Skrivnost temnih globin

                                                Jože Sevljak 

                                                        1.

Kako se smeje poletni dan! Topel veter vleče, bele oblake podi prek sinjega neba, na obronku gozda krakajo vrane, spodaj na travniku, tik nad Savo, nekdo brusi koso. Hitijo, kolikor jim dajo noge, rožnati obrazi jim lezejo v nasmeh, čeprav komaj lovijo sapo. -Marjeta, otovorjena si kot mula, se šali Vasilij, nobenih pospeškov nimaš. Srečko mu škodoželjno prikimava. -Seveda, če si je pa vse žepe nabasala s čokolado, v nahrbtniku pa ima petdeset puloverjev. Misli, da gre na modno revijo. -Tiho bodi, mu sestrica ne ostane dolžna. Ko te bo zeblo, boš pa prosil zanje. Kaj pa tvoje paštete, ki si jih nametal v moj nahrbtnik, a? Pokaže mu jezik, tako je jezna nanj. -Babe, prhne Vasilij, z vami je pa res križ. Vodja tabora je zabičal, da moramo biti ob desetih v Ameriki, zato dajmo, pohitimo. -Ne morem več, zatarna Marjeta. Za hip se ustavi, toliko da si priveže dušo. Mislita, da gremo prav? Tisto o babah je preslišala, jima bo že pokazala, ko bo čas za to. Visoke trave zamenja nizka podrast, potem se začno prva drevesa. -Lahko bi šli po cesti skozi Pasjek, pa bi naredili prevelik ovinek, že tako smo pozni. Ustavi se in si obriše potno čelo. -Kar naprej, ne moremo zgrešiti, pravi Srečko, saj smo taborniki, mar ne? Marjeto pocuka za nahrbtnik, da skoraj pade. Jezi ga, ker se vedno motovili pred njim. -Kreten, zasika. Tole mi boš še plačal. -Dajta mir! Vasilij ju ima zadosti, ker se kar naprej prepirata. Užaljeno utihneta, z rokami smukata travnato seme in ga nosita v usta. -Fuj, obadva hkrati izpljuneta. -Dojenčka! Pot se kar naprej vzpenja, grmovje se vedno bolj razrašča. Preskočijo potok in se zapodijo v novo strmino. Oprijemljejo se štrlečih vej, tipajo za vsako stopinjo. -Na območju Jazbečevih jam smo, pravi Vasilij. Gleda navzgor med ogromna debla, v bohotne krošnje, ki skoraj ne prepuščajo sončnih žarkov. Z rokami si zasloni oči in tiho zažvižga. Ozračje je vlažno, gozd vedno bolj skrivnosten. Na levi se prebija na površje droben vodni izvir, liže rjave kamne in curlja navzdol. -Pazita, kod hodita! ju opozarja Vasilij, tod je vse polno jam. -Jazbečjih? se pošali Marjeta. Naslednji trenutek ji že spodrsne na prepletenih koreninah. Padla bi, če se ne bi ujela za bratov rokav. Nenaden poteg ga preseneti, da zaniha kakor vlečnica pred startom. -Si videla! ji požuga Vasilij, spravljivo ji ponudi roko in ji pomaga navzgor. Skoraj vleči jo je treba, čisto je obnemogla. Sopiha kot parni stroj in kar naprej se ustavlja. -Počakajta malo! milo prosi. Zadušilo me bo! -Pa bi šla po cesti, jo ošvrkne Srečko. -Ti bi pa prej vstal, mu ne ostane dolžna. -Še malo in na vrhu bomo! ju bodri Vasilij. Potem bo lahko. Vlažne veje se za trenutek razmaknejo, tudi zrak ni več tako zadušljiv. Kot da bi od nekod zapihalo! Zadere se vrana, vsi hkrati pogledajo navzgor, njihov naslednji korak pa že grabi v prazno. Ni ga moč ustaviti, najti oporo zanj, da bi se lahko odrinila še naslednja noga. Telesa se obračajo na glavo, krilijo z rokami in nogami. Črn lijak posrka vase drevesa, modro nebo se razpoči kot milni mehurček. Padajo, odbijajo se od sten, zaustavljajo se na ozkih policah, pa spet valijo navzdol kakor vreče krompirja. Dokler jih ne zbije vse tri skupaj. Na dno. Črno, neznano. Z okusom krvi in zemlje v ustih. -Mama moja, zajoka Marjeta. Kaj se je zgodilo? Kje smo? Kliče Srečka, Vasilija. Tiplje okoli sebe. Nihče se ne oglasi. Vsepovsod tema. Na vrat ji pritiska neznanska teža, kot bi kdo sedel na njej. Malo bolj stran stoka Vasilij.

                                                2.

Kakor puščica se zapiči vanjo žarek baterije, tako je svetel, da mora zamižati. Svetloba potuje naprej, zadrži se na Srečku, zagozdil se je nad Marjetino glavo. Čudno tih in negiben je, kot da spi. V zraku se še čuti prah, sili v oči, draži nos in grlo, še se krušijo drobni kamenčki, se trkljajo navzdol, padajo v globino, potem se vse umiri. -Vasilij, znova zahlipa Marjeta, kje smo, kaj se je zgodilo? - V globoko jamo smo padli, od bolečine stiska zobe Vasilij. -Kaj pa je s Srečkom? Zakaj kar spi? -Ne vem, mogoče je ranjen. Potegneta ga k sebi, ga položita na raven del, mu podložita glavo. Tiho zastoka in odpre oči. -Av, moja roka. Boli. Čez čas pa: Kje smo, zakaj je vse temno? -Najbrž je to zračnik nekdanjega rudnika, ugiba Vasilij in si briše kri z obraza. -Kakšnega rudnika? se čudi Marjeta. Stiska se k Srečku in ga gladi po boleči roki. -Rudnika Maljek. Nista nič slišala o njem? Pa o Sitarjevcu, ki je bil največji in najstarejši? -Pri spoznavanju narave in družbe smo nekaj omenili, pa si nisem zapomnila, se opravičuje Marjeta in si čisti prašni obraz. Srečko pa kar naprej toži, kako ga boli roka. - Splezati bo treba ven, reče Vasilij in posveti navzgor. Zračnik po nekaj metrih zavije v desno in se izgubi v črni krovnini. -Kako globoko smo? spet zastoka Srečko. Roka ga neznansko boli in začenja ga mraziti. -Kakšnih deset do petnajst metrov, odvrne Vasilij. Marjeta, na, tu imaš baterijo, posveti mi, poizkusil bom splezati. Oprime se najbližjih okruškov in se skuša potegniti navzgor, pa ne gre in ne gre. Skale so zlizane in nobenih pravih oprijemkov ni. Če bi prišel vsaj do prvega zavoja, si misli, morda je od tam naprej strmina bolj položna … -Ne morem, končno ugotovi in se sesede na tla. Nekaj časa je tiho, potem se domisli. A seveda, poklicali bomo na pomoč. Kako, da se tega nisem že prej domislil! -Kako le? nejeverno zategne Srečko. -S prenosnim telefonom! Dobro, da sem ga vzel s seboj! Potipa se po žepu in od razočaranja skremži obraz. Nimam ga, med padanjem sem ga najbrž izgubil. Svetijo po tleh, tipajo na slepo, telefona ni. -Šit, pocedi med zobmi. Najbrž mi je izpadel kje višje gori, na kakšnem zavoju. -Hočem domov, se Marjeti znova ulijejo solze. Histerično cepeta z nogami in se dere: Mami moja, hočem domov, hočem domov! -Ne kriči, vsi bi šli vsi radi domov! jo miri Vasilij. Ohraniti moramo mirne živce in se zbrati. Ne smemo izgubiti glave! -Vode, se oglasi Srečko, žejen sem! Marjeta se spomni, da je s seboj vzela malo plastenko, čeprav se je Srečko norčeval. -Si zmešana, kaj boš s seboj nosila vodo! Tam , kjer bomo letovali, je je v izobilju. Samo dlani nastaviš in jo piješ. -Pa je čista? -Seveda je! Pa jo je kljub vsemu vzela. Zdaj bo prišla še kako prav! -Poglejmo, kako je z našo prtljago, predlaga Vasilij. Znova posveti z baterijo, pravo razdejanje je okrog njih. -O, moj oranžni nahrbtnik, vrisne Marjeta. Potegne ga k sebi in ljubkuje kot otroka. Solze so se od veselja kar posušile. -Tudi moj nahrbtnik je tu, ugotavlja Vasilij, resda malo strgan, tudi naramnice so se odpele, važno je le, da ga imam. Baterijo pa tako in tako vedno nosim v žepu. Kje pa je tvoj, Srečko? se zazre vanj. -Ne vem, stoče Srečko, ničesar se ne spomnim. Samo pil bi rad, se skremži. Vasilij znova sveti naokrog in raziskuje okolico. -Res ga ni, pravi, najbrž se je pri padanju zataknil za kakšen štrcelj. Zdaj je, kar je. Marjeta prisloni stekleničko k Srečkovim ustom. Pije z velikimi požirki, tako da mora počivati vmes. -Dovolj bo, odloči Vasilij, vodo bomo še krvavo potrebovali, zato moramo varčevati z njo. Marjeta, imaš tudi baterijo v nahrbtniku? -Srečko jo je vzel … -in jo dal v nahrbtnik, ki ga zdaj ni. -Čakaj, se spomni Marjeta, zdi se mi, da sem včasih imela eno, tako malo. Da smo z dekleti lahko ponoči gledale na uro. Začne brskati po nahrbtniku in jo kmalu privleče ven. Pritisne na gumb in snop svetlobe usmeri na Vasilijev obraz. -Baterija je že bolj slaba, bo pa še izredno dragocena. Srečko se znova oglasi, pravi, da ne more premakniti roke, tako ga boli. -Treba jo bo imobilizirati, odloči Vasilij. Sveti okoli in išče kaj primernega za opornico. V kotu, nekoliko stran od njih se sveti nekaj belega. Kar malce se prestraši, pa hitro ugotovi, da so to kosti živali. Najbrž je padla sem dol, tako kot oni, in se ni mogla rešiti. Njim se kaj takega ne sme zgoditi! Vzame dve najdaljši, raztrga svoj robec in ju priveže, vsako s svoje strani njegove roke. -Boljše je, si oddahne Srečko in sede.

                                                   3.

Telefon je zazvonil predirljivo. Z vajeno kretnjo je dvignila slušalko. -Kmetijska zadruga, prosim! -Gospa Milka, vodja mladinskega tabora Štefan pri telefonu. Sprašujem zaradi Srečka in Marjete. Ste si premislili, ne bosta prišla na letovanje? -Kako? ji je vzelo sapo. Saj sta šla od doma. Že pred nekaj urami! -Gospa, tu ju še ni. Ura je trinajst, pripravljamo se na kosilo, pa bi moral vedeti. -Čakajte, zdaj ste me pa pošteno prestrašili! Srce ji je začelo nenavadno poskakovati, vsa kri ji je bušnila v glavo. Vasilija tudi ni? -Tudi ne. -Tudi njega? Malo lažje ji je že postalo, Vasilij je osmošolec, pameten je in preudaren. In dobri prijatelji so. Ampak, kaj ji to pomaga! Misli so se ji mrzlično podile po glavi. So zašli, so se izgubili? Jih je kdo ugrabil ali pa se je zgodila prometna nesreča? Zasavska cesta je izredno nevarna, ne pravijo ji zaman krvava cesta! Oprijela se je rešilne bilke. -Morda še pridejo? je dahnila v slušalko. Obvestite me, prosim, takoj ko se javijo! -Prav, gospa, sporočil vam bom. Nasvidenje! -Nasvidenje. Še dolgo po pogovoru se je tresla. Kaj, če se jim je res kaj zgodilo! Poklicati mora moža, si je rekla in že vrtela njegovo številko. -Jože, tako me skrbi, je začela! Veš, da otrok še ni v taboru! Malo prej me je poklical Štefan. Tudi Andrejevega Vasilija ni. Bog, kaj naj storim? -Milka, ne zganjaj panike. Saj veš, kaj so otroci. So se že kje zadržali. Gozdne jagode so jih zvabile, pa se jim nikamor ne mudi. -Da bi bilo vsaj res tako, ji je tolklo srce. Nekaj se je moralo zgoditi, Jože. Čutim tako, Jože, čutim! -Milka, ne pretiravaj. Boš videla, da bo vse v redu. Pokliči me, ko boš izvedela kaj novega. Končati moram, slišim, da prihajajo poslovni partnerji. Z njimi bom moral na kosilo. Ajd, čao! V slušalki je škrtnilo. Vse v njeni notranjosti se je treslo, tako jo je skrbelo, da ji je šlo na jok. Ko jo je referent saldakontov prišel nekaj vprašat, bi ga najraje nagnala. Pa kako je vrtal vanjo. Ko ni mogla več, je bruhnilo iz nje: -Naredi, kaj me sprašuješ, in pusti me že pri miru! Začudeno jo je pogledal, ko se je odpravljal proti vratom, nič ni razumel, sodelavke pa so samo sklonile glave. Čez eno uro jo je Štefan znova poklical. Povedal ji je, da otrok še ni. V hipu se je odločila in poklicala policijsko postajo. -V redu, gospa, ji je obljubil dežurni. Preverili bomo. Akcija je v trenutku stekla. Po radijski zvezi je poklical patruljo na terenu. -Preverite izginotje treh šolarjev! Da, v rajonu zasavske ceste in stanovanjskega naselja ob njej. O vsem nas natančno obveščajte! -Razumem, se je odzval policist v službenem vozilu in vključil modro luč.

                                           4.

-Lačen sem, se čez čas spet oglasi Srečko. Odprejo nahrbtnik, poiščejo žemljico in jo razlomijo na tri dele, odprejo še pašteto in jo nanesejo nanje. Vsak dobi le požirek vode. Vasilij takoj prime za stekleničko in jo zapre. -Z Marjeto bova šla na oglede, najti morava izhod. Ti, Srečko, boš ostal tu, za zvezo. Tu imaš baterijo. Ne prižigaj je, če ne bo treba. Pojdiva, Marjeta. -Pa če se izgubiva? -Zato pa greš z menoj, da si boš zapomnila del poti. -Ne bom sam, prosi Srečko, tako grozno se počutim! Malo ga je pa tudi strah. -Saj se kmalu vrneva! -Pohitita! Dvigneta se in odpravita na pot. Rov, po katerem se plazita, se razcepi v dva kraka. Očrnelo podporno tramovje se ob vsakem dotiku grozljivo zamaje. -Po katerem bova šla? šepeče Marjeta. Tako jo je strah, da še govoriti ne upa na glas. Mimo kupov sivega kamenja se le s težavo prebijata. -Pojdiva po desnem. Občutek imam, da je povezan z glavnim rovom. -Misliš? -Predvidevam. Vasilij posveti navzgor. S stropa visijo črne gmote, ki so podobne kapnikom. Kaj takega še nista videla. -Kakšno rudo pa so nekoč tu kopali? -Svinčevo in bakrovo. Vidiš, kako pronica voda in spira kamenine, zato nastanejo take nenavadne oblike. -Lepe so … -Še lepše bodo, ko bomo prišli ven, dvoumno reče Vasilij. Nenadoma nekaj vzfrfota in se zažene nad njiju. Podzavestno si z rokami zaščitita glavi. -Oh, vzdihne Vasilij, ko posveti za njimi. Netopirji. Sem že mislil, da je perkmandeljc. -Perkmandeljc? -Ja, rudarski škrat, se zasmeje Vasilij in jo dregne pod rebra. -Je hudoben? -Ni. Rad se pa šali. Rudarjem krade malico in jim iz čutaric zliva kavo. Včasih si jih privošči še kako drugače. -Nama ne bi nič naredil? -Kje pa! Midva nisva rudarja, pa četudi bi bila, zdaj ga ni več, odšel je skupaj z njimi. -Škoda, lahko bi nam pokazal pot. -Morda res! Rov se znova razcepi. Kam zdaj? Spet se odločita za desnega. Po Vasilijevih izračunih bi morala biti tam povezava z ostalimi rovi. Med njimi je najbolj znan savski rov, ki pride na dan prav pri cesti. Lepo se ga vidi, ko se pelješ mimo. Če bi ga našla, potem so rešeni! -Kaj pa pomenijo te številke na steni, sprašuje Marjeta in se plašno ozira okoli sebe. Vasilij še enkrat posveti tja. -To so oznake, ki so jih zapisali jamomerci. Pomeni, kateri horizont je in na kateri višini. Če bi imel jamsko karto, bi lahko takoj odčital, kje smo. Marjeto spet zbode pri srcu. Kaj, če ne najdejo izhoda, če ne bo več videla očka in mamice? Stiska ustnice in se bori z jokom. -Saj se bomo rešili, Vasilij, ali ne? -Kdo pa pravi, da ne. Nekje globoko v notranjosti pa tudi njega zvija. Ampak tega ne sme pokazati. Za nobeno ceno! Rov, po katerem se plazita, postaja vse ožji in nižji. Kakor stransko črevo je. Po tleh je vse več majhnih svetlečih kamnov, tudi v stenah je nekaj lepih kosov, ki odbijajo žarke, da slepi. -Izgleda, da sva na čelu enega od odkopnih rovov, kima Vasilij in se prebija naprej. Marjeta brcne v nekaj, kar kovinsko zazveni. -Kaj pa je to? -Nečke, se zasmeji Vasilij in potežka železno kadunjo. -Nečke? zategne Marjeta. S to besedo si ne more veliko pomagati. Lahko bi rekel karkoli, pa ne bi razumela. -Nečke so uporabljali rudarji za zbiranje rude, na njih so jo nosili na jamske vozičke. -Izgledajo kot železne smetišnice, samo da imajo ob straneh ročaje. -Pa res! -Vasilij, od kod pa vse to veš? -Član geološkega krožka sem. Mentor pravi, da je naša občina sploh eno samo rudno smetišče. -Smetišče? se čudi Marjeta in ne more verjeti. -Ja, v majhnih količinah se tu nahajajo skoraj vse rude. Kopali so jih že Rimljani in pred njimi Kelti in Iliri. O tem je pisal tudi Valvasor. -Kakor knjiga si, ga občuduje Marjeta. -Beži, beži! jo zavrne. Rov se nenadoma konča, morata nazaj. Poskušata z leve strani. Po polurnem plezanju čez podrto podporje in zruške sta pred novo odločitvijo. Iz večjega rova držijo trije manjši rovi. Po katerem naj gresta? -Vrniva se k Srečku, predlaga Marjeta. Utrujena je, vse jo boli in rada bi k bratcu. -Prav, pa se vrniva. Kasneje bova poskusila znova. Prebijata se nazaj, ampak rov, po katerem se vračata, je čisto drug. Povsem drugačen. Po njem še nista hodila. To pomeni, da sta zašla! Kje sta se zmotila? Se uštela? Marjeto vedno bolj grabi panika. -Vasilij, hočem k Srečku, zajoka. Vedno bolj histerično ponavlja: Hočem k Srečku, hočem k Srečku! Nazadnje že kriči in cepeta z nogami. -Pomiri se, Marjeta, saj greva k njemu. S teboj si pa res lahko pomagam, zamrmra potiho. -Srečko, Srečko! kliče Marjeta, da odmeva po vseh rovih in se nazadnje sliši samo še: o … o ….o…! Hitita nazaj, premagujeta ovire, grabita okruške, odmetavata kamenje, si utirata pot in kličeta njegovo ime. Kakor kresničko v daljavi zagledata soj Srečkove baterije. Od veselja vrisneta in se poženeta naprej.

                                                 5.

Policijska patrulja se je na postajo vrnila brez uspeha. Vodja policijskega okoliša jih je pozorno poslušal, ko so mu poročali. Pogovarjali so se z mnogimi ljudmi, bili so tudi v bližnjih vaseh in spraševali o pogrešanih, pa ni nihče ničesar videl ne slišal. Kot bi se udrli v zemljo! Proti večeru, ko so iz tabora javili, da jih še vedno ni, in sta Jože in Milka že najmanj petkrat klicala, so se odločili za reševalno akcijo. Alarmirali so gasilce in civilno zaščito. Popoldanske sence so se vse bolj daljšale, nad gladino Save so se zbirale večerne meglice, le vrh hriba nad mestom se je še svetil v zahajajočem soncu. Reševalci so se porazporedili ob reki, raztegnili svoje vrste čez polje in začeli preiskovati ped za pedjo. Nad cestnim odcepom, tam, kjer je svet toliko dvignjen, da se lepo vidi po vsej dolini, sta si v avtomobilu živčno grizla nohte Jože in Milka. -O, Marija, je ves čas ponavljala Milka, da se jima le ni kaj zgodilo! Tega ne bi prenesla. Zibala se je naprej in nazaj kot kakšna mesečnica in točila debele solze. -Milka, umiri se že malo, to je za znoret. Šla mu je že krepko na živce. Po napornih poslovnih pogovorih in obilnem kosilu, ko je bilo treba dogovor tudi zaliti, je bila tale negotovost tudi za njega preveč. -Umiri, ja, umiri. Saj tebi je čisto vseeno! Kaj pa se ti sekiraš! Si kdaj vprašal za otroka, če sta lačna, si se kdaj zanimal, če imata oprano, če sta napisala domače naloge. Ne, tebi je glavna služba, tebi je pomemben plan, pomembna je realizacija. Vse drugo je pa na meni. Ti pa hodi v službo, kuhaj, peri, pospravljaj. Boste že videli, ko me boste izgubili! -Veš kaj, zdaj te imam pa zadosti, hotel je reči »poln kufer«, pa se je še pravi čas premislil. Ne bi izgledalo. Izstopil je iz avta in si ves živčen prižgal cigareto. S kakšnim užitkom je povlekel vase dim,čutil je, kako se mu je razlezel po pljučih in se skozi nosnice počasi prebijal na dan. Spodaj ob reki so se klicali iskalci in se sporazumevali med seboj. O,kako ga je stiskalo v prsih, kako je rasla tesnoba v njem. Če bi se otrokoma res kaj zgodilo, bi se ubil! Ampak na to ni hotel misliti, pravijo, da negativne misli vlečejo nase negativna dejanja. Za njim se je ustavil črn audi. -Joža, madona, kaj se dogaja? je zadihan izskočil iz njega Andrej. Pravkar se je vrnil s službenega potovanja, ko so mu povedali. Jih še niso našli? se je zastrmel vanj. Videlo se je, kako je prizadet. Jebenti, da ne gre za kakšno ugrabitev? je ves zgrožen nadaljeval. Veš, danes imaš vse sorte ljudi. Prihajajo na upravno enoto, se delajo domače, prijazne. Ko pa ne dosežejo tistega, po kar so prišli, postanejo nesramni in začnejo groziti. Zadnjič mi je nekdo vrgel v obraz: Ali vaš vikend, gospod Andrej, ni zgrajen na črno? Madona, po zobeh bi ga kresnil! Meni, razumeš, meni bo to naprej metal, ki sem ženino domačijo adaptiral z vsemi potrebnimi dovoljenji. -Andrej, najbolj važno je, da najdemo otroke. Ti je Vasilij zjutraj, ko se je odpravljal na pot, omenil kakšne prijatelje? Lahko bi, veš, šli tudi kam na obisk. -Vem, ampak toliko časa se prav gotovo ne bi zadržali. Oba sta se oklenila te možnosti, čeprav se jima ni zdela verjetna. Večer je postajal vse temnejši. Reševalci so prižgali bakle in nadaljevali z iskanjem. Čez nekaj časa se je pripeljal komandir policijske postaje. -Nobene sledi! je bil kratek, ko se je odkril in si obrisal čelo. Čez kako uro, če ne bo uspeha, bomo morali iskanje prekiniti. -Pa menda ja ne! je zajokala Milka in odprla avtomobilsko šipo. Kaj pa bo z otroki, vas vprašam? In vidva, ne bosta nič rekla? -Gospa, delamo vse, kar je v naši moči, je spravljivo rekel komandir. Zbiramo pa tudi druge informacije. Ne vemo, kaj bo še prinesla preiskava! -O, reveži moji! je tarnala Milka, Andrej in Jože pa sta počepnila k avtomobilu. Na nebo je priveslala luna in tam obvisela.

                                                 6.

Noč preživljajo v napol budnem stanju. Stiskajo se skupaj, strašno jih zebe. Oblekli so dodatne puloverje, pa jih še mrazi. Včasih komu pade glava na prsi, pa se kmalu zave in zdrzne. Kako se vleče čas in ta negotovost! Vasilij vsake toliko časa pogleda na svojo uro, baterije mu ni treba prižigati, saj ima fosforno številčnico. -Koliko je ura? vpraša Srečko. Zatečeno roko varno pestuje v naročju. -Pet, pravi Vasilij. -Zjutraj ali popoldne? Marjeta je popolnoma izgubila občutek za čas. -Najbrž nas že iščejo. Gotovo so iz tabora sporočili, da nas ni. -Mamica moja, se spomni Marjeta in spet zajoka. -Samo vprašanje časa je, kdaj nas bodo našli. Lepo tu sedimo in jih počakajmo, predlaga Srečko. -Iskanje lahko traja tudi tedne dolgo. Ne moremo čakati, moramo najti izhod. -Saj sta ga iskala, pa ga nista našla! Srečko se boji, da ga bosta znova pustila samega. -Če je pa Marjeta sitnarila, da se morava vrniti k tebi. -Zakaj sta me pa tako klicala? -Marjeti je bilo dolgčas po tebi, je bil piker . -Tudi ti nisi vedel, kje sva, odvrne Marjeta. Malo se je že pomirila in le vsake toliko časa je še posmrknila. -Treba bo znova poskusiti, reče Vasilij. -Z vama pojdem. Ne bom vaju več čakal. -Prav, se vda Vasilij. Predlagam pa, da del prtljage pustimo tu, da nas ne bo ovirala. -Kako jo bomo pa spet našli? Marjeta ne želi, da se zgodi tisto, kar se je zgodilo včeraj. -Imaš še kakšen pulover? -Seveda. -Daj mi ga. -Kaj boš z njim? -Razparal ga bom. -Potem ti ga pa ne dam! Nekaj se še kuja, končno mu ga le da. Vasilij z nohti pretrga nitko, vleče jo iz puloverja in jo navija v klobčič. -Z nitko bomo označili pot, po kateri bomo hodili. -Pametno, prikima Srečko. Odpravijo se. Spredaj hodi Vasilij, sveti si z baterijo, iz žepa, kamor si je stlačil klobčič, se mu odvija nit, tesno za njim stopata Srečko in Marjeta. Srečko težko hodi, ovira ga poškodovana roka, čeprav mu jo je Marjeta privezala z ruto. Po nekaj metrih zastoka. -Na stran moram. -Pojdi! Kdo ti pa brani, Marjeta? -Ne morem, navajena sem v stranišču. -Tudi v rudniku so stranišča. V kakšnem stranskem rovu, s kiblo in živim apnom, pojasni Vasilij. -Na zdržim več, menca Marjeta, malo zastane in počepne. Vasilij in Srečko jo nekoliko vstran čakata. -Ne bo treba nobenih markacij, se zasmeje Vasilij. -Kar zafrkavaj. -No, ali ni res? Rov se nenadoma razširi v majhno dvoranico. Rudna žila se tu prelamlja v več smereh, zato so nekoč lahko kopali kar z enega mesta. Še zdaj se stene svetijo v nešteto bleščicah. -Čudovito, vzklikne Srečko. Iz dvorane se rov rahlo spušča navzdol. Vasilij posveti v strop, kjer se po vsej dolžini vleče rdeča sled. -Vidita, kako so rudarji sledili rudni žili. Srečko in Marjeta vneto kimata. Znova se premaknejo. Vasilij sveti pred seboj, občasno tudi v stene rova, za njim pa bolj tipata kot hodita Srečko in Marjeta. Prevračata se čez odpadni material in stokata. Še posebej Srečko, kadar se udari v poškodovano roko. Nenadoma se Vasilij zaustavi. Obstane, kot bi ga pribil, Srečko in Marjeta trčita vanj, skoraj bi ga prevrnila. -Vpadnik, pokaže v temno globino. -Vpadnik? se začudita, ker ne vesta, kaj je to. -Po njem so se rudarji spuščali na nižja obzorja. Tudi mi bomo morali tja dol. -Jaz že ne grem, se upre Marjeta. Za vse na svetu ne! -Drugače ne bo šlo. Lahko ostaneš tudi tukaj in naju počakaš. -To pa že ne. -No, vidiš! -Glej, glej, pravi Srečko, saj to ni čisto navpično. -Seveda ne, pod kotom petinštirideset stopinj je. Ob strani pa je, če dobro pogledaš, položen jamski les, ki je nazobčan kot stopnice, tako so se rudarji lažje spuščali. -Tu na začetku pa ni stopnic, opazi Srečko, najbrž so zgnile. -Najbrž, že veliko let je, od kar so jih nazadnje uporabljali. -Kako pa se bomo spustili do prvih stopnic? sprašuje Marjeta. Najmanj tri metre jih manjka. Vasilij se zamisli. -Srečko, daj mi hlačni pas! -Kaj ti bo pas? -Daj mi ga! Iz hlač potegne še svojega in ju zveže. -Srečko, ovij si ga okoli zdrave roke, jaz pa te bom spustil do prvih stopnic. -Ne bom šel prvi, pa še nič se ne vidi. -Prižgi še svojo baterijo, na stopnicah naju počakaj. Srečko končno le uboga, večje težave so z Marjeto, preveč jo je strah. -Mamica moja, mamica moja, čivka in se s strahom ozira v globino. Problem nastane, ko mora dol tudi sam. Kdo naj spusti njega? Ozira se okoli sebe, išče kaj, kamor bi pripel pas. V steni opazi rjav kavelj. Najbrž je nekoč služil kot sidrišče vitlja. Nanj obesi pasni sklepanec , baterijo vtakne v usta in se previdno spusti po njem. Pasu kmalu zmanjka, noga pa še vedno ne najde opore. Kar bo, pa bo, si reče in zakliče v globino. -Umaknita se s prvih stopnic, moral bom skočiti. -Vasilij, kričita Srečko in Marjeta. Ne skači, vse skupaj se bo zrušilo, že sedaj se maje. -Ne morem se več držati, stoka. Roka počasi popusti, prsti se razprejo in pas zaniha v zraku.

                                                  7.

Zgodaj zjutraj sta se Jože in Milka po neprespani in moreči noči, ko sta se nemočno premetavala po postelji in premlevala najbolj črne scenarije, odpravila v Gabrje. Na začetku male in idilične vasice se je med brajdami in okrasnim grmičjem belila počitniška hišica gospe Vande. Na verandi je bevskal beli kodrček in se besno zaganjal proti prišlekoma, ko sta se vzpenjala po stopnicah. Priletna gospa je odložila jutranji časopis, snela si je zlata očala in se radovedno zazrla vanju. Na mizici se je kadila pravkar skuhana kavica, v kletki, ki je visela izpod stropa, pa se je gugal zeleni papagaj. -Oprostite, je začela Milka, ne zamerite, da sva kar vdrla k vam! Ampak edini ste, ki nama lahko pomagate. -Pozdravljena! Z roko jima je pokazala, naj sedeta. Kaj se je zgodilo? -Otrok ni, je bruhnilo iz Milke. Odprla je torbico in poiskala robček. -Počakaj, Milka, bom jaz povedal, je rekel Jože. Veste, hčerka in sin sta se s sosedovim fantom včeraj odpravila v poletni tabor. Sporočili so nama, da tja nista prišla. Sinoči se je s pomočjo policije in gasilcev začela iskalna akcija, ki pa ni obrodila sadov. Zelo naju skrbi, kje sta in kaj je z njima, zato sva se oglasila pri vas. Prosiva vas, pomagajte nama ju najti! Gospa Vanda ju je pazljivo poslušala, potem pa se je obrnila k Milki. -Gospa, imata s seboj njuni fotografiji ali kakšen njun predmet? -Imava, pred kratkim smo se slikali za nov potni list. -In kam, pravita, da so bili namenjeni? -V poletni tabor Brodarskega rodu. -Kje pa je to? -V Ameriki. No, tako se imenuje področje, ki leži jugovzhodno od mesta. Milka je na mizo položila fotografiji otrok, gospa Vanda pa je razgrnila zemljevid. -Lepa otroka imate, je rekla, ko si ju je pazljivo ogledala. -Srečko je končal sedmi razred, Marjeta pa petega, je pohitel Jože. -Imate kakšne sovražnike? Poznata ljudi, ki bi se vama hoteli maščevati ali vama škodovati? -Ne da bi vedel, je zmignil z rameni Jože. Iz Milke pa je kar zletelo. -Res je, spodnji so nam nevoščljivi, vsako stvar nam zavidajo. Smo kupili nov avto, so ga takoj tudi oni. Ko smo se zanimali za parcelo za vikend, dva dni niso govorili z nami. -Milka, jo je pogledal Jože, saj to sploh ni važno! -Mislila sem, če bi lahko šlo za ugrabitev in kasnejše izsiljevanje, je pojasnila gospa Vanda. V tem primeru bi lahko pričakovali, da se bodo oglasili in vama sporočili svoje pogoje. -Samo tega ne, je zahlipala Milka in se začela tresti po vsem telesu. -Pa poglejmo, je predlagala Vanda. Nihalo je nastavila nad fotografijama , da je počasi začelo krožiti, potem pa je nihanje prenesla na zemljevid. Postopek je nekajkrat ponovila, potem se je zazrla vanju. -Ne razumem, je rekla, nihalo mi kaže, da sta na tem območju, s prstom je zakrožila nad zemljevidom, ne morem pa vama povedati točno, kje sta, v katerem objektu. Kot da nista na površini. -Sta mrtva? je zakričala Milka in se skoraj onesvestila. -Ne, ne, gospa, nihalo mi kaže, da sta živa, samo njunih obrazov ne morem locirati. Gospod, morate mi povedati, kaj se nahaja na tem področju. -To je Maljek, je rekel Jože. Menda je bila nekoč tu rudarska naselbina. -Rudnik? je dvignila pogled Vanda. -Da, tu so nekoč rudarili, zadnje raziskave so opravljali še po drugi svetovni vojni. -So še vidni jamski rovi? -Ne, zdaj je tam že vse zaraščeno in zasuto. -Lahko bi bilo tudi to, je Vanda pomembno kimala. -Na kaj mislite, gospa? -Lahko so zašli ali pa celo padli v kakšen opuščen rov. -O, Marija, ne, je jokala Milka, tega ne bom prenesla, ne bom prenesla. -Opuščen rov? se je zgrozil Jože. Gledal jo je, kot da jo prvič vidi. -Možno je, čisto možno, je kimala Vanda. -Bog, kaj naj storiva, kaj naj storiva? je tarnala Milka in se prijemala za glavo. -Gospa, svetovala bi, da se za pomoč obrneta na jamske reševalce. Oni bodo že vedeli, kako in kaj. Zahvalila sta se gospe Vandi, se usedla v avto in se z vso hitrostjo, da je frčalo kamenje izpod koles, odpeljala. Na upravo zasavskih rudnikov.

                                                  8.

-Ej, za las je šlo, si oddahne Srečko, ko Vasilij pristane tesno ob njem. Oprimejo se jeklene žice in se spuščajo po nasekanem lesu navzdol. Kmalu ugotovijo, da je zmanjkalo nitke. Kaj zdaj? Naj se ustavijo ali nadaljujejo pot? -Nimamo kaj premišljevati, pot si bo treba zapomniti, odloči Vasilij in se odpravi dalje. -Kaj pa, če se spet izgubimo? Srečko je ves negotov. V roki ga strašno zbada, pot pa je vse grša, posuta s kamenjem in s podrtim jamskim podporjem. -Zato si bo pa vsakdo zapomnil del poti. Vidita, tu bomo zavili desno, šli bomo v tale veliki rov. Ko se bomo vračali, bo treba tu levo. To si boš zapomnil ti, Srečko. V redu? Srečko pokima. -Nekaj me tišči v čevlju, toži Marjeta. -Kaj je že spet? zarenči ves nervozen. -Kamenček imam v čevlju, ne morem hoditi. -Pa ga spravi ven. -Ko pa nič ne vidim! Vasilij posveti nazaj, Marjeta sede na večji kamen in se sezuje. Čevelj obrne navzdol, da pade vsiljivec na tla. -Zdaj bo pa že, reče in se znova obuje. -Kakšna skala! komentira Srečko. Marjeta se našobi, ker jo bratec kar naprej draži. -Pa žejna sem tudi. -Tvoj nahrbtnik smo pustili zgoraj, Marjeta, saj vendar veš! -Ampak jaz sem žejna! Hočem piti, drugače ne grem naprej! Vasilij seže v nahrbtnik in ji ponudi svojo stekleničko. -Na, pij! Odločno nagne in napravi dolg požirek. -Saj je skoraj prazna, razočarano zategne. -Seveda, kdo pa je rekel, da je polna! -Jaz bi tudi pil, se oglasi Srečko in seže po plastenki. V hipu je prazna, hoče jo odvreči, pa ga Vasilij zadrži. -Potrebovali jo bomo še. -Zakaj le, saj je prazna. -Jo bomo pa napolnili. -S kokto najbrž, se mu posmehuje Srečko. -V nižjih rovih teče voda, slišita! Napeto prisluhnejo. Nekje globoko spodaj kaplja, kot da bi kdo udarjal po nakovalu. -Voda, vodica, se razneži Marjeta in se pogladi po želodčku -Najprej bo treba priti do nje. Vasilij posveti v temno praznino. -Izgleda, da smo v glavnem rovu. Legenda pripoveduje, da je dolg več kot štiri kilometre in da se konča pri cerkvici. -O, da bi nas le pripeljal na površje! -Da bi videli spet beli dan… -Da bi se stisnila k mamici in očku! zašepeta Marjeta in oči se ji znova napolnijo s solzami. Iz večjega rova se levo odcepi manjši rov. Opazijo, da je na steni narisana puščica, ki sta jo vlaga in čas že močno načela. -Le kam kaže? se sprašuje Vasilij in kar avtomatično zavije z glavne poti. Rov se po nekaj metrih konča. Na njegovem čelu, kjer gledajo iz stene ostanki rude, so v višini dobrega metra in pol narisani trije križi. -Kaj pa je zdaj to? S pestjo udari po steni, da votlo zadoni. Je morda rov zazidan? Se na drugi strani odpira izhod na površje? S tal pobere kamen in začne z njim udarjati po steni. Po nekaj udarcih se naredi majhna odprtina, podobna okencu. Vasilij seže vanjo. -Nekaj tipam, pravi. Srečko in Marjeta se primakneta. Napeto opazujeta, kaj bo privlekel ven. -Sveženj je, zavit v povoskano platno. -Le kaj bi to bilo? -Poglejmo! Previdno odvijajo, dokler se ne prikaže orumenela, mestoma že črna knjiga. Odprejo platnice in berejo: -Catechismus … -Bog, strese Vasilija, saj to je vendar ena najbolj redkih in dragocenih knjig na Slovenskem. Trubarjev Katekizem! Vzame jim sapo, da morajo od razburjenja in presenečenja sesti.

                                             9.

Do široke gozdne jase so se pripeljali s kombijem. -Fantje, opremo zložite semkaj, je odredil vodja jamskih reševalcev in segel po dokumentaciji, zataknjeni za vzratnim ogledalom. Ko so oblekli delovne kombinezone, si na glave nataknili čelade s svetilkami, so počepnili k jamski karti, ki so jo razgrnili po tleh. S prstom so potovali po mreži rovov, ki so se med seboj prepletali, se nadgrajevali in podgrajevali, kamor je pač vodila rudna žila. -Vidite, savski rov so po vojni obnovili v dolžini 28o metrov, izgleda, da je tu prišlo do zarušenja. Morda bi poskusili s prikopnim rovom, ker obstojijo možnosti povezave z Drugim in Marijinim rovom. Najprej seveda moramo najti vpadnik oziroma zračnik. Na jasi se je zbralo kar precej ljudi, nekateri so prišli iz gole radovednosti, drugi so bili tu po službeni dolžnosti. Milka, Jože in Andrej so se vidno utrujeni ozirali v poraščen hrib, si grizli nohte in hodili sem in tja. Milki se je kar naprej rosilo oko. -Ne bom mirna, dokler jih ne vidim, si je govorila. Dopovedovala si je, da mora biti močna, da jo otroci potrebujejo in da se zdaj ne sme zlomiti. K skupini reševalcev je pristopil Andrej. -Fantje, rešite naše otroke! Tega vam nikoli ne pozabimo! Vodja ga je sočutno pogledal in mu pokimal. -Komarati, je zaklical, vzemite vrvi in lestve, teren bomo začeli pregledovati na desnem bregu potoka. Zdi se mi, da bi na tem koncu lahko prišlo do izdanka. Pokazal je na neko točko na jamski karti. Zagrizli so se v hrib, razporejeni v strelsko vrsto, in natančno, ped za pedjo preiskovali tla. Sonce je predrlo oblake. Ko je veter razpihal še zadnje ostanke, so se vrhovi smrek zableščali v sončni luči. -Mašinca je vroče, se je pridušal starejši reševalec. -Otroke tam spodaj, če so res tam, pa zebe , je komentiral drugi. -Ubogi starši, je rekel Lovro. Reševalec na skrajni desni je zaklical. -Šef, naletel sem na odprtino. -Zračnik? -Ja, lahko bi bil. -Pripravite se za spust, je ukazal vodja, ko so prišli skupaj. Strmel je v temno odprtino in na glas premišljeval. Najbrž je napol zarušen, pravega prepiha ni čutiti, sicer bomo pa kmalu videli. Prižgali so lučke na čeladah, vrvi in lestev so privezali za drevo in jih vrgli v globino. -Pa srečno! je rekel in se spustil prvi. Ljudje z jase so se primaknili bliže. Postavili so se okoli bližnjih dreves, gledali so z varne razdalje, kot da bi se bali, da se jim bo udrlo, samo Milka , Jože in Andrej so počepnili čisto blizu. -Da bi jih le našli, da bi jih le našli! je ponavljala Milka in si pritiskala roke na srce. Jože in Andrej pa sta si grizla ustnice. Nekdo izmed prisotnih se je spomnil, kako so ljudje govorili, da je otroke na cesti pobral neznan voznik in da gre najbrž za ugrabitev, lahko pa tudi za kaj hujšega. Komandir policijske postaje, ki se je v tistem hipu pripeljal z džipom in ujel zadnje besede, je zabentil. -Ljudje božji, ne govorite neumnosti! O dogodku smo alarmirali vse sosednje policijske postaje, na širšem področju je bila izvedena izredna kontrola prometa. Ničesar takega, na kar namigujete, se ni zgodilo, to vam lahko zagotovim! Govorec, ki je še malo prej samozavestno pripovedoval, kar je slišal, se je potuhnil, ni se hotel izpostavljati, s policijo pa se sploh ne kaže šaliti. Čez dobre pol ure je vrv znova zatrzala. Vsi so se primaknili bliže. Prikazala se je drobna lučka, za njo pa še druge. Reševalci so lezli iz jame, snemali so si čelade in se brisali. Milka, Jože in Andrej so jih obstopili. -Kje so otroci? Tako so bili napeti, da bi se jim kmalu zmešalo. Lovro se je suho odkašljal. -Spustili smo se po zračniku, dobrih dvajset metrov je globok, nato smo se prebijali po rovu, ocenjujem, da je dolg približno osemdeset metrov, in naleteli na zrušek, preko katerega nismo mogli. Na povratku smo naleteli na odcep, ki se je po kakšnih petnajstih metrih končal. Poskusili smo vzpostaviti zvočni stik, pa ni bilo uspeha. Milka je znova zaihtela, moška pa sta nemočno pogledovala v nebo. -Poskusili bomo še z druge strani hriba, je rekel Lovro. Moramo priti v notranjost rudnika, potem bomo vedeli kaj več. Sonce je za trenutek spet zakril temen oblak, rudarji so pred novim spustom sedli v resje in si prižgali cigarete. Lovro se je še enkrat sklonil k jamski karti in se zamislil. Čim prej morajo priti v rudnik. Iz izkušenj je vedel, kako je pri reševanju dragocen vsak trenutek. Še odraslega človeka se v takih trenutkih poloti panika, kaj šele mladih, neizkušenih! Zazrl se je nekam v oblake in si rekel: -Rešili vas bomo, otroci. Samo ne obupajte!

                                               10.

-Ne, ne, odkimava Vitalij, neizmerno presenečen. Človek ne bi verjel! Našli so originalni izvod Trubarjevega Katekizma, samo nekaj izvodov je ohranjenih! Enega hranijo v osrednji slovenski knjižnici. Ko si ga želijo ogledati, si nataknejo bele rokavice, da ga ne poškodujejo. -Kako pa je zašla knjiga v rudnik? zanima Srečka. -Ne vem. Rad bi razvozljal to uganko. -Najbrž je draga? razmišlja Marjeta na glas. -Neprecenljive vrednosti je, še sanja se nam ne! -Kaj res? -Zanima me, kako da smo jo našli prav tu, pravi Srečko in prisede. Vitalij brska po svojih možganih in išče pravi odgovor. Potem se mu posveti. -Zdi se mi, da vem, se udari po čelu. To bo, to! -Povej, povej, pohiti Marjeta. -Sem vama že povedal, kako star je ta in ostali rudniki na tem območju? Marjeta in Srečko prikimata. -Največji vzpon so doživeli v času reformacije. Takrat so tod kopali rudo nemški protestantski rudarji. -Si izmišljaš, Vitalij? Srečko ga nejeverno pogleda. -Kje pa! O tem sem slišal pri krožku. Lastnik rudnikov je bil menda neki Anton Ungnad, tudi sam znan luteran. -Je bil v sorodu s koroškim deželnim glavarjem Ivanom Ungnadom? -Ne bi vedel. Lahko pa tudi. -Ivan Ungnad je namreč podpiral Primoža Trubarja pri izdaji njegovih knjig. O tem smo se učili pri zgodovini. -Slovenski protestanti so knjige tiskali v Nemčiji in jih na skrivaj pošiljali v domovino. Rudnik, kjer so delali protestanti, je bil najbrž kar idealno skrivališče. Bog ve, za koga so hranili ta izvod? In po kakšnem naključju je ostal nedotaknjen! Vsi trije kimajo in se grejejo ob misli na izredno najdbo. Samo da pridejo na površje! -Vitalij, zdi se mi, da sem nekaj slišala, zašepeta Marjeta. Obmolknejo in napeto prisluškujejo. -Marjeta, sanja se ti! -Če sem pa slišala, se Marjeta ne da. Vitalij zavije knjigo nazaj, odpre nahrbtnik in jo previdno položi vanj. Takrat se znova zasliši glas. Kot da bi se nekdo odkašljal ali se pridušal. -Hej, hoj! zavpijejo v en glas. Skočijo na noge, se poženejo naprej, od veselja kar norijo. Prišla je pomoč, rešili jih bodo! Trpljenja in brezizhodnosti je konec! Vedeli so, da jih starši ne bodo pustili na cedilu. Organizirali so pomoč. Zdaj so prišli ponje! Rešeni so, rešeni! -Tu smo, tu smo! Halo, nas slišite! Na drugi strani, v nedrjih rudnika, še globoko v temi, skriti očem, dihajo pravi, živi ljudje. Zdaj niso več sami, zdaj se ne bojijo več! O, kako čudovit in božanski občutek! Iz daljave prihaja raskav, pridušen glas. -Kdo pa ste? Kaj sprašujejo? Saj vendar vedo! Morajo vedeti! -Mi smo, mi! V rudniški jašek smo padli, iščemo izhod, govorijo drug čez drugega. -Koliko vas pa je? sprašuje drug glas, še bolj robat in nepriljuden. -Vitalij, Srečko in Marjeta, izgovarjajo svoja imena in hitijo v smeri glasu. Glas pa kot da potuje. Pojavlja se na različnih krajih. Odbija se od krovnine, kroži po stenah, se pretaka med oporniki, se spušča pod obzorja. Kot da ni en sam, kot da jih kroži mnogo mnogo. Ko se vse stiša in zavlada tišina, se strese podporje, nato se s peklenskim truščem vsuje iz stropa. Oblak prahu puhne proti njim, da jih začne dušiti. Tiščijo si robce na obraz, se umikajojo, se spotikajo, dokler se ne sesedejo na kup. Kot prazne vreče! -Tu počakajte! se zareži hudoben glas. Za njim udari še ledeni smeh, ki jih prikuje ob tla.

                                                  11.

-Zdi se mi, da je izvozni rov tekel v tejle smeri. Nisem pa čisto prepričan. Veste, toliko let je že minulo od takrat, pa tudi teren je zdaj nekako drugačen, se je čohal po glavi stari rudar Matevž in pogledoval v breg. Za njim je hrumel mogočen rovokopač in si delal plato, s katerega se bo zagnal v hrib. Vodja reševalcev je proučeval karto, občasno je dvignil pogled in se zazrl nekam med smreke. -Čigav pa je ta gozd? Nekdo izmed firbcev, ki se jih je kar nekaj nabralo, je menil, da je najbrž državni. -No, če je državni, bo v redu, drugače pa to danes niso heci. Kaj pa se meni Tone, ki upravlja težak stroj. Nekajkrat se zavrti, z žlico udari ob deblo, ga zapne in že naslednji hip je na tleh. Korenine so tod površinske, prst pa jalova, nerodna. Napeti morajo vse sile, da pridejo v notranjost rudnika in da rešijo otroke. Spomnil se je na svoje tri bučmane, ki se zdajle gotovo vozijo po savskih brzicah. Na vsak način so hoteli, da jih vpiše v kanu klub. Najmlajši jih ima šele enajst let, pa je najbolj korajžen. Nič ne pomaga, če jim še tako braniš, so še bolj trmasti in uporni. No, je pa že bolje, če se ukvarjajo s športom, vsaj v slabi druščini niso. -Ej, ej, otroci, si je brundal v brado, kakšne skrbi nam povzročate! Ko tudi na desni strani hriba niso našli vhoda v rudnik, fantje so v jezi gledali kar v tla, je vedel, da se bo stvar zavlekla. Zasmilili so se mu starši, še zlasti gospa Milka, ki je bila tako obupana, da je komaj stala na nogah, zato jih je poslal domov. Naj si malo odpočijejo, saj tu jim nimajo kaj pomagati. Komandir policijske postaje se je ponudil, da jih odpelje. Še poprej pa jim je moral obljubiti, da jih takoj pokliče, ko bo kaj novega. Strojnik Tone se je z velikim strojem zaganjal v breg. Snemalec lokalne televizije, ki je pripravljal kamero za snemanje, mu je vpil, naj malo počaka, da si poišče dobro snemalno mesto, od koder bo lahko posnel celotno dogajanje. Tone je samo zamahnil z roko in pritisnil na plin. Matevž je napeto sledil dogajanju. Strmel je v breg, z roko je iskal oporne točke, da si je laže predstavljal nekdanjo pokrajino. Oprijemal se je praproti, počepal, se sklanjal nizko nad tlemi in škilil proti posameznim drevesom. Potem je vstal, pokimal strojniku in mu z roko pokazal, naj se kar drži te smeri. Velika žlica se je zasadila v hrib, zahreščalo je, ko je zajela prst, pomešano s kamenjem in koreninami, potem se je spodvila, zaplula po zraku na drugo stran in stresla tovor sebi v podnožje. Vsake toliko časa se je Tone obrnil s sedežem, tako da je gledal nazaj, sprožil oporne noge, se oprl na žlico in se prestavil višje v hrib. Lovro si je snel čelado, fantje so počepnili okoli njega in napeto opazovali dogajanje. Na nebu so se zbirali novi oblaki in senagrmadili okoli žareče krogle. Pohojena praprot je venela, podrta drevesa, na pol zasuta z jalovino, so se stresala pod težkim strojem. Na odkopu se je najprej prikazal sloj temnejše prsti, zatem so se pojavili očrneli podporniki, na vrhu se je odprl obok odprtine, ki se je večal z vsakim posegom bolj. -Evo ga, je radostno kriknil Matevž, se mi je ves čas zdelo, da bo v tej smeri. Tone je ugasnil stroj, skočil je iz kabine, primaknili so se reševalci in se zazrli v nastajajočo praznino. Iz nje je zapihalo s čudno trpkim vonjem po preperelem. -Glejte, kako je še ohranjeno jamsko podporje, je rekel Lovro, a že naslednji hip se je posedel velik kup zemlje, da so podzavestno odskočili. -Ja, les je iz teh gozdov, se je šegavo nasmehnil Matevž, smo ga pa tudi dobro »zaštempljali«. Ušesa so mu kar zastrigla od hudomušnosti. -Dobro je, je zaključil vodja reševalcev. Tone, okolico dobro očistite, da ne bo prihajalo do zdrsov, vi, fantje, pa začnite s pripravo jamskega podporja. Tudi vhod bomo morali na novo »zacimprati«. -Čakajte, čakajte, je mahal snemalec, tole bi rad še enkrat posnel! -Veš da, je pljunil Lovro, naj ti jamo še enkrat zasujemo? Zarotniško je pomežiknil prisotnim in se urno obrnil. Še kar precej časa je hrumel stroj, žaga je pela v gozdu, fantje so na ramenih nosili trame in jih zlagali pred vhod. Ob dveh, ko je v bližnji tovarni zatulila sirena, so rudarji končali s pripravljalnimi deli. Zdaj bo šlo zares!

                                            12

-Ne morem razumeti, odkimava z glavo Srečko. Prišli so nas rešit, potem pa so zbežali. Marjeta , še vsa v solzah, toži. -Kako me boli hrbet! Na kamen sem padla, še zravnati se ne morem. Vitalij si briše prašen nos. -Kaj pa če niso bili reševalci? -Kako to misliš? -Kaj pa bi drugega delali v opuščenem rudniku? zanima Marjeto. -Ne vem. -Lačen sem, jedel bi, se kremži Srečko. -Jaz bi tudi, mu oponese Vitalij, žal je zmanjkalo vsega. -Žejna sem, z jokavim glasom prosi Marjeta. Kaj vse bi dala za en požirek vode! -Tudi baterija že slabo sveti, povsem se je že iztrošila. Malo jo bom ugasnil, pravi Vitalij. Stisnejo se skupaj, zaprejo oči in sanjajo. Nad sončno livado je razpeto modro nebo. Po košeninah letajo metulji, čez platnene strehe se preliva svetel dan. Deklice se igrajo med dvema ognjema, fantje zbirajo drva za kres. Iz priročne jedilnice omamno diši kosilo. -Zbor! kliče vodja. Pritečejo skupaj, postavljajo se v vrsto, pogovarjajo se, se šalijo. Preberejo jim program za večerno slavje. -Zdaj pa na umivanje rok! ukaže vodja. Stečejo k pipam, se umivajo, močijo drug drugega. Vodne kapljice polzijo po obrazu, se pocejajo po bradi, kapljajo v korita! Kakšen čudovit občutek! Vsi trije mlaskajo z jeziki, nasmihajo se v sebi in tiho hrepenijo. . Nekje daleč še vedno udarjajo kapljice vode. Vedno glasneje. V jami se sliši vse dvojno. Kmalu se v te glasove vmešajo novi zvoki. Kot da gre za korake, za astmatično sapo človeka, ki se plazi po težko prehodnem terenu. Za vzdih in tiho kletvico, za stokanje, za nepredvideni trk z okolico. Zdrznejo se in skočijo pokonci. So res kaj slišali ali se jim samo zdi? Napeto prisluškujejo. Bulijo v nepredirno temo, napeti kot strune. -Nič ni, razočarano pravi Srečko in pestuje svojo bolno roko. -Samo blede se nam, doda Vitalij in sede nazaj. -Počakajmo, predlaga Marjeta, saj bodo prišli po nas. -Si lahko kar namalaš, je razočaran Vitalij. V tem trenutku ga v trebuhu prebode čudna bolečina. Ostra, pekoča. Vse bolj se širi proti dimljam in vse bolj nadležna je. -Av, av ! začne stokati na glas. -Vitalij, kaj ti je? -Tiho bodita, saj bo minilo. -Vitalij, mene je strah. Povej, kaj ti je, sili vanj Marjeta. -Trebuh, trebuh, stisne skozi zobe. -Saj imaš tudi vročino! ga Srečko ga potipa po čelu. Ves goriš! -Pil bi, čez čas tiho zaprosi in si oblizne suhe ustnice. -Ampak vode ni več, saj veš … -Vrnimo se tja, kjer smo pustili moj nahrbtnik. Zdi se mi, da jo je še nekaj v steklenici, predlaga Marjeta. -Kako boš pa prišla nazaj? jo vpraša Srečko. -Saj smo vlekli nitko, pa zapomnili smo si … -Pa čez vpadnik? -Enostavno, po vsekanih stopnicah … -Veš, da jih na vrhu manjka. Pas pa je prekratek! -Saj res! se skrušeno vda. -Av, av, boli! Vitalij vedno bolj pogosto toži. -Morda gre za vnetje slepiča, previdno začne Srečko. Meni so ga pred leti operirali in vem, kako hudo je to. -Kaj pa vem! zadržuje dih, da bi bolečina vsaj malo ponehala. Tako me ni še nikoli bolelo. Nenadoma se mu želodec skrči, skozi usta se mu izlije nekaj sluzi, saj drugega ne more biti, ker je želodec čisto prazen. Posili ga kašelj, da se kar davi. -Moram piti vodo, pravi in vstane. -Tak ne boš mogel nikamor, zaskrbi Marjeto. -Moramo naprej, za vsako ceno! Prižgejo manjšo baterijo, Srečko si jo vtakne v usta in se postavi na čelo kolone. -Marjeta, oprtaj si Vitalijev nahrbtnik. Obrnejo se, zavijejo desno v stranski rov. Ustavijo se, napeto poslušajo, od kod prihaja šum vodnih kapljic. -Dol moramo, voda je v nižjih rovih, reče Vitalij. -Joj! zakriči v tem trenutku Srečko. Iz ust mu zleti baterija in se strklja v globino, za njo pa še sam. Vitalij in Marjeta obstaneta kot uročena. Baterija med padanjem osvetljuje obod ozkega vpadnika, občasno osvetli tudi Srečka, ki se ves čas dere in se skuša nekako ujeti. Čez nekaj sekund se vse umiri, snop svetlobe je usmerjen v steno, Srečko pa pridušeno stoka. -Srečko, srečko, si živ? kliče Marjeta in se sklanja navzdol. Kmalu pride navzgor glas, nekoliko kasneje pa že žarek iz baterije. -Vpadnik ni strm, kar zdričajta se, saj vama svetim. Primeta se za roke, sedeta in se po drobnem, črnem grušču spustita navzdol. Kot bi bila na toboganu. Na dnu ju že čaka Srečko, objema svojo roko in toži. -Moja roka, moja roka! Ob kraju precej širokega rova, se vijuga droben potoček. -Voda, zavpijejo vsi trije hkrati in se objamejo.

                                         13.

Sončni žarki so prijetno greli. Skozi široka okna gostinske sobe se je odpiral prelep razgled. Globoko spodaj so ležali širni gozdovi, nad dolino Save se je dvigovala poletna sparina, nebo je bilo prepreženo z belimi brazdami reaktivcev. Po obilni malici si je zaželel cviček. Pomignil je gospodarju, ki je pri točilnem pultu brisal kozarce in mu s prsti pokazal, kaj naj mu prinese. Ta je prikimal in natočil iz pletenke. Z zobotrebcem si je začel čistitit zobe, odpel je lovski jopič, zakaj obilna hrana je zahtevala svojo prostornino, nekajkrat se mu je kolcnilo, da je od zadovoljstva kar zarigal. -Izvolite Herr Hans! -Anton, sehr dobra Wein, je pomlaskal z jezikom, ko je odpil požirek. Zadovoljno je kimal in se gladil po obilnem trebuhu. -Iz Gadove Peči je, je Antonu pohvala dobro dela. S sosedom ga vsako leto pripeljeva kakšen sod. Vedno ga jemljem pri istem kmetu. Človek vsaj ve, kaj kupi. -Es stimth! je pritrdil kar v nemščini. Zdaj bom šla malo počivat. zvečer greva s čuvajem čakat srnjaka, je nadaljeval s čudno slovenščino. -Kosilo bo ob dvanajstih, Herr Hans. -Sehr gut! Supa mora biti hoveja. -Ja, ja, seveda bo, je pohitel gospodar in se umaknil v kuhinjo. Hans je prijel za puško, hotel se je že dvigniti, ko se je pred kmečkim turizmom ustavil golf. -Šef, nepredvidena situacija, potrebna bo korekcija plana, je začel dolgin s črnimi zalisci, ko se je pojavil na vratih. Za njim se je drenjal precej nižji, mozoljast pleško. -Evgen, kaj ti meni govorila? Imaš kalibre? Zložite jih v moj avta. Muzeji warten, jaz obljubila pripeljati jih. Verstehst du mich? -Šef, zadeve so se zakomplicirale. V rudniku nisva sama, morala sva se umakniti, zato so minerali ostali tam. -Ni mineralov? Jaz vama plačala! Kdo je še v rudniku? -Neki otroci, ki izgubljeni iščejo izhod. -Kako pa so prišli v rudnik? -Menda so padli vanj. Radio, ki je ves čas potiho igral, je v tem trenutku prekinil program. Napovedovalka je z dramatičnim glasom prebrala sporočilo: Od včeraj pogrešajo tri učence, ki so se na poti v poletni tabor izgubili v gozdu. Pristojne službe, ki so že organizirale reševalno akcijo, se bojijo, da niso končali v rovu opuščenega rudnika. Vse, ki bi karkoli vedeli o tem, prosijo, da to sporočijo na številko 113 ali na najbližjo policijsko postajo -Ste slišali? Iz kuhinje je prišel Anton in si brisal roke v predpasnik. Kaj vse se danes dogaja, je kimal z glavo in pobiral krožnike z mize. Jaz za ta rudnik sploh vedel nisem. Sicer pa tu gori bolj malo vemo. Kar takole slišimo po radiu. -Uboga otroci! je pomežiknil Hans in pomignil prišlekoma, naj sedeta. -Bosta kaj spila? ju je vprašal Anton. -Dajte vsakemu dva deci! Ko je šel gospodar po pijačo, so staknili glave. -Evgen, jaz rabila minerale, jaz tebi plačala! Evgen je debelo požrl slino, njegov pajdaš Dejan pa se je živčno presedel. -Saj jih boste dobili, brez skrbi! Ob tem pa se moramo dogovoriti še nekaj. -Kaj boš ti meni povedala? se je zaupljivo obrnil k njemu Hans. Anton je prinesel pijačo, Dejan jo je zvrnil na dušek, Evgen pa je toliko počakal, da se je oddaljil, potem je nadaljeval. -Kot sva slišala, so otroci v rudniku našli nekaj dragocenega. -Dragocenega? so se Hansu zasvetile oči. -Ja, našli so originalni izvod knjige Primoža Trubarja. -Koliko je vredna? -Večt tisoč mark! -Toliko? Hans je potiho zažvižgal. - Evgen, ta knjiga je treba dobiti. Za vsaka cena. Jaz vama dobro plačati! Gut? Vrnita se v rudnik. Za skrivni vhod vesta. Še prej, ko bodo prišli reševalci, bo knjiga naša. Potlej pa: Aufwiedersehen! -Pa otroci? -Tam jih pustita! Jih bodo že našli! Zarotniško so se zasmejali in si udarili v roke. -Anton! je zaklical Hans, ko so vstali, jaz plačala. Alles! Evgen in Dejan pa sta se z veliko hitrostjo odpeljala.

                                            14.

-Misliš, da je pitna, sprašuje Srečko, ko jo natoči v steklenico in jo ponudi Vitaliju. -Zakaj pa ne bi bila? pravi in jo krepko nagne. -No, ne vem. Skozi rudnik teče, lahko bi bila tudi onesnažena. -Morda. Če drugega ne nasičena s težkimi kovinami. Toda zdajle mi je prekleto vseeno. -Meni tudi, reče Marjeta, in seže po steklenici . Pije dolgo in s slastjo, dokler ni prazna. Voda, vodica! Voda, ki dela čudeže. Ki dviga moralo. Ki prinaša novo upanje! -Še bi pila, pravi! -Kdo ti brani? Nastreže si je spet in znova nagne, da se ji začne kolcati. -Vidiš, nekdo misli nate, jo zbode Srečko. -Seveda, bučman, mamica in očka. Pa nate tudi. -Kako pa je s teboj, Vitalij? -Boli me še, je pa veliko bolje. Za prenašat, se dopolni. Steklenico znova natočijo, brskajo še po nahrbtniku, če imajo še kakšno posodo, pa nič takega ne najdejo. Se bodo morali zadovoljiti pač s tem, kar imajo. -Voda teče navzdol, modruje Srečko. -Vedno, nikoli navzgor! Vitalij je sarkastičen . Trebuh ga boli in ne ljubi se mu razpravljati. -Hočem reči proti savskemu rovu. Torej je savski rov na tej strani, pokaže z roko, jug pa je tam. Vitalij mu z zanimanjem prisluhne. -Točno, pravi Marjeta. Sever, jug, vzhod, zahod. Tako smo se učili v šoli. Odpravijo se naprej. Tla so mokra, spolzka. Veliko je mulja. Ozračje nasičeno z vlago. Z vonjem po razpadanju. Hlad jim leze v noge, čevlji so vedno bolj prepojeni z rjavo brozgo. Premikajo se previdno, včasih komu zdrsne, da se komaj ujame za kakšen štrcelj. -Kot da bi od nekod vleklo! se za trenutek ustavi Vitalij. -Tudi meni se tako zdi. Ozira se naokoli, sveti po stropu. Kamenine so tu drugačne, temnejše. -Če bi imel vžigalice, bi naredil preizkus. -Kakšen preizkus? Marjeta je radovedna, vse bi rada v trenutku izvedela. -Ugotovil bi, kam vleče. -Ja, kar šali se, užaljeno utihne. -Čakaj, čakaj! Nekaj pa lahko naredimo. S stropa napraska nekaj suhega peščenjaka. Vrže ga v zrak in posveti vanj. V soju žarkov se vidi, kako migota prah. Rahlo se vrtinči, kot da ga bo potegnilo nekam navzgor. Lahko, da je blizu kakšna odprtina. -Kaj si ugotovil? z odprtimi usti čaka Srečko. -Lahko bi bil, lahko bi bil, mrmra v brado Vitalij. -Kaj bi lahko bil? -Izhod. -Izhod? Marjeta zaploska z rokami, Vitalij pa se znova prime za trebuh. -Joj, kako me boli! -Vitalij, ne skrbi, če je blizu izhod, bomo kmalu rešeni. Stisni zobe in zdrži! -Ampak bolečine so vedno hujše, ne vem, če bom mogel. -Moraš! Nekje v daljavi, čisto pod stropom se pokaže lučka. Kot kresnička v majskem večeru. Bliže so, vse večja in večja postaja. Kmalu se zaslišijo tudi glasovi. Moški, raskavi. Zakričijo naenkrat. Iz vseh grl -Hej, tu smo! Tu! O, kako smo veseli, da ste prišli! Da smo rešeni! Hura! Hura! -Ste vsi? brezbarvno zatipa do njih. -Prtljago imate? zanima drugega. Že hočejo zavpiti, razložiti kako in kaj, ko jih zaustavi Vitalijeva roka. -To niso reševalci! zašepeta. -Kako da ne? potiho sprašujeta Srečko in Marjeta. -Prepoznal sem glasove. To so ljudje, ki so zrušili rov in nas pustili v nesreči. -Si prepričan? -Popolnoma. Ne zaupam jim! -Ampak oni so naše edino upanje, ga prepričujeta. -Morda res! -Važno je, da nas rešijo. Meni je čisto vseeno, kakšni so. Jaz hočem le domov. Domov, domov, ponavlja vedno znova in znova Marjeta. -Punčka, že prihajamo pote, se cedi obetajoč glas. Nekaj metrov pred njimi se iz stropa, kjer se končuje ozek vpadnik, prikaže roka. Odrasla. Poraščena. Roka, ki vabi. Hitijo, da bi bili čim preje pri njej. Da bi se je oprijeli! Da bi jih potegnila na varno. Ven iz te hladne teme. Ven na sončne livade. V topel objem domačih! Prijateljev in prijateljic! -Najprej prtljaga, zahteva glas. Ko izgine Valerijev nahrbtnik, spet sprašuje. -Je to vse? -Ja, Marjetin in Srečkov nahrbtnik smo izgubili, pravzaprav odložili . -Dobro, dobro. Vam verjamemo. Zdaj pa … Nasvidenje! -Kako? Zakaj? Srečko in Marjeta zajokata. Kaj pa mi? -Boste že našli izhod! -Prosimo, počakajte! Rešite nas! milo prosijo. Svetloba in glas se oddaljujeta. Z njima odhaja tudi hudoben smeh, ki ga je polna vsa jama. Vitalij se sesede, bratec in sestrica nemočno jecljata. -To je konec, to je konec! Naj pride hitro, da bo enkrat že končano!

                                             15.

Ko so očistili vhodni del rova, zamenjali nekaj podpornikov in pričvrstili nove prečnike, so se napotili v notranjost. Zunanjo temperaturo, dokaj visoko za ta letni čas je kmalu zamenjala jamska. Nasičena z vlago in postanim zrakom. Lovro je hodil na čelu kolone, za njim so stopali ostali rudarji, oprtani z vrvmi in lestvami. S pomočjo jamske karte so se orientirali, se od časa do časa ustavili, osvetljevali stene in strop in iskali posamezne odcepe. -Karta kaže, da se od tam, z roko je pokazal v tisto smer, odcepi stranski rov, ki je z vpadnikom povezan z drugim obzorjem. Pomočnik Ivan mu je zvesto prikimaval. Ko so prišli bliže, so videli, da je rov zarušen. Lovro se je sklonil in si pobliže ogledal grušč. -Izgleda, da se je zgodilo pred kratkim. Prelom je še čisto svež. -Madona, tole mi pa ni všeč, je godrnjal starejši rudar in pogledoval v krovnino. Se je samo sesulo ali pa je nekdo pripomogel? Lovro ga je pogledal in se zamislil. -Hudič ga vedi! Šli bomo naprej po izvoznem. Tule, znova je pokazal na karto, se bomo obrnili desno, nato se bomo po vpadniku spustili nižje. Brez besed so mu prikimavali in se napotili do vpadnika. Razvili so lestev, jo pričvrstili in jo spustili navzdol. Lučke na čeladah so se potapljale v globino, dokler niso dosegle novega dna. -Smo vsi? je Lovro pogledal po skupini, ko je sestopil zadnji. Preiskali bomo obzorje in skušali odkriti vse možne prehode. Na karti jih imam vrisanih kar nekaj. Po krajšem ogledu je rekel: -Zanima me prav tale. Kakor kaže, naj bi imel povezavo z višje ležečimi rovi. Morda so to tudi zračniki! Štefan, napravi preizkus zračenja. Iz posebne aparature, ki so jo nosili s seboj, se je pokadil dim in se zavrtinčil nekam proti stropu. -Dobro vleko ima. Fantje, gremo! Po petdesetih metrih so se znova zaustavili. -Glejte, komarati, vpadnik! Stopnice so vsekane v les, izgledajo še kar v redu. -Strm pa je, strm, žvižga Ivan in sveti navzgor. -Fantje, vzpenjali se bomo posamično. Ne smemo tvegati! -Šef, vi že veste, je salutiral Štefan in se pripravil za vzpon. -Ti bom že dal šefa, se je posmejal Lovro in ga boksnil v ramo. Fantje so počepnili in opazovali, kako Štefan napreduje. -Preveč stabilno pa ni, je zaklical. Ej, se je kmalu spet oglasil. Odkril sem nitko. -Nitko? so zategnili spodaj. -Ja, nitko. -Kakšno? -Rdečo, volneno. -Najbrž je to kakšen znak! -Nitka se vleče še naprej, je sporočal. S stropa pa še nekaj visi. Mislim, mislim, da je to pas! -Pas? -Celo dva, zvezana skupaj! -Kaj pa to pomeni, se je pogladil po bradi Ivan.Z Lovrom sta se samo spogledala -Našli smo prvo sled za otroci V rudniku so! Štefan, povzpni se do vrha in fiksiraj lestev. Pridemo za teboj! Ko so se prebili na vrh, so si ogledali najdbo. Po daljšem premisleku je Lovro rekel: -Šli so v obratni smeri! -Kako to veš? -Nitka se sredi vpadnika konča, po vsej verjetnosti jim jo je zmanjkalo. Tudi pasu s spodnje strani niso mogli privezat, je previsoko. Torej jim je rabil za spust! Sledimo nitki! Zdaj so zatrdno vedeli, da so otroci blizu in da rabijo njihovo čimprejšnjo pomoč. Veliko časa je že minilo, odkar jih pogrešajo, moči jim pojenjujejo, žeja in lakota pa sta najbrž tudi prispevali svoje. Le hitro naprej! -Lovro, pred nami je nekaj rumenega. Je skala ali pa kaj drugega? Zadnje metre so skoraj tekli. -Nahrbtnik! je kriknil Štefan. Lovro ga je odprl in pregledal vsebino. -Marjetin je! Najbrž so tu počivali. Vključil je prenosno radijsko postajo in dežurnemu pred vhodom sporočil: -Lojze, našli smo Marjetin nahrbtnik. Otroci ne morejo biti daleč. Iščemo naprej. Čim preje jih moramo najti. Ivanka, ki ni zdržala več doma in se je vrnila k rudniku, je pri teh besedah vrisnila: - So živi? Povejte mi, so živi? Lojze jo je komaj zadržal, da ni planila v rov. -Gospa, pomirite se! Saj jih bodo našli, verjemite mi! -O, ljubi Bog! Na Brezje bom šla, za maše bom dala,vse bom storila, samo da mi ju vrneš! Živa in zdrava! -Ostani na zvezi, je še javil Lovro in stisnil tipko. Obrnil se je k fantom. -Zdaj pa takole. Vračamo se v smeri, od koder smo prišli. Iz glavnega rova bo del naše ekipe zavil v levo, del pa bo šel po desnem odcepu. Med seboj bomo v radijski zvezi. Vse, kar bomo opazili, si bomo sproti javljali. Da le ne bi bili prepozni! Podvizali so se, kolikor se je le dalo. Vsaka sekunda je bila dragocena, morda celo usodna. -Vitalij, Marjeta, Srečko! so izmenoma klicali in napenjali ušesa. Grozeča tišina, ki je zavladala po vsakem klicu, jim je le še povečevala tesnobo. Po radijski zvezi se je spet oglasil Lojze. -Lovro, javili so mi, da so spodaj na gozdni cesti opazili dva moška. Otovorjena z nahrbtniki bežita čez poseko. -Lojze, obvesti policijo, naj jih zadrži. Zadeva se mi zdi sumljiva. Naj preverijo njuno identiteto! -Okej, je rekel Lojze in prekinil zvezo. -Vitalij, Marjeta, Srečko! so še naprej klicali in se prebijali vsak v svoji smeri. Glasovi so se pomešali med seboj, da je donelo z vseh strani. Kot bi zavijal orkan, kot bi jokale črne žene nad prepadi, da je šel srh po vsem telesu!

                                              16.

Kako mrzlo je! Trese jih, kot bi ležali v grobnici. Mračne misli jih spreletavajo, polne so obupa in vdanosti. V neizbežnost usode, v konec, ki je blizu in mu ne moreš ubežati. Vitaliju se zapirajo trudne veke. V množici ljudi znova zagleda ljub obraz. Rjavi lasje ji padajo na ramena, ko mu maha, vsa obsijana s soncem. Vrnila se je z onostranskih ozar. Njegova ljuba mama! Roke steguje proti njemu, v očeh ji blestita ljubezen in sreča. Čustvi, ki jih je tako pogrešal vseh teh pet let, odkar jo je izgubil. O, bog, kako je hrepenel po njej! Po njenih blagih rokah, ki so mu nekoč gladile vroče čelo, po njenih sijočih očeh, ko mu je brala pravljice ali pa si zanj izmišljala nove, še nikoli slišane. Zdaj mu prihaja spet nasproti. Da bo kot veter poletel v njen objem. Kjer bo varen, kjer bo pozabil na vse. Tudi na ta črni, neprijazni svet, globoko pod zemljo. Bratec in sestrica tiho stokata. Držita se za roke, glavi sta naslonila drug drugemu na prsi in vdano čakata. O, kako bosta žalostna očka in mamica! Debele solze jima bodo tekle, ko se bosta poslavljala od njiju. Prišli bodo sošolci, taborniki, prijatelji, učitelji, rože bodo cvetele, pod modrim nebom bodo letale drobne ptice, otroci se bodo igrali v parku, samo njih ne bo več. Ne bo več psa Murija, da bi migal z repom in čakal na vrženo palico, ne muce Mike, da bi predla ob nogah in prijazno dremuckala. Le zakaj, le zakaj? Od nekoč daleč prihajajo glasovi. Izgovarjajo njihova imena. Toplo, domače, kot bi jih klicale babice, kot bi jih vabili dedki. Morda pa je vse skupaj le prisluh? Daljni odmev, ki prihaja iz belih soban, iz toplih postelj? Z miz, kjer dišijo sveže žemljice in se srka vroč čaj? Saj tu, v tem hladnem svetu vsega tega ne more biti! Naj se kar pojavljajo ti glasovi, ne bodo se jim oglasili, naj kar kličejo, ne bodo jim prisluhnili. Dovolj preizkušenj je bilo, dovolj prevar. Njihova mlada srca ne zmorejo več! Glasovi pa so vztrajni, vedno znova prihajajo, se oddaljujejo, pa spet vračajo, z novimi in novimi odtenki. Pričakujejo odgovor, radosten krik, navdušenje. Zdaj so že docela prepoznavni. Namenjeni so njim, da se jim odzovejo. Da prekinejo negotovost, preženejo tesnobo. Da začno sodelovati! -Vitalij, Srečko, Marjeta! zveni od vsepovsod. Odzovejo se slabotno, skoraj brezvoljno. Kot človek, ki se prebuja. Ko mu skozi možgane začne pronicati zavest in predmeti okoli njega šele dobivajo pravo podobo. Ko se počasi zave, da je, da obstaja. Z glasovi prihaja svetloba. Boječa, drobcena. Razrašča se kot pajčevina, se obeša na jamske podpornike in meče strašljive sence. Zadonijo koraki. Vse več jih, vse hitrejši so. Nazadnje že tečejo. Tu in tam se kateri spotakne, včasih tudi zastane, pa potem znova pohiti. -Ste slišali, fantje? zakliče Lovro. Tecimo! Ves rov sope iz mnogoterih pljuč. Kletvice se pršijo, ko kdo udari v steno ali brcne v kamen, Zagledajo jih, stisnjene v kot. Kot prezeble siničke. -Otroci! vrisnejo rudarji in širijo roke za prijateljski objem. -Zakaj je tako svetlo? Marjeta zajoka in se stiska k Srečku. Vitalij pregiba ustnice: -Kam si se skrila, mama? Srečko je čudno odsoten. -Vitalij, Srečko, Marjeta! Lovro jih stiska na srce. Čudno ganjen je, kot da bi objemal svoje sinove. Ne bojte se! Zdaj greste domov! -Domov, kimajo rudarji. Odpirajo svoje čutarice in jih prislanjajo k njihovim ustnicam. S kakšno slastjo pijejo! -Ne boste več rušili stropa? se slabotno oglasi Srečko, ko se odžeja. -Seveda ne! Mi ne rušimo, mi smo jamski reševalci! Rudarji se smejejo in jih božajo. -Reševalci? -Mhm, pritrjujejo. -Jaz bi šla k mamici! prosi Marjeta. Takoj bi šla! -Šla boš, vsi bomo šli. -Kje pa je moj nahrbtnik? tipa Vitalij okoli sebe, ko se ove. Nimam ga. Vzeli so ga, vzeli so nam Trubarja! -Koga? se spogledujejo rudarji in se čudno nasmihajo. Ubogi fant! Lovro se javlja po radijski postaji. -Da, da, našli smo jih! Žive in zdrave. Iz slušalke plane nepopisno veselje. Vsak čas bomo zunaj. Seveda, seveda. Kar odprite jo, pa da bo hladna! Marjeto dvignejo v naročje, Vitalija in Srečka vzamejo medse in ju podpirajo. -Gremo, junaki? -Jaz tudi nimam nahrbtnika, se spomni Marjeta in sili z naročja. -Ne skrbi, tvojega smo že našli, ostale pa še bomo. -Brez Trubarja ne grem nikamor! se upre Vitalij in hoče nazaj. -Morda pa je že zunaj, pomenljivo reče Lovro in pokaže proti izhodu. Kolona se premakne. Tema se vedno bolj redči. Po stotih metrih se pred njimi pokaže svetla pikica. Izhod.

                                                 17.

-Evgen, zategni ročno, ne morem več, je sopel Dejan. -Boš potem počival, ko nama bo Hans odštel marke. -Počakaj, dušo bom izpustil!. Poleg svojega nahrbtnika, v katerem je nosil minerale,je tovoril še Vitalijevega.. -Si videl, kako so reagirali mulci, ko sva jih pustila tam? Kako so zajokcali. -Pa misliš, da sva storila prav? se je Dejanu začela oglašati vest. Vsaj do skrivnega izhoda bi jih pospremila. -Pa kaj še! se je posmehnil Evgen, pa še marmelado bi jim namazala na kruh! Slišal si, da jih iščejo jamski reševalci, jih bodo že rešili! Kdo pa je nas študente ujčkal, ko smo se plazili po jamah in proučevali sestavo tal. Si se pač moral sam znajti, kakor si vedel in znal! -Ej, Evgen, zdaj pa malo pretiravaš! Če je kdo nasrkal, smo bili to mi, radnička klasa. Ko so šle firme zu grunt, so nas brcnili v zadnjo in nikome ništa. Ti boš doštudiral, potem pa hajdi v širni svet! Kaj pa ti morejo! -Ja, prav čakajo nas! Na poseki sta malo oprezala, če jima kdo ne sledi, potem sta v nekaj skokih pristala na gozdni cesti. -Samo da čim preje prideva do avtomobila! Zadnje metre sta skoraj tekla. Na ovinku sta imela parkiran avtomobil. Evgen je odprl prtljažnik, vanj sta zmetala nahrbtnike in se zavihtela na prve sedeže. Obrnil je ključ, avtomobil je nekajkrat zaklepal: drgete, drgete, potem je obmiroval. -Prekleta škatla, je škripal z zobmi. Daj vžgi že enkrat! Vedno znova je vrtel ključ, pa nič. Prva stvar bo, da kupim nove svečke in zamenjam akumulator. Ne bo me več zajebaval! Daj, spravi že enkrat ven svojo debelo zadnjico, se je znesel nad Dejanom. Od jeze je kar ponorel. Gozdne sence so se vedno bolj daljšale, sonce je tonilo za goro. Dejana bi skoraj kap, tako se je mučil s potiskanjem škatle, ki ni hotela vžgati. -V drugo daj, bizgec, je robantil, ko je avto zadrdral, nekajkrat zahropel in spet obstal. -Na odpad ga bom zapeljal, se je dušal Evgen in tolkel z rokami po armaturi. -Ja, pa še jurja daj zraven, da ga bodo vzeli! Po desetih minutah, ko sta poskušala že vse mogoče, je končno le vžgal. Dejan je že mislil, da ga bo pustil kar tu na cesti, tako daleč je ustavil. Ko je pritekel za njim in ves zasopel prisedel, se je Evgen privoščljivo režal. - Te je pa že malo stiskalo, kaj? -Veliko ti ni za zaupat, mu ni ostal dolžan. Vključila sta radio in vsak zase požvižgavala neko melodijo. Cesta je bila luknjasta, vsa v lužah. Vsakokrat, ko je kolo zapeljalo vanje, je rjavkasta brozga brizgnila vse do šip. -Da popeniš! Malo pred križiščem z lokalno cesto, tam, kjer je cesta v ostrem loku zavila v desno, je stal policijski avto s prižgano modro lučjo. -Šit! je zaklel Evgen in pritisnil na zavoro. Pristopil je policist -Dokumente, prosim! Segel je po prometnem dovoljenju in ga izročil. -Še vozniško, prosim! -Veste, je jecljal, sem jo pozabil v drugih hlačah, ko sem se preoblekel. -Izstopite, prosim! Odprite prtljažnik. Kaj imata v nahrbtnikih? -Zbirava minerale. Absolvent geologije sem … -Po gozdu jih zbirata? je bil policist sumnjičav. -No, povsod, kjerkoli pač so. Dejan se je znojil, da je kar teklo od njega. Ves čas je razmišljal, kako bi jo podurhal. -Tri nahrbtnike imata, vidva sta pa samo dva, je vrtal policist dalje Odprite tega vijoličnega! Evgen in Dejan sta se spogledala. -Odprita, če vama reče, se je vmešal drugi policist, ki je v tistem trenutku izstopil iz službenega avtomobila -To je, to je …je Evgen lovil besede Kot bi se dogovorila, sta skočila vsak v svojo smer in se pognala v panični beg. Policista, ki sta bila pripravljena tudi na takšen razplet, sta se pognala za njima. S strokovnim prijemom sta ju spravila na tla in jima na hrbtu vklenila roki. -No, prijateljčka, zdaj pa gremo na slavnostni sprejem! Strpala sta jih v službeni avtomobil in preložila vanj vse tri nahrbtnike. Z veliko hitrostjo so se odpeljali proti na novo odprtemu rudniškemu vhodu. Vmes je policist vključil še radijsko postajo in javil. -Gospod komandir, prihajamo z zanimivim tovorom. Več na kraju samem! -Sprejeto!

                                              18.

Vse bliže izhodu so. Rov postaja vse bolj svetel, vanj se znova naseljujejo prave barve. Prikažejo se podrobnosti, ki jih preje ni bilo videti : razmetani pragovi jamskih tirov, ob straneh zarjavele cevi za ventilacijo, na mnogih mestih pretrgane in zarjavele. Zrak se tu že meša s tistim od zunaj, prinaša nove vonjave in vabi, vabi … S kakšno silovitostjo bušne vanje belina dneva! Da od bolečine zapro oči, da so v prvem hipu celo zmedeni in omamljeni. Iz množice ljudi, ki se je zbrala pred vhodom, se utrga mama Milka. Poleti proti svojima otrokoma. Marjeta, ki se noče več nositi, pocuka Lovra, naj jo vendar da dol. Potem steče proti mami, da se skupaj objameta kot se objameta dva valova v zahajajočem soncu in se zablesti na tisoče biserov. -Mamica moja! -Ljuba hčerkica! Drugih besed ni treba. So nepotrebne, odvečne.So samo solze. Solze sreče, neizmerne sreče! Do njiju si utre pot Srečko, objema se z mamo in pridušeno ihti. -Mama moja! Oče Jože hiti k svoji družinici. Po tolikih urah obupa in negotovosti so spet skupaj! Objemajo se in tiho jočejo. Mama jima z robcem briše umazana lička, pritiska jima poljubčke in venomer ponavlja : Hvala bogu! Hvala bogu! Andrej bi prihod svojega sina skoraj zamudil. Komandir policije mu ravno pripoveduje o nekih tipih, ki so ju zajeli, ko množica začnea kričati in mahati. -Prihajajo, prihajajo! Ko se pojavijo na izhodu , Andrej ne vidi ničesar drugega kot samo svojega sina. Svojega Vitalija! -O, ti moj poba, mu mrši lase, ko se stisneta drug k drugemu. -Veš, oči, bilo je hudo, brez teh stricev nas ne bi bilo več tu, pokaže na Lovra in njegove tovariše. -Hvala vam, tisočkrat hvala, da ste nam jih vrnili žive in zdrave! -To je naše delo, pravi Lovro skromno. Bili so izredno pogumni in iznajdljivi, še odrasli bi težko preživeli kaj takega! - Ko so nas prvič prevarali, smo bili čisto iz sebe, ko pa so nam ukradli še nahrbtnik in nas brezsrčno zapustili, smo mislili, da je z nami konec. -Kdo vam je ukradel nahrbtnik, kdo vas je pustil v jami? -Hudobni ljudje. Mislili smo, da so nas prišli rešit, v resnici pa so nas prišli oropat! Zanimala jih je samo dragocena najdba! -Je to povezano s Trubarjem? se Lovro skloni k njemu. -Da. -A, zdaj se mi pa svita! V tem trenutku komandir policijske postaje odpre vrata službenega avtomobila in ukaže. -Naj gospoda izstopita! Dejan in Evgen prilezeta ven, s strahom se ozirata okoli sebe, kot da bo vsak čas padlo po njima. -Iztovorite še prtljago! Policist spremljevalec odpre prtljažnik in zloži vse tri nahrbtnike enega zraven drugega. -Moj nahrbtnik, zakliče Vitalij in plane k vijoličastemu. Razveže ga in z obema rokama visoko dvigne sveženj.To je ta dragocena najdba! Vitaliju ob bok se postavita Srečko in Marjeta. -Mi smo ga našli! -In kaj je notri? vpraša nekdo od bližnjih opazovalcev. -Trubarjev Katekizem! -Kaj? Komandir debelo požre slino. -Ja, res je! pokima Srečko. -To je ena najbolj redkih in dragocenih knjig na Slovenskem. Po njej bo tudi naš kraj postal slaven, doda Marjeta. Dobro se ji zdi, da je to povedala. -Ta dva sta nam jo ukradla! uperi prst Vitalij v Evgena in Dejana. -In nas pustila v jami, da bi umrli, pribijeta Srečko in Marjeta. -Fuj! zavpije množica. Da vaju ni sram! Barabi! Evgen in Dejan sklonita glavi. -V zapor z njima! ukaže komandir in ju potisne proti avtomobilu. -Samo da se je vse srečno končalo! pravi mama Milka. Za tvojo roko, Srečko, bomo tudi poskrbeli, takoj zdajle se odpeljemo k zdravniku. Jože in Andrej stopita skupaj in se nekaj tiho dogovarjata. Potem se obrneta k rudarjem. -Fantje, v gostilni Na jasi vas čaka večerja. Midva častiva! Kar bo kdo hotel! -So tudi kakšne luštne kelnerce zraven? se pošali Štefan in pomigne proti fantom. -Za fejst fante vse! -Zdaj pa domov, otroci. Čakajo vas kopalnice in bele postelje, še prej pa obilna večerja! -Mm, se obliznejo in mežikajo od pričakovanj. -Jutri pa nam boste povedali vse, kako se je zgodilo. Srečko in Marjeta še pomahata Vitaliju, Lovro jima salutira, ko si slači kombinezon. Tudi sam komaj čaka, da bo doma! -Pa hvala, stric! -Je že v redu! -O, brez knjige pa ne grem nikamor! Vitalij stiska k sebi nahrbtnik. -Nocoj naj bo kar pri tebi! ga oče objame preko ramen. -Lahko noč, pa eno bolho na pomoč, mu zavpijeta skozi okno Srečko in Marjeta, ko se odpeljejo. -Radi se pa imajo, radi, komentirajo zadnji, ki se tudi polagoma odpravljajo domov. -Samo, da se je tako končalo! -Lahko bi bilo tudi drugače! Malo kasneje se s turistične kmetije kakor strela požene v dolino črn mercedes.

                                               19.

Avla občinske hiše je nabito polna. S stropa visijo zastave, na improviziranem oderčku se zbirajo člani otroškega pevskega zbora in se pripravljajo za nastop. Natanko ob 17. uri se pred občinsko zgradbo pripeljejo Vitalij, Marjeta in Srečko v spremstvu svojih staršev. Na stopnišču jih pozdravljajo člani taborniškega rodu in skandirajo: z-d-r-a-v-o , zdravo, zdravo, zdravo! Na dvorišču igra sindikalna godba vesele koračnice, da mnoge kar privzdiguje. Srečko je pred dnevi v bolnišnici dobil mavec, zdaj se sošolci podpisujejo nanj in ga trepljajo po rami. -Srečko, junak si! Ves 6. c te je prišel pozdravit! -Hvala vsem! maha Srečko z zdravo roko in se smeji. Marjeta in Vitalij sijeta od sreče. Marjeta je oblečena v belo bluzo in nabrano krilo, Vitaliju pa je očka privezal celo metuljčka. Bolečine v trebuhu so kmalu po prihodu iz rudnika minile, ampak oče ga je vseeno peljal k zdravniku. -Nič hudega ni! ju je potolažil zdravnik. Ni znakov za vnetje slepiča! . -Samo da ni kaj hudega! si je oddahnil oče in pomirjen odpeljal sina domov. Ko vstopijo v dvorano in se začno pomikati proti prvim sedežem, se dvigne pravi vihar navdušenja. Ljudje vstajajo s svojih sedežev, ploskajo, jim kličejo prijazne besede. Zborovodkinja dvigne roke, oglasi se prikupna otroška pesem, k mikrofonu pristopi ravnateljica osnovne šole. Vidno ganjena začne svoj nagovor. -Dragi naši učenci, spoštovani starši! Prisrčno pozdravljeni na današnji prireditvi, ki smo jo pripravili vam v čast! Kako smo pred dnevi trepetali za vaša življenja, ko vas je že davno pozabljena jama tako nesrečno posrkala vase, kako smo stiskali pesti, da vas rudarji najdejo in rešijo! Da vas pripeljejo nazaj k vašim družinam, med sošolce in prijatelje in vse nas, ki vas imamo radi. Kako neizmerno srečni smo bili srečni, ko smo vas zagledali žive in zdrave in se objeli s svojimi dragimi! In neizmerno smo bili ponosni, ko ste nam povedali, kakšno dragocenost ste odkrili, ki bo ime naše šole in našega mesta ponesla po vsej domovini! Otroški zbor znova zapoje, melodija zaplava nekam pod strop, kjer se nad odprtimi kupolami boči poletno nebo in se ščebet ptic meša z ropotom, ki prihaja s ceste. Sledi ploskanje, vmes se spet oglasi godba na pihala, ki začne z novo poskočnico. Na oder stopi župan, s pogledom zaobjame dvorano, potem se obrne k povabljenim. -Dragi mladi junaki, dragi starši! Da, prav sem rekel, mladi junaki, kajti danes pozdravljamo v tej dvorani resnične junake, učence naše šole, ki so v preteklih dneh doživeli pravo odisejado, pa kljub temu s svojo prisebnostjo in pogumom premagali, verjamem tako, najtežje trenutke v svojem mladem življenju! Še več, s svojim raziskovalnim duhom in požrtvovalnostjo so odkrili eno največjih dragocenosti slovenskega duha, Trubarjevo knjigo. Z njo smo se Slovenci postavili ob bok evropskim narodom in stopili v krog omikanih držav. Dragi mladi raziskovalci, hvala vam za to dejanje, hvala vam za to priložnost, da lahko danes v živo gledamo to imenitno knjigo, ki smo jo z dovoljenjem naše osrednje knjižnice, prav za današnji trenutek razstavili tu v vitrini. Publika vstane, obrača se proti razstavljeni knjigi, ki jo čuvajo policisti, začne ploskati, tudi navdušeni žvižgi so vmes in besede občudovanja, na galeriji mladi v znak priznanja celo zacepetajo z nogami. Župan pa znova povzame besedo. -Na oder vabim zdaj naše mlade junake Vitalija, Srečka in Marjeto, da se jim v imenu občine iskreno zahvalim. Poklicani stopijo na oder, ozirajo se okoli sebe, mahajo sošolcem in se imenitno zabavajo. -V zahvalo za veliko dejanje jim izročam častno občinsko medaljo! -Hura, hura! zadoni z vseh koncev dvorane. Bravo, junaki! Odlikovanci sklanjajo glave, župan jim okrog vratu obeša medalje, ljudje ploskajo, starši žarijo od sreče, da so se njihovi otroci vrnili živi in zdravi. To je za njih najpomembnejše! Po otroški pesmi pripleše na oder folklorna skupina. Prešerni vriski planejo med stebrišča,razigrana harmonika poje, da je veselje, pari se vrtijo. Ko končajo s plesom, se znova oglasi župan. -Dovolite, da ob tem slavnostnem trenutku obvestim javnost, da je občinski svet sprejel sklep, da se v našem mestu odpre rudarski muzej in se del rovov usposobi za učno pot. Lahko rečem, da je tudi to zasluga naših mladih prijateljev, pravi in jim ponudi mikrofon. -Srečni smo, da smo doma, da smo znova z vami! Od ganjenosti komaj spravi iz sebe Srečko. -In ponosni, da smo našli knjigo, ki jo drugače mogoče ne bi nikoli, doda Vitalij. -Jaz pa sem najbolj vesela, da sem lahko znova objela očka in mamico, se prikupno nasmeji Marjeta, da se ji v ličkih naredita dve jamici. Mama Milka potegne robček iz torbice in si briše oči. Mikrofon pa se zopet znajde pri gospodu županu. -Posebno zahvalo pa smo dolžni tudi jamskim reševalcem, ki so pokazali neverjeten pogum in znanje in dali vse od sebe, ko so reševali mlada življenja. -Trikrat hura za rudarje, zakličejo taborniki in svoje vzklikanje podprejo še z žvižgi! -Zdaj pa vabim vse, nadaljuje župan, na manjšo zakusko. Hvala vsem in živeli! Ko se malo kasneje bašejo s torto, ki so jo spekli posebej zanje, reče Marjeta. -Zdaj te pa nič ne boli trebuh, Vitalij, a? -Kje pa! Ko se najem torte, se spravim še nad tvoje čokolade! Srečko ne reče nič, se samo prešerno smeji. Zunaj pa se dan, zleknjen nad hišami zaljubljeno ogleduje v reki. Že ve zakaj!