč vasico in zazibala prebivalce v sladke sni, eden pa je bil na vasi, ki ga ni mogel premagati spanec. Nesrečni Kozma je bdel kakor tleča žerjavica. Besne misli so mu rojile po glavi. Svetnico svojega življenja, lepo sestrično Agato, je videl v objemu drugega. To ga je žgalo, da se je kakor v božjastnih krčih valjal po bajti. Temnejša ko je bila noč, hujše so bile njegove muke. Sklenil je tedaj, da reši Agato zase, pa najsi bi ga to stalo življenje. Šele proti jutru je obnemogel in zaspal na golih tleh. V vročičnem snu zagleda umirajočo Repinko, ki mu naroča:

»Le potolaži se, Kozma! Saj veš, da kri ni voda! Agata mora –«

Kozma zaječi, slika izgine, ne da bi izvedel siromak, kaj mora Agata.

V novi sliki zagleda ogromen požar, a sredi plamenov obupno vije roke plakajoča Agata. Kozma plane k njej, kar pride Jošt, odvede Agato, medtem ko ostane Kozma sam v plamenih. Še ozre se ne oteta sestrična za njim. V dvojni bolečini plane Kozma kvišku in se predrami. Ko se zave, zastoka in se počasi obleče. Po vsem telesu čuti zbadajočo bolečino, v glavi pa kakor svinčen pritisk.

Čmerikav dan mežika skozi mala okenca. Kozma premišlja. Nehote in skoro nevede odide na plano in motovili in niha po vasi. Kakor bebast cvileče ponavlja sam zase:

»O devica,

mučenica,

bila si

in boš nam ti –«

Niti ne ve, kaj hoče reči s temi besedami. Včasih potihne, pa se kmalu spet oglasi:

»O devica,

mučenica –«

Vmes misli na Agato, na svoje sanje in nanj, ki ga sovraži.

Kakor v megli zablodi naposled k Mejaču. Vse okrog hiše je tiho in kakor izumrto. Kozma se razgleduje okrog, hodi po dvorišču, ob gospodarskih poslopjih in krene nazadnje na vrt, kjer najde Nežo.

»Joj, kako si me prestrašil, Kozma,« odskoči dekle, ko zacvili pohabljenec za njo.

»Dober dan ti voščim,« zacvili Kozma, »pa dobro srečo in zalega fanta.«

Neža zardi in se namrdne. Visoka in sloka je, le preveč vitka in tenka, kakor sestradana. Premočne lične kosti, široko, nekoliko nazaj potisnjeno čelo in topi, nekoliko navzgor privihani nos, vse to ji daje nekam moški in hkrati neprijazen, skoro odbijajoč izraz. Njen glas je oster, nekam hrapav. Pri govorjenju prav lahno noslja, komaj za spoznanje, a vendar toliko, da se zdi kakor bi bila zaspana.

»Kaj mi boš ti fanta voščil, siromak,« se nekam razsrdi, a jeza je navidezna, tako bolj zaradi lepšega. Kozma vrti svoje desno oko in se zlobno nasmehne.

»Seve, saj ga tudi dobila ne boš, če bodo tvoj oče tako razmetavali denar –«

Čim sliši Neža besedo o denarju, je čisto predrugačena.

»Kdo razmetuje?«

»Oče Mejač –«

»Ti, Kozma, le pomisli, kaj govoriš!«

»Saj sam vem, kaj me boš učila! Mislim, da ne vem, koliko je Repinka dolžna tvojemu očetu, tista Repinka, kamor lazi Krasinov Jošt –«

»Jošt –?«

»Jošt, Jošt! Pa ne zaradi Repinke, to si lahko misliš! Včeraj sem ga videl na Velniku, ko ga je mrežila Agata.«

Kozma se je zvil in prihulil, da bi lahko bolj natanko opazoval učinek svojih besedi. Prepričal se je takoj, da je zadel v živo, kajti Neža je menjavala barve in lovila sapo.

»Jošt, praviš?«

Kozma je začel pripovedovati na dolgo in široko, pridal tu malo, tam malo in zavijal resnico, kakor se mu je pač zdelo, da bo najugodnejše zanj.

Neža je naenkrat popustila svoje delo in brez besede odšla v hišo. Kozma je sedaj vedel, da je sejal na rodovitna tla, zato se je naslonil na staro jablano in potrpežljivo čakal. Čez kake pol ure je prišla Agata nazaj na vrt. Že na prvi pogled je Kozma spoznal, da je jokala. Poskočil je in zacvilil, tako se je razveselil svojega uspeha.

»Kozma,« je dejala Neža, »kaj ti dam, če odvrneš Jošta od Agate?«

»Toliko mi daj, kolikor je Repinka dolžna tvojemu očetu, pa si lahko brez skrbi,« je takoj odvrnil Kozma.

Neža je bila pripravljena. Domenila sta se tedaj, da pride po Kozmovi zaslugi že na veliko nedeljo Jošt po piruh k Neži, za kar je Kozma takoj dobil odštetih zahtevanih deset goldinarjev. Zadovoljen in ves srečen se je napotil domov ter krenil še pred poldnem k Repinki. Z zmagovitim nasmehom je prinihal v bolničino sobo, sedel za mizo in vrgel desetak na mizo.

»Tole sem prinesel, da hitro odpravita Mejača, ki je menda najbolj siten,« je dejal in lokavo opazoval, kakšen vtis bodo napravile njegove besede na Repinko, a zlasti še na Agato, ki je bila prav ta hip prinesla materi malo okrepčila. No, Repinka se je komaj ozrla, Agato je pa kar streslo.

»Saj ne bi bilo treba,« je dejala. »Kar sam lepo imej. Saj denarja ni nikoli preveč.«

Tega Kozma vseeno ni pričakoval. Njegovo zmagoslavje se je umaknilo srdu, vendar pa je bil pohabljenec toliko previden, da se ni izdal. Jel je spet razpletati bajko o svojem denarju in pomilovati teto in sestrično, ki morata trpeti pomanjkanje. Za enkrat je on dobil samo nekaj, ko pa prejme vse, ju takoj tudi reši vseh nadlog.

»Ko si že tako dober, bova pa počakali, da nama potem pomagaš,« se je hitro oprijela prilike Repinka, ki se je hotela na lep način iznebiti nadležnega nečaka. »Kasneje ti bova potem že vse pošteno vrnili in plačali, da ne boš imel škode zaradi naju.« 

Hči je takoj razumela mater in se ji zahvalila s pogledom, Kozma pa je jezen in osramočen spravil svoj desetak. Nejevoljen se je poslovil in tiho predel svoje misli. Zaklenil se je v svojo bajto in se ni več ganil izpod strehe ves tisti dan in vso noč.

VII.

Prve dni velikega tedna so ljudje še opravljali pomladna poljska dela, vozili gnoj in orali za jaro žito. Jošt se je podvizal in delal za tri. Celo odgovarjati mu je morala Krasinka, tako se je pelušil. Ko se je v torek opoldne z vilami na rami vračal z njive, sta ga došla Mejač in Neža, pa še nekaj družinčadi je šlo za njima.

»Pa si uren, uren, Jošt,« ga je ogovoril Mejač.

»Je treba. Saj so že prazniki tukaj,« je menil fant.

Neža je hitela:

»Oh, ali še nič ne veste, zakaj je tako priden? Hiteti mora, da se mladi precej prve dni, ko pride k hiši, ne bo treba preveč pretezati.«

»Prav ima,« je menil stari kmet, a potem:

»Saj bi bilo res najbolj prav zate, da bi se oženil.«

Mesto Jošta je odvrnila Neža:

»Saj se že ženi.«

Mejač je pogledal Nežo, potem Jošta. Žarek upanja se je zaiskril v njegovih očeh.

»Jaz zmirom pravim, da domačija brez čvrste gospodinje –«

»On bo dobil čvrsto,« ga je presekala Neža, »saj je stara šele dobrih sedemnajst let!« 

Mejač je obstal z odprtimi usti. Pogledaval je zdaj hčer, zdaj Jošta, kakor da hoče na vsak način od tega ali onega čuti, da je Nežina pripomba samo aprilska šala.

Jošt, ki mu je bilo izprva to govorjenje mučno, se je zdajci premagal. S porednim smehom se je okrenil k Mejaču:

»Veste, oče, jaz sem čisto vaših misli, pa sem dejal: Tako vzamem, ki bo mlada, zdrava in čvrsta in mi ne bo nikoli mogla očitati, kaj in koliko je prinesla k hiši. Na cvetno nedeljo smo se domenili.«

Mejač je zijal, Jošt pa je bolj in bolj razigrano nadaljeval:

»Saj jo gotovo poznate, Repinkino Agato, ali ne?«

»Kaj?« se je izvilo Mejaču. Verjetnejša bi se bi mu bila zdela smrt nego taka novica. »Agato?« je zategnil. »I, kaj pa mati pravijo?«

»Veseli so je,« se je zasmejal Jošt, »veseli tako, da so se kar pomladili.«

To je bilo Mejaču le preveč. Kolikor mogoče brezbrižno, a vendar s silno pikrim prizvokom je dejal:

»Seveda, kdo ima z beračijo veselje, temu je kakor nalašč.«

Neža je pomagala:

»Že morajo biti tudi taki ljudje na svetu, sicer ne bi bilo beračev.«

Takoj za njo se je spet oglasil Mejač:

»Mesto dote boš priženil res dolgove, ali zate to ne bo nič hudega, ker imate dosti –«

Ko je Jošt videl razpenjeno jezo, ki je sikala iz vsake besede, se je še povečala njegova dobra volja.

»Kaj hočemo, saj se je še Bog bratil z berači, ko je prišel svet odrešit!?«

To je izrekel tako preprosto in obenem s tako porogljivostjo v naglasu, da se je v gromkem zboru jela krohotati vsa družina, ki je bila medtem prišla za trojico. In z močnim glasom, tako da je premagal smeh, je dejal Jošt:

»Veš kaj, Neža, pojdi in stori tudi ti tako. Usmili se Kozme, pa bova še midva nekoliko v svaštvu.«

Neža je zardela prav do ključnice, tako jo je raztogotilo Joštovo roganje. Zraven se je prestrašila, če ni morda Krasinov izvedel, kdo je dal pohabljencu deset goldinarjev. Povesila je oči in se do bolečin mučila, kaj naj odvrne Joštu, da bi se odškodovala, toda zaman. Samo smeh družinčadi jo je skelel prav v dno srca.

Tudi Mejač ni mogel najti prave besede. Zato je komaj čakal, da so prišli na vas in se razstali.

»Pa srečno, no,« je dejal Mejač.

»Zbogom, Neža,« je odvrnil Jošt. Neža je pokimala in molčala. Zdelo se ji je, da mora umreti spričo tolikšnega ponižanja. Ko je prišla v svojo izbico, se je vrgla na posteljo in se jela krčevito tresti. Niti jokati ni mogla, tako jo je palil užaljeni ponos.

Medtem je Jošt doma pripovedoval materi o razgovoru z Mejačem.

»Prav si naredil,« je pritrdila Krasinka. »Saj s takimi samogoltnimi ljudmi ne bi bilo mogoče živeti. To so ti za denarjem ko jastreb za mrhovino.«

Po kosilu mu je svetovala:

»Zdaj bi pa lahko stopil malo k Repinovim. Boš videl, kakšno novico izveš.«

Tega si fant ni dal reči dvakrat. Kakor bi trenil, se je preoblekel in hitel k nevesti.

VIII.

Ko je Agata zagledala prihajati Krasinovega, mu je stopila do praga nasproti.

»Komaj sem čakala, kdaj prideš,« je veselo dahnila, ko je obstal pred njo. Potem s skrbjo:

»Mati so bili dopoldne zelo slabi. Sem že hotela priti klicat k vam.«

Joštu se je zasmilila.

»Ali jim je že kaj odleglo?«

»Zdaj spet,« je šepnila mladenka in odvedla ženina v malo čumnato. Vrata v bolničino sobo je pustila priprta, da bi bolj gotovo slišala njeno morebitno klicanje.

Jošt je sedel k oknu, ki je bilo čisto zastrto z rožmarinom in roženkravtom. Ko mu je Agata hotela sesti nasproti, si jo je posadil v naročje. Govorila sta odslej ves čas šepetaje.

»Ne veš, kaj se je nama z materjo zgodilo,« je pripovedovala Agata. »Kozma, tisti revež, je bil dvakrat tukaj. Prvič je prinesel desetak in ga ponujal materi, češ, da naj plačajo dolg pri Mejaču. Ker mati niso hoteli vzeti denarja, je odšel. Davi je potem spet prišel in prav po domače povedano norel. Pravil je o moji pokojni teti, svoji materi, da je prišla ponoči k njemu in mu naročila, naj gre k moji materi povedat, da jo čaka na onem svetu strašna pokora, ker noče ravnati po božji volji.« 

»O ti salamenska pokveka,« se je razhudil Jošt, »kaj mu vse ne buši v glavo! Kaj pa mati?«

Agata je drhte pripovedovala:

»Nekaj časa so ga poslušali, saj veš, tako pač, kakor poslušaš norca. Vprašali so ga tudi, kaj in kako bi morali storiti, da bi bilo prav po božji volji, toda Kozma se je zadrl: ‚Kaj bom pravil, ko je že vse prekasno. Tam vas že čakajo z gorečimi vilami, da vas bodo.‘ In je začel plesati in divjati in skakati po sobi, da bi pokazal, kako bodo nasajali mater.«

»Zverina,« je siknil Jošt, »le čakaj, jaz mu že zrahljam tiste njegove prismojene kosti!«

»Tudi mene je tako pogrelo,« je priznala Agata, »da se nisem mogla premagati. Planila sem nadenj in ga zgrabila, tedaj pa je tako čudno zarjul, da me je do mozga pretreslo. Pokleknil je predme, me začel objemati okrog kolen in jokati na ves glas. Začel je poljubljati mojo obleko in čevlje, jaz pa sem ga z nogo sunila od sebe. Kar mraz me je stresel, ko se je zakotalil po sobi. In pomisli! Mesto da bi bil hitro odnesel pete, je hlipel pod mizo: ‚Še, še, Agata! Oh, kako sem srečen! Daj, suni, udari še enkrat!‘ Kaj porečeš na to?«

Jošt je zmajeval z glavo. Stotero misli mu je brnelo po glavi, a reči je mogel samo:

»Kaj takega, kje bi si bil mislil!«

Agata je nadaljevala:

»Medtem sem opazila, da mati omedlevajo. Ne da bi se še kaj ozrla po nesrečni pokveki, hitim k materi in jih tolažim in pomagam, kakor vem in znam. Tedaj pridejo k sreči tvoja mati k nam. Kakor iz neba poslani so prišli! Kozma se je izmuznil iz hiše, a s tvojo materjo se je nama posrečilo spraviti spet mater malo k sebi in jih nekoliko pomiriti. Samo škodovalo jim bo, si lahko misliš!«

»Ne misli na to,« jo je tolažil Jošt, ko je opazil, da je zapolzela solza iz njenih oči. »Vse bo še dobro. Kaj hočeš norcu?«

»Ne veš, kako so mati trepetali,« je z grozo zatrdila mladenka. »Bala sem se že, da bodo kar obstali.«

Joštu je bilo zdaj vse jasno: Pokveka je izgubil pamet. Agatina lepota mu jo je vzela. Zdaj besni, siromak ... Ne da bi bil hotel, je začel ob misli na Kozma misliti tudi na Nežo. Kakor v slutnjah je spajal vedenje Mejačeve hčere s pokveko v nekšno vzročno zvezo, ki je sicer ni znal pojasniti, a je bil prepričan o njeni istinitosti. Kakor iz sanj je dejal:

»Veš, kaj mi je rekel Mejač?«

Agata se je začudila, čemu govori ženin naenkrat o Mejaču. Zato je bilo nekaj tujega v njenih očeh, ko je s pogledom zaprosila pojasnila.

»Da bom za doto priženil dolgove,« je brez pomisleka in tudi brez vsakršne zle slutnje odvrnil Jošt.

Agata je razširila oči in prebledela. Prva kaplja grenkobe je kanila v njeno čisto ljubezen. Kakor udarec je občutila Joštove besede in začela drhteti. Polagoma, ko cvet v vročini, je povešala glavo, se nazadnje čisto skrčila, zdrknila Joštu z naročja in krčevito zaihtela.

Zdajci se je Jošt zavedel, da tega ne bi bil smel reči, vsaj ne zdaj in kar tako na slepo.

»Agata,« je šepetaje prosil, toda dekle je samo v solzah odkimavalo in podrhtevalo.

»Agata,« je zdajci poklicala Repinka. Jošt se je razveselil, mladenka pa se je sunkoma vzravnala, si naglo otrla solze in stopila v sobo k materi.

»Že spet jokaš,« je slišal vzdihniti Jošt Repinko.

»Kako ne bi,« je odvrnila hčerka.

V tem je stopil Krasinov za njo.

»Bog daj dobro, mati?«

Ko ga je Repinka spoznala, se je razveselila:

»To je dobro, da si prišel! Agata, povej mu no, kako je bilo dopoldne!«

»Že vem,« je mesto hčere odvrnil Jošt.

»Saj ni vredno besede, mati.«

»Nič ne vem,« je menila Repinka, »meni je tako čudno. Pravijo, da taki ljudje prihodnje reči vidijo. Čisto me je preplašil ta nesrečni Kozma.«

Zdaj je začel pripovedovati Jošt, kako in kaj misli o teh dogodkih. Omenil je tudi, da si Mejačeva Neža želi biti mlada Krasinka. Le to je previdno zamolčal, kako ga je bil opoldne zbodel Mejač.

»Bogve, ali mi je prej to rekel nalašč?« je premišljevala Agata.

Jošt jo je proseče pogledoval in s poudarkom zaključil:

»Naj govore in počno, kar hočejo! Jaz že vem, kaj delam, pa tudi vem, da delam prav, jeli, Agata?«

Mladenka ga je samo pogledala, kakor da hoče razbrati tajno iz njegovih oči, trudni in nekam bolestni izraz pa po tej tolažbi še ni mogel izginiti z njenega obraza.

Sledili so trenutki mučnega, bolestnega molčanja. V zli slutnji je pogledovala Repinka zdaj Jošta, zdaj hčerko. Rada bi bila vprašala, kaj je z njima, da sta tako poparjena, pa se je bala kakršnekoli neprijetne novice. Naposled se je zganila Agata:

»Ali naj vam kaj prinesem, mati?«

Repinka je tožila o žeji. Jošt je svetoval oranže. Ker jih nista imeli doma, je hotel sam stopiti v trgovino ponje, kar se odpro vrata in pride Kozma. Upehan, rumenobled in ves preplašen obstane, ko zagleda Jošta. Pobegnil bi, toda Joštove oči ga priklenejo, da se ne more ganiti z mesta.

»Ti!« se zabode Agata s pogledom vanj.

»Pusti ga, pusti,« miri mati.

»Kaj bi rad, poba?« stopi k njemu Jošt in mu mirno pokaže vrata. Kozma se obrne kakor na vrvici in odide v označeni smeri.

»Nič se ne bojta, jaz bom takoj nazaj,« meni nato Jošt in odide za pohabljencem.

Mati in hči kakor pod bremenom ostaneta v sobi. Nekaj časa molčita obe, potem se s pritajenim glasom začne razodevati Agata:

»Oh, mati, kako me vse skrbi. Tako čudne sanje sem imela sinoči. Nekaj je hodilo za menoj povsod, kamor sem šla. Tako je bilo, kakor da ste vi, videla vas pa le nisem nikjer. Kaj je hotelo od mene, nič ne vem kaj, ali vendar nekaj takega, da nisem mogla ... In vsa prepotena in izmučena sem se prebudila.«

»Nič ne misli na to, saj ni nič!«

»Zdaj vem, da bom res umrla. To je bil spomin,« je mislila mati.

Pod odejo je sklenila roke in brez besed, samo v srcu jela moliti za bližnjo zadnjo uro, da bi bila srečna.

IX.

Ves torek in v sredo se je Repinki bolezen hujšala. Jošt je bil sicer Kozmi navil ušesa, izvedeti pa ni mogel od njega nič. Samo toliko je dosegel, da pokveka ni več hodil nadlegovat Repinovih dveh.

Agata se je pomirila, ko je videla Joštovo odkrito poštenost. Sama sebe ni mogla več razumeti, zakaj se je zbog take malenkosti, kakor je bila tista beseda o doti, tako razburila.

»Preveč si utrujena,« ji je pojasnjeval Jošt. »Počitka potrebuješ. Čakaj, za jutri naprosim svojo mater, da bodo mesto tebe čuli,« ji je rekel v sredo. Agata je sicer branila, vendar je Krasinov svojo obljubo izvršil. V četrtek je že dopoldne prišla Joštova mati k Repinki in pregovorila izmučeno Agato, da je šla počivat.

Ko so obmolknili zvonovi in se je opoldne oglasila raglja z zvonika, je menila Repinka:

»Ali se ti ne zdi, kakor da pada kamenje na krsto?«

Krasinka jo je skušala speljati v druge misli, toda Reza se je oklepala svojega kakor klop. Njeno govorjenje je bilo nekam trmoglavo, besede same kakor izsušene, koščene. Večkrat jo je polil mrzel pot. Včasih je bilo čelo v bližini las kakor posuto z drobnimi srebrnimi kroglicami. Včasih jo je kuhala suha vročina, včasih lomil mraz, da je šklepetala z zobmi. O bolečinah ni tožila, toda Krasinka ji je brala z obraza, da trpi. Poteze okrog ust so se Rezi popoldne zaostrile, nos je bil šiljast, uhlji pa v spodnjem delu prosojni.

Pod noč je bolnici odleglo. Agata je vstala že sredi popoldneva. Ni ji bilo do spanja. Kakor je zatisnila oči, so jo jele mučiti neprijetne sanje, tako da je vstala skoro bolj izmučena, nego je bila legla.

Včasih je ta ali ona znanka prišla obiskat bolnico, malo posedela, malo povzdihovala ter spet odšla. Agati se je zdelo, da so vse domenjene med sabo. Govorile so iste besede, jadikovale o enakih nadlogah in tudi z enakim brbljanjem tolažile mater Rezo. Nekatere so prosile Repinko odpuščanja, odgrinjale odejo in pregledovale nohte na nogah. Krasinka je s prepričevalnim naglasom vsaki taki dvomljivki pripovedovala, kako se je Rezi obrnilo na bolje, da pojde na belo nedeljo lahko že v cerkev, če bo še dalje vse tako po sreči ...

Bolnica se je tudi sama počutila tako dobro, da je rekla Joštu, ko je prišel:

»Če hočeta, gresta z Agato lahko v cerkev. Meni je čisto dobro.«

»Pa pojdita in opravita še za naju,« je opomnila še Krasinka. Tedaj sta se res oba odpravila.

Kar ima katoliška cerkev obredov, so velikonočni gotovo najlepši. Skrivnost odrešenja, rešitve človeškega rodu iz težkih spon materije, ki vklepa duha k tlom in ga ovira v njegovem poletu, to je misel, ki je prevevala vse velike duhove, kar nam jih prikazuje zgodovina. Najlepši in morda tudi najsmelejši pa je odgovor v krščanstvu. Zaman se trudi človeški rod, da bi se dvignil iz vezi zemlje, iz oklepov materije! Njegova moč tega ne zmore. Bog sam mora priti, prebroditi človeško gorje od rojstva do smrti in s poveličanjem, ki premaga moč minljivosti, prižgati človeštvu nove vzore, ki s svojim silnim žarom vodijo v večnost. To silno, svet prerajočo misel proslavlja cerkev baš v tistem času, ko nam tudi narava sama izpričuje, da smrti ni, ampak le prerojenje, večno presnavljanje in obujanje. Zato v tem večji zamaknjenosti premišljuje na tisoče src in prisluškuje besedam o trpljenju Boga-Človeka, ki je prišel trpet in umret, da bi pokazal pot v življenje ...

Ko sta Jošt in Agata stopila v cerkev, je bilo še vse tiho. Pri božjem grobu je gorela vrsta sveč, spredaj večna luč, na stopnicah pred angelsko mizo pa je na baršunasti blazinici ležalo razpelo. Ljudje so po kolenih hodili poljubljat ta simbol nepojmljive skrivnosti. Agata in Jošt sta se uvrstila mednje. Mladenka je trepetaje molila za materino zdravje, Jošt pa je bil kakor odsoten. Ko je prišla na vrsto in začela poljubljati razpelo, se je sklonil Jošt takoj za njo, kakor bi se bal, da mu kdo odsrka dih njenega poljuba. Nehote je medtem uzrl za seboj Nežo, ki ga je kar požirala z očmi. Strupeno jo je pogledal, vstal in odšel na kor, medtem ko je po njegovem naročilu sedla Agata v Krasinkino klop. Ženske so to takoj opazile in jele stikati glave. Mejačevi in Krasinovi so imeli sedež v isti klopi. Kakor na vzmetu se je tedaj Neža dvignila in sedla k Agati. Tedaj so na koru začeli peti pevci. Zamolklo, otožno-proseče se je razlegalo po cerkvi:

– Marija, Marija

je rajžala po polj',

je srečala, je srečala

kovača dva.

»Kaj delata, kaj kujeta,

kovača vidva?«

»Midva delava, midva kujeva

žebljé za Jezusa.«

»Le delajta, le kóvajta

prav tanko in drobno,

da Jezusa trpljenje

polajšano bo.« –

Pevci so peli brez spremljevanja orgel. Glasovi so bili kakor preplašeni. V kotu pri orglah, kjer je prostor za tistega, ki goni meh, je čepel Kozma. Kakor izgubljeno je buljilo veliko desno oko proti Joštu, ki je stal tik za pevci.

»Zdaj Neža že sedi pri Agati,« je premišljeval pohabljenec, »Bogve, ali ji bo dala?«

Jošt je nevede začutil pohabljenčev pogled in se ozrl. Na prižnico je stopil duhovnik in z monotonim glasom začel brati pasijon.

»Kako je pa z materjo,« se je sklonila Neža k Agati.

Mladenka, ki dotlej Mejačeve ni bila niti opazila, se je zdrznila.

»Nocoj jim je dokaj odleglo,« je preprosto odvrnila Agata. Nikakor pa se ni mogla iznebiti nekakšnega mučnega nemira, odkar je vedela, kdo sedi poleg nje.

Neža je premišljevala:

»Kako bi neki napravila, da ne bi bilo sumljivo?«

Imela je zavitek nekakšnega prahu ter skrbno v ruto zavito steklenico, ki jo je po pohabljenčevem naročilu vzela s seboj, da bi jo izročila Agati. Zdaj, ko se ji je nudila tako lepa priložnost, ji je upadel pogum. Dasi ni izročila ne enega ne drugega, se je vendar včasih z zlokobno prijaznostjo sklonila k Agati ter ji šepnila kako malenkost.

Medtem je bil prvi del pasijona končan. Duhovnik je odšel s prižnice, na koru pa so se zopet oglasili pevci.

»Čez potok Cedron pelje pot,

tam govori tako Gospod:

‚Kot jaz vas ljubim, se ljubite

in bratje zvesti ostanite‘!«

Neža se prestraši. Ko že davno potihne petje, ji še vedno odmeva v srcu:

»Kot jaz vas ljubim, se ljubite

in bratje zvesti ostanite –«

Zavitek v roki jo zaskeli. Ne le strah, tudi notranji odpor se vzdrami v njej. Zato sklene, da tega pogubnega leka, ki bi pospešil Repinkino smrt in pahnil v nesrečo tudi Agato, ne bo izročila.

Ko je obred pri kraju, gre za Agato iz cerkve. Agata se pridruži Joštu, Nežo pa v temi zaloti Kozma.

»Ali si ji dala?«

»Ne!« dahne Neža.

»Potlej ne morem pomagati.«

»Pridi k nam,« še sikne Neža in odhiti, da je ne bi kdo slišal govoriti s pohabljencem.

Kozma se je res po ovinkih priklatil na Mejačevo dvorišče. Neverjetna iznajdljivost njegove zlobnosti je prav kmalu zatrla vse pomisleke, kar se jih je vzbujalo v Agati. Sklepal je pohabljenec, da pojdejo v zadnji sili od Repinovih gotovo še h kaki padarici. Žensko, ki ji bo ta posel poverjen, je treba ob povratku prestreči in ji spretno zamenjati zdravila. Tako bo odstranjen vsak sum in dosežen končni namen. Repinka bo mrtva, Agata nora.

»Jaz vem, kaj dam!« je končal Kozma. In kakor pod vtisom silnega čara je podlegla pohabljenčevemu strašnemu načrtu.

»In bo potem Jošt moj?«

»Na mestu naj me zemlja živega požre!« se je zaklel Kozma, »ako ni vse res, kar govorim!«

Noč je še povečevala silo zakletve. Neža je vztrepetala:

»Bog te usliši!«

Nato se je hitro prekrižala in odšla v hišo, medtem ko je Kozma z zlobnim nasmehom na ustnih odnihal po svojih temnih potih.

X.

Kakor je Kozma dejal, se je tudi res zgodilo. Ko je na veliko nedeljo po maši Jošt prišel po obljubljeni piruh, ga mu je Agata dala, a rosila ga je s solzami.

»Mati –« je dahnila in nič več. Spremila ga je v sobo, kjer je medlela Repinka. Troje, četvero žensk je bilo poleg. Ena je svetovala še gospoda, druga je menila, da bi bilo dobro poslati še k Mazovki v Resnik, češ, da je že marsikomu pomagala. Jošt je molče stopil k bolničini postelji.

»Mati,« ji je rahlo položil roko na čelo.

Repinka je odprla oči in se še skušala nasmehniti, a se ji ni posrečilo. Ko je zagledala poleg Jošta hčerko, se je pogled umiril. Ustnice njene so se zganile. Ko se je Jošt sklonil k njej, se mu je zdelo, da ju umirajoča blagoslavlja.

Malo pred poldnem je prišla Joštova mati. Ko je videla, kako je, in slišala govoriti o Mazovki, je naročila priletni ženski:

»Liza, pa stopi ti?«

Ker se je obotavljala, je dodala Krasinka:

»Nič se ne boj, bom že jaz gledala, da ne bo pot zastonj!« 

Zdaj je bila nagovorjena takoj pripravljena. Zunaj jo je zasačil – Kozma, ki je bil ves čas na preži.

»Kam pa tako naglo, Liza?« je zacvilil in stopil za njo.

»K Mazovki v Resnik,« je odvrnila ženska. »Ali ne veš, da umira tvoja teta?«

Kozma se je potuhnil in odlezel k Neži poročat to dragoceno novico.

»Zdaj glej!«

Storila sta res, kakor je bilo domenjeno. Nazaj grede je Neža prestregla Lizo in jo tako zamotila, da ji je zamenila zdravila.

»Tole v steklenici je rekla Mazovka, da je za Agato, da ne bo opešala. Sem ji povedala, kako je reva izmučena.«

»Kakor nalašč,« je pomislila Neža. »Že mora biti tako.«

V srcu pa jo je le skelelo. Nikakor si ni upala pogledati Lizi v oči.

»Pa nič ne pravite, da ste kaj govorili z mano,« je še naročila, dala ženici nekaj drobiža in jo pustila, da je šla svojo pot.

Ko je stopila Liza v bajto, Repinka ni bila več potrebna zemeljske pomoči. Mirno je ležala na postelji. Na oči je imela položena dva srebrna tolarja, roke sklenjene, obraz miren, kakor spočit. Ob vzglavju je klečala in ihtela Agata, ob vznožju je mrliškobled slonel Jošt, Krasinka z ženskami pa je pripravljala mrtvaški oder njej, ki je končala zemeljsko pot.

Zunaj so veselo zvonili zvonovi. Solnce, pomlad, vstajenje ... Povsod je odmevalo: Aleluja. Repinka ni čula več, nič več ... Sproščen je zmagoval njen duh v kraljestvu, ki ga skozi zastor telesa ne more doznati naše oko.

XI.

V topi boli je Agata preživljala minute. Kar kopnela je, tako jo je trla žalost. V ponedeljek zvečer jo je potem pregovorila Krasinka, da je vžila nekoliko tiste pijače, ki jo je prinesla Liza od Mazovke za krepčilo. Bilo je okrog devete ure in soba, kjer je ležala mrtva Repinka, polna ljudi. Naenkrat plane Agata kvišku, se začne vrteti in plesati in noreti, kakor da je obsedena. Neža, ki je bila prišla kropit, je bila sama priča groznega prizora. V besnosti je Agata prevrnila nekaj sveč, objemala ljudi in silila v moške brez izbire. Bila je vsa penasta okrog ust, oči pa so bile izbuljene in čisto steklene. Z naporom se je nazadnje Joštu in Krasinki posrečilo, da sta jo spravila v čumnato, kjer je še dalje divjala kakor žival.

Medtem ko so vsi ostali jokaje pomilovali nesrečno siroto, se je Neža kakor Kajn splazila iz sobe.

»Jaz ji nisem dala,« je skušala tolažiti vzburkano vest, ki se je vzdramila v njej. »Saj ji je dala Krasinka sama!«

Ali tolažba je bila zaman in Neža vso noč ni zatisnila oči.

Agato je mučilo skoro vso noč. Šele proti jutru je obnemogla in zaspala.

»Sam Bog se usmili, kako si je vzela k srcu materino smrt!« so vzdihovali ljudje.

Jošt je sedel pri postelji svoje nesrečne ljubljenke in prisluškoval njenemu dihanju in utripanju srca. Ko se je prepričal, da je oboje čisto mirno, prav kakor pri zdravem človeku, se je pomiril. Tedaj pa je zaropotalo v podstrešju, da se je stresla bajta in je vsem vzelo besedo.

»Bog ji daj večni mir! Kaj še neki potrebuje, da je prišla nazaj!?« se je oglasil star možak med kropilci. Ženske so se stisnile skupaj in jele moliti na ves glas. Jošt je planil gledat, kaj je, a našel ni nič. V temi ni mogel opaziti temne pohabljenčeve sence, ki je hušknila čez vrt.

Hrup je predramil Agato, ki ni niti slutila, kaj se je to noč godilo ž njo. Prvi hip je celo hotela k materi, ko pa se je spomnila, da je mati že med rajnimi, je vnovič zaihtela.

»Nikar, Agata, nikar, da še ti ne zboliš!« jo je tolažil Jošt.

Dasi je Krasinka namigavala ljudem, naj molče, se vendar neko ženšče ni moglo premagati.

»Tukaj pa mora biti nekaj narobe. Agata vso noč taka – zdaj pa še ona pride nazaj –«

Agata zastrmi:

»Jošt, kaj pravi?«

»Sanja se ji! Nikar ne poslušaj!«

»Kaj se mi bo sanjalo,« se vznevolji ženska, »saj so slišali vsi, ne samo jaz!«

Agata se trese:

»Za božjo voljo, Jošt, povej no, kaj se je zgodilo?«

Jošt ji hoče na mil način povedati, a ljudje se vmešavajo vmes in napihnejo in razvlečejo vse skupaj tako, da čuje Agata mnogo več, nego se je zgodilo v resnici.

Kakor zgubljena posluša, strmi in spet posluša in ne more razumeti. V glavi čuti silne bolečine, po vsem životu nekakšno togo, drveno utrujenost, poleg tega pa tako pekočo žejo v ustih, da bi umrla. Vendar ne prosi niti vode. Nič, prav nič ne more. Kakor v omedlevici se dvigne s postelje in omahuje proti mrtvaškemu odru.

»Mati, mati!« se izvije iz nje. Potem se zgrudi na kolena in se onesvesti.

Jošt jo dvigne in odnese nazaj na posteljo. Kakor mrtva je, čisto otrpla in brez moči. Mati mu pomaga in oba se do bele zore trudita z njo, preden se jima posreči, da jo spet spravita k zavesti. In še zdaj ponavlja ona samo:

»Mati, moja uboga mati! ...«

XII.

V torek dopoldne je bil pogreb z mašo. Otožno so peli zvonovi in oznanjali trpko novico daleč po pokrajini.

Agata je občutila zvonenje kakor udarce kladiva po glavi. Kakor izgubljena je stopala za krsto med Joštom in Krasinko. Pred očmi se ji je temnilo in ljudi okrog sebe je občutila kakor gomazečo, zoperno golazen. Med pogrebci je star mož z zateglim glasom molil rožni venec. Množica, ki je odgovarjala, se je zdelo Agati, da jo zasmehuje, njo in ubogo njeno mater, ki ne more najti pokoja po smrti.

Kakor v mnogih krajih, je bila tudi v Vrhpolju navada, da je vsaka hiša v fari poslala vsaj po enega človeka k pogrebu slednjega farana, najsi je bil siromašen ali premožen. Zato je bil sprevod dolg in se je med množico skoro čisto izgubil Kozma, ki je nihal zdaj spredaj, zdaj zadaj, kakor da venomer nekaj išče. Veliko desno oko se je pošastno vrtelo, merilo tega, merilo onega, ali pomiriti se ni moglo.

Ko so na pokopališču zabobnele prve kepe prsti na krsto, se je Agata zgrudila. Dasi je Kozma stal na nasprotnem koncu jame, se je zazdelo Agati, da se reži tik pred njo. In tako grozen in satansko spačen je bil videti njegov obraz, da se je naenkrat zameglilo pred njo in se je s presunljivim krikom groze in bolečine zgrudila na tla. Mnogo oči se je v sočutju orosilo, duhovnik je pospešil obred in naglo odšel, Kozma pa je ždel ko kup gorja pri odprtem grobu in neprestano vrtal z očesom za Joštom in Agato. Blazen srd ga je vil, ko je videl, da Krasinov ne zapusti njegove sestrične, dasi se ji je bil že drugo noč po materini smrti tako izborno omračil um. Začutil je, da nevidna sila izpodkopava njegovo moč, ki jo je sam smatral za nepremagljivo. Čutil je, da neviden črv izpodjeda temelje njegovega načrta in da na tak način ne pride nikoli do zaželjenega cilja.

»Moram, moram, moram,« si je ponavljal v mislih, z jezo treščil težko grudo prsti na krsto in izginil.

Medtem ko so pogrebci odšli na sedmino, ki jo je pripravila Krasinka, je Jošt s pomočjo stare Lize odpeljal Agato domov v Repinkino bajto, ki je bila zdaj prazna in se je zdela mladenki zdaj strašnejša od groba ... Fant jo je tolažil, prosil in rotil, dokler se mu ni posrečilo pripraviti jo vsaj do tega, da je spet mogla govoriti.

Sedla sta v čumnato, prav tja, kjer sta še pred par dnevi sedela tako blažena in kjer je potem kanila prva grenka kaplja v sladki napoj njune ljubezni ... Ali tista grenkoba, moj Bog, kdo bi zdaj še mislil nanjo?! ...

»Lepo te prosim,« je drhtel Jošt, »saj veš, da se smrti nihče ne izogne ... Božja volja je tako. Tudi ti se ji moraš ukloniti.«

»Ni samo to,« se je izvilo Agati.

Beseda je zastala. Jošt je spet skušal s tolažbo, Agata pa je zajecljala:

»Mati – ne – najdejo – pokoja –«

Ta misel je bila zanjo strašnejša od smrti. Tudi Jošta samega je streslo. Naposled se je spomnil kipca svete Barbare in odvedel Agato k omarici, kjer je domovala svetnica.

»Mati so rekli, da so bili vselej uslišani! Poskusiva še midva!«

Res se je v Agatinih očeh zaiskrilo upanje. Hrepeneče je dvignila kip in ga poljubila, a zdajci zdrkne iz votline v porcelanu svalčič papirja, prevezan z lasom – pokojnice ... Jošt ga hoče zakriti; da se Agata ne bi vnovič prestrašila in razžalostila, toda mladenka je že opazila listič in hlastno segla po njem. Ko ga razvije, bere:

Pazi in poslušaj me, da najdem mir. Sem ti bom hodila naznanjat božjo voljo. Dokler boš pokorna, se me ne boj. Kadar se mi upreš, pa pridem in te zmeljem kakor mlinski kamen žito.

Tvoja mati

»Jošt,« je dahnila Agata in drhtela kakor trepetlika, »ali vidiš?«

Fant je prebral in se zamislil.

»Pojdiva, Agata, tu ni kraj zate!« jo je zaprosil. Brez odpora je odšla od žalosti in groze razbičana sirota ž njim.

Dasi Jošt že po svoji naravi ni bil lahkoveren, ga je čudno odkritje prvi trenutek le presenetilo. Sicer si ni mislil, da bi mrtva Repinka podlagala pisana naročila svoji hčeri, pač pa je iskal nebroj drugih razlag in pojasnil za čudno najdbo, vendar nikakor ni mogel čisto na jasno ...

Pri Krasinovih, kjer so obhajali sedmino, so pogrebci na vse mogoče načine ugibali o pokojnici, ko sta stopila Jošt in Agata v vežo. Da bi se rahločutna mladenka ne razburjala, jo je spremil Jošt v zgornjo izbico in prosil, naj ga malo počaka, da pokliče še mater. Dekle, ki je bilo zdaj kakor velo, ga je ubogalo brez ugovora. Sedlo je za mizo k oknu in z objokanimi očmi strmelo predse.

Jošt je stopil po mater. Samo mimogrede je pozdravil pogrebce in odšel z materjo v shrambo poleg kuhinje. Tam ji je pokazal skrivnostni list in ga šepetaje prebral.

»Kaj mislite, kdo bi bil mogel to storiti?«

Ugibala sta sem in tja. Jošt je domneval, da je morda zadnje dni v trenutku morebitne zmedenosti pisala Repinka sama, toda Krasinka je oporekala, češ, da to ni mogoče, ker ni niti znala popolnoma pisati.

»Potem je zlobna roka vmes,« je odločil Jošt in sklenil, da ne miruje, dokler ne izsledi zločestnika, ki se predrzne na tak način smešiti spomin na Agatino mater in stopnjevati bolest nesrečne mladenke.

Medtem ko je Krasinka odšla k Agati, je sedel Jošt k pogrebcem, ki so postali obzirnejši, čim so opazili njegovo navzočnost. Dasi so ju vabili na sedmino, ni bilo ne Mejača ne Neže in sploh nobenega Mejačevega. Ljudje so to seve hitro opazili.

»Mejačevim se pa menda nisi prikupil,« je pripomnil nekdo Joštu.

»Vsak, kakor more,« mu je mirno odgovoril nagovorjeni.

Potem so spet govorili o Agatini bolečini, ki je v toliki meri nikakor niso mogli razumeti. Po raznoterem modrovanju se je oglasila stara ženska:

»Kaj pa, če ni Mazovka dala kaj narobe? Lahko bi se bila zmotila –«

Joštu se je zdelo, da se razgrinja megla. Takoj je sklenil, da se nemudoma poda v Resnik, čim pogrebci odidejo. Tako je bil nestrpen, da ga ni več vzdrževalo med ljudmi na sedmini. Pohitel je v zgornjo izbo, kjer sta tugovali Agata in njegova mati.

»Zdi se mi, da sem že na pravi sledi!« je planil Jošt v sobo in začel naglo pripovedovati. Govoril je tako prepričevalno, da je začela upati tudi Agata.

»Da bi le bilo res, kar praviš,« je vdano vzdihnila. »Kaj smrt! Trpljenje materino, to me boli in bo tudi moja smrt, če ne bom mogla drugače pomagati!«

»Nič se ne boj, Agata,« je mirno zatrdil Jošt; Krasinka pa:

»Le pametna bodi in pomisli: komu je pa storila tvoja mati kaj hudega!« 

Ko je Agata omenila sebe, se je Krasinka skoro zasmejala:

»Zakaj naj bi trpela zaradi tebe? Saj si vendar še otrok in nimaš madeža na sebi, razen tega, da si bila rojena.«

Tako se je Agata nazadnje vendar nekoliko pomirila.

»Le čakaj, kmalu bo dognana skrivnost svete Barbare!« je dejal Jošt, ko se je pred odhodom v Resnik s poljubom poslovil od Agate ...

XIII.

Krasinka je najela staro Lizo in še nekaj žensk, da so pospravile po Agatini bajti in odstranile in zabrisale vse sledove strašne božje dekle. Ko je Jošt pred odhodom v Resnik prišel po zdravila, da bi jih lahko pokazal Mazovki, so mu ženske soglasno zatrjevale, da ob belem dnevu straši po bajti. Dopovedovale so, da rožlja s piskri, ropoče z burklami, da je sploh pravi sodnji dan.

Jošt je poslušal in se smehljal, češ, da vse to skupaj ni nič. Mačka, ki skoči v podstrešju, še ni duh. Tudi veter, ki potegne skozi okno, nima nič opraviti z rajnimi.

»Molči no, pa nikar se tako ne usti,« je hitela dopovedovati najbolj preplašena med ženskami, »saj se je vpričo mene majal kup stare obleke v podstrešju, da sem kar ledenela od groze!«

Jošt je šel z ženskami na označeno mesto. Mesto pa, da bi mu bila pokazala, kakor je bila obljubila, kako je bilo, je ženska, ki mu je prej pripovedovala, divje zarjula in zbežala. Na Joštovo začudeno vpraševanje je potem polagoma povedala, da se je zato prestrašila, ker je bila zdaj obleka razmetana in ker so nekateri kosi, ki so bili še dopoldne pri pospravljanju čisto celi, zdaj popolnoma razcefrani.

»Bomo kmalu videli,« meni Jošt, obljubi ženskam priboljšek in odide proti Resniku.

Ker ni bilo padarice Mazovke doma, je moral čakati do trde teme. Ženska še ni nič vedela, kako in kaj; zato se je silno zavzela, ko je slišala, kako je učinkovalo njena krepčilo na Agato.

»Ali imaš še kaj tiste pijače?«

Jošt ji da steklenico.

Ženska pogleda, dvigne proti luči in se zavzame:

»Joj, za božjo voljo, kako je pa to mogoče! Steklenica je res ista, tega pa, kar je v njej, nisem nikoli dajala jaz!«

Povoha, pokusi in naglo izpljune.

»Seve, ako bi bila pila kaj prida tega, bi se ji bilo morda popolnoma zmešalo. To ni lek in ne krepčilo, človek božji, to je strup!«

Jošt se je zdrznil:

»Strup!«

»Pa še hud,« je razlagala Mazovka. »Kako ste le mogli dati to Agati, ljudje božji? – Kaj ste pa dali materi?«

»Nič! Bog je revo poklical k sebi, preden je Liza prinesla«, je z drhtečim glasom odvrnil Jošt.

Kljub temu je Mazovka pogledala tudi zdravilo, ki ga je bila namenila Repinki.

»Ježeš, Marija,« je vzkliknila, »saj tudi to ni pravo!«

Z grozo je začela pripovedovati, da bi ob tolikšni množini takega prahu, kolikor ga je bilo tu namenjeno Repinki, moral poginiti celo najbolj krepak konj.

Jošt je ves prepaden poslušal njeno razlaganje. Bolestno je gledal zdaj grozne leke, zdaj Mazovko, ki je sama stala pred nerazrešljivo uganko.

»Kaj sedaj?« je obupno vpraševal Jošt.

»Sama ne vem,« je zmedeno odgovarjala Mazovka. »Tu mora biti zlobna roka vmes. Samo kako, le kako bi bilo mogoče?«

Čez nekaj časa je vprašala, kakor da se ji je nenadoma posvetilo:

»Jošt, ali imaš kakšnega sovražnika?«

Jošt je pomislil.

»Storil sicer nisem nikomur nič žalega, brez sovražnikov pa gotovo nisem ... Ali zakaj naj bi potem dotični hotel škodovati Repinovim, pospešiti že itak neizogibno smrt Repinkino in spraviti Agato v nesrečo?«

Mazovka je menila z mirnostjo izkušenega človeka:

»Kdo naj pozna vse skrivnosti človeškega srca! Ali veš, da zloba nikoli ne počiva? Hudič se je lotil skušati celo Boga samega. To pomisli, Jošt, pa morda najdeš pravo sled ...«

Ugibala sta sem in tja. Jošt je povedal tudi vse, kar je vedel o nenavadnih pojavih v Repinkini bajti. Mazovka je z zanimanjem poslušala vso zgodbo in zmajevala z glavo.

»In kaj misliš ti o tem?«

Jošt je skomignil z rameni:

»Po pravici vam povem, da sam ne vem, kaj bi dejal.«

Začelo je rasti pred njim kakor grozna pošast. Ali je res mogoče, da bi se v nevidnem kraljestvu breztelesnih bitij zarotili zoper njega in njegovo srečo? Kaj je vendar zakrivil?

Vse, kar je kdaj slišal o spominih, trpljenju blodnih duš, ki obkrožajo uboge zemljane in iščejo pri njih pomoči, se je zgnetlo v njem v strašno, nepojmljivo občutje. To ni bil strah lahkovernega bitja, ampak brezupje moža, ki je obsojen v borbo z nevidnim in neznanim.

Mazovka sama ni vedela pravega sveta. Kajti medtem, ko je Jošta skušala uveriti, da so skrivnostni pojavi le delo sleparsko pretkanega in hudobnega človeka, je sama zase in natihoma s strahom verjela, da se godi v Repinkini bajti nekaj groznega, nekaj takega, kar ni v človeški moči ...

Bolj zmeden, nego je bil prišel, se je Jošt vračal že po deseti uri proti Vrhpolju. Bil je zamišljen in potrt, kakor da nosi strašno breme na sebi.

Pot se je vlekla. Menil je že, da bo zdajzdaj zagledal Vrhpolje, pa nič. Začne se torej ozirati in se razgledovati, kolikor mu dopušča noč. Počasi spozna, da je zašel. Mesto proti Vrhpolju je krenil čisto v drugo smer, da zdaj niti sam dobro ne ve, kod hodi.

»Kaj je neki z Agato?« ga zaskrbi. »Ako se je ponovilo tisto pisanje ... Moj Bog, to bo njena smrt! ...« 

Na vso moč hiti in kmalu pot curkoma lije z njega. Truden je že, da komaj prestopa, a o Vrhpolju še ni duha ne sluha. Sama loza, olšje in vrbje, ki mu vsak korak dela napotje. Nazadnje zasliši biti uro. Ena, dve, tri, štiri – »Da to je vrhpoljski zvon in jutro je blizu,« pomisli Jošt in se čudi. »Vse je menda zakleto zoper mene ...«

Počasi stopa dalje. Ob prvem svitu šele se mu posreči priti na vas. Ves čas premišljuje, kam naj krene, domov ali k Repinovim. Šele polagoma se domisli, da pri Repinovih prav za prav nikogar ni, ker si Agata gotovo ni upala sama domov v bajto ...

V jutranjem somraku je vas bila kakor začarana. Jošt noče po cesti, ampak hodi po stranskih potih med hišami in vrtovi. Ko pride mimo Mejačevega kozolca, se mu zdi, da je nekaj zašumelo. Kozolec je še zadelan s praprotjo in steljo. Nekaj časa Krasinov posluša, pa se mu spet zazdi, da čuje nekšno stopanje. Zato gre v kozolec in zagleda pohabljenca, ki ždi v kupu listja. Jošt ga vidi bolj v slutnji nego z očmi. Naglo stopi k njemu in ga v nepojmljivi jezi zgrabi za vrat.

»Hudobec!« sikne in ga strese, da zašklepeče Kozma z zobmi in začne obupno mahati z rokami.

»Za pet ran Kriščevih, Jošt, te prosim,« se obupno vije Kozma, Jošt pa zagrmi:

»Molči, seme coperniško, sicer te takoj zadavim!«

»Pojdi rajši domov, kjer omedleva Agata. Vso noč že čujejo pri njej!« se oglasi Kozma.

Jošt se zdrzne in naenkrat popusti. Vse misli se umaknejo eni sami:

»Agata, Agata!«

Kakor ranjen jelen beži proti domu, divje in hrupno potrka na vežna vrata in ves prepaden plane v sobo, kjer še vedno čuje mati Krasinka pri mladenki, ki kakor mrtva leži na postelji in zdaj pa zdaj kakor v smrtnem strahu zastoka par nerazumljivih besedi.

Jošt hoče planiti k njej, toda mati mu zastavi pot in mu pokaže z roko, naj molči. Nato mu začne šepetaje praviti, kaj se je vse zgodilo to noč. Tako je delalo in razsajalo pri Repinovih že precej zvečer, da je Liza, ki je še najdalje vzdržala v bajti, pobegnila in vsa objokana priletela pravit, da za nobeno ceno ne prenoči tam. Ko je Agata to slišala, je začela jokati. Lotil se je je čuden krč, ki je ne popusti niti v spanju. Vso noč se plaši, kliče zdaj tega, zdaj onega, včasih pa celo plane kvišku in hoče pobegniti.

Jošt nato pove materi, kaj je dognal pri Mazovki in kako se mu je godilo domov grede.

»Zjutraj pojdem k Lizi, pa mi mora natanko povedati, kod in kako je nosila. Drevi bom pa jaz prenočil v bajti, naj se zgodi karkoli.«

Tako odloči on, a mati vzdihne:

»Bog te varuj in sam tvoj patron! Jaz bi želela, da ne greš!«

Jošt ne reče nič, ampak samo s pogledom poboža trpečo svojo nevesto, in mati ve, da ne bo in ne more spremeniti svojega sklepa.

Ko že sveti solnce, se predrami Agata. Plaho in zmedeno se ozira okrog, čim pa zapazi Jošta, se ji zjasni oko in ves obraz.

»Samo, da si spet tukaj! Rada bi govorila s teboj,« vzdihne.

»Govori, srce moje, govori,« prosi Jošt in sede k njej.

»Ne smeš biti hud,« začne zdajci mladenka, »saj gotovo veš, kaj je spet bilo sinoči. Sklenila sem, da sprejmem pokoro in rešim mater ... Odrekla se bom svetu. – Bodi srečen, Jošt, in verjemi, da sem te ljubila pošteno, zvesto in iskreno –«

»Agata –«

»Čakaj, da ti povem! Kakor kratke sanje je minilo. Božja volja ni, da bi se midva združila na tem svetu, preden bi se pa imela družiti z drugim, raje umrjem. Zato pojdem v samostan, da izperem neznane madeže, ki tarejo naš rod. V Bogu ostanem zvesta tebi tudi preko groba, dokler se ne združiva v rajskih višavah.«

Jošt in Krasinka strmita in ne verjameta lastnim ušesom; Agata pa izvleče izza nedrij črn, s čudnim barvilom popisan list.

»Tole mi je sinoči dala Liza. Dobila je tam kakor midva zadnjič.«

Jošt trepetaje vzame in bere:

»Agata! Jaz, tvoja nesrečna mati ti pišem iz črnega groba to črno pisanje. Pusti Jošta in delaj pokoro ali s Kozmom ali z nuno. To niso prazne besede. Blizu je že tisti čas, ko bodo prazna mesta in vasi in hribi in doline in se odpro grobovi. Moj ukaz je božja volja in ne bom rešena, dokler ne storiš, kar ti naročam. Smrt je blizu in vstajenje. Če se ne moreš čisto odreči, si lahko Kozmova. Ko pridem tretjič, te raztrgam, če še ne bo izpolnjen moj ukaz. Veš, da si v mislih že grešila in boš gorela na dnu pekla. Tvoja mati.«

»Kozma!« sikne Jošt. »Agata, ali daš vsaj to meni za spomin?«

Dekle prikima.

»Danes še storim, kar bo mogoče,« pravi nato Jošt. »Do jutri počakaj s tako odločitvijo, potem pa –«

Misel na ločitev je prestrašna zanj, da bi jo mogel izreči. Zato obmolkne in samo v nemi boli zaškriplje z zobmi. Nato odide na dvorišče. Agata vstane in odide s Krasinko v cerkev. Vso mašo v iskreni molitvi prosi božje pomoči, medtem ko Jošt v trdni veri, da je zdaj res našel pravo sled, krene k stari Lizi.

XIV.

Lizina bajta stoji na severni strani vasi, kake pol ure oddaljena od cerkve. Ženica je ravno dajala prašiču krme, ko je prišel Jošt.

»Mati Liza,« je dejal, »ali veste, da vas bodo zaprli?«

Ženska se prestraši.

»Križ božji! Mene? Kaj sem pa zagrešila?«

»Repinko in Agato ste hoteli zastrupiti.«

Ko se ona še bolj čudi, češ, da se zdaj menda tudi njemu meša, ji Jošt na kratko pove, kaj je izvedel pri Mazovki.

»Jaz sem prinesla, kar sem dobila!«

»Ni res!« trdi Jošt. »Ali ste se kje ustavili?«

»Samo z Mejačevo sva govorili par besedi. Ko sem šla mimo, me je poklicala v hišo.«

»Z Mejačevo?« se zdrzne Krasinov. Hitro se vrste njegove misli. »Da bi ona hotela? Ali je mogoče? Ali kdo naj bi sicer? ...«

Še parkrat skuša Lizo, ko pa spozna, da ženska govori resnico in da mu ne more razodeti nič več, nego to, kar mu je povedala, se poslovi in odide. Doma naroči materi, naj nikomur ne pove o njegovem sklepu, da hoče prenočevati v Repinkini bajti. Agato izroči materinemu varstvu, sam pa odide na svisli in se zarije v seno ...

Ko je bil Jošt odšel, se je Liza takoj odpravila za njim v vas. Kogar je srečala, mu je povedala, kaj se godi pri Repinovih in česa jo je obdolžil Jošt. Ljudje so strmeli in zmajevali z glavami.

»Le meni verjemite,« je prepričevala Liza, »pokojna Reza je imela toliko zaupanja v sveto Barbaro, da se mi ne zdi prav nič čudnega vse to!«

Vsa vas je bila naenkrat polna govoric o »skrivnosti svete Barbare«. Od ust do ust je šlo. Vsakdo je še kaj pridejal, malo razširil in predrugačil, kar je slišal, tako da so bile bliskoma razširjene po vsem Vrhpolju in bližnji okolici najbolj grozotne govorice. Liza pa je krenila tudi k Mejačevim in povedala Neži.

»Ne veš, kako me je nahrulil«, je tožila in na dolgo in široko razlagala, kaj vse je trdil Jošt pri njej. V svoji navdušenosti niti ni opazila, kako je Neža prebledela ob tej novici.

»Glej ga no,« je menil stari Mejač, »se menda tudi že njemu vrti malo narobe v glavi.«

Med tem si je hči opomogla.

»Oh, to je dobro, da se nisem nič menila z njim,« je hinavsko zavila oči, »ko je tako tiščal za menoj! Norca imeti za moža, še tega mi manjka!«

»No, takih zetov me Bog varuj!« je dejal tudi Mejač. Ko pa je Liza odhajala, je stopila Neža za njo in ji v veži naročila, naj malo počaka. Potem ji je prinesla zaseke, jajc in precejšnjo kračo ter jo prosila, naj gre mimo Kvedrove bajte in naroči Kozmu, naj pride v gmajno pod Bregom, ker bodo tam blizu Mejačevi orali.

»Siromak se mi smili, ko je tako zapuščen!« je dodala na koncu.

Liza jo je nekam začudeno pogledala, a rekla ni nič. Tudi je naročila pokveki, kakor je obljubila.

»Ali Neža ni sama ali kaj, da želi tvoje bližine«, je skušala poizvedeti, toda Kozma je poskočil in zacvilil:

»Jaz sem Kozma, coperniški sin. Beži, baba, da te hudič ne dobi v oblast!«

»Budalo«, je zagodrnjala Liza, vendar se je prekrižala in naglo odšla domov, Kozma pa je odnihal, kamor je naročila Neža.

Ko ga je Mejačeva z njive opazila med grmičjem, je takoj popustila delo in odšla k njemu. Ko sta bila že dokaj globoko v gošči in se je Neži zdelo, da sta že na varnem, je zatrepetala:

»Kozma, kaj bo? Jošt že vse vé!«

Pohabljenec je izbuljil desno oko, Neža pa mu je v hlastnih, razsekanih stavkih povedala, kar je bila izvedela od Lize.

»Pustiti zdaj ni mogoče«, je hlipel Kozma. »Kar si skuhala, to snej!«

»Ali sem jaz?«

»Kdo pa?«

»Ti, grdoba spačena!« je planila Neža proti njemu.

Kozma se je previdno umaknil in se zarežal:

»Kdo pa si je zaželel Jošta, ti ali jaz, ha, Nežica, devica?«

Neža je obstala kakor od strele zadeta. Po vsem životu se je tresla od sramu, jeze in bojazni. Čutila je, da se pogreza vse pod njo, toda kakor je njena splašena misel iskala, ni mogla nikjer najti opore. Nazadnje, po dolgem hlastanju, se je blazno zasvetilo v njenih očeh:

»Kozma, veš kaj, za moža te vzamem! Tako odvrneva vsak sum!«

Pohabljenec se je ostudno zarežal. Ko je videl to klaverno žensko bitje tako ponižano pred seboj in v mislih primerjal njo z Agato, svojega življenja lučko, je prirojena zlobnost s postoterjeno silo zabesnela v njem.

»Zdaj se lahko maščujem kakor še nikoli!«

In s peklenskim mirom je ledeno odvrnil:

»Ti – mene za moža! Kam pa misliš, revše ubogo? ... Seve, zastrupljati, pokončavati ...«

»Ne zijaj«, se je vnovič zakadila Neža proti njemu, toda Kozma je bežal in se še spotoma rogal:

»Le sama se rešuj, morilka! Kozma te ne bo! Kozma ima v oblastvu skrivnost svete Barbare!«

Kakor roganje vraga samega je občutila Neža njegov besni smeh. Potrta in ponižana, do smrti preplašena in popolnoma uničena se je naslonila na vlažno borovo deblo, in v bridkih solzah skušala utopiti svojo zablodo ...

XV.

Medtem ko je Neža obupno ihtela, je znihal Kozma domov. Ko je bil v bajti sam in na varnem, ga je šele popolnoma premagalo veselje.

»Avša neumna,« je modroval sam s seboj, »misli, da je Kozma res tako bebast, da bo delal pokoro zanjo! O, Neža, ne boš! Sama je hotela imeti Agato brezumno, jaz pa sem jo samo mimogrede malce zmedel, samo toliko, da sem jo ostrašil. Kako se zdaj izmota zaljubljena Neža, to je njena stvar! Kako želi dobiti Jošta, tudi! Kar sem storil jaz, sem na njen ukaz, ona naj gleda!«

Ob takem modrovanju je bil vidno zadovoljen sam s seboj. Stokrat in stokrat si je ponavljal isto in se samozavestno hihital. Potem je še dalje predel:

»Moja pa je – skrivnost svete Barbare! Kakšno sem stuhtal! O, le čakajte, ljudje, boste videli, kdo je Kozma, coperniški sin! Kako je vse bežalo, kadar sem rogovilil po bajti! Še Jošt, oj ta junaški Jošt se je preplašil! In moja pisma, oj, moja pisma privedejo Agato k meni, ali pa v klošter! Ne boš je imel, ljubi Jošt, na tem svetu nikoli!«

Z zlobnim nasmeškom je jel sestavljati Kozma novo pismo, da bi ga v ugodnem trenutku spet podtaknil v kipec sv. Barbare. Sklenil je namreč, da pojde pod noč znova rogovilit v Repinkino bajto.

»Na pol pota ne odjenjam!« si je slovesno zatrdil in se vztrajno lotil svojega posla. –

Agata in Krasinka sta ves božji dan ždeli skupaj. Krasinka je bila v skrbeh za sina, obenem pa se je tudi bala za Agato, ki jo je vzljubila liki lastno hčer.

»Jaz ne morem verjeti, naj reko ljudje, kar hočejo, jaz ne verjamem –«

»Ne veste, mati, kako mene to boli,« je tarnala Agata, »da moram biti prav jaz tako nesrečna! ...«

»Veš kaj –«

Agata je prisluhnila, Krasinka pa si ni upala prav na dan z besedo.

»Agata –«

Dekle je pogledalo. Nada in bojazen sta žareli v tem pogledu.

Nato je začela Krasinka:

»Jaz mislim, kaj, ko bi šli obe k gospodu vikarju za svet –«

»Sama sem že mislila na to–«

»Še Jošta pokličem in mu povem,« je veselo povedala Krasinka in odšla klicat sina.

Jošt je bil tako utrujen, da je kljub razburjenosti zadremal na svislih. Dokaj časa je trajalo, preden ga je mati mogla popolnoma predramiti. Šla sta v hišo, kjer sta mu z Agato razodeli skupno namero.

»Danes še nikar,« je branil Jošt. »Jaz vem zdaj že toliko, da čisto nič več ne dvomim. Davi, ko sem šel domov, sem zalotil Kozmo v Mejačevem kozolcu.«

Agata je zastrmela, Jošt pa je nadaljeval:

»Meni se kar tako svita. Svetniki in svetnice ne varijo strupov, tudi pokojni ne pišejo pisem.«

»Misliš, da«, je z novo nado skušala Agata.

»Zdaj še ne rečem nič! Počakajta do drevi,« je dejal Jošt, »samo molčita!«

Še pred mrakom je odšel Krasinov v Repinovo bajto. Ogledal se je na vse strani, če ne preži morda kje kdo nanj; ko pa se je prepričal, da je neopažen, se je zavihtel v podstrešje, zadelal vse line in odšel po stopnicah, ki jih je odmaknil za seboj, v vežo. Zaklenil, zapahnil in še s šaro zastavil je prednja in zadnja vrata, odšel v sobo, dobro zaprl in zadelal vsa okna tu in v čumnati, nato pa se je stisnil za peč in čakal. Minila je ura za uro, toda ganilo se ni nič. Proti polnoči je že bilo, ko zasliši Jošt nekakšno škrebanje in premetavanje. Zdrzne se in čaka. Rogoviljenje narašča, vmes je čuti čudno sikanje, kakor da besne modrasi po podstrešju.

»Križ božji,« misli Jošt, »naj pride, kar hoče. Odločiti se mora: ali jasnost ali smrt!«

Godrnjanje, stokanje in premetavanje je vedno silnejše. Naenkrat topo nekaj telebi v vežo, potem še enkrat! Hip nato zapazi Jošt, da leze proti omarici, kjer stoji kipec svete Barbare, čudna pošast. Zdi se mu, da je ženska; kajti čuti je, kako se plazi obleka po tleh. Tedaj se opogumi, plane kvišku in zakriči na ves glas:

»Vsi dobri duhovi hvalijo Boga, zakaj ga pa ti ne?«

Zdajci pošast strahovito zarjove in plane proti vratom, Jošt pa se požene za njo in zaseže v veži pohabljenca!

»Ti, tak ti si! Oj, ti pokveka zavržena, zdaj te imam!«

Vleče ga v sobo, nažge luč in se mora smejati. Kozma trepeče pred njim v Repinkini obleki. Tako je prestrašen, da v prvi grozi ne more izustiti nobene besede.

»Kar pojdi, greva zdaj k nam, da pokažem Agati, v kakšni podobi se muči njena mati!«

Kar ne more se potolažiti Jošt, tako je jezen in vesel obenem.

»Čakaj, spak hudobni! Jaz ti pokažem skrivnost svete Barbare! Za to šalo boš delal pošteno pokoro!«

Kozma mre od strahu.

»Neža,« cvili, »Neža je kriva!«

»Katera Neža?«

»Mejačeva!«

Jošt se s studom zgrozi, Kozma pa mu začne pripovedovati vse od začetka do kraja, tako da se zdi Joštu kakor strašen, bloden sen.

Kakršen je, odvede Jošt pohabljenca domov, kjer se materin in Agatin strah kmalu spremeni v veselje.

Ko se zdani, pošlje Jošt po orožnike, ki kmalu pridejo in po kratkem zaslišanju odpeljejo vklenjenega pohabljenca v zapor, za njim pa še ponosno Mejačevo Nežo.

Strašno je završelo po vsem Vrhpolju, ko so ljudje izvedeli, kaj se je nazadnje izmotalo iz skrivnosti svete Barbare ...

Po zdravniški preiskavi so oddali Kozma v blaznico, Neža pa je bila obsojena zaradi sodelovanja pri poskusu umora, trajnega oškodovanja človeškega zdravja, zaradi smešenja in zlorabe verskega čuta na dolgotrajno ječo ...

Repinova Agata se je vrnila domov, ko pa je minilo leto žalovanja, je v srečnem zakonu postala Joštova žena.

*

Kdor pride o vseh svetih na pokopališče v Vrhpolju, lahko zagleda lep kamenit nagrobni spomenik. Napis na križu pove, da tu počiva Terezija Repinova. Dan rojstva in smrti je že nečitljiv, pač pa je še dobro ohranjena letnica smrti 1872. Spodaj v podstavku je omarici podobna vdolbina, zastrta s steklom. V tej vdolbini vidi obiskovalec pokopališča porcelanasti kipec svete Barbare, kakor je opisan v naši povesti. Spodaj je še dokaj čitljivo ohranjen napis:

Sv. Barbara, prosi za nas

zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Še lani sta na tem grobu prižigala lučke častitljiv starček in starka, Jošt in Agata, ki sta bila postavila pokojni Repinki spomenik. Mnogo sta doživela, mnogo pretrpela v življenju; troje sinov jima je odnesel vojni vihar, vendar sta še čila za njiju častitljiva leta. Kljub sivi starosti je ohranila Agata še toliko potez lepote na obrazu, da človek že na prvi pogled spozna: »To je morala biti krasotica!« Še lepša pa je njena verna zvestoba: kajti še zdaj, po tolikih letih, ljubi svojega moža z nezmanjšano ljubeznijo. Žar telesa je sicer ugasnil, zato pa tem topleje gori ljubezen v njeni čisti duši ...

Tudi Jošt je kakor hrast! Pošten in bister, da ga občuduje in spoštuje, kdor ga spozna. Ko sem ga vprašal, zakaj je baš kipec svete Barbare vdelan v križ njegove pokojne tašče, mi je povedal zgodbo, ki sem jo zdaj zapisal v Agatin in njegov spomin.