Skrivnostni preganjalec gospoda Žulaja
Skrivnostni preganjalec gospoda Žulaja Josip Fr. Knafljič |
|
Zgodba, ki se v tem tretjem poglavju že hudo zapleta
uredi— Drugače si pa nimam nič takih grehov očitati, kakor ste mi jih pravkar po fajmoštersko našteli. Prekleto, da še pater ne zna tako govoriti! je pripomnil gospod Žulaj in požvenkljaval v hlačnih žepih z zdravo dinarsko valuto.
— Blagor vam, gospod Žulaj! sem dejal. — Ampak veste, so včasi takole malenkosti, ki sitnarijo okoli človeka ... Malenkosti, ki nanje niti ne mislimo. Na primer: si lahko storil komu kako krivico, morda čisto nevedé in nehoté; ti si že zdavnaj na to pozabil, ampak oni, oni ni pozabii in ne more pozabiti. Vprašam vas, gospod Žulaj, ali ni mogoče, da ste komu kdaj storili kako krivico?
To pa je priznal gospod Žulaj, obračaje oči, da je prav lahko mogoče.
— No vidite. Ampak nekaj drugega mi je zdajle prišlo na misel, gospod Žulaj, baš ker ste prejle nekaj rekli o judih. Saj ste bili že kdaj v Trstu, gospod Žulaj?
— Poznam Trst ko Ljubljano. Kaj pa je?
— Tedaj se gotovo tudi spominjate tistega malega starega krošnjarčka.
[slika]
Lazil je po kavarnah mali stari židek. Kakor miška šušljaje je ponujal svojo krošnjo in se klanjal, klanjal, klanjal ...
Ah, saj ga je vsak poznal, zmeraj je lazil po vseh kavarnah in gostilnah: takle pritlikav, reven star židek s Kristusovo bradico. Kaj vam res nikoli ni prišel pod noge? Takole šušljaje kakor miška se ti je približaj s svojo krošnjo in se klanjal, klanjal, klanjal, naprej in nazaj, prej in potlej, ali si kaj kupil ali ne, klanjal in priklanjal, kar ni zlezel v tla od same ponižnosti in hvaležnosti. Stari mož je bil gluh in ves brljav in težko se je bilo sporazumeti z njim, roba njegova pa, — ah, če je kdo kupil, je kupil iz usmiljenja. Zdaj pa pomislite, gospod Žulaj; tega ubogega starega juda je neki gospod opeharil za kos mila. Da, pomislite. Je imel svojo zabavo, da je kupil kos za pet novčičev, vzel pa finejše milo za deset novčičev. In se je smejal, ko se je ubogi možicelj toliko hvaležno priklanjal ... Dobro, minula so leta, stari krošnjar je med tem že zdavnaj umrl, tisti gospod pa je v vojni silno obogatel. Dobil je tudi ženo iz imenitne hiše, presneto lepo in dobro žensko, gospod Žulaj, in sploh ga je sreča kar zasipala s svojimi darovi. Potlej pa je naenkrat prišlo tisto in pahnilo moža iz paradiža naravost v pekel takorekoč. Neke noči namreč — imel je baš veliko gostijo v svoji palači, prejel je bil visoko odlikovanje in sama imenitna družba je bila zbrana, slaveč in časteč ga, — takrat, pravim, se je tisto zgodilo: da se mu je naenkrat prikazala senca starega juda krošnjarja ... No, kaj me pa tako gledate, gospod žulaj?
Gospod Žulaj je z enim očesom mižal, z drugim pa lokavo mežikal, dočim se mu je po obrazu sprehajal hudoben posmeh.
[slika]
Bliskoma se je pripognil in sezul čevelj. Ko ga je obrnil, je pljusnilo ven kakor iz žleba ...
Bogme, prav tako me je gledal gospod Žulaj, kot bi hotel reči: Nemara si bil pa ti sam tisti kujon, ki je ofrnažil starega juda za kos mila! Potem me je pa, namuznivši se še bolj zvito-porogljivo, presenetil z vprašanjem: — Kdo vam je pa pravil to reč? Pa menda ne senca tistega starega juda, haa?
— Vaš dovtip je sijajen, gospod žulaj! sem odgovoril. — Ampak če vas že tako zanima: Pravila mi je to njegova žena, tista tako lepa in dobra, a tako nesrečna gospa.
— No, pa kaj je bilo potlej? Kako se je končalo?
— To pa vam bom povedal drugikrat, gospod Žulaj. Kadar bo pravi čas za to. Toliko pa vam že lahko danes povem: Končalo je strašno, gospod Žulaj!
— Kaj pa je potlej sploh bilo treba mi to praviti, kaj naj to pomeni? se je razhudil, ves rdeč v obraz.
Vstal sem s stola in rekel mirno:
— Ne razburjajte se vendar, gospod Žulaj. To ni zdravo. Lahko vas zadene kap. Zakaj sem vam to pravil? No, da pokažem primer, kako baš kakšna majhna pregreha lahko postane za človeka usodepolna. In je sploh čudno, a resnično, da z velikimi lumparijami laže prideš skoz, nego z malimi. Kakor tudi falot prej pride na vrh nego poštenjak. In je po drugi plati resničen stari pregovor, da tatiče obešajo, tatove pa izpuščajo. Da, čudno je to na svetu, kajne, gospod Žulaj? Ampak zdaj pa končajva to debato, meni se že mudi ...
— Dajva no. Saj sem že kar bolan od tega, je zastokal gospod Žulaj.
— Torej, sem zaključil, — vaša zadeva, gospod Žulaj, je zdaj za mene popolnoma jasna. Tisti človek ima nekaj zoper vas, a se ne upa z besedo ven. Da se on vas boji, to ni nič čudnega, ampak da imate vi nekakšen strah pred njim, to ... Ali baš veliki in močni možje imajo včasi čudne slabosti. Saj jaz jih imam tudi ... Torej bom pa jaz govoril s tem človekom; jaz mu že razvežem jezik, nič se bati. Evo, tu je moja vizitka. Napišem mu še: Cenjeni gospod, imam Vam sporočiti nekaj zelo važnega ... Dvakrat podčrtano ... tako ... in prosim, obiščite me, čim prej Vam je to mogoče ... še enkrat: Zelo važno za Vas! ... Tako.
— Torej, gospod Žulaj, kadar pride tisti možic spet kaj mimo, pa naj mu Marina ponese tole mojo vizitko. Če ga pa sami kje srečate, mu jo pa sami izročite. In če vam je hudo od njegovih oči, pa zamižite, gospod Žulaj. Drugega vam zaenkrat ne vem svetovati.
— No, kaj pa je, gospod Žulaj, za božjo voljo ... kaj pa je spet? Pa sem vzkliknil zdaj, videč, kako bulji gospod Žulaj v okno, trd ko solnat steber, obraz ves spačen od groze.
— On! Tamle ... je zdaj sunil iz sebe, in čeljusti sta mu slišno šklopotali. V večerni mrak, ki se je že zgrinjal na ulico, so zažarele prve luči. Tam onstran ob kandelabru je stal mož s pelerino in se oziral sem gor. Očitno se je nalašč postavil tja pod svetiljko, da je bil tako bolje viden.
— Nikar ga no ne glejte! sem dregnil gospoda Žulaja. Toda kakor z magnetom je vleklo njegove oči tjakaj, kar lezle so mu iz glave kakor polžu.
Tedaj pa sem ga kratkomalo odrinil proč od okna, kar ni bila posebna težava, saj je imel njegov naslanjač kolesca. In sem rekel zdaj:
— Gospod Žulaj, vi se motite. To je drug človek, to ni oni od prej. Oni je bil manjši, in je imel daljšo pelerino, dobro sem si ga bil pogledal.
— Je, je ... on je ... pa je zamolklo grgral gospod Žulaj; njegova glava je nihala semintja kakor v omedlevici, in na čelu so se mu nabirale debele srage.
Tedaj sem pograbil klobuk in tekel dol na ulico.
»On« je stal še vedno tam pod svetiljko in si je zdaj prižigal cigareto.
— Halo, prijatelj! mu zakličem čez cesto in pomignem.
Razveseljivo naglo se je pelerina spustila na to stran, vendar ne dovolj naglo, da bi je ne bil mimodrveč avto oškropil z blatom od vrha do tal.
— Sluga pokoren! Iz dobrodušno razkuštrane brade je mežikalo vame dvoje dobrodušno prebrisanih oči. In pelerina je naredila še en dobrodušen pokion: — Sluga pokoren!
— Malo ognja bi prosil, sem dejal, cigareto med ustnicami.
— Holali! se je zarežala brada in pokazala nekaj simpatičnih zobnih škrbin.
— Zato smo morali mi čez luže? To so pa nobel gospod! Respekt, Herr Hauptmann!
— No, da, saj ste sluga pokoren! sem se priljudno smehljal. — Mar naj gre gospod k slugi? Pa vaši podplati so nemara tudi boljši kakor moji, prijatelj.
Nakar — bliskoma se je zgodilo, kar je zdajle napravil prijatelj: pripognil se je in sezul levi čevelj. Ko ga je obrnil, je pljusnilo ven ko iz žleba.
— Jaz sem tudi nobel človek! je dejal. Pa menjajva s čevlji. Moji vam bodo prav komodni. Samo za frakl grenkega še dajte, pa sva kvit.
Okoli naju so postajali ljudje in se smejali. Pa sem prijatelja brž potegnil noter v vežo. Tam sem mu rekel:
— Imam nekaj boljšega za ves nego frakl grenkega. Ampak nekaj vas moram prej vprašati. Povejte mi: Zakaj ste stali prejle tam pod svetiljko?
— Zakaj? No, da sem si videl narediti cigareto. Iz starih čikov sem jo skonstruiral ...
— A sem videl, kako ste željno gledali v okna tu gori. Zakaj?
— Ná, tako vprašanje! Kolikokrat sem že takole željno gledal gor in si mislil, holali, ko bi me tam hoteli enkrat povabiti na večerjo. To bi se nas eden napapcal in napupcal, kaj pravite, prijatelj, ha? Tedaj sem prijatelju položil roko na ramo in rekel s svečanim glasom:
— Človek božji, tvoja želja se bo izpolnila: še nocoj boš gost v tej hiši!
V poltemi sem videl pelerino presenečeno odskočiti, potlej se pa do tal priklanjati. In izpod nje je zasviral čisto drug, nekak blažen glas:
— O gosli nebeške! Ali je to resnica? Ali ste vi —
— Pst! sem siknil ostro. — Samo nič vpraševati! Prav nič vpraševati. Vse se vam bo samo razodelo. Stopite zdaj brž h kakemu brivcu, najboljše če si daste kar odbriti brado, da boste laže jedli in bolj z apetitom ...
— Ampak ga nimam cempera v žepu, je zajavkal. — Prosim, posodite mi štiri dinarje za brivca. Pa še za svež ovratnik bi prosil.
— Toliko pa jaz nimam v žepu, sem odvrnil. — Če počakate do prvega, saj bo že čez tri tedne ...
Nakar se je umazani ovratnik zadovoljil s trdnim upanjem, da ne bo nikomur v spotiko.
— Nikakor, sem pritrdil. — Na take reči v tej hiši ne gledajo. Le brž pojdite in se čez pol ure vrnite. In potrkajte in se vam bo odprlo.
— Že letim, že letim. Gaudeamus igitur ... In je šinila pelerina ven na cesto.
A sem jo še ustavil:
— Za ime bi prosil. Da vas bom približno vedel predstaviti. Doktor?
— Ne čisto. Samo štirje semestri filozofije ... Moje ime pa ... holali, jaz sem tisti, ki je obogatil ljubljanščino za imenitno besedo »Kunde«. Zato mi pravijo Kunde, po domače dohtar Kunde.
In še enkrat sem poklical nazaj pelerino:
— Halo, važno vprašanje bi bil kmalu pozabil: Prijatelj: ali niste vi danes že enkrat prišli tod mimo? Takole pred kako uro?
— Jaz? Danes? Holali, na to se pa ne spominjam, res se ne spominjam ...
Dohtar Kunde je s svojo pelerino skakal tja čez luže kakor kaka vrana, jaz pa sem zamišljeno gledal za njim. Ali je lagal ali ne? To je bilo zdaj vprašanje, holali!
Zgodba, ki bo v četrtem poglavju čitatelje presenetila, v prihodnjem pa še bolj
urediStari gospod Žulaj se je malo krepčal s konjakom, ko sem se vrnil k njemu v sobo. Uprl je vame pogled poln nestrpnega pričakovanja, a tudi plahe skrbi.
— Hitro ste prišli nazaj ... Ne bo nič, ha? je vpraševal z negotovim glasom.
Jaz pa sem se vrgel na svoj stol in se kakor globoko oddahnil. In šele čez čas sem spregovoril:
— Opravljeno je, gospod Žulaj, sem dejal, zadovoljno se mu smehljaje v začudeni obraz. — Ali veste, kaj je hotel tisti človek? Enkrat vsaj sedeti pri vaši mizi! Samo to in nič več. Lačen je tako!
— Lačen? se je zavzel gospod Žulaj.
— Da. In pa žejen! sem potrdil. — Zato sem ga, na podlagi vašega pooblastila, da opravim za vas to zadevo ... sem ga povabil nocoj k vam na večerjo. Upam, da vam je tako prav, gospod Žulaj!
— Prav mi je že, kaj pa čem, samo da se ga odkrižam, promojduš, je dejal gospod Žulaj in je bil tako vesel, da ni pozabil poriniti zamorčku v usta 10 para.
— Ampak hudiča, to je: ne mislim nocoj večerjati doma. V Zvezdi imamo majhno slavnost.
— Nič zato. Naj pa mož večerja sam. Se bo lahko še bolj po mili volji najedel in napil.
Glave stisnjene med pleča, komolce ob rebrih, pesti naprej kakor dva odbijača, — tako je pogumno šel naproti neznanemu, skrivnostnemu sovražniku ...
Treba pač govoriti z Marino, gospod Žulaj. Pa brž prosim. Vaš gost bo vsak čas tukaj.
— Ta je prava, je zadovoljno prikimal gospod Žulaj in pozvonil Marini. Potlej me je pa dobrohotno pogledal; kar videlo se je, da res dobrohotno, in ... pomislite, kaj mi je rekel gospod Žulaj! Rekel mi je, da sem mu všeč, da sem brihtna glavica, da imam nekako pravi »grif« in da bi bil še nemara dober za agenta. In da je škoda, da je že prodal svoja podjetja. Preckaj bi me angažiral. Primojduš da res!
Kako mi je laskalo to priznanje iz tako strokovnjaških ust, ko si lahko predstavljate. Kar napihnil sem se tam na stolu. In bi se bil nemara še razpočil, da se ni pojavila Marina:
— Gospod želijo?
— Gosta dobiš, Marina. Ali imaš kaj pripravljenega?
— Za mrzlo večerjo je vsega dosti, je javila Marina, — gnjat, pečena račka, postrvi so tudi še ... jih je treba kar pojesti, jutri že ne bodo več dobre. — Pa daj najprej postrvi, Marina, je velel gospod Žulaj. — Potlej pa drugo, kakor mu bo dišalo. Na desert tudi ne pozabi: holandski sir, banane, kar imaš pri roki. In pijače kakopak. Piva je še kaj v hiši? Vino pa ... Daj mu tistega imenitnega semičana, ki smo ga zadnjič dobiii, da bo mož imel še več apetita in da ne bo kaj bolan jutri. Pa na turško kavo ne pozabi, Marina, in na cigare. Naj ima nobel večerjo, primojduš.
— Bravo, gospod Žulaj, sem pohvalil. — To bo kraljevska večerja. Saj se še meni sline cedijo ...
Ta moja opazka je kar privzdignila gospoda Žulaja in po vsi sili je hotel zdaj pogostiti tudi mene. Komaj sem se ubranil z izgovorom, da mi je predpisana najstrožja dijeta, ker imam zajamčenega raka na želodcu.
— O hudiča! se je prestrašeno odmaknil gospod Žulaj.
— Prava reč! sem rekel malomarno. — Saj ga imam celo na duši. Več ko polovico mi je že požrl.
Na to se je gospod Žulaj silno smejal. Silno se je smejal. Sploh je bil zdaj izborne volje. Čisto drug človek.
— Prosim, kje pa naj pogrnem? Je vprašala Marina, ki se je tudi diskretno smehljala.
— Tam v mali sobi mu pogrni, Marina, da bo lepo sam zase. In se mu ne bo treba kaj sramovati svoje revščine. Ali ne? se je obrnil k meni gospod Žulaj.
— Prav je tako, gospod Žulaj, sem pritrdil, — da se mu ne bo treba sramovati svoje revščine.
— Pa ga kar tja pelji, Marina, kadar pride. In glej, da na kaj ne pozabiš. Tudi kako buteljko mu lahko prineseš, če bo še žejen ... Tako je še enkrat zabičil služabnici gostoljubni gospodar, široko-grudno gostoljubni gospodar.
Preden je Marina odšla, je vprašujoče pogledala mene. Skrivaj sem ji pokimal in položil prst na usta. Razume se, da sem bil že prej, ko se se vrnial s ceste v hišo, napovedal Marini prihod gosta in ji dal neka navodila. Na Marino sem se lahko zanesel.
— Veste, kaj bi se spodobilo, gospod Žulaj, sem dejal zdaj. — Par stotakov takole v kuverti pod servijeto. V imenitnih hišah je to navada. V takih primerih, se reče. Zelo nobel bi bilo to od vas, gospod Žulaj, res. Videl sem, mož ima hudo slabe čevlje ...
Ta moj predlog pa je gospod Žulaj kar nekako preslišal in me je opozoril, da nisem še nič povedal, kdo in kaj je prav za prav ta človek ...
— Vam bo že sam vse povedal. Glavno je, da je lačen, sem kratko odvrnil in sem vstal.
— Tak mu je le lakota gledala iz oči! Se je grohotal gospod Žulaj. — Jaz sem pa mislil, bogve kakšnega hudiča ima, in sem se ga še bal. Primojduš, da je človek včasi prekleto čudno udarjen.
— Ni tako, gospod Žulaj, sem dejal — Pravijo, da najbolj presunljiv je pogled lačnega. A kdaj ga vidi oko sitega? Siti lačnemu ne verjame, bogatin siromaka ne razume. Zato pa stoji zapisano: da pojde prej kamela skoz uho šivanke kot pa bogatin v nebesa. In kaj ti pomagajo milijoni, če te pa nazadnje le vzame hudič ... Ker vas, gospod Žulaj, pogled lačnega še gane, je to znamenje, da še niste povsem izgubljeni in pogubljeni ... Samo se morate dobro paziti!
— Pa zbogom, gospod Žulaj! sem pomignil z roko v slovo. — Veseli me, da se je vse tako hitro in srečno izteklo. Pa dobro se imejte in pridno se pridušajte, da bo čimprej tam doli v afriških puščavah ...
V tem hipa se je oglasil hišni zvonec. Krepko, odločno, kakor zapovedujoče je zadrdral trikrat: Dohtar Kunde se je najavil v goste.
— Ostanite še malo, prosim vas! je zastokalo tam iz naslanjača, in videl sem gospoda Žulaja napeto in z nekakim strahom prisluškovati glasovom zunaj.
A ni bilo slišati nobenega glasu več. Nobenih vrat, nobenega koraka. Skrivnostna, tesnobna tišina je naenkrat zavladala po hiši ...
Pa ko je gospod Žulaj slednjič ves nestrpen hotel pozvoniti Marini, sem mu ubranil: — Pustite jo zdaj. Naj postreže gostu.
Nekaj minut je preteklo v togem, težkem molku, potem je spregovoril gospod Žulaj, in glas se mu je zdaj tresel:
— Rad bi ga pogledal ... Moram ga videti enkrat od blizu, da me mine tisto ... A me ga je kar strah, kar strah ... Pomagajte mi! Obupno me je pogledal.
— Mirno, mirno, gospod Žulaj, sem mu prigovarjal. — Seveda si ga morate pogledati. Temeljito! Samo potrpite, da se mož nasiti. Da mu izgine tisto iz oči. Da ne bo spet presunilo vašega mehkega srca ...
A v gospodu Žulaju je čedalje bolj naraščal nemir. In strah. Takšen strah, da se niti pridušiti ni več mogel. Pa me je spet zaprosil, naj pozvonim Marini; sam ni več mogel, tako se mu je tresla roka ...
Tiho ko duh se je pojavila Marina.
— Tako je z gostom? sem vprašal potihem. — Vse v redu? Ali ima apetit?
— Postrvi je že pospravil, zdaj obira račko ... in liter semičana je tudi že udušil. Je šepetaje javila Marina in hipček je hotel blisniti čez njen obraz šegav nasmešek, a ga je strog moj pogled takoj utrnil. Pomignil sem Marini in spet je izginila ko duh.
— Kaj je to? je vprašal gospod Žulaj.
— Zakaj sta samo šepetala? Zakaj je vse tako tiho?
— Saj vi tudi šepetate, gospod Žulaj, sem odgovoril. — Zakaj je vse tiho? Čudež se godi, berač sedi za mizo bogatinovo ...
Čez čas mi je pošepetal gospod Žulaj:
— Pa če je že pojedel postrvi ... šest jih je bilo, lepih ... in če je že pri raci, bo zdaj nemara že malo sit ... toliko, da ga lahko pogledam, aa? Ne morem več zdržati ...
[slika]
Jaz sem veliki maharadža Panevrope! Slavna gospoda ... mesdames et messieurs ...
— Dobro, gospod Žulaj, grem pa ponj.
— Ne tukaj, ne tukaj, pa se je spet branil gospod Žulaj. — Samo oddaleč ... pa da on ne bo videl mene. Tjale v salon ga peljite, Marina naj prižge vse luči, jaz bom pa pogledal iz temne sobe zraven ... za zagrinjalo se bom skril.
Nato me je poprosil gospod Žulaj, naj mu pomagam na noge.
— Takole me vselej krtoviči ob takem vremenu, je potožil. — Zdaj mi je pa menda še ta reč stopila v ude ... uh!
Pa sem mu rad pomagal, spodbujaje ga oddaleč:
— Bo že šlo, gospod Žulaj, bo že šlo ... Kako ste se pa takrat vzdignili, ko ste šli s palico nadme? Le korajžo: Zobe stisniti, pa krepko se upreti ... tako! Bravo.
Ko je stal gospod Žulaj spet na nogah, so se mu nekako povrnile tudi moralne sile. In glavo stisnjeno med pleča, komolce ob rebrih, pesti naprej kakor dvoje odbijačev — tako je pogumno šel naproti neznanemu, skrivnostnemu sovražniku ...
Tiho sem stopil v kabinet, kjer se je gostil dohtar Kunde. In tako je bil zaposlen v mastno raco, da me niti ni takoj zapazil.
— Dober tek! sem se ogiasil.
In veseli holali mi je potrdil, da je to res dohtar Kunde — saj ga skoro ni bilo več prepoznati zdaj, ko je bil obrit.
— Pozdravljen, amice, holali! se je vzdignil od mize in me hotel objeti, v eni roki račje bedro, v drugi vinsko čašo.
— Strašansko sem vesel, da ste mi prišli delat druščino. Saj mi je bilo že kar malo čudno takole samemu. Povejte no, holali: kje pa smo pravzaprav? Ali smo v zakleti palači? Tako je vse tiho tukaj kakor na luni. Tale bela avbica, ki mi tako lepo streže, je menda mutasta. Na vse, kar jo vprašam, se samo rajsko smehlja in tišči ročice na prsca ... Princesa interesantissima!
— Filozof, sem dejal in ga posadil nazaj na stol, — pravi modrijan in četudi ima samo štiri semestre, nič ne vprašuje, odkod mu je priletela v usta pečena račka, ampak jo veselo použije in jo tudi spodobno zalije ... Nalil sem čaše. — Na zdravje, dohtar Kunde!
— Na zdravje, prijatelj rajski, živio! Bliskoma je zlil v grlo, nato pa je enako bliskoma slekel suknjič in ga z elegantno kretnjo vrgel tja na otomano. — Tako je; prav imaš, prijatelj rajski, je dejal.
— Alah je velik. Če smo v raju, pa ne gremo več ven, holali!
— Saj ni neumen dohtar Kunde, da bi šel iz raja! sem se smejal in mu pomenljivo pomežiknil.
To ga je spravilo še bolj v ekstazo.
Zasukal se je na peti in si zavihal rokave srajce; to se pravi: kolikor se je pač daio zavihati tisto, kar mu je v capah viselo z ramen. Nato si je ovil servijeto okrog glave in dvignil čašo:
— Holali, jaz sem maharadža Panevrope. Slavna gospoda ... mesdames et messieurs ... Meine Hin- und Herschaften ... Sire!
— Stop, visočanstvo! sem ga ustavil.
— Napitnice boste govorili potem. Lahko vso noč, če vas bo veselilo. Zdaj pa imava majhen opravek. Prosim, nataknite spet svoj frak in stopite malo z menoj. Greva tjakaj v salon. Gospodar te hiše, vaš gostitelj, vas želi fotografirati. Ima to navado, da fotografira vsakega svojega gosta. Se pravi: kolikor jih je pogostil siromakov. Debel album jih že ima ubogih Lazarjev. Potreboval bo to na sodni dan za izkaznico ... Prosim torej!
Tu pa se ni niti hip obotavljal dohtar Kunde.
— Holali! je dejal — To pa to. Saj bi ga rad videl, da se mu poklonim in zahvalim. Noblesse oblige. Jaz že vem, kaj se spodobi. Jaz sem kulturen delavec.
Pojasnil sem mu nato, da velikodušni gostitelj ne mara nobene zahvale in da se zato svojemu gostu tudi nikoli ne pokaže.
To je bilo dohtarju Kundetu pa še bolj všeč. Se izobraženemu človeku vsaj ni treba poniževati, je dejal.
Šla sva. Držal sem ga pod pazduho, ker ni bil več trden v nogah. Pri garderobi mu je Marina na moj migljaj ogrnila še pelerino in posadila čepico.
— O rajska deklica! je vzkliknil in razprostrl roke.
Pa sem ga stresel in mu šepetaje zagrozil, če zine le še besedico, da bo pri tej priči zletel ven iz raja. — šele tam v svoji sobi smete spet govoriti, in magari na plunko brenkati in psalme prepevati, sem mu siknil v uho.
Nakar je dohtar Kunde pokorno zamižal in se sključil v dve gube.
Po prstih sva vstopila v salon. Marina je tiho odprla in zaprla za nama.
Peto poglavje zgodbe, pred katero sam avtor svari čitatelje
urediVeliki salonski lestenec je razsipal tako svetlobo, da si je dohtar Kunde moral mencati pijane oči, ko sem ga postavil na mesto in mu pošepetal v uho:
— Tako ... Zdaj pa le mirno ... glejte tjale v zagrinjalo ... tako ... Prijazno, prosim, prav prijazno!
Tam za težko baržunasto portijero se nič mi zganilo, toda izza ozke špranje so pobliskavala očala gospoda Žulaja kakor velike pošastne zenice sove uharice.
Dohtar Kunde je zbiral na svojem obrazu vso blaženost, ki jo more razviti v človeku lepo hrustavo pečena račka, zalita z rajnim semičanom, a še sem ga naganjal: — Še bolj prijazno, še bolj ... In sem štel potihem: — ena, dve, tri, štiri, pet ... Gotovo! Pa sem rekel zdaj na glas in ga naglo potegnil iz salona.
Ker me je lomil smeh od te rajske miline, ki jo je pričaral na svoje obličje dohtar Kunde, in katero popisati je moje pero preslabo.
[slika]
Tam izza zagrinjala so pobliskavala očala gospoda Žulaja kakor velike pošastne zenice sove uharice ...
— Holali, se je režal, ko sem ga odpravil nazaj v njegov separé, — mislim, da bo prav čedna sličica! Saj sem se kar zamaknil.
— Vi boste dika njegovega albuma! sem dejal ta ga potrepljal po rami. — Če drugo ne, bo to izrezalo moža na sodni dan ...
Za te lepe besede mi je dohtar Kunde pokroviteljsko podaril eno tistih debelih cigar, ki mu jih je na srebrnem pladnju, da, na srebrnem pladnju, servirala Marina, rajska deklica.
In ponosno s cigaro v ustih, ponosno vesel, pravim, in zelo zadovoljen sam s seboj, da sem svojo naloge tudi v najtežavnejši ta najbolj kočljivi točki tako spretno izvršil, sem se podal nazaj h gospodu Žulaju.
Rekel sem si: Če zdaj ni ozdravljen od urokov, potlej mu ni pomagati. In sem bil prepričan, da najdem gospoda Žulaja spet v naslanjaču, veselo se smehljajočega in vrtečega palca nad trebuhom.
A naslanjač je bil prazen. Kje je bil gospod Žulaj?
Kje! Skrit je bil za vrati — ta nič hudega sluteč sem mu jaz siromak šel v past.
Dragi čitatefji, ali ste bili že kdaj pod kakim cestnim valjarjem, takim na paro, recimo? Tudi jaz še nisem bil, vendar si mislim, da mora imeti človek pod cestnim valjarjem enak občutek v svojem prsnem košu, kakor sem ga imel jaz, ko me je zgrabil gospod Žulaj: ... bolečina ojej, ojoj ... mahoma vse črno pred očmi ... sape, sapice pa niti za lešnik več.
In samo dvoje me je rešilo: to, da je moja goreča cigara, ko sem okrenil glavo, poljubila gospoda Žulaja baš na nos, in pa da je hkratu moja peta, ko sem z vso silo brcnil nazaj, pogodila tako srečno njegovo piščal.
Prej sem tulil jaz, zdaj je tulil on. A ne dolgo, pa se je spet pognal proti meni, ves višnjev v obraz od besnosti.
— Prokleti smrkavec. Jaz ti že pokažem!
— Gospod Žulaj, kaj vam je? Ali ste zblazneli, gospod Žulaj? sem vpil v grozi in skakal sem in tja kakor kozel v goščavi pred medvedom.
On pa je kar naprej škripal z zobmi in vihtel pesti.
— Ti prekleti kujon ti. Z mano take norce briti! Mi privleče kar enega cigana v hišo, da ga prav napasem, primojduš ...
Zdaj se mi je posvetilo v glavi kaj da je gospoda Žulaja naenkrat naredilo steklega!
— Bog pravični, kaj govorite gospod Žulaj! sem se branil. — Mar vas nisem takoj opozoril, da se motite v osebi, da tisti človek tam pod cestno svetiljko ni bil pravi, vi pa ste trdili, da je. Pa sem šel ponj, na vašo zahtevo.
— Oni je že bil pravi, tega pa še nikoli nisem videl. Kje pa ima brado kakor oni, ha? je pihal gospod Žulaj.
— Brado! Saj vendar ne gre za brado, ampak za oči. Brado mu je vzel brivec, oči mu pa ni zamenjal. Oči so tiste iste, ki so vas preganjale, po vašem dozdevanju vsaj ... Samo da niso zdaj več lačne, ampak site ... Imejte no pamet, gospod Žulaj! Tako sem mu prigovarjal, a hkratu uvidel, kako veliko napako sem naredil, poslavši holalija k brivcu. To se je zdaj maščevalo.
— Pamet, haa, ti prekleti pobalin! Si me imel za norca, haa? je divjal gospod Žulaj — Pa še denar je hotel imeti, kar nekaj stotakov, primojduš! Sta se zmenila, da bosta delila, vsak na pol, haa?
Ogorčeno sem dvignil roke:
— Gospod Žulaj, to je grdo natolcevanje! Zakaj pa si niste moža takoj pogledali, preden je dobil večerjo? Kaj sem jaz kriv?
Vse zastonj. Kar sem reked, je gospoda Žulaja še bolj razbesnilo. In po vsi sili me je hotel dobiti v roke in mi polomiti kosti. Pa kako je bil zdaj naenkrat gibčen in uren! Vsi moji obupni napori, da bi prišel kako do vrat, so se izjalovili; vsakikrat mi je zastavil pot.
Tako sva jo trikrat orala po sobi gor in dol. In ko me ni mogel ujeti, je njegov bes prikipel do vrhunca: pograbil je z vsako roko stol in ju zavihtel proti meni. Ubiti me je misli stari gospod Žulaj!
V smrtnem strahu sem že hotel tvegati skok kar skozi zaprto okno, takrat pa sta gospodu Žulaju omahnili roki; prav milo je zajavkal ta se zvil kakor ustreljen v hrbet, se izkušal vzravnati, pa je že še bolj zajavkal in je z vso težo padel na bližnji stol. Tako da je čudež, da se stol ni sesul. Kaj je gospoda Žulaja naenkrat tako pritisnilo, ne vem povedati; sem pa za svojo osebo trdno prepričan, da je bil moj angel varuh, ki je napadalca v pravem času uščipnil v pravi kraj, uščipnil tako, kakor je bilo treba. In ga je kratko malo napravil »knock out« kakor se reče po boksarsko.
[slika]
In ko me ni mogel ujeti, je njegova besnost prikipela do vrhunca: zavihtel je dva stola ...
Da moj angel varuh, kdo pa drugi! Imam jaz, bratje, zvestega in čuječega angela varuha, da mu ga ni kmalu para. Iz koliko nevarnih položajev mi je že pomagal, o tem bi jaz lahko napisal knjigo. Pa jo tudi še bom, ako Bog da.
Torej stari gospod Žulaj je bil zdaj na tleh, takorekoč. In zdaj —. Prvo, kar sem storil, je bil nagel skok k vratom, da sem si zasigural časten umik. In zdaj — zdaj sem pobesnel jaz. Jaz sem zdaj pobesnel, ha!
— Škandal! To je bila prva beseda, s katero sem si dal duška, brisaje si z robcem potno čelo. Potlej pa so treskale v stokajočo, brezmočno gmoto tam na stolu moje gromske strele, neusmiljeno, neizprosno, druga na drugo.
— Gospod Žulaj, vi ste očitno navaden razbojnik! Tako sem otvoril strašni ogenj. — In jaz vas grem tožit. Z mesta letim na policijo, na sodnijo. Ne bo pol ure, pa boste aretirani ... dvignil bom proti vam obtožbo: zaradi nasilja, zaradi omejevanja osebne svobode, zaradi nevarne grožnje, zaradi težke telesne poškodbe, zaradi nameravanega zavratnega umora, zaradi klevete in podtikanja nepoštenih dejanj, da, celo zaradi razžaljenja časti vas bom tožil, ho, le čakajte!
In ko sem tako zmetal gospodu Žulaju na glavo celo kopo kazenskih paragrafov, ki so ga vsi zadeli v mozeg; ker ni niti mrdnil, sem nadaljeval po kratkem oddihu:
— In za odškodnino vas bom tudi tožil, gospod Žulaj, za prestani strah in za bolečine ... pa za te tri ure, ki sem jih tukaj pri vas zamudil. To je najmanj 3000 dinarjev izgubljenega zaslužka. Kaj veste vi, koliko zaslužimo mi novinarji na uro! Pa za tiste štiri dinarje vas bom tudi tožil, ki sem jih dal onemu za brivca. Jaz sem ga poslal k brivcu, zato da bi vam njegova mršava brada ne kvarila apetita, ker sem mislil, da bo z vami večerjal. Vidite, tako fin, tako obziren, za blagor bližnjika tako brižen človek sem jaz. Gentleman sem od pete do temena, če sploh veste, kaj je to gentleman. In ko vam je tako hudo za to večerjo, da je padla nepravemu v lačni želodec, dobro, gospod Žulaj, pa prevzamem jaz to na svoj žep. Ker sem gentleman, vidite. Kar pošljite mi račun, kolekovan seveda. Pa ga bom plačal, kadar boste plačali vi meni zahtevano odškodnino, ki bo znašala vsega skupaj komaj dvajset tisoč dinarjev. In pa tiste štiri dinarje za brivca.
Znova sem zajel sapo in povzel zdaj s povzdignjenim glasom in mogočnimi kretnjami:
— Kar pa tisto zadeva ... tistega vašega preganjalca, gospod Žulaj, vam rečem samo tole: Kakor ste ga nocoj zamenjali, tako ga boste zamenjali še mnogokrat. Ker vi ga še vedno dobro ne poznate in ga ne boste nikoli. Ampak jaz ga poznam, gospod Žulaj! Jaz vem, kdo je ta, ki vas preganja in zakaj vas preganja. In resnično vam povem: Tega preganjalca se ne boste nikoli odkrižali. Nikoli. Ta vas bo preganjal do konca vaših dni in bo vaš konec prav tako strašen, kakor je bil konec onega, ki je opeharil starega Žida krošnjarja za kos mila. Ni vam pomoči in ni vam rešitve, gospod Žulaj!
Nadaljuje se zgodba, pred katero sam avtor svari čitatelje
urediTako sem besnel tam pri vratih, oddaljen komaj dobre tri korake od gospoda Žulaja, ki se ni mogel vzdigniti in me vreči ven.
Pa kaj je dejal na vse to gospod Žulaj? Kaj je dejal! Stokal je in izpreminjal vse barve, nekajkrat se je pridušil, nekajkrat je zarjovel, naj se že za hudiča enkrat poberem iz hiše, naposled se je pa vdal: roki sta mu padli čez stol, glava pa na prsi — vdal se je stari gospod Žulaj, kaj pa je hotel, ko me ni mogel doseči in mi polomiti reber.
Jaz pa sem kar še naprej besnel. O, jaz ne besnim tako brž, ampak kadar besnim, takrat — o!
A ko sem bil še v najlepšem besnenju, je v sobo prišumela dama; stara gospa v črni svili in klobučku, pod bradico ljubko privezanem z baržunasto pentljo. Preko moje rame pa je pokukalo noter prijazno obličje patra misijonarja.
— Za božjo voljo, kaj pa imata? je kliknila dama z zgroženim pogledom na razmetane stole, na moj mračni in na gospoda Žulaja zmučeni obraz. — Ali sta se pretepala? Za božjo voljo! Privzdignila mu je glavo. — Nace, kaj pa ti je? Kakšen pa imaš nos! Ali ti je slabo. Nace?
— Gomilic mu dajte piti, gospa! sem rekel. — Kar cel škaf kakor bolnemu volu. Pa mrzel obkladek na glavo, celo rjuho. A najbolje, da mu obesite mlinski kamen na vrat in ga utopite v žlici vode! Lahko noč.
Zunaj v predsobi sem pošepetal patru:
— Mož tu notri, ta bi pa rad malo ... Pazite! Triintrideset primojdušov je danes premalo v zamorčku. Kolikor sem mogel jaz prekontrolirati. A jih bo manjkalo še več. Nabijte mu vsakikrat vsaj 100 %! Da bo pošteno. Ne maram, da bi nas Slovence še zamorci opravljali, saj nas že drugi zadosti.
Pater ni rekel ničesar, samo z očmi je trepal, in kakor sem videl v ogledalu pri garderobi, je naredil za menoj križ. (Hvala mu za to.)
Šel sem. S trdim korakom, železnim obrazom, besom v srcu. Marina me je spremila do vrat. In ko sem bil že na stopnicah, sem jo slišal vzdihniti.
Ah, Marina! Saj ona mi ničesar žalega ni storila! Pa sem se okrenil na stopnicah, položil roko na srce in nagnil glavo.
In gori je stala Marina, roko na srcu, na obrazu blažen smehljaj ...
Moje mile čitateljice, moji cenjeni čitatelji! Žal mi je, a sporočiti vam moram bridko vest, da te zgodbe ni še konec, kakor ste pričakovali, ampak se zdaj šele prav začne.
In bo to še dolga zgodba. In bo to katerikrat huda reč za vaše živce, opozarjam vas na to že danes. In vam priporočam, moje dame. Imejte za vsak primer pripravljeno kolonjsko vodo, da vas ne obide omedlevica, vi gospodje pa najbolje, če napravite požirek brinjevčka, — to je dobro pokrepčilo, pravijo.
In ne dajte se premotiti, če ta zgodba izgleda kakor šaljiva. Za smehom stojé solze, pazite se, gospoda moja!
In sploh se pazite, ker se bo ta reč zelo gugala. Gor in dol in sem in tja ... In pojdemo skoz žje dvorce in beraške bajte, skoz ače in beznice ... in pojdemo v dan in v noč, v radost in v grozo ... in bomo srečavali svetnike in svetnice in pa satana, ki hodi okoli in žre človeška srca, žre, žre ... Pazite se, gospoda moja! Vsekakor, moje mile čitateljice in moji cenjeni čitatelji, bojim se, da bodo ob tej zgodbi trpeli vaši živci in da vam utegne celo odgnati spanec. Pa vam priporočam: berite vmes mojo knjigo »Tri rože«. Sigurno učinkujoče pomirjevalno in uspavalno sredstvo je ta knjiga. Ali je še nimate?
Ta knjiga je kakor mamljivi vonj naslikanih treh rož; je kakor srebrn lunin žarek ob mlaju; je kakor če v pasjih dneh na solncu sreblješ vrelo juho ali pa če te pri 40° mraza ponoči na samotnem kraju do nagega slečejo roparji; je kakor prazen žep na pustno nedeljo in kakor poljub, ki ga je tvoje dekle dalo drugemu; je kakor gosli na eno samo struno iz konjske žime. Zumazamazum ... in kakor neprestano brenčanje muhe, ki je zašla med okno, zumazumazum... In je tako dalje in tako dalje.
Pa vam te moje knjige niti ni treba brati: zadostuje, če si jo denete pod zglavje — pa boste gotovo dobro spali in sladko sanjali.
[slika]
Pod oknom detektiva Klopa je ob večernih urah promenirala mlada dama ...
Ker dolgočasnejše knjige še nihče ni napisal in je nikoli ne bo.
Zato si takoj kupite mojo knjigo »Tri rože«. Dobite jo v vsaki knjigarni. Če že ni razprodana. Ker sem dal natisniti samo nekaj stotisoč izvodov.
Tako. Zdaj pa nadaljujmo to čudno, a vseskoz resnično zgodbo o starem gospodu Žulaju in njegovem skrivnostnem preganjalcu.
Nekaj dni za tem, v večernih urah je bilo; detektiv Klop je baš nekaj tipkal na pisalnem stroju, ko je nenadoma potrkalo na njegova vrata kakor od koščene roke smrti. A neustrašeno kakor vsi detektivi je detektiv Klop zaklical: »Noter!« in meni nič tebi nič tipkal dalje.
Na pragu pa je stala mrka prikazen, klobuk potisnjen na čelo, in je spregovorila z votlim grobnim glasom:
— Doktor Pankracij Klop! Jaz sem duh nesrečnega novinarja, ki ste ga vi poslali k nekemu »prav prijetnemu in zabavnemu« staremu gospodu Žulaju. A je bila to jama razbojnikov. Zahtevam zadoščenja, doktor Pankracij Klop!
Tako je hu! govorila prikazen, detektiv pa ji je s tistim vljudnim smehljajem, kakor ga imajo vsi detektivi v takih trenutkih, odgovoril, hej, takole:
— Spoštovani gospod duh, jako mi je žal, toda jaz sem bil vašega novinarja poprej izrecno posvaril. Ako se ni pazil, ni moja krivda, oprostite.
— To je pa res. Posvarili ste ga izrecno. Torej si je sam vsega kriv. Pa brez zamere, no, gospod doktor! se je opravičila prikazen in detektivu podala roko (Da sem bil ta prikazen jaz sam, je bistroumni čitatelj gotovo že uganil).
— Prišel sem vam poročat ... Spodobi se. Saj se vam imam spet zahvaliti za zanimiv doživljaj, sem dejal in sem nehote vzdihnil. — Ste že radovedni, kako je bilo, a?
— Seveda sem radoveden, je pokimal detektiv. — Vendar bi bilo škoda, da bi vi zdaj tratili svoj dragoceni čas s pripovedovanjem. Bom rajši počakal, da boste to napisali. Veseli me le, da je vaša beležnica nekaj pridobila. Da ni bila pot zastonj. Sicer sem pa že zadostno informiran od gospoda Žulaja samega ...
— Kaj? sem se zavzel. — On vam je že pravil? Vi ste bili pri njem?
— To ne, se je smehljal detektiv. — Ampak pisal mi je, včeraj. Evo, berite!
Bilo je zelo kratko pismo. Gospod Žulaj je pisal:
»Poslali ste mi norca v hišo. Opravil je tako, da imam mesto enega zdaj dva na vratu. Če mislite, vzemite vi to reč sami v roke, ali si bom pa drugega poiskal«.
Dolgo sem štrlel v pismo gospoda Žulaja. Točka »norec« je zlasti privlačila moje oči. Potem sem pripomnil:
— Jako krepek slog ima ta gospod Žulaj, prav jedrnat slog. Kar zavidam ga zanj. Če bi imel jaz tako pero, bi bil prvi novinar v deželi.
— Dobro piše, da, je pritrdil detektiv. — In me spominja na nekega mojega strica. Kadar je ta pisal svojim upnikom, so takoj vsi leteli na sodnijo. Tožit zaradi razžaljenja časti. In se mož potem ni mogel dovolj načuditi, kako to da so užaljeni, ko jim je vendar pisal tako ljubeznivo ... Imel je pač tako krepko pero, kaj pa je mogel zato!
— Vi ste seveda odgovorili gospodu Žulaju? sem vprašal detektiva.
— Seveda sem mu odgovoril. Na mostu. In še bolj kratko in jedrnato. Odgovoril sem mu, naj si le kar poišče drugega.
Dvignil sem se in sem detektiva zadovoljno potrepljal po rami. — Bravo! In tako je torej gospod Žulaj pri nama enkrat za vselej opravil, sem dejal.
— Kakopak. In me prav veseli, da se vam je posrečilo naprtiti mu še drugega preganjalca. Škoda, da mu jih niste še več. Da bi mu bilo manj dolgčas.
— Ampak kaj pomaga, sem pripomnil k temu, z nekoliko kislim obrazom. — ko sem pa tudi sebi naprtil preganjalca. Da. Njega, gospoda Žulaja! Vsako noč se mi zdaj sanja, kako me lovi ... Snoči sem od strahu padel s postelje. Saj se boni moral še privezati!
Detektiv se je smejal. Potlej pa je izpremenil obraz in me je pogledal nekako postrani, rekoč:
— Pa saj ste tudi meni naprtili preganjalca. Se reče: preganjalko! Sodim, da so tudi tu vaši prsti vmes ...
Razprl sem oči in se skrivil v vprašaj.
— No, da ... V zadnjem času promenira vsak večer po naši ulici neka mlada dama in se očividno zelo interesirano ozira v moje okno. Jaz ... Detektiv je naenkrat umolknil in je bil videti ves v zadregi. Pa se je hitro usedel nazaj k pisalnemu stroju.
No, da, nasproti dražestnemu spolu je prijatelj Klop vedno nekoliko plašen. Pa se menda baš zato ženske tako močno zanj zanimajo Bogme, potrudil se bom biti malo bolj plašen ...
Spotoma sem premišljeval: Šel je človek, da bi preganjanca rešil njegovega preganjalca ... pa mu je naprtil še drugega in sebi enega in prijatelju tudi enega. Torej namesto enega štirje preganjalci!
Saj pravim; Kdor zna, pa zna ...
Minuli so tedni. Na gospoda Žulaja so me skraja vsaj vsako jutro pri umivanju še spominjale pisane maroge po mojih rebrih. Ko pa so izginile maroge, so me nehale preganjati tudi tiste hude sanje. In tako je bil že docela pozabljen stari gospod Žulaj, ko —
Ko me lepega dne spet pokliče k sebi detektiv Klop »v nujni zadevi« in mi razodene, da želi govoriti z menoj gospa Brežanova, sestra gospoda Žulaja. Da me prosi, naj jo obiščem. Trikrat je že bila tu zastran tega.
To pa sem najodločneje odbil. Z Žulajevimi — ne, niti s kom iz devetega kolena tega tako nevarnega rodu ne maram imeti več opravka. Rajši grem k babici samega bognasvaruja na obiske kakor pa ...
— Saj mi je zelo neljubo, da vas spet spravljam v to noter... res, zelo mi je neljubo, se je opravičeval detektiv. — Ampak nisem mogel prav odreči dobri stari gospé, ki sem ji dolžan zahvalo. Ona je zelo zavzeta za našo stvar, zelo požrtvovalna ... Saj razumete? Resnično mi storite uslugo, dragi prijatelj, če ...
Poglavje te zgodbe, ki bi zanimalo tudi pse, če bi znali brati
uredi— Pa kaj hoče imeti od mene ta gospa Brežanova? Kaj?
— No, samo posvetovala bi se rada malo z vami. Se je namreč med tem v hiši gospoda Žulaja marsikaj dogodilo in izpremenilo. Tam je zdaj diktator neki dohtar Kunde, ki ste ga menda vi privedli v hišo ...
Ta novica me je kar vrgla pokoncu.
— Česa ne poveste! sem vzkliknil — Ali je to mogoče?
Da, baje ima starega gospoda popolnoma v svoji oblasti. To se pravi: Ima ga v oblasti tista drobna ptička, ki je baje kar skoz okno prifrčala in se staremu gospodu usedla na kolena ... Tako je zdaj tam. Samson in Dalila! je pripomnil detektiv in smehljal svoj tenki smehljaj.
Zamišljeno sem hodil po sobi gor in dol. Potem sem se ustavil pred detektivom in mu žalostno pogledal v obraz.
— Ah, dragi doktor, sem dejal. — Kaka šušmarja sva midva! Ta dohtar Kunde, glejte, to je mojster! Takole je treba napraviti takšno reč, vidile: ptičko — rajsko ptičko, haha! — poslati k takemule staremu gospodu, da mu zažvrgoli in prežene dolgčas in s tem razne mevlje, ki ga koljejo ...
Takšno je življenje, vidite! Midva pa — ah, dva zapoznela romantika sva midva, dragi doktor, jaz s svojim sentimentalnim švadronerstvom, vi pa s tisto svojo smešno bratovščino »V znamenju srca« ... Kaj pa upate opraviti z znamenjem srca, dandanes, v znamenju pesti in zlatega teleta! Kvečjemu da vas zapro ali pa vtaknejo v norišnico. Čas naju je prehitel, prijatelj. Dohtarji Kundeti so junaki dneva. Zato pa se usediva rajši tja na zapeček in si pustiva rasti dolgo belo brado, dobra, modra očanca ...
— No, no, počakajva še malo. Midva sva pač prišla malo prezgodaj na svet. Se reče: malo prekasno in malo prezgodaj. Pa že še pride najin čas. Saj se svet hitro suče ... Tako je mene in sebe tolažil prijatelj Klop. On je pač nepoboljšljiv optimist. Zato pa naj bi šel za peč z menoj vred. Začasno vsaj!
— A Marina? sem se spomnil zdaj.
— Kaj pa Marina? Gotovo je že zapustila hišo gospoda Žulaja?
— O ne! Nasprotno: tudi ona se prav dobro počuti pod okriljem rajske ptičke, vsaj kakor mi je pravila gospa Brežanova ...
Ostro sem pogledal detektiva in rekel:
— Dovolite indiskretno vprašanje, gospod doktor; Tista mlada dama, ki vas je osrečevala z večernimi promenadami pod vašim oknom, ali še ...
— O, ne več, ne več. Že dolgo, kar je izginila. Bojim se, da je tudi ona padla v oblast moža, ki se mu pravi dohtar Kunde, je povedal detektiv in se zelo tenko smehljal.
[slika]
Skoz okno je prifrčala drobna ptička in sedla staremu gospodu Žulaju na koleno.
— Zelo zanimivo, zelo zanimivo, sem mrmral. — Povejte, dragi doktor; Kdaj me more sprejeti gospa Brežanova?
— Vsak čas. Najljubše pa ji bo, če pridete na čaj. Tako je naročila.
— Prosim, najavite ji moj obisk za jutri popoldne.
Naglo sem se poslovil od detektiva in stavim, da si je za menoj zadovoljno mencal roke.
Kdor me pozna, kako gizdav in ničemuren človek sem, se ne bo čudil, če povem, da sem si zelo prizadeval napraviti kar najbolj ugoden vtis na gospo Brežanovo — že zato, da po možnosti zabrišem prvotni, brezdvomno neugodni vtis, ki ga je zadobila o meni tisti večer v Žulajevi hiši, ko sem bil (povsem slučajno in izjemoma) baš malo razburjen ...
V ta namen sem se opremil z vsem, kar je potrebno za simpatičen nastop, celo s šopkom belih in rdečih nageljnov, da si tako mahoma osvojim srce dobre stare dame in pridobim njeno popolno zaupanje. Da, močno sem se potrudil v ta namen. Toda kaj pomaga, ko me je pa tudi tam, v hiši gospe Brežanove, že čakal sovražnik, ki ga niti slutil nisem. To je bil njen pes, tisti neznansko grdi in še bolj neznansko debeli mops.
Vi mislite, da se mi je zakadil pod noge, mi raztrgal hlače, jaz pa — togoten kakor sem že — da sem ga brcnil, nakar mi je gospa Brežanova kratkomalo razpraskala obraz, in je bil velik škandal ... tako in enako mislite? Ah, kaj še! Me popasti za hlače, tega sploh ni mogel, ker ga je gospa imela pod pazduho, ko mi je prišla odpret. Ampak ko sem se priklonil in ji galantno poljubil roko, je zarenčal in mi malone odgriznil uho. Tako je to bilo.
In ni bilo to samo meni neprijetno, ampak tudi ljubeznivi gospe Brežanovi. Pa je ukazala psu, da me mora takoj prositi za odpuščanje.
— No, Pusi, daj tačko gospodu. Lepo tačko dati. Pusili, no, priden Pusili.
A pridni Pusi-Pusili mi nikakor ni hotel dati tačke, za kar mu bom večno hvaležen.
— Ne razumem, kaj mu je naenkrat, je tarnala gospa. — Saj je drugače tako pohleven in prijazen dečko. Nobenemu dobremu človeku nič noče ...
— Hm, sem pripomnil, vljudno se smehljaje. — Je pač takoj pogodil, da sem jaz slab človek. Brihten dečko!
Dobra gospa Brežanova, videvši, da se je zarekla, je vsa zardela. Pa sem ji brž pomagal iz zadrege:
— Nič zato, milostiva. Saj se še človek kdaj zmoti, pa bi se pes ne? Glejte, moja psica Biba, tako je zvesta in zanesljiva, raztrgala bi se zame, pa je vendarle mirno dopustila, da mi je ponoči prišel v hišo tat in mi vzel puško in še marsikaj. Tolovaja je imel moj pes za dobrega človeka, pomislite!
— Oh, seveda, zmotil se je moj Pusi, kaj pa drugega! Veste, kaj je najbrže mislil? Mislil je, ko ste mi poljubili roko, da me hočete ugrizniti! Oh, ti norček moj mali! je zažgolela gospa Brežanova in pritisnila Pusija na prsi, vsa srečna, da je našla opravičbo za njegovo pomoto.
Jaz sem pa vljudno potrdil:
— To bo, to. Menda Pusi kaj takega še nikoli ni videl.
— Da bi mi kdo poljubil roko? Oh, saj nemara res ne ... Saj so dandanes gospodje tako malo kavalirski! je vzdihnila in milo zasukala oči.
Tako je bil ta sitni pripetljaj, ki ga je bilo izzvalo Pusijevo sicer temeljito, a vendar nekoliko površno poznavanje ljudi, srečno poravnan, nakar je ljubezniva domačica povedla gosta v svoj budoar (kam pa ste mislili?), kjer je bilo že vse lepo pripravljeno za čaj s prigrizki. Prigrizkov se ni manjkalo, saj je bilo o velikonočnem času.
Medtem ko je ona skočila še malo v kuhinjo, kakor je rekla, da popari čaj, sva bila s Pusijem sama. Zakaj je ostal pri meni, mi je bila uganka, ki pa jo je on kaj kmalu rešil.
Jedva sem si namreč vzel na krožnik malo gnjati, se je tam na staromodni plišasti zofi že oglasilo togotno renčanje. Pogledam: Pusijeve krvavo zalite oči so zapičene v mene hudobno in lakomno.
Pa sem vpričo položil vilice in nož in sem mu naredil takole pridigo:
— O ti črna pasja duša, o ti čez oblastveno dovoljeno mero napihnjeni vamp, ki se boš vsak čas razpočil in porušil to lepo hišo z dvanajstimi strankami, ki tvoji gospodarici točno plačujejo stanarino, o ti in tako dalje, ali te res nič ni sram? Glej, ne dovolj, da si v srce te dobre stare gospe zasejal seme nezaupanja nasproti meni — vedno bo zdaj mislila, da sem malovreden človek, in to samo, ker si ti izprijeni mačji sin mene sodil po sebi ... torej, ne dovolj tega, mi zdaj še grižljaja gnjati ne privoščiš? Vidiš, tako si nažrt, da komaj dihaš, — o, saj sem videl tvojo skledo tam pri kuhinjskih vratih, še polno okusne telečje rižote, izstradan berač bi se še dolgo nasitil od tega, kar tebi preostaja, pa gledaš zdaj mene tukaj s tako požrešnostjo in zavistjo? Ná, pa žri, žri, in naj te le kar raznese. Razpoči, razprši, razblini se v vsemir, ti predrto dno!
Nabodel sem na vilice največji in najmastnejši kos gnjati in mu ga prijazno pomolil. — Izvolite, mister Pusi!
On pa je samo renčal, brusil zobe in razburjeno sopel, a ni se ganil z zofe. Razumel sem: Hotel je, da mu tja prinesem, na posteljo, ta leni, razvajeni baron!
— Nak, tega pa ne, sem dejal. — Stregel ti pa ne bom, ti ošabni mogotec. Če ti je sužnja ta dobra stara gospa, — jaz, ekscelenca, jaz sem svoboden gospod! Der Gott, der Eisen wachsen liess, der wollte keine Knechte ... In visoko sem vihtel na vilicah kos velikonočne gnjati kakor kako rdečo zastavo. Tedaj se je uklonil. Požrešnost in nevoščljivost sta bili močnejši od njegovega častičutja. Tresoč in peneč se od jeze, vendar prav ponižno je prišel k mojim nogam, popadel kos, ga nesel na zofo in ga tam pogoltnil.
In sem nasadil na vilice drugi kos. In spet je moral Pusi sam priti ponj. Pa je hotel pri tretjem kosu kar ostati lepo pod mizo, si prihraniti tako pota in trud. A sem ga zapodil nazaj na zofo. In je moral za vsak kos posebej skočiti dol in spet gor, čeprav je bil to zanj čedalje hujši napor in ga je že kar metalo. Naj le tudi on izkusi, sem si rekel, kako težko je prislužiti si kruha, kaj šele mesa!
Pri zadnjem kosu gnjati je bil tudi Pusi na kraju svojih moči, komaj da se je še zvlekel gor na zofo in požrl, pa se je prevalil na hrbet, pa stegnil vse štiri od sebe in še jezik iz gobca. Ampač počil pa le še ni, pomislite: še ni počil!
Gospa Brežanova se je vrnila s čajem. Njen pogled je takoj padel na prazni krožnik in sem videl, kako ji je smuknil čez obraz tenak, a hkratu zadovoljen smehljaj. No, ta je bil pa lačen! si je rekla. (O novinarji in detektivi, ti vidijo in uganejo vse, zato je najbolje, teh ljudi ne vabiti v hišo.)
— Dolgo je trajalo, kajne? Oprostite! je rekla. — Ali se mi je nekaj tako nerodnega primerilo. Oh! Postrežnica mi je zamenjala škatlice, pa sem mesto čaja skuhala pelina. Zapazila sem šele, ko sem precejala. Pa sem morala vdrugič zavreti vode.
— Pelina! sem zdihnil. — Kar prinesli bi mi ga bili, milostiva! Toliko sem že grenkega okusil v svojem življenju, da je v primeri s tem pelin za mene pravcata slaščica ... Največ grenkobe pa sem moral okusiti iz ženskih rok, sem pristavil sentimentalno.
Zapomni si, mladi prijatelj, da je vedno dobro, ako se ženski malo potožiš na druge ženske. To vedno zbuja njeno sočutje in bo takoj pripravljena ublažiti, kar ti je druga prizadela hudega. Tako blagega srca so ženske na to plat, stare kakor mlade.
Tudi gospa Brežanova je bila takoj ganjena. In je spregovorila z mehkim glasom: — Oh, vi ubožec! A ne smete zato obupati. Se bo že še našla katera, ki bo vse tisto stokrat popravila ... Pri tem me je toplo pogledala, zakar sem ji vrnil hvaležen pogled, takole od spodaj gor, kakor je treba vračati take poglede.
In bi se bil najin razgovor mogoče še dalje razpletel v tem zame vsekakor ugodnem pravcu, da ni njeno oko zdaj padlo na nekaj klavrnega tam na zofi.
— Pusi! je kriknila vsa prestrašena. — Za božjo voljo, kaj pa mu je? Ali si bolan, Pusili moj? Hotela ga je vzeti v naročje, a je le nejevoljno zarenčal nanjo. Vendar se je spravil spet v malo pravilnejšo in tudi spodobnejšo lego.
— Razburjen je, milostiva, sem opomnil. — Mislim, da ga tista blamažica od prejle tako enervira. Z mojo psico Bibo je ista: kadar se kaj blamira, dobi vselej živčni napad. Žlahtni psi so pač zelo rahločutni. Nekaj pa stori tudi kultura ... Sploh se mi zdi vaš Pusi nekoliko nervozen in je tudi malo predebel, oprostite. Svetoval bi vam, milostiva, da greste z njim v kake toplice ...
— Mislite? Oh, saj sem tudi jaz sama tako nervozna? Pa kaj ne bom? Ta škandal zdaj tam pri mojem bratu, oh, to mi bo uničilo živce, čisto vsa sem že iz sebe ...
— Mi je že nekaj omenil o tem doktor Klop. Kaj pa se prav za prav godi v hiši vašega gospoda brata?
— Sami škandali, saj vam pravim! Mene je kar groza, kaj še bo. Saj jaz o tem še nič vedela nisem. A pater mi je prišel povedat. Pater se je namreč ondan — to je bilo nekaj dni po tistem, ko ste vi bili tam, — spet oglasil v hiši, pa veste, kaj so naredili z njim? Še noter ga niso pustili, tiste barabe, tisti dohtar Kunde, kakor mu pravijo in ki ima zdaj vso Vomando v hiši, in pa tiste razuzdane dekline ... Saj me je kar sram, to praviti. Zasramovali so prečastitega in ga napodili kakor divjaki pogani, pomislite. In so vrgli za njim po stopnicah tistega zamorčka, da se je razbil. In pomislite: Čisto prazen je bil zamorček, niti beliča notri! Tako daleč so že pripravili mojega nesrečnega brata, da niti tiste slovesne obljube več ne izpolnjuje, ki jo je dal patru ...
Za potek te zgodbe važno poglavje, ki naj ga čitatelji pazljivo prečitajo
urediGospa Brežanova se je vsa tresla od ogorčenja, jaz sem jo pa miril.
— No, milostiva. Tega pa ne smemo kar tako trditi. Morda se pa vaš gospod brat več ne priduša, morda ga je pa tista rajska ptička, ki mu zdaj dela kratek čas, naučila celo moliti! Kaj se vé ...
Stara gospa pa je bila tako razburjena, da je to mojo vsekakor pomirjevalno opazko povsem preslišala. In se je še bolj razburjala, pripovedujoč dalje:
— Potlej sem šla pa jaz tja. Hočem videti, sem rekla, ali se bodo tudi proti meni kaj takega predrznili. Jaz jim že pokažem, sem rekla. In sem na srečo dobila v roke Marino: ravno se je prav neumno prismejala iz salona, kjer so imeli cel tingel-tangel. »Marina!« sem jo okregala. »Ali si se tako izpridila? Kakšna razvlaka je tu po hiši? Kdo so ti cigani? Kje je gospod? A še nisem dobro ust odprla, je že bil tukaj tisti komedijant; kar prisukal se je od nekod, pa se mi je prav norčavo priklanjal in vpil: ‚Cici, brž, brž, madam Bombadur je prišla!‘ Pa je priletela ven tista ... ne vem kako bi rekla ... tista frkla, za njo pa druga, saj jih je menda polna hiša ... Pa so vsi skakali okoli mene kakor maškare — povem vam, gospod, da se čudim, da nisem omedlela, tako škandalozno so se vedli ti ljudje proti meni dami. In samo toliko, da sem še spravila iz Marine, ki je menda že tudi čisto prismojena, — saj dosti ji nikoli ni manjkalo, — da mi je povedala, da gospoda ni doma, da je šel kupit avtomobil »za gospodično«. To je rekla prav tako meni nič tebi nič, kakor da ji je šel kupit malo čokolade ... Pa sem se obrnila in sem šla. In ne bo njegovega praga več prestopila moja noga, dokler ... Uboga gospa Brežanova je napravila požirek čaja in se je skoro polila, tako so ji drhtele roke.
— Škandal, škandal ... je vzdihovala. — Pa veste, kaj mi je tisti človek še rekel? Ko sem bila že zunaj, je zaklical za menoj: ‚Pojdi v klošter, Ofelija!‘ Dobro sem slišala, da je rekel »Ofelija«. In je zaloputnil za menoj vrata.
— Ne, milostiva, sem se smehljal, — saj to vendar ni nič žaljivega. Tako pravi Hamlet, nesrečni danski kraljevič, svoji še bolj nesrečni ljubici Ofeliji. Poglejte si, milostiva, kdaj to v gledališču; zelo vas bo ganilo in gotovo ne boste več hudi na dohtarja Kundeta zavoljo teh besed.
— A madam Bombadur? Ali mislite, da ne vem, kdo in kaj je bila ta madama! Škandal, meni reči kaj takega.
— Pardon, milostiva, sem dejal z zelo blagim glasom. — Priznam, da je bila ta primerjava dohtarja Kundeta nekoliko neumestna. Ni pa to nikakršno razžaljenje za vas, milostiva. V mojih očeh že ne. Kdo je bila madame Pompadour? Bila je prijateljica najimenitnejšega vladarja Francije, solnčnega kralja Louisa XIV., in bo njeno ime poleg njegovega vedno blestelo v zgodovini narodov. Naj jo svet tudi obrekuje — katere lepe ženske pa ne obrekuje svet? — resnica je, da je ona storila veliko dobrega za kulturo človeštva. Podpirala je vse lepe umetnosti in je bila zelo naklonjena pesnikom in novinarjem. Zato so jo tako slavili. Jaz sem novinar in le obžalujem, da nisem živel za časa madame Pompadour. Navdušene članke bi pisal o njenih čeveljčkih in nogavičkah.
Posrkal sem svoj čaj in sem pri tem čez rob skodelice gospo Brežanovo prav lepo pogledal.
— O, vi ste pa poredni! je rekla in povesila oči. In že ni bila več tako ogorčena. In sem videl: to je dobrodušna ženska, s katero se dá govoriti. Pa sem takoj založil dobro besedo tudi za rajsko ptičko.
— Vi, milostiva, tako sem govoril, ubiraje svoj glas v najnežnejše strune. — vi vsekakor, oprostite, malo preveč strogo sodite tisto tam v hiši vašega gospoda brata. Jaz pa mislim tako, da je to prava sreča za starega gospoda, da mu je prišel v hišo ta dohtar Kunde. Da, pravo zdravilo zanj je ta tako zabavni, tako kratkočasni in šaljivi človek. Saj vendar veste, da so vašega gospoda brata v zadnjem času obhajale nekakšne dušne težave. Je sicer čudno, da bi mogel imeti čiovek tako sila krepke narave kot je on tudi kake dušne težave, ampak imel jih je pa le ...
A kaj mu je treba drugega ko malo razvedrila in kratkočasja? Ta dohtar Kunde, jaz ga bliže ne poznam, vendar kolikor sem tisti večer imel prilike ga spoznati, moram reči, da je zelo fin, visoko izobražen in vseskoz spodoben mož.
— In pijanec! Je pikro pripomnila gospa Brežanova. — Saj se je komaj držal na nogah tisti večer ...
— Ah, ne, ne, milostiva! Nikar ne zamerite siromaka, če se je od veselja malo napil, ko se je po dolgem spet enkrat do sitega najedel. Pa ko ga je gospod Žulaj sam tako velikodušno — čast in slava mu! — pogostil tudi s pijačo, no, kdo bi se tu ne napil? Ne, milosti va, mož je samo žrtev nemile usode, ki zasluži naše sočutje. Saj veste, kako je naredila vojna: fine, izobražene ljudi je potlačila na dno, surovinam in drugim živinam je pa daia priti na vrh ... Z blagorodnimi izjemami seveda.
— Saj bi zastran njega navsezadnje nič ne rekla, ampak da je privlekel v hišo tisto deklino, in da se moj brat, ta stari norec, nič ne sramuje ... Oh, saj mi manjka besede ... Ta škandal, ta škandal!
Spet se je dobre stare gospe polaščalo ogorčenje, ki sem ga izkušal zajeziti s primernim protiogorčenjem.
— Ali, milostiva! sem vzkliknil. — Zakaj pa takoj kaj slabega misliti? Jaz te mlade dame nič ne poznam, domnevam pa, da je ta njegova lastna hčerka, mislim Kundetova. In kakor moža poznam, ni zame nobenega dvoma, da je dal svoji hčerki najboljšo vzgojo. Vsekakor bi si jaz ne upal niti malo ne podvomiti o časti in poštenju mlade dame, dokler ni dokaza. —
— Dokaza? Ne poznate mojega brata!
— Kaj, ali je takšen? sem se začudil. — Ta stari gospod?
— Ne mislim tako, je odvrnila. — Ampak to, da je naenkrat začel razsipati denar. To je dokaz, da ga je že čisto zmešala. Še avtomobil ji je šel kupit!
— Prava reč! Kolikor mi je znano, znašajo dohodki gospoda Žulaja samo iz kuponov nad stotisoč dinarjev mesečno. Torej denarci, ki jih tudi rajska ptička ne more tako zlahka pozobati. Če ji je kupil avto, je to zanj milijonarja dejansko prav toliko, kakor da ji je kupil tablico čokolade. Sicer pa tudi sam potrebuje avto; hodi tako težko, ali bo zmeraj doma čepel? In kaj bi stiskal svoje milijone, ko jih ne bo mogel vzeti s seboj na oni svet! Naj se rajši še malo navžije življenja, ki je tako lepo za tiste, ki imajo denar. Jaz moram samo častitati gospodu Žulaju, da je še za časa spoznal tisto edino modrost, ki velja na tem svetu za bogatine: Živi in daj tudi drugim živeti. Le privoščimo staremu mladeniču še malo veselja, milostiva. In privoščimo tudi revni deklici, da se ji je malo nasmehnila sreča in ji dala tako plemenitega prijatelja-dobrotnika. Saj je vse božja volja, milostiva. In gotovo punčka to zasluži. Gotovo je dobro, pridno dete ... Cici, to ljubko ime! Že zaradi imena jo mora imeti človek rad. Cici, rajska ptička!
— Oh, nehajte no! pa je nejevoljno zaustavila mojo liriko gospa Brežanova. — Treba samo videti njen razuzdani smeh, pa že veš, kaka ptička je to! Tudi Marina se je že čisto navzela tega tako antipatičnega smejanja. Tako vam rečem, da bo Marino ta vaša rajska ptička vso pokvarila.
Pa sem se krepko postavil za Marino:
— Kako ste krivični, milostiva! Povejte mi no: kaj pa je ta uboga Marina imela poprej prijetnega v hiši? Vaš gospod brat, oprostite, ves ljubi dan se je samo pridušal in rjovel, sam sem to videl. Katera druga bi pa to prenašala?
Marina je pravi zgled potrpežljive in požrtvovalne služabnice. No, in ko je zdaj malo bolj veselo v hiši, je pa tudi ona vesela, kdo bi ji zameril? Mlada je, vesela življenja. A da bi se pokvarila, tega me pa prav nič ni skrb za Marino, zakaj ona nosi v svojem srcu veliko ljubezen ... o, tako lepo, čisto, idealno ljubezen!
Seveda je bila gospa Brežanova zelo začudena in zelo radovedna, v koga da je Marina tako zaljubljena. In seveda sem ji zaupal Marinino tajno pod pečatom molčečnosti.
— Detektiv Klop je njen plamen. Sama se mi je razodela ...
— Pa on to vé?
— Nekaj menda že sluti. Ampak on žal nima bogvekaj zanimanja za take reči. On živi samo za svojo idejo. On je veliki duhoven bratovščine »V znamenju srca«.
— Pa saj bi Marina ne bila zanj nobena partija! je pripomnila gospa Brežanova.
Vedel sem, da bo to rekla. (Vsaka bi to rekla.) In sem odgovoril:
— Oh, na kaj takega uboga Marina niti ne misli! Njena ljubezen je popolnoma nesebična. Ona je že srečna v tem, da ga more ljubiti. In bosa bi šla za njim, samo da bi gledala njegovo obličje in da bi mu smela služiti, služiti ... Tako plemenita duša je v tem revnem, preprostem dekletu ... Blagor mu, ki ga ljubi takšno bitje! sem zdihnil in si z dlanjo zasenčil oči.
Poglavje te zgodbe, ki kaže avtorja v čudni luči
urediDobra gospa Brežanova je bila ganjena. Skoz prste sem videl, kako so ji v očeh zalesketale solze. Pa sem takoj porabil to priliko za še en naskok na njeno srce v prid rajske ptičke:
— Žlahtno, nepokvarjeno srce ima Marina, sem povzel z globokim občutkom in visokim zanosom. — In jaz si morem njene simpatije in njeno vdanost do male Cici razlagati samo tako, da se je našlo tu dvoje enakih src. In tema dvema srcema manjka samo zaščitnice, dobre roke, ki bi ju vodila mimo nevarnosti in izkušinjav mladosti. To pa jima morete biti samo vi, milostiva. Ah, ne recite ničesar! Jaz vem vse. Dosti mi je že pravil prijatelj Klop o vas, on ne more prehvaliti vaše dobrosrčnosti in plemenitosti. Vi ste dika in ponos njegove bratovščine ‚V znamenju srca‘. Ah, da, v znamenju srca ... kako vzvišeno poslanstvo! Srce srcu ... Vse razumeti in vse odpuščati ... Vsakega ljubiti, vsakemu pomagati ... In vem, da so bile vaše besede samo na jeziku, vaše srce pa govori drugače. Zato dovolite, blaga sestra v znamenju srca, da se vam poklonim z največjim spoštovanjem. Položil sem roko na srce in nagnil glavo.
Zdaj je bila dobra stara dama docela razorožena. Ničesar ni mogla več reči zoper rajsko ptičko. Vsa prevzeta od mojih besed je ždela sirotica tiho na svojem stolu, glavo sklonjeno, levico na srcu, z desnico pa gladeč franže namiznega prta.
A je bilo to zdaj prav za prav malo sitno za oba, zanjo kakor zame. Dolgo vendar nisva mogla ždeti takole v molčanju, glavo povešeno, roko na srcu ...
Tedaj nama je pa pomagal iz zadrege Pusi, vrli, pametni Pusili, ki mu je naenkrat prišlo slabo tam na zofi. Tako slabo, da ga je morala gospa naglo nesti ven.
Medtem sem si malo pogledal gospe Brežanove album s fotografijami. Prva slika mi je predstavila Brežanova, ženina in nevesto. Prav čeden par sta bila. Pa saj ona je še zdaj čedna ženska, niti ne preveč zajetna ... ne, ravno pravšna ... In gospod Brežan je bil videti tudi sicer simpatičen človek; kaj je bil po stanu, pa še danes ne vem in tudi ni važno za našo zgodbo. Ona mi svojega rajnkega nič ni omenila, mene pa ni zanimalo. Vsekakor je bil gospod Brežan vrl mož, da je zapustil vdovi dobro se obrestujočo hišo in tudi drugače udobne razmere, tako da ga je lahko pogrešala.
Več slik mi je pokazalo gospoda Žulaja, iz mlajše in starejše dobe; pa sem tiste liste vse hitro obrnil, boječ se, da ne bi skočil vame in me zgrabil. Tako mi je strah pred njim še vedno tičal v kosteh.
Potlej sem pa prišel do slike, ki me je takoj vsega priklenila — slika mlade, silno dražestne in interesantne mlade dame. Kdo je to? Sorodnica? Ni bil to tip ne Žulajevih ne Brežanovih. Ta lepa, plemenita glavica, ta fini obrazek in te sijajne, te sijajne oči!
Aba! me je za hip prešinilo vroče — moj spomin iz časov, ko sem hodil za sledovi gospe Tije.
Ah, ne, ne — to je drug obraz, drug tip.
Nestrpno sem čakal vrnitve gospe Brežanove.
[slika]
Tedaj nama je pomagal iz zadrege vrli, pametni Pusi ...
A je dolgo ni bilo. Pusiju je moralo biti zelo slabo.
A kdo popiše mojo radost, ko je spet stopila v sobo gospa Brežanova, in sem mesto Pusija zagledal v njenih rokah simpatično buteljko likerja. Tako sem bil veselo presenečen, da sem nabral obraz v skrbne gube in sem z glasom, v katerem je drhtelo sočutje, vprašal, kako je kaj ubogemu Pusiju ... — O, nič hudega, se je nasmehnila. — Izpustila sem ga na dvorišče, da se malo sprehodi. Vi ste mu dali gnjati, kakor sem videla, a to je bilo pretežko za njegov želodček.
— Samo majhen košček sem mu dal, milostiva! sem se opravičeval. — Komaj za enkrat v usta, res.
— O, je bilo malo več. Ampak veste, kaj se čudim: da je sploh vzel. On vzame samo iz moje roke.
— Saj se je zelo branil. Zelo se je branil. In je vzel samo iz vljudnosti. Da se mi prikupi. Da bi mu več ne zameril tiste neljube pomote. Dober dečko je Pusi, moram reči. In upam, da bova še velika prijatelja.
Za to pohvalo njenega ljubljenca sem prejel od gospe Brežanove zelo naklonjen pogled. In je bila sploh videti bolje razpoložena, zdaj ko jo je malo minila nejevolja na brata in njegovo rajsko ptičko. Pa sem si prizadeval to dobro razpoloženje moje ljubeznive gostiteljice še bolj dvigniti, kar mi je uspelo s pomočjo njenega likerja, odličnega starega višnjevca, ki je podelil mojemu jeziku zgovornosti in poleta moji fantaziji.
— Milostiva, sem dejal, — že ves čas občudujem tole srčkano sliko. Če ne bi bila to moderno ostrižena glavica, bogme, pa bi mislil ...
Kaj bi mislil, tega iz previdnosti nisem rekel, samo sem zaljubljeno pogledaval na sliko v albumu. A ženske znajo čudovito uganiti moške misli, in tako je gospa Brežanova takoj rekla:
— Bi mislili, da sem bila to jaz v mladih letih? O, vi ste laskač! Ampak s to si pa res nisva čisto nič podobni, čeprav je moja nečakinja. To je njegova hči Vida, mojega brata mislim.
Moje presenečenje je bilo veliko, a nisem pokazal tega. Pa še nekaj drugega me je presenetilo: na glasu kakor na obrazu gospe Brežanove je bilo spoznati, da ji ni ljubo govoriti o tej sorodnici. Samo toliko sem spravil iz nje, da je ta Vida Žulajeva omožena z nekim slikarjem (ki sem ga poznal po imenu), da živita nekje na Štajerskem in da imata menda dva otroka. Ta »menda« je še posebej poudaril, kako docela nezanimana da je gospa Brežanova na tej svoji sorodnici.
To je bilo vsekakor čudno. Tu z rodom Žulajevih nekaj ni bilo v redu ...
Gospa Brežanova je bila vzela album k sebi, pa mi je zdaj pokazala drugo sliko.
— Tole boste pa še manj uganili. Noben ne ugane, komur jo pokažem. Le dobro si jo oglejte.
Bila je že stara, obledela slika. Bradat hrust s širokrajnim klobukom, sedeč na stolu, ob sebi majhno dekletce v kratkem krilcu, izpod katerega so gledale čipkaste hlačke. Eno roko je imel položeno na otrokovo ramico, druga mu je plosko ležala na kolenu.
Gledal sem sliko samo par trenutkov in sem izjavil:
— To ste vi in vaš brat, gospod Žulaj.
Gospa Brežanova je od začudenja sklenila roke.
— Povejte no človek božji, kako pa ste ga vendar mogli spoznati, ko ga nihče ne spozna v tej bradi?
— Po njegovih rokah milostiva! Izmed milijonov bi takoj spoznal te nežne tačice, sem se smejal.
— A kako ste uganili mene?
— No, saj vas vendar vidim, da ste veliko mlajši od njega!
— Oh, da, celih sedemnajst let sva vsaksebi. Tu na sliki je bilo njemu 23 let, meni pa 6. Veste, on mi je pravzaprav samo polbrat. Najin oče se je dvakrat oženil.
— Zato tudi tolika razlika med vama, ne le na zunaj ampak tudi na znotraj. Ko noč in dan. Dan ste vi, milostiva. Samo eno imata skupno, znak dobrega plemena: mladostnost. Saj izgleda gospod Žulaj še danes kakor kakšen petdesetletnik. Stavil bi, da učaka ta človek še sto let.
— O, prav trden je še naš Nace. Kolikokrat mi takole pravi: Lena, varčuj, da mi boš kaj zapustila ... To pravi seveda samo v šali.
— Kakopak da samo v šali, milostiva, kakopak, sem prikimaval in izpil čašico.
A ker je šla zdaj gospa Brežanova odpirat Pusiju, ki je bevskal zunaj pred vrati, sem mogel dati malo duška svojim občutkom do gospoda Žulaja v polglasnem mrmranju: Glej ga, glej starega krokodila, še ni sit. Še bi rad pogoltnil tudi tole hišo, ha, s temle imenitnim višnjevcem vred, ki ga ima ta dobra gospa gotovo še nekaj steklenic v shrambi. Ne boš, bratec. Stali bomo na straži ...
Vse to je dalo mojim mislim novih pobud, in ko je gospa Brežanova spet prisedla, sem ji napil, in moje oči so se svetile:
— Na vaše zdravje, milostiva! In dovolite, da vam izrazim svoje občudovanje. Da, milostiva, vi ste si znali obvarovati vso vedrino in svežino. In to je, vidite, tista prava življenska umetnost. Iz vaših oči gleda še vedno dvajsetletno dekle. To ni nikakršno laskanje, dognal sem le golo dejstvo. Vi boste vedno mladostna. Ker je vaše srce mladostno. Večina ljudi, ah, saj ne znajo prav živeti. Komaj pridejo takole malo v leta, pa se že čutijo stare; izgubijo tisto, kar imenuje neki modrijan ‚živo voljo‘, in premišljujejo o smrti. To je seveda povsem napačno. In mnogi umrjejo zgodaj, ker so se zgodaj postarali, po duši namreč. Tista živa življenska volja je najboljša zaščita proti smrti. In le mladostna duša ohranja telo mladostno. Dokler se čutiš mladega, nisi star. Tako je: srce si mora človek ohraniti vedno mlado, vedro, življenja veselo. Seveda je to tudi nekakšen dar božji, ki ni dan vsakomur. Sara Bernardova na primer, slavna francoska gledališka umetnica, ta je bila tudi taka velika življenska umetnica: sedemdeset let je že štela, pa je še zmeraj očarala svet s svojo mladostnostjo; moški so kar noreli za njo ... Ah, da, blagor ženski, ki se zna ohraniti mlado, mladostno! A glejte, gospa Vršanova, moja prijateljica, z njo je bilo pa že tako ... A to vas morda ne zanima, milostiva? — O, zelo me zanima! Le pripovedujte, prosim. Prav rada vas poslušam. Gospa Brežanova je vnovič napolnila čašice. Tudi ona je pila, in lica so ji polagoma počela rdeti.
— Torej ... Kaj sem že hotel povedati? Da, da, o tej gospe Vršanovi. Ali je ne poznate, milostiva? Sila simpatična dama. In skoro bi si upal trditi, da vam je močno podobna. Pa ... ah, to je pa res zanimivo: Tudi njej je ime Magdalena ... lepo ime!... in tudi ona ima takole srčkanega psička, samo da ni mopsl, ampak foksl, in ni pes, ampak psica; Frufru ji je pa ime. Ampak bo nemara nekaj starejša od vas, pardon, ta gospa Vršanova namreč. O njej govorim. Kakor rečeno: sila simpatična dama, ampak glejte, milostiva, baš ona je bila že docela na tem, da se živo pokoplje. Kar strlo se je nekaj v njej, in obšla jo je melanholija, češ nisem več za drugam kakor med staro šaro ...
— Meni jo je bilo strašno žal. Taka fina, pametna, še lepa, krepka in zdrava ženska ... in tudi bogata, pomislite, bogata, pa hoče po vsej sili splesniti in veljati v očeh ljudi za neumno staro skopuljo, ki si ničesar ne privošči. Pa sem ji pridigoval dan na dan: Gospa Magda, sem ji prigovarjal, vzdramite se vendar. Ali ne izprevidite, da grešite proti sebi in proti Bogu? Da, tudi proti Bogu, ki vam je dal vse, da uživate življenje, vi ga pa zametujete! Povejte mi no, gospa Magda, za koga pa tako štedite denar? Za ljubo žlahto, ki komaj čaka, da vas pokoplje? Ha, kakšen blagodejen občutek, če veš, da se bodo drugi veselili tvoje smrti! Ne, gospa Magda, nikar se ne zavrzite. Življenje vas še vabi, hej, veselo pojadrajte vanj! Modernizirajte se, gospa Magda, zunaj in znotraj; ali pa, pri moji veri, še nocoj vam priredim z mojimi pajdaši mačjo godbo. Slamnatega moža vam posadimo na streho, ki bo pel: O dona Klara, kako si stara.
— Oprostite milostiva, moral sem jo malo oplašiti, je vsaj pomagalo. Pa je tarnala: ‚Če se zdaj naenkrat moderniziram, se mi bodo ljudje smejali.‘
Poglavje te zgodbe, ki bo čitatelje začudilo
uredi‚Prepozno je, prijatelj. Novi čas je šel preko mene, zamudila sem priključek ...« Tako je govorila vsa potrta. Pa sem jo spomnil:
‚Kaj pa tista gospodična Tončka, komična stara devica? Ko strašilo iz srednjega veka je hodila po ljubljanskih ulicah, ko pa se je vrnila iz Pariza, mademoiselle Antoinette in tako dalje, nad vse elegantna, šarmantna in pikantna, — prosim vas, gospa Magda, povejte, ali se ji je kdo smejal? Pa vam da bi se ljudje smejali, vam! Gospa Magda, oprostite, toda vaše duševno stanje me pričenja resno skrbeti ...‘ Pa dobro, sem ji rekel potem, pa pojdite za nekaj časa kam ven, da vas ljudje tukaj malo izgubijo iz oči. Ni treba, da greste v Pariz. Pojdite v Zagreb. To je lepo, veselo mesto.
Reči moram, da je gospa Brežanova z veliko pozornostjo in tudi z vidnim sočutjem poslušala mojo povest o gospe Magdi. In me je izpraševala o vseh podrobnostih, tako jo je to zanimalo.
Pa sem ji pripovedoval, kako sem gospo Magdo končno le pripravil do tega, da se je podala malo ven v svet. Šla je v Zagreb in potlej je šla v toplice. V Šmarjeto je šla. Do jeseni je ostala tam zunaj. Bila je seveda tudi malo na Dunaju, kakor mi je pozneje zaupala. Ej, Dunaj je le Dunaj, kar zadeva modo. Dasi pravijo, da je v Beogradu danes še večja eleganca. No, in ko se je gospa Magda povrnila in po dolgih letih spet dala čajanko, je bila pravcata senzacija. Eden naših najodličnejših novinarjev je napisal o tem podlistek, pod privlačnim naslovom »Triumf moderne dame«. Bil je najboljši podlistek, ki ga je kdaj napisal. Sedemsto besed, vmes nad dve tretjini samih tujk, vse drago pa slovensko. In je porabil okoli trideset tiskanih vrst zgolj za opis toalete gospe Magde, ki je bila pravljično-vijoličast umotvor iz najfinejšega krepsatena. Njena obleka se pravi. In kar je zraven še fantaziral o svilnatem koloritu njenih las, intimni iluziji njenega parfuma in aristokratskih nogah boginje Junone ... — Oprostite, milostiva, ampak tale vaš višnjevec, to je res pristen umotvor. Cesar Neron ni pil boljšega ... Ni čuda, da je bil mož tako navdušen za gospo Magdo. Tisti moj kolega novinar, se pravi. Saj je gojil nade ... seveda jih je gojil. Ampak mi novinarji imamo že takšno smolo. Mi sejemo, drugi pa žanjejo. In tako je požel tudi gospo Magdo, — oprostite milostiva, da se tako izrazim, toda silno všeč mi je ta primera, — požel jo je neki izobražen veleposestnik iz Savinjske doline, ki je bral tisti podlistek, in se vanjo vpričo do ušes zaljubil ...
— Da, predpustom Je bila poroka gospe Vršanove. In zadnjič mi je pisala, kako da je zdaj srečna. Presrečna, da ... No, milostiva, kaj pravite k temu?
Gospa Brežanova je zamišljeno gladila franže namiznega prta. In je šele čez čas spregovorila:
— Jaz mislim, da vam mora biti ena zdaj zelo hvaležna. Saj ste bili vi tisti, ki ji je prav za prav pokazal pot ... Pot do sreče, je pristavila z rahlim vzdihom in povešenimi očmi.
[slika]
Po vratih je razbijal divjak s svojim kijem ...
— To je malo preveč rečeno, sem skromno odvrnil. — Dober svet sem ji že dal, to je res; poglavitno je pa tisto, milostiva: Razsvetljenje! Razsvetljenje mora priti človeku, brez tega ni nič. In gospe Vršanovi je prišlo še o pravem času, to je njena sreča ...
Ostal sem še dolgo pri gospe Brežanovi. Pusiju seveda to nikakor ni bilo prav. Grdo me je gledal tam iz zofe, in kadar sem rekel kaj takega, da se je gospa zasmejala, je vselej nejevoljno zarenčal, češ, kako se more kdo smejati tako neumnemu dovtipu!
A jaz sem se malo zmenil za Pusijevo sovražnost. Višnjevec gospe Brežanove je bil sijajen in ona me je rada poslušala. To je bilo poglavitno.
In sem ji pravil še čudovite stvari. Pravil sem ji lahko, ker mi je verjela vse.
In je bila na koncu od vsega tega tako zmedena, da je, ko sem odhajal, docela pozabila reči Pusiju, naj mi dá tačko. Da, sama, brez Pusija na roki, me je šla spremit ven k vratom ...
Zakar sem ji bil tako hvaležen, da sem ji poljubil obe roki. Najrajši bi jo bil poljubil še na usta. A sem se premagal. O, jaz se znam premagovati!
Malokdaj sem tako zadovoljen sam s seboj, kakor sem bil zadovoljen takrat, po obisku pri gospe Brežanovi. Zavedal sem se, da sem to reč imenitno napravil, in sem se imel za velikega diplomata. Da, prosim lepo, saj sem vendar napravil dve izborni, občudovanja vredni potezi. Prvič: Sem pomagal rajski ptički; sem utrdil njen položaj, kakor se to pravi po diplomatsko. To je bilo zelo važno. Rajski ptički je pretila resna nevarnost od strani gospe Brežanove; ta nevarnost pa je bila zdaj, hvala moji diplomatski spretnosti, srečno odstranjena. Saj mi je bila gospa Brežanova nazadnje izrecno izjavila, da se v bratove zadeve sploh ne bo več vtikala; naj počne, kar hoče, je rekla. In je še pristavila: »Vsak po svoje ...« To je bila posebno važna, nad vse pomirljiva izjava. In tako bo torej zdaj rajska ptička lahko po mili volji frčala, žvrgolela in zobala tam po hiši gospoda Žulaja. In kakor kažejo njeni začetki, bo kmalu pozobala njegove milijone ... To pa je bilo tisto, kar sem gospodu Žulaju od srca privoščil. Zato da ga malo mine napuh.
A to še ni bilo vse. Hotel sem podreči gospodu Žulaju povrh pa tudi tisto rožnato upanje na dedščino po sestri, in to je bila druga moja izborna diplomatska poteza, da sem se znal dobri gospe Brežanovi tako hitro in tako spretno vtihotapiti v srce ... Hej, ptiček si, rad te imam, tako sem se dobrikal samemu sebi tisto noč, ko sem v postelji vse to premišljeval. In potem sem rekel na glas, tako da so me lahko slišale vse štiri stene moje sobe: ‚Ha, Žulaj; praviš, da imaš nekega preganjalca, — vedi, Žulaj, jaz sem tisti tvoj preganjalec!‘
Da, da, preljubi moj Žulaj, ti bomo že pomagali, da ti bo gospa Brežanova zapustila nagačenega Pusija. Da ti bo za družbo, ko boš ti sam na psu ...
In sem koval načrte, kako bi dobil to dobro gospo Brežanovo čim prej in kar najbolj v svojo oblast. Vsakovrstne drzne in vprav pustolovske načrte sem koval tisto noč tam v svoji postelji, dokler nisem zaspal.
Potlej pa se mi je sanjalo, da sem se oženil z gospo Brežanovo in sva v čolnu bežala čez morje, ker je plaval za nama velik krokodil. In je bil to gospod Žulaj. Venomer so ropotale njegove čeljusti, klop-klop ... čoln se je pa strašno gugal. Na vso moč sem veslal, da sem se kuhal od vročine, in sem v spanju zbrcal s sebe vse odeje. In tako sem nekako srečno priveslal tja na avstralske otoke. Tam pa sem gospo Brežanovo prodal ljudožrcem, ki so veselo plesali okoli nje. Dobil sem zanjo vrečo biserov in povrh še mlado zamorko. Tej je bilo ime Kvikviplipligrrrcicicuj. To se pravi po naše: rajska ptička. V nosu je imela dva zlat obroča in samo okoli nedrij nekaj perja. Zelo srčkana je bila. Ko sem jo pa hotel poljubiti, je zalajala, ker se je sproti spremenila v Pusija, ki je skočil skoz okno, z mojim ušesom v gobcu. Po vratih je pa razbijal divjak s svojim kijem, pumpum-pum ...
A je bil pismonoša, ki mi je prinesel priporočeno pismo. S firmo advokata.
To pa niso bile več sanje, ampak je bila že resničnost. Namreč pismo od advokata.
No, ni me preveč vznemirilo. Človek, ki ima dolgove, je vajen takih pisem. In šele ko sem se napravil in pozajtrkoval, sem ga odprl.
In sem nemalo osupnil. Pisal mi je — pravni zastopnik gospoda Žulaja. Pa kaj je hotel? O, nič hudega. Samo kratko, a vljudno me je — po nalogu svojega klijenta g. Ignacija Žulaja — opomnil na meni dobro znano zadevo in me je, v svrho mirne poravnave te zadeve, vljudno povabil, naj se, v mojem lastnem interesu, v najkasneje treh dneh oglasim v njegovi pisarni, v izogib neljubih posledic ... Evo, samo to je želel od mene pravni zastopnik gospoda Žulaja.
Nisem strahopetec, a bi lagal, če bi tajil, da mi je ob tem pismu vendarle malo zagomazelo po hrbtu. Čutil, sem, kako spet segajo po meni roke gospoda Žulaja. Štirje tedni so že minuli od tistega dne, ko sem jim srečno ušel, in sem upal, da sem jih rešen za vedno — zdaj naenkrat pa so spet segale po meni ...
Gospod Žulaj mi je grozil. Nobenega dvoma: tu iz tega pisma je zvenela njegova grožnja, kakor daleč tam v puščavi zarjove lev ... A čakaj, bratec. Ali si že pozabil? Ni še tega deset ur, ko si pa ti grozil njemu! Aj, bratec, hitro je prišla nadte kazen ... Za tvoj napuh, vidiš. In za tvojo škodoželjnost. Prav ti je.
Strmel sem v pismo in obhajala me je melanholija. ‚V vašem lastnem interesu ...‘ je pisal advokat. Moj Bog, ali imam jaz sploh še kakšen lasten interes? Ali nisem že gola lutka interesov tega gospoda Žulaja?
Poglavje te zgodbe, ki čitateljicam ne bo všeč
urediTedaj pa se je uprl v meni moj jaz. In vzel sem v roke svinčnik in sem narisal na papir točko A. To je značilo advokatovo pisarno. Na drugi konec sem pa narisal točko B. To je značilo mojo pisarno. In sem obe točki zvezal z ravno črto. Nato sem pa izmeril in izračunal, da je od B do A enako daleč, kakor je od A do B. Tako je, prijateljčka moja, sem dejal. Kdor kaj če, — naj pride k nam! pravi tista narodna. In sem pismo pravnega zastopnika gospoda Žulaja kratkomalo vrgel v koš.
Pa ker sem tudi jaz vljuden človek, sem lepo čakal vse tri dni, da se oglasi pri meni gospod advokat ali pa gospod Žulaj v lastni osebi. (Zanj sem imel pripravljen revolver). Ko ni bilo ne enega ne drugega in tudi nobene neljube posledice, sem se četrti dan pa odpeljal tja na Štajersko, obiskat gospo Vido, hčerko gospoda Žulaja.
Na livadi za vasjo je stala mala ljubka vila, vsa skrita med sadnim drevjem, ki se je košatilo v polnem cvetju. Zadaj je pobliskaval na solncu potoček; tja so zdaj kriče bežale tri race, v blaznem strahu pred mojim motorjem.
Iz vrta sta pritekla deček in deklica, za njima pa je počasi prikorakal velik bernardinec.
Deklica: zlati kodrčki, sinje oči, velike in zasanjane, snežnobel obrazek, — porcelanasta punčka. Deček zagorel in korajžen.
In je takoj predstavil: — Jaz sem Miran, to je moja sestra Ljubica, ona je v petem letu, jaz pa v sedmem. In jaz že hodim v šolo. To je pa naš Job. In ni nič hud.
Kar je Job še posebej posvedočil s tem, da se je na mestu ulegel in me pogledal, kakor bi dejal: Prijatelj, tako ti povem, da najlepše na svetu je preljubi mir.
Nato sta mi povedala otročiča, da ni doma ne mamice ne očka, samo Zefa je doma; solato nabira na vrtu. Očka je v gradu, nekaj slika, mamica je pa šla malo v vas, pa bo kmalu tukaj. Pa jo greva lahko poklicat, sta se ponudila otročiča. In Miran je predlagal, da bi bilo najbolje iti ponjo z motorjem. On bo sedel zadaj, mamica z Ljubico pa v prikolici.
— Dobro, sem dejal. — Če mamice ne bo kmalu, pa pojdemo ponjo z motorjem. Ta čas pa moram nekaj popraviti, da se ne prevrnemo.
Vzel sem iz torbe orodja.
Deček Miran si je z obrazom veščnika ogledoval moje vozilo in je dejal:
— Vi imate AJS, kakor vidim. To je dober stroj. Sploh angleški stroji! Samo so zelo občutljivi ... Zelo jih je treba paziti.
— Seveda jih je treba paziti, sem pritrdil. — Pa od kod veš vse to, prijatelj?
Vem. Slavko mi je povedal. On hodi v tovarno in ima tudi motor. Ob nedeljah se zmeraj voziva. Indiana ima, pa je že vsega zdelal. Enkrat je bil pijan, pa se je zaletel v kozolec. Ali ste se vi tudi že zaleteli?
— V kozolec še ne. Sanjalo se mi je pa že, da se je v mene hotel zaleteti pijan kozolec, a sem mu ušel.
Otroka si živo predstavljata, kako kolovrati za menoj pijani kozolec, in vriskata od smeha. — Pa Slavko se zna tudi z aeroplanom voziti, pripoveduje deček. — V vojski je bil pilot.
— Pa je zletel tako visoko, da je slišal peti angelčke v nebesih, se oglasi deklica, ki se je zdaj že malo opogumila. Skrivnostno važen je njen obrazek in oči se ji plaho širijo, ko mi pripoveduje o tem čudežnem doživljanju drznega letalca Slavka.
— Hm, jaz pa tega ne verjamem, pripomni deček s prezirljivim pogledom na sestrico.
— Pa zakaj ne verjameš? Vprašujem, natezaje vijake.
— Zato ne, ker motor preveč ropota, da bi se moglo kaj slišati, mi to stvarno razloži mali mislec. — Gospod katehet je pa rekel ...
— No, kaj pa je rekel gospod katehet?
— Čakajte, da se spomnim. Sem se že spomnil. To je rekel, da noben človek, in tudi Slavko ne, takrat v vojni ni slišal angelčkov peti, ker so se angelčki takrat samo jokali. Ker so bili tako žalostni.
— Prav je povedal gospod katehet, prikimujem. — Saj se tudi zdaj angelčki več jočejo nego smejajo, ker so ljudje tako hudobni.
— Pa Slavko je bil tudi na luni, pove Ljubica in mežika v solnce.
— Saj ni res. Saj ni rekel, da je bil na luni. Ti slišiš vse narobe, jo popravlja Miran. — Za luno je bil. Samo pogledat je šel, kakšna je zadaj.
— Kakšna je luna zadaj? vprašujem z napeto radovednostjo.
— Prav takšna kakor spredaj, pove dečko, in njegov obraz izraža zadovoljstvo, da je tako. Zakaj, če bi bila luna zadaj kako drugačna, bi to utegnilo porajati pri njem spet kake dvome o verodostojnosti pripovedk letalca Slavka. Zmeraj je prijetneje, ako moreš verjeti, nego če moraš dvomiti. Do tega spoznanja je že dospel mali mislec Miran; to mu, kakor rečeno, berem na obrazu.
Ampak ta Slavko, ta mi je pa všeč, njega bi tudi jaz rad poslušal.
Vozilo je bilo spet v redu, pospravil sem orodje in posadil otroka v prikolico. — No, zdaj pa pojdimo po mamico.
In že hočem pognati motor, ko zaslišim od zadaj ženski glas: — Kaj, ali mi hočete ugrabiti moje otroke?
Prihajala je po stezi; njen češnjevordeči šal je plamtel v solncu. In je bila še ljubkejša, nego kot sem jo videl na sliki. Vsa njena prikazen me je takoj zavzela. In ne le to ... Imam o ženskah na splošno dobro mnenje (vsekakor so boljše od nas moških, v ljubezni vsaj), o tej tukaj pa sem imel takoj najboljše mnenje. V njeni hoji, v njenem smehljaju, njenem pogledu, pred vsem pa v njenem jasnem čelu je bilo nekaj tako odkritega, detinsko naravnega in hkratu plemenitega, da sem si rekel: Ta ženska, ta je resnica. — To je velika beseda, ki jo more moški izreči o ženski.
Opazila je seveda — to opazi takoj vsaka ženska, — da je napravila name močan vtis. In je malo zardela. Hkratu pa je zaplapolalo nekaj v njenih očeh kakor prestrašenje. Pa sem ji vrnil pogled, ki naj jo je pomiril; pogled, ki ji je povedal: Ne, ne lepa gospa Vida, noben nevaren pustolovec, samo ubog, nesrečen norec, ki se lovi za fantomi ...
Otroka sta jo sprejela z burnimi očitki. Miran je vpil: Oh, mamica, zakaj si pa že prišla! Zakaj nisi še ostala v v vasi. Zdaj se pa ne bomo peljali ... Ljubici pa je šlo že na jok.
— Ne pomaga nič, gospa Vida, sem dejal. — Zdaj se moramo malo peljati.
[slika]
Samo pogledat je šel za aeroplanom, kakšna je luna zadaj ...
Prosim! Odprl sem prikozico in posadil dečka zadaj na sedlo.
— Ne, zdaj se ne bomo nikamor vozili. Pa je odločila energično. In njen zvonki glas se je nekako harmonično spajal z glasom kukavice, ki je klicala iz loga za potokom. — Zdaj se bo gospod najprej malo odpočil. Potlej se boste pa lahko peljali na graščino po očka. Če je gospodu tako prav.
Zdaj je bila radost otročičev pa toliko večja. — Po očka! Po očka! To bo vesel!
In sta kar oba ostala na straži pri motorju, da ne bi jaz morebiti skrivaj ušel. Otroci so vedno nezaupni, kadar gre za kako obljubljeno veselje.
Sprehajala sva se z gospo Vido po vrtu.
— Ali smem biti odkritosrčna? Je dejala. — Vaš obisk mi je malo sumljiv. Sumim, da ste prišli po naročilu ...
— Ali smem biti tudi jaz odkritosrčen? sem odgovoril. — Dobro. Tedaj vedite, gospa Vida, da se temeljito motite. Res je, da sem znan z vašim očetom — slučajno, po neki poslovni zadevi, — in sem znan tudi z vašo teto. Toda prisegam vam: iz ust vašega očeta doslej še na prišla beseda o vas, vpričo mene že ne. Da ste na svetu in da ste njegova hči, to sem sploh zvedel šele pri vaši teti. A tudi samo to, edino samo to. Videl sem tam vašo sliko, ki me je zanimala. In ker sem videl vašo sliko, sem vas želel osebno poznati — torej iz povsem privatnih razlogov, ki vas nič ne brigajo, sem si dovolil ustaviti se danes ... mimogrede ... pred vašim pragom in vam želeti dober dan. Evo, to je vsa resnica, ker zahtevate odkritosrčnosti. Drugače bi bil prišel z izgovorom, da prinašam pozdrave od vaše gospe tete. Česar bi mi pa itak ne verjeli!
— Ne. Kakor vam tudi tistega vsega ne verjamem. Ne. Ker sem hči Žulajeva, to vas zanima. To je tisti pravi povod vašega obiska, vidite!
Kaj sem mogel reči na to? Skomignil sem z rameni in sem si prižgal cigareto.
Ona se je smejala. Stala je nagnjena na jablano, ki je sipala nanjo svoje rožnatobelo cvetje. In tako s cvetjem posuta je bila njena glavica še bolj dražestna.
— Pa niste zato razžaljeni? Oprostite!
— Gospa Vida, če ne bi bil to banalen poklon, bi vam rekel, da me tako lepa ženska kakor vi sploh ne more razžaliti; a ker je to banalen poklon, zato rajši molčim, sem dejal s sentimentalno kretnjo.
Spet se je smejala. Jas sem si pa rekel: Ko mi tega zdajle ni zamerila, to je dobro znamenje. Bo že govorila ...
In res je izpregovorila, stresnivši svoje temne kodre in usedši se na vrtni stol:
— No, pa mi povejte kaj o mm ... gospodu Žulaju, je dejala takole malomarno, češ, pa vprašajmo zanj, baš toliko da bomo nekaj govorili ...
— Kako se pa še kaj ima? Osem let se že nismo videli. Slišim, da je sila dobro prodal svoja podjetja. To uživa v denarjih!
Dobro sem jo pogledal. Ne. V njenem obrazu ni bilo nič narejenega. Zanjo je bil njen oče zares samo še gospod Žulaj. Njegov denar pa — no, denar gospoda Žulaja je zaničevala njegova hči iz dna svoje duše, to je dovolj zgovorno zvenelo iz njenih besed.
Toda hotel sem vseeno malo izzvati radovednost gospe Vide in sem rekel z jako resnim obrazom:
— No, drugače se počuti stari gospod Žulaj čisto dobro. Samo nekaj ga teži v zadnjem času ...
— Revmatizem? Tega ima že deset let.
— Ne to, gospa Vida. Nekaj drugega ga teži ... na duši. Neki neznan, skrivnosten preganjalec se je pojavil, ki mu ne dá več miru ...
— O! Pa je vzkliknila gospa Vida in vrgla glavo nazaj. — Eden preganjalec, pravite, eden? Kar ima on vse na vesti, to bi moralo preganjalcev okoli njega kar mrgoleti ... Če bi, če bi on sploh imel kaj vesti!
Tak je bil odgovor gospe Vide, hčerke gospoda Žulaja. In se je pri tem tako od srca smejala, da sem se moral smejati še jaz. Zamisel, da bi imel njen oče preganjalca, jo je silno zabavala. In se je pošalila: Če bi jih prišlo milijon nadenj, on bi jih vse izprimojdušal, — to bi tekli!
Potlej pa je gospe Vidi naenkrat prešla veselost in kar žalostna je postala. Z roko si je zakrila oči in je rekla:
— Ah, ni prav, da sem tako govorila. Kaj si boste mislili o meni. Da sem grda, nehvaležna hči. Toda razumeti morate vse to ...
— Gospa Vida, sem ji segel v besedo. — Vse razumem. In prosim vas, ne govoriva več o tem. Nima smisla. Smisel ima samo vaš smeh. Oprostite, toda vi se znate smejati kakor dete ... tako srečno. Kar dobrodejen je smeh mojim ušesom. Prosim vas, gospa Vida, smejte se spet!
A mlada lepa gospa Vida je bila zdaj zares žalostna. In je imela solze v očeh, ko me je pogledala in rekla:
— Ker že govorite o mojem smehu, vam bom pa nekaj povedala. Pravite, da se smejem kakor otrok. Ali pa veste, zakaj? Ker se šele osem let smejam. Teh osem let. odkar sem zapustila hišo očetovo. Prej se nikoli nisem smejala ... Ali razumete to?
— Saj vam pravim, draga gospa Vida, da vse to razumem. Tako dobro razumem vse to, da vam lahko sam povem to kratko, a tako bridko zgodbo vaše mladosti. Saj je tista stara pesem! Saj si lahko živo zamišljam, kako življenje ste imeli pod trdo roko očetovo, ki mu v prsih mesto srca bije denarnica in ki ne pozna nobenega nežnega čustva ... No, pa ste kakor uboga sužnja hrepeneli in čakali trenutka, ki vam prinese zlato svobodo. In stavim, da ste tistega dne, ko ste dosegli polnoletnost, hiši, kjer leži pokopana vaša mladost, obrnili hrbet za vedno ... Ali ni bilo tako? Ah, niste prva, ki je tako šla, in niste zadnja. In ste se odrekli bogatiji in ste se poročili z njim, ki ga je bilo izvolilo vaše srce, čeprav je siromak, ali pa morda baš zato, ker je siromak. Ker cenite srce više nego denar ... Ali ni tako, gospa Vida? No, vidite, kako mi je vse to jasno, tako jasno, kakor so mi jasne vaše oči, ki sem bral v njih takoj na prvi pogled, kako ste zdaj srečni.
Zdaj se je gospa Vida spet smehljala in je dejala:
— Da, res sem srečna. In samo prosim Boga, naj mi pusti to, kar imam. Več si pa ne želim.
Pogledala je na svojo zapestno urico.
— Torej, če res hočete napraviti otrokoma to veselje, a tudi moj mož bo vesel, pa se peljite zdaj na graščino. Hoda je dobro uro, z motorjem boste seveda takoj tam. Na graščini ni nič posebnega, a lego ima lepo. Všeč vam bo tam. Samo me nikar ne pustite predolgo čakati: večerja bo ob sedmih. Da ostanete nocoj pri nas, to je samoumevno. Saj mislim, da ...
Svoje misli ni izrekla, a podala mi je roko. In ta njena roka, ki se je krepko, tovariško oklenila moje, mi je rekla: Zaupam ti ...
Ko sta dobila otroka plaščke in čepice, smo odrinili. A to ni bilo prav psu Jobu. V zadnjem hipu se je ulegel pred voz, čez sredo pota, in se ni hotel umakniti, kolikor sta tudi kričala nanj Miran in Ljubica. Morala je priti na pomoč mamica.
— No, Job, sem pojdi, ga je poklicala. — Nič se ne boj. Ne bo ti gospod vzel tvojih varovancev, ne, Job.
Job se je umaknil, a je stresel ramena te me pogledal, češ: Na tvojo odgovornost, prijatelj ... Naredi, kar hočeš, jaz sem te posvaril! Ni dvoma, da je imel Job zle slutnje. Res bi se nam bila skoro pripetila nezgoda. A na srečo se je vse dobro izteklo. To je bilo pa tako:
Ko sem iz doline zavi na grajski kolovoz, ki je bil dokaj strm in krivuljast, nam je nenadoma izza ovinka pridrvel naproti osel z vozičkom, na katerem je sedela deklina ... Ta je, namesto da bi ustavila ali vsaj ostala na desni, kakor je prej pravilno vozila, zdaj v svoji zmedenosti, ali bogsi ga vedi zakaj, — krenila na levo, torej naravnost na nas. Jaz sem se bil na tem tesnem prostora itak takoj umaknil na skrajni rob, prav noter v gabrovo mejo; vseeno je bila zdaj katastrofa neizogibna: osel je dirjal naravnost v motor. Ampak je osel pametna žival, ki vedno vé, kaj hoče. In očividno je hotel tudi ta navihani dolgouhec nas samo prestrašiti oziroma malo ponagajati svoji voznici. Zakaj, v zadnjem hipu, ko je takorekoč že treščil v prikolico, takrat se je bliskoma z vsemi štirimi kakor pribil v tla ... In je bil ta tako nagli postoj seveda usodepoln za deklino na vozu: vznak se je prevrnila, z nogami cepetaje v zraku ...
Kar sta pozdravila Miran in Ljubica z veselim vriskom. Jaz sem se samo diskretno smehljal.
Prijel sem osla in ga varno potegnil mimo, njo sem pa malo oštel, saj sem bil prestal dosti strahu.
— Draga moja, sem ji dejal, — kdor hoče voziti, mora poznati cestni red. Desno voziti, zapomnite si to, desno! To velja za vsakogar, tudi za osle in oslice, za mene kakor za vas. Desno vozi, levo prehitevaj!
Prej se je smejala z otrokoma, zdaj pred menoj je pa nabrala šobo in mi je odvrnila:
— Pa mu dopovejte, kaj je desno, kaj pa levo. Dopovejte to temu svojeglavcu! In je stresla osla za uho.
To pa spet njemu ni bilo prav. Pa se ji je mahoma iztrgal in zdirjal z vozičkom dol po klancu, da se je vse kadilo. Kriče je tekla za njim. In se ji je spotoma snel čevelj. Pa pa je pobrala in vrgla za oslom.
To je bilo zabave za otroka!
— Kdo pa je to? Ju vprašujem. — Ali jo vidva poznata?
Oba pokimujeta živahno.
— To je Dina, pove deček. Ona je grajska. Tudi osliček je grajski. Smo se že peljali z njim.
— Ona je ... Ljubica bi tudi rada nekaj povedala. Spet je tisti skrivnostno-važni izraz v njenem obrazku.
— No, Ljubica, povej: kaj je ona?
— Ona je koza! reče Ljubica hudoresno, z velikimi očmi.
Poglavje te zgodbe, kjer se pokaže sled na neke tajne
urediMene posiljuje smeh, deček pa nejevoljno dregne sestrico in jo pokara:
— Uh, saj ne veš prav! Saj se ne reče tako. Kozakinja se reče. Ona je z Ruskega, tam kjer so kozaki.
A Ljubica vé še nekaj važnega o Dini im mi zaupa to, ko ji popravim čepico.
— Ona nima srajce! pove Ljubica in se ponosno ozre na brata, češ, tega pa ti ne veš.
In je Miran tudi res začuden, tako da ne ve, kaj bi rekel na to. Samo na njegovem obrazu se izraža odločen dvom. Toda Ljubica vztraja trdno na tem, kar zagotovo ve.
— Nima je ne. Saj sem videla. Ko ji je čebelica zlezla za jopico. Pa se je takole odpela (Ljubica pokaže to na svojih prscih), pa sem videla, da nima nič srajce ...
Ah, Ljubica, to je sijajno dete! Smeje poženem spet motor.
Zapeljal sem na notranje grajsko dvorišče. Tam se je oskrbnikova deca igrala z zajčki, in sta se jim Miran in Ljubica takoj pridružila. Oskrbnikova gospa mi je pa povedala, da je gospod slikar Dane še zgoraj pri baronu, da je tudi neki agent tukaj, in da se pogajajo za neke slike.
Torej sem se šel medtem malo ogledat okoli graščine, uživat lepi pomladanski večer, ki se je vonjivo in pestrobojno razlival čez pokrajino.
Za graščimo se je raztezal velik sadovnjak, ves v cvetju in ves potopljen v zlatorožnato luč zahajajočega solnca. Tam je na klopi sedel samcat, star kozak ... Ni se ganil, ko sem prišel mimo im pozdravil; kakor kip je ždel tam, sklenjene roke oprte na palico, samo dolgi sivi brki so se mu pozibavali v rahlem vetriču, in njegove oči so tožnozamaknjeno strmele v daljavo ... Tudi tam ob širokem solnčnem Domu cveto zdaj vrtovi, cvete njegov vrt, ki ga morda ne bo videl nikoli več ... nikoii več ... Umolknila je v gori kukavica, in slišim samo votli kašelj, ki stresa kozakove bolne prsi. Voščenorumen je njegov koščeni obraz.
Na kraju lepega, a že močno izsekanega parka, kjer se mi je nudil pogled daleč po dolini, obdani od vinskih goric, sem se usedel na klop in se takole malo predal sanjarenju — prilika je bila preveč zapeljiva, da bi ne sanjaril. Pa se je v tem zgodilo, da nisem bil več sam tam na klopi.
Nisem je slišal priti. A ko sem se slučajno ozrl, je sedela tam na drugem koncu klopi — Dina, mlada kozakinja.
Iz vljudnosti sem pozdravil. Z lahnim, nemim priklonom. Odzdravila je s kratkim pokimom in samo s pol pogleda name. Tem željneje pa je pogledala mojo cigareto, ki sem si jo bil pravkar prižgal.
Pa sem porinil tja čez klop dozo in užigalice.
— Poslužite se, tovarišica Dina, sem dejal po domače.
— Dina Pavlovna! je popravila to. Tovarišico je pa sprejela brez popravka. In ko si je bila nažgala cigareto, je porinila dozo in užigalice k meni nazaj in je rekla:
— Hvala, tovariš.
In tako brez vsake ironije in z neko naravno mehkobo je izrekla to besedo, da me je pogrelo. Vedno je prijetno, če ti ženska — katerakoli — reče tovariš ...
Potem sva molče kadila.
Če je prišla, sem si rekel, bo tudi govorila. Itak jo je prignala radovednost. Dolgčas je punčki v tej samoti, — naravno, — pa jo zanima vsak došlec.
Zdaj ko sem si jo lahko bolje ogledal, se mi je zdela tudi simpatičnejša kakor poprej, pri tistem le bežnem in povrh še tako razburljivem srečanju na cesti. Da, prav zalo dekle sem si jo mogel predstavljali — v boljši toaleti, se reče; takole pa: z razmršeno črno grivo, katere se je držal gozdni mah, v blatnih sandalah, krilo čudno rdeče pomazano, gole noge vse razpraskane ... hm, je izgledala malce podivjano. Kakor da je prišla iz boja s Tatari, tako je izgledala ta krepka in drzna mlada kozakinja.
Na sebi je imela nekakšen lovski jopič iz jelenje kože, pod vratom odpet, da se je videlo v njeno oprsje. In je bila njena polt tako rjava, da se je jedva razlikovala od usnja. Pri tem mi je prišlo na mar, kaj je povedala o tej Dini mala Ljubica, in nehoté so se mi usta raztegnila na smeh.
To pa je takoj zapazila in je rekla:
— Kaj me tako gledate? Ošinila me je s pogledom iz očesnega kola in se obrnila proč.
— Da, na hrbtu jih imate tudi, Dina Pavlovna! sem rekel.
Začudeno se je okrenila nazaj: — Kaj imam na hrbtu?
— Slecite bluzo, pa poglejte, Dina Pavlovna! sem se režal.
Ni vedela, kaj bi rekla, a vsa nemirna se je premikala na klopi. Slednjič je nejevoljno zamahnila z roko: — Kake šale so to! Vous êtes ... vi ste ... Naenkrat se je zasmejala na glas, odlomila z grma šibico in se tepla po kolenih.
— Vaše slikarije bi rad videl, Dina Pavlovna. Ali bi mi jih ne hoteli pokazati?
— Slikarije? se je začudila. — Saj nisem slikarica!
— Ne? Škoda. Mislil sem to, hm, ko ste tako lepo pisani, oprostite! Tale sočni karmin po vašem krilu ... in tale lila-barva na vašem komolcu ... na hrbtu pa imate celo mavrico ... To ste se menda usedli slikarju Danetu prav na paleto, Dina Pavlovna?
V mojih opazkah je bilo dovolj poroga in sem pričakoval, da dobim razdražen odgovor. A je ostala popolnoma ravnodušna. In potlej me je presenetila z vprašanjem, dali nisem nemara detektiv. Detektivi da takole vohljajo okoli ...
Nakar sem ji moral z obžalovanjem povedati, da sem samo novinar.
— A! je vzkliknila. — Zato imate tolikšno fantazijo! In je z rokama naredila po zraku velik kolobar.
— Pa fantazirajte dalje, ne bom vas več motila, je dejala nato, dvignivši se s klopi. — Samo cigareto mi še dajte, pa zbogom ... tovariš! To je izrekla zdaj z ironičnim poudarkom in usmevom.
— No, le ostanite še malo, Dina Pavlovna, sem ji rekel. — Vam bom še kaj zanimivega povedal. Vidite, na primer: jaz sem novinar, a baš mi je žal, da nisem slikar. Zdaj ko sem videl tistega bolnega starega kozaka tamle v cvetočem sadovnjaku ... Ali je to vaš oče?
— Da, to je naš batjuška Pavel Fjodorovič.
— Tak boste še bolj razumeli, Dina Pavlovna, če vam povem, da me je to globoko pretreslo ... Zato sem se vam morda zdel prejle malo dolgočasen ... dasi sem drugače prav zabaven človek, lahkoživček več ali manj, da ... Ampak kakor rečeno, zelo me je pretreslo, in še vedno mi je pred očmi podoba starega kozaka junaka, danes ubogega brezdomca ... Vsa tista tuga v njegovem obrazu, tisto hrepenenje v njegovih očeh, tako brezmejno in brezupno ... Ah, ni je besede, ki bi mogla izraziti bolest, ki trga srce ubogemu staremu možu, in nobeno pero ne bi moglo opisati tega. Samo čopič slikarja bi mogel to živo pokazati svetu. Zato, — vidite, Dina Pavlovna, — zato pravim: Da mi je žal, da nisem slikar. Če bi jaz znal naslikati tega starega kozaka, batjuško vašega, tako kakor sem ga videl tam pod cvetočo češnjo, v večernem solncu, samcatega v njegovi žalosti in boli ... o, to bi bila slika, ki bi presunila vsakogar. Slaven bi postal jaz s to sliko. Dina, ki se je bila usedla spet nazaj, bliže k meni, me je poslušala v tihi resnobi. Naravno, da ji je to, kar sem govoril o njenem očetu, šlo do srca. In njene oči, ki so bile zdaj polno uprte vame — poprej me je pogledovala samo postrani, pol koketno, pol nezaupno, — so kakor prosile, naj še govorim.
A jaz sem naenkrat umolknil. Zakaj naenkrat, ko sem tako od blizu pogledal v Dinine oči, me je nekaj spreletelo: — pred mojimi očmi je vstala podoba lepe neznanke, ki sem jo bil srečal na ljubljanskem kolodvoru, takrat ko sva z detektivom Klopom iskala gospo Tijo. Ali niso bile to one iste temne oči, sveteče se kakor brušen dragulj, s tisto rahlo modrino v belini in pa malo, malo poševne? In te črne obrvi tako visoko razpete? Kakšne oči — pravcate nočne oči; nemara se svetijo tudi v temi ...
Seveda ni bila ta tukaj ona, toda trenutno je bilo moje presenečenje tako veliko, da mi je nehoté ušla preko ustnic tista skrivnostna beseda, ki mi jo je bila takrat pošepetala.
— Aba! sem rekel in slišalo se je, kakor da je izrekel to neki drug, tuj glas.
A glej: ob tej besedi se je Dina zdrznila in v očeh ji je zasijala radost, topla, iskrena radost, kakor da sem jim rekel nekaj zelo ljubega.
— Aba? so dahnile njene ustnice. In nato še enkrat: — Aba? In je zrla v moje oči, kakor pričakovaje odgovora. In ko ga ni bilo, ko sem molčal, ves presenečen strmeč vanjo in ne vedoč, kaj naj rečem. — tedaj se je naglo spet odmaknila, z vidnim strahom v obrazu ...
V isti hip so se razlegnili po parku klici Mirana in Ljubice. Prihajala sta z očetom pome. In zadaj je trudno korakal Job.
Čeprav je težko hodil stari Job, skrb mu ni dala ostati doma, — prišel je za nami. In potem je moral siromak vso to dolgo pot, peš in sam, spet nazaj.
Ah, težko je res na svetu; drugega nimaš ko samo skrbi in trud ...
Bil sem tisti večer dokaj zamišljen in raztresen, tako da me je gospa Vida nekajkrat pogledala začudeno, kadar sem na kako vprašanje odgovoril narobe.
Toda ta reč z Dino, ta čudna reč, mi ni šla iz glave. In spet je vrtalo po mojih možganih vprašanje: Aba — kaj pomeni ta beseda? Ali je ime? Ali pa kako tajno geslo?
Dve leti že razglabljam o tej skrivnosti in mi je od tega bolna glava in bolno srce. Kdo je in kje je ona, ki mi je takrat na tako skrivnosten način pošepetala to besedo? Zdavnaj že se mi je izgubila vsaka sled za njo.
Danes pa, nenadoma sem jo spet našel sled. Ni dvoma, da ta Dina nekaj ve, kar je v zvezi s tisto mojo Abo ... Pa se mi je tu naenkrat posvetilo: Ta močna sličnost v očeh in tudi nekako v vsem tipu — kaj pa če sta Dina in Aba sestri?
Poglavje te zgodbe, kjer se pripravljajo iznenadenja
urediPo večerji in ko je bila gospa Vida spravila otročiča v posteljo, smo še kramljali na verandi, v ugodju mile pomladanske noči, ki je vonjivo dihala noter skozi odprta okna. Pogovor se je zasukal tudi na graščino in njene prebivalce, pa sem vprašal, dali ima ta Dina kako sestro. Da sem poznal malo Rusinjo, ki ji je bila močno podobna, sem pripomnil.
Gospa Vida mi je potrdila, da ima Dina sestro, mlajšo sestro, a se ji ne zdi, da bi si bili kaj podobni. Mlajša da je tudi dokaj lepša ... Gospod Dane pa je ugotovil, da imata obe iste oči. To so črnomorske oči! se je pošalil.
Meni je tolklo srce in sem vprašal za ime te Dinine sestre.
Gospa Vida se ni mogla takoj spomniti. — Je že štiri leta, odkar je izginila iz graščine, pa sem že pozabila. Nekako na A ... so jo klicali.
— Aba? sem dejal, napeto zroč na ustnice gospe Vide.
— Aba? Zakaj Aba? se je začudila.
— No, tisti Rusinji je bilo tako ime, ki sem jo poznal.
Vrnil se je gospod Dane, ki je bil šel poiskat svojo skicirko, da mi pokaže portret Dinine sestre. In je zdaj povedal njeno ime: Aglaja.
To je bilo eno razočaranje za mene. Sledilo pa je še drugo, ko v skicirki ni bilo več tiste risbe.
— To mi je pa gotovo izmaknila Dina, je dejal gospod Dane in smejal svoj baržunasto-mehki smeh. — Kaj jo je neki srbelo, vražjo punco ...
— Kaj! Ljubosumnost vendar! ga je podražila gospa Vida. — Veste, je dejala meni, — ona je vsa zaljubljena v mojega moža. Sama mi to pripoveduje pri vsaki priliki.
— O, kolika čast to za mene! se je smejal gospod Dane. — Ona je zaljubljena v vsakogar. Še v kakšnega ježa v gozdu.
— Samo v našega letalca Slavka ne. Zato je pa on tem bolj nor nanjo, še motor si je kupil zavoljo nje, zdaj se pa ona ne mara voziti z njim. Ves obupan je ubogi fant, je pravila gospa Vida.
— Vidiš, draga, tudi to je pri njej sama koketerija in nič drugega, jo je poučil soprog. — Stavim, da bo lepega dne pa baš poročila njega, Slavka, da. Četudi ga ne ljubi, vzela ga bo pa le. In ona ve, kako treba tega Slavka prikleniti. Fant je lahek ptiček, in če bi bila z njim kakor z drugim, bi ji kaj kmalu odfrčal. Da, ve ženske že veste, kako treba moškega ujeti. Pri tem je gospod Dane s svojimi sinjimi otroškimi očmi pogledal svojo ženko tako krotko-pohlevno, da je celo mene ganilo.
— Ah, kako si duhovit! mu je odvrnila, stresnivši kodre (njena dražestna kretnja). — Navsezadnje boš še trdil, da sem tudi jaz tebe ujela. — Ne, pri tebi sem se pa čisto sam ujel, Bog ve, da je res tako! Spet je zazvenel njegov smeh v prijetnem odjeku, kakor če potegneš z roko preko strun kitare, in ne le njegove oči, vse njegovo okroglo, dobrodušno obličje, da, celo njegove nekoliko mesnate roke — sploh je mož malce nagibal k debelosti, — celo njegove roke, sklenjene kakor k molitvi, pravim, so izražale gospe Vidi popolno in brezpogojno vdanost. Tako da sem si rekel: ta človek obožuje svojo ženo.
Tak je bil moj dojem. Lahko tudi, da se motim. To pa je gotovo, da bi jaz na njegovem mestu to ne samo lepo, ampak kakor sem se čedalje bolj prepričeval, tudi pametno in dobro gospo Vido vsekakor oboževal.
— Pardon, gospa Vida, sem povzel zdaj besedo, — poprej ste nekaj omenili o tej Dinini sestri Aglaji, da je izginila iz graščine ... Kako naj to razumem?
— To je precej temna reč. Vemo samo toliko, da je pobegnila. To se je zgodilo kmalu potem, ko so se nastanili v graščini. Graščak, stari baron, ki je bil svoj čas avstrijski konzul na Ruskem in je velik prijatelj Rusov, jih je vzel k sebi iz usmiljenja, saj so bili tako revni, brez vsakih sredstev. Z njimi je prišel tudi mlad kozak, morda sorodnik, ne vemo nič; bil je nenavadno zal dečko in lepo je pel in sviral na balalajko. Tudi ona je imela jako lep glas. Pa sta nekega dne oba izginila. Morda je bila ljubezen med njima, morda ju je gnalo kar tako v svet. O njem smo brali lani, da so ga ubili pri nekem pretepu v neki novosadski krčmi; o njeni usodi nam pa ni nič bliže znanega; baje je nastopala nekaj časa kot plesalka in šansonetka tam po jugu, zdaj ni nič več slišati o nji. Morda vé Dina kaj več, toda ona je nikdar več ne omeni.
— Morda je že zdavnaj prodana kam v sužnost, sem pripomnil v mislih na Abo in tistega njenega sumljivega spremljevalca.
— Čudno je res. da se je kar tako izgubila in da se več ne zmeni ne za sestro, ki sta se vendar tako radi imeli, ne za svojega bolnega očeta, ki mu je gotovo hudo po njej ...
Gospa Vida je umolknila in senca ji je legla na obraz, gospod Dane pa je pripomnil:
— Seveda mu je hudo. Sicer pa, kakor mi je zadnjič povedal naš zdravnik, mož poletja ne bo preživel.
— Nesrečni ljudje, je zdihnila gospa Vida. — Takšen padec iz sijaja v bedo! Bili so zelo imenitni: oče visok gardni častnik, mati iz knežjega rodu. In krasotica je bila, Dina mi je pokazala njeno sliko. Na begu pa jim je reva zblaznela in je skočila v morje. Ah, dosti sta prestali ubogi dekleti! Kaj vemo mi, kaj je takole razdejano mlado življenje ...
— Tako je, gospa Vida, sem pritrdil. — Mi ne vemo nič. Mi takih življenskih katastrof sploh ne moremo presojati in smo trdosrčni morda celo tam, kjer mislimo, da smo usmiljeni.
Nato sem opozoril gospoda Daneta, kako izboren model za učinkovito sliko bi bil stari kozak tam na gradu.
— Sem že mislil nato, je dejal, — in tudi že poizkusil skico. A se mi noče posrečiti. Sploh nimam roke za portretiranje, sem le bolj pokrajinar. Edini portret, ki se mi je res posrečil, to je moj tast, gospod Žulaj.
— To sliko sem pa že videl! V njegovi hiši na podstrešju. Tam jo ima zdaj obešeno.
Dane in Vida, oba sta se presrčno zasmejala:
— Na podstrešju, haha! Torej tja je morala v pregnanstvo! No, da, saj ga je zmeraj tako bodla v oči ... Ampak recite, ali ga nisem imenitno zadel?
— Imenitno! Še na sliki se priduša ...
— Kajneda, haha! Saj se je pa tudi ves čas samo pridušal, kadar mi je moral sedeti. Pa veste, kaj je sam rekel, ko je bila slika gotova: Zdaj pa izgledam kakor primojduš na pratiki!
— Pa mi slike še do danes ni plačal. No, zato sem mu pa vzel hčer. Pa sva bôt.
Tako je prišel pogovor tudi na gospoda Žulaja. In mi je dejala gospa Vida:
— Na mojem očetu imate žalosten zgled, kako denar pokvari človeka. Poprej, pred vojno, je še bil nekaj človeka, kakor se tako reče; potlej pa, bolj ko je bogatil, bolj ga je obsedal demon in mu docela izžrl srce iz prsi ... Ali mi verujete, da sem večkrat prosila Boga, naj nas rajši stori revne? Potlej bi vsaj imela očeta, ki bi ga mogla ljubiti in spoštovati ... Denar je nesreča, je prokletstvo. Dovolj sem to izkusila.
Gospa Vida se je stresala kakor od gnusa.
— Nekoč boste pa le podedovali Žulajeve milijone, sem opomnil. (S tihim pristavkom: Če jih ne bo prej pozobala rajska ptička.) — Kaj mislite napraviti z njimi?
— Bog me jih varuj! je vzkliknila gospa Vida. — Ne maram jih. Gotovo ne bi prinesli sreče ne meni ne mojima otrokoma, to je moje globoko prepričanje ... Da, tudi moja otroka naj mislita in čutita tako kakor jaz. Denar ni sreča. Sreča je, če solnce sije, če si poštenjak, če te imajo ljudje radi ... Kdor išče in najde srečo v denarju, ta je v mojih očeh največji siromak na tem svetu. Ta vseh tistih pravih dobrin in lepot življenja nikdar ne spozna in ne uživa. Takšna je moja filozofija. In tako hočem vzgojiti tudi svoja otroka. Fanta še prav posebno, ker s strahom opažam, da se v njem budijo Žulajevi instinkti.
A jaz mu jih že preženem, da bo samo moj in svojega očeta sin ...
Tako je govorila mlada, lepa gospa Vida in njene oči so se bliskale. In z občudovanjem sem si rekel: To je pa redka ženska!
Poglavje te zgodbe, kjer začno prihajati iznenadenja
uredi— Ampak jaz bi pa prav rad dobil tiste milijončke v roke, se je oglasil zdaj izza svoje čaše gospod Dane in se pohlevno namuznil. — Namreč ... oprosti. Vida, ne za sebe, Bog varuj! Ampak takole mecensko da bi jih poklonil slovenski umetnosti! — Če imate take namene, gospod Dane, sem k temu pripomnil jaz, — tedaj tistih miliojnčkov gotovo nikoli ne boste dobili. Zakaj taka sreča — mecen, pomislite, mecen! — to ni in ne bo nikoli dano slovenski umetnosti. — Saj jih ne bo dobil, le nič se ne bojte, je dejala gospa Vida. — Podedovala jih bo teta Lena, ki že težko čaka nanje; ona jih bo pa zapustila zamorcem v Afriki, da se bodo mogli čim prej navzeti evropske kulture, ki brez nje narodi ne morejo srečno živeti, kakor je to pokazala svetovna vojna in kakor vidiimo še dandanes vsepovsod ... Tu pa je gospod Dane že posegel v strune svoje kitare, ki jo je bil snel s stene, in je tako naredil konec temu razgovoru. A ker me je zelo zanimal odnošaj gospe Vide do njene tete, sem še rekel:
— O gospe Brežanovi imam osebno najboljše mnenje. Saj je tako ljubezniva dama in kakor vem, je tudi dobrodelna. Ne rečem, da ni dobrega srca, je odgovorila gospa Vida. — Ampak je žalibog tudi pri njej tako, da ji imponira samo denar. In kar ju veže z bratom, mojim očetom, je pri obeh samo denar. On čaka na njeno dediščino, ona pa na njegovo. To je vsa njuna bratsko-sestrska ljubezen. Ona mi tudi nikoli ni bila naklonjena in se je strašno škandalizirala, da sem se šla omožit z ubogim ‚malarjem‘ ...
— Prav je imela teta Lena, da te je škandalizirala, se je oglasil gospod Dane izza akordov kitare. — Jaz se še danes škandaliziram: ker me nisi vzela iz ljubezni, ampak iz same kljubovalnosti, ti nepoboljšljiva upornica!
— O ti boljševik ti!
Gospa Vida je zamahnila z roko proti njemu, on pa jo je pograbil in poljubil na dlan.
— Zdaj pa zapojmo! je dejal gospod Dane.
In smo zapeli. Kaj pa je bilo lepšega nego prepevati v to tako sladko, vonjivo pomladansko noč ...
Ko sem se spravljal spat, sem premišljeval: Tale gospa Vida v svoji skromni zadovoljnosti, tale skromni domek s svojo tiho srečo — to je resnična bogatija. V primeri s tem si ti, dragi moj Žulaj, tam v svoji palači zares le ubog pes. Da, ubog, pomilovanja vreden pes si in čeprav ti morda zdajle žvrgoli rajska ptička ...
Ko sem se povrnil v Ljubljano, me je čakalo dvoje pisem. Eno v fini, po vijolicah duhteči kuverti, z žensko pisavo in s poštnim pečatom Zagreb.
Zelo radoveden ga odprem: fotografija dame. Dame s psičkom.
Halo, to je bil Pusi! In po Pusiju sem spoznal njo, gospo Brežanovo. Drugače bi jo bil težko: tako je bila elegantna in tako vsa prenovljena in pomlajena. Kar strmel sem v ta umotvor modnih in kozmetičnih salonov. In sam Pusi je bil videti ves zavzet in prevzet; z enim očesom je škilil ob njenih nogah navzgor, z drugim pa v mene, češ: Kaj praviš, prijateljček? Apetitno, kajne?
Zadaj na sliki mi je pisala par vrstic; me imenovala dragega prijatelja, mi pošiljala prisrčne pozdrave in se podpisala: Magda II.
Zakaj Magda II.? sem se spraševal. Kdo je Magda I.? Slednjič sem se spomnil, kaj sem bil gospe Brežanovi — takrat v opoju njenega višnjevca! — nafantaziral o tisti gospe Magdi, ki da se je šla modernizirat v Zagreb in tako dalje. Torej je tisto tako potegnilo! Da je šla Magda II. za Magdo I.
Pa tako naglo! Saj je komaj teden, odkar sem bil pri njej na obisku. To je menda še isti večer pospravila kovčege.
Vsekakor je moj obisk pri gospe Brežanovi imel uspeh — evo te njene slike, — kakor ga nisem pričakoval. O, to je sijajno pospeševalo moje načrte! Srce se mi je smejalo. A neskaljeno ni dano človeku nobeno veselje. In tako mi je dobro voljo, v katero me je spravilo pismo prijateljice Magde, malo pokvarilo drugo pismo — pismo pravnega zastopnika gospoda Žulaja.
Spet me je — še enkrat ta zadnjikrat! — opominjal na tisti moj lastni interes, v katerem naj se nemudoma, brez odlašanja zglasim v njegovi pisarni, v svrho mirne poravnave z njegovim klijentom g. Ignacijem Žulajem, in spet mi je grozil z neljubimi posledicami, če tega ne storim.
A čeprav imam pred pravdami in sodnijami resnično peklenski strah, sem udaril s pestjo po pismu in odločno rekel: Ne; nikoli! In sem povrh pristavil še nespodobno besedo. In sem šel spat, ker sem bil utrujen od potovanja.
Drugo jutro pa, ko je iz postelje padel moj pogled na advokatovo pismo tam na mizi in sem vseeno pričel malo premišljevati o tej stvari, tedaj mi je naenkrat prišlo nekaj na misel, kar me je zelo vznemirilo. Tako me je vznemirilo, da sem se takoj odločil na korak, ki bi ga sicer gotovo ne storil, pa naj bi me to stalo glavo. Naj bo, sem si rekel, rajši se ponižam, kakor pa da bi se imelo zgoditi tisto. Tu velja zdaj hitro ravnati, ali pa se poderejo vsi moji tako imenitno zasnovani načrti.
Še poprej sem se pa hotel posvetovati s prijateljem detektivom Klopom. A ga žal nisem našel doma. Že pred tednom je odpotoval in ga najbrže še teden dni ne bo, tako mi je povedala njegova gospodinja.
Kaj sem hotel? Stvar je bila nujna. Moral sem delati po svoji glavi. In sem šel k pravnemu zastopniku gospoda Žulaja.
Dasi je bil videti zelo zaposlen, stranke so čakale, in desno in levo so klopotali pisalni stroji, me je sprejel takoj. In na obrazu se mu je bralo veselje nad mojim prihodom.
— No vendar! je vzkliknil in mi dobrohotno stisnil roko. — Saj sem vedel, da imam opraviti s pametnim človekom.
— Torej je pametno, da sem prišel jaz k vam? sem se nasmehnil. — Ali ne bi bilo pametnejše, namreč od vas, ljubi doktor, da ste prišli vi k meni? Mislim namreč to zastran stroškov; vi, ki imate tarifo in si lahko dobro zaračunate svojo pot ...
Malo začudeno me je pogledal, potem je dejal z očitno ironijo:
— Človek božji, vi imate pa menda preveč denarja, a?
— Jaz ga nimam, ampak ima ga gospod Žulaj. Saj gre za njegov žep, ne za moj. Jaz ne vem, na kakšno pijačo me vabite v imenu gospoda Žulaja, to pa vem zagotovo, da bo to pijačo plačal on.
Poglavje te zgodbe, kjer je avtor v škripcih
urediAdvokat je samo zmignil z rameni in je pozvonil tipkarici: — Akt Žulaj!
Dražestna plavoslaska je prinesla debel akt in je mimogrede vrgla name interesiran pogled. Ker sem domišljav človek, sem si to tolmačil tako, da utegne biti v aktu nekaj zanimivega o meni. In sem postal zdaj res radoveden.
— Kar sprožite, ljubi doktor! sem dejal advokatu, listajočemu po aktu. — Prisegam vam, da nimam pojma, kaj hoče od mene gospod Žulaj.
Spet me je začudeno pogledal in spet je dejal z očitno ironijo:
— Kaj ste imeli že toliko poslov z gospodom Žulajem, da se ne morete spomniti, kateri ...
— Pardon, sem ga prekinil. — Imel sem samo enkrat posla z njim, a zapomnil si bom to za vse življenje.
— No vidite, se je zasmejal, — kako dobro veste, kaj hoče imeti od vas gospod Žulaj! Tisti posel, tisti edini posel, kakor pravite, ki ste ga prevzeli zanj, da ga izvršite — to zahteva gospod Žulaj in nič drugega. Izpolnitev prevzete obveznosti, izpolnitev sklenjene pogodbe.
— Pa saj mi je sam spet odvzel tisti posel! Ven me je vrgel in me povrh še ozmerjal z norcem. Imam to črno na belem. Pismo hrani moj prijatelj.
Advokat je zmignil z rameni in je dejal, gledaje v akt:
— Kaj sta imela z gospodom Žulajem, mojim klijentom, to se pravi, za kaj in kako sta se pogodila, tega ne vem. To je vajina privatna zadeva in je tudi brez važnosti za moj nalog. Jaz imam od svojega klijenta samo ta nalog: doseči od vas izjavo, da ste pripravljeni, od njega vam poverjeno zadevo spet prevzeti in sicer takoj in brezpogojno ...
— Nikoli! sem zavpil, planivši pokoncu.
— Počakajte malo, me je zavrnil. — Kaj se razburjate? Pustite me prej izgovoriti! Torej, navsezadnje, hm, če vam je ta stvar tako neljuba ... saj moj klijent, gospod Žulaj, navsezadnje tega od vas niti ne zahteva tako absolutno, ampak bi se zadovoljil ... zaradi dobrega prijateljstva ...
Advokat je premolknil, me motril nekaj trenutkov prav prijazno in nadaljeval z nekako toplejšim glasom:
— Saj vam je znano, kajne, da je gospod Žulaj zelo interesiran na neki osebi, ki mu je sicer popolnoma neznana, vendar mu pa povzroča gotove neprilike in tako dalje. S to osebo bi gospod Žulaj, moj klijent, rad že enkrat prišel na čisto. In zato želi in vas prosi, ki poznate dotično osebo, da mu poveste, oziroma meni, njeno ime in naslov. S tem bi bila ta zadeva med vami in gospodom Žulajem popolnoma poravnana.
Tako mi je z vso dobrodušnostjo in dobrohotnostjo razložil to pravni zastopnik gospoda Žulaja in se zdaj zazrl v moj obraz, poln pričakovanja. Jaz pa sem kratko in suho odgovoril:
— Povejte vašemu gospodu Žulaju, naj si tisto osebo kar sam poišče, mene pa enkrat za vselej pusti na miru.
Advokat se je dvignil s stola:
— Ali je to vaša zadnja beseda? je vprašal rezko.
— Moja zadnja, sem odgovoril trdo. — Tedaj pa bo govorilo to-le! In je zavihtel nad glavo spis. — To je samo papir! sem se smejal. — Da le ni pest gospoda Žulaja. Te edino bi se jaz ustrašil! — Je pest gospoda Žulaja, je pest, pa še kakšna! To je njegova kazenska ovadba proti vam! Advokatu so se zabliskale oči. Meni pa so se zašibila kolena.
— Kazenska ovadba? sem zajecljal — Zakaj pa? — Da, da, prijatelj. Kazenska ovadba. Že sestavljena, kakor vidite, osem tipkanih strani. In bo še danes uložena! Porogljivo se je smejal, videč mojo preplašenost. Zdaj me je imel v roki.
Skrivljen v vprašaj sem stal pred njegovo pisalno mizo in se kar nisem mogel zbrati. Čisto omamljen sem bil, kakor od strele zadet.
— No, le vsedite se še malo, sem slišal kakor od daleč advokatov glas in zvenel je sočutno. Mož je bil le dobra duša. In sem ga slišal, kako mi je prigovarjal: — No, prijatelj, kar lepo pametno se pobotajmo, pa bo vse v redu.
Molčal sem s klavrno povešeno glavo, kakor bi že sedel na zatožni klopi. In šele čez čas sem spravil iz sebe s tihim, skrušneim in vendar še vedno kljubovalnim glasom: — Prosim, gospod doktor, kaj sem pa zakrivil? Nič ne vem, kaj bi bil storil žalega gospodu Žulaju ...
— Čudno, da imate tako slab spomin, oprostite, je s prizanesljivim smehljajem pripomnil pravni zastopnik gospoda Žulaja. — Pa je šele nekaj tednov tega, ko ste tam v hiši gospoda Žulaja uprizarjali velike škandale ... Da; oprostite! Nasilstvo ... nevarne grožnje ... izsiljevanje, da, izsiljevanje! ... tvorni napad ... in pa žalitve, žalitve, žalitve ...
S strašnim poudarkom je izgovarjaš vsako besedo, kakor kladivo je padalo po moji glavi.
— To bi bile takole glavne točke obtožnice mojega klienta. No, kaj pravite zdaj na to?
— Pravim samo to, da bi jaz gospoda Žulaja lahko tožil še za vse kaj več!
— Tako, tako? Zakaj ga pa potem niste tožili?
Na to sem spet molčal. Ali naj sem še na glas priznal, kar sem si na tihem očital: Da sem bedak vseh bedakov!? A sem rekel potem:
— Rad bi le vedel, kake priče neki ima gospod Žulaj za te svoje čudne obdolžitve!
— Ne skrbite vi za njegove priče, prijatelj. Tu je pred vsem gospa Brežanova ...
Ha, gospa Brežanova! Njo imam vendar popolnoma v žepu ... Takoj mi je malo zrastel greben. In sem se vzravnal na stolu in izzivajoče pogledal advokata:
— Pa kakšno pričo ima še gospod Žulaj?
— Patra!
Prestrašeno sem se spet sključil v stol. Pater, ta je bil nevaren. Advokat pa, ko je videl, kako me je zadelo, me je brž še bolj pritisnil, rekoč:
— Da, patra, prijatelj. Ta je dobro slišal, kako ste od gospoda Žulaja zahtevali dvajset tisoč dinarjev, grozeč mu ... — Pardon, to ni točno! Zahteval sem dvajset tisoč in štiri dinarje. Tiste štiri dinarje, ki sem jih izdal zanj iz svojega žepa.
Advokat me je strmo pogledal, ne vedoč, ali se šalim ali kaj. Postajal je že nervozen. In sem videl, da je čas, to stvar dokončati.
Poglavje te zgodbe, kjer se bliža odločitev
uredi— Torej ljubi doktor, sem dejal, — če sem vas prav razumel, bi bila stvar tale: Gospod Žulaj zahteva, da mu povem, kdo je tisti njemu nepoznani človek, ki mu je tako nadležen in ki bi se ga rad odkrižal ... Čudna reč to, kajne, ljubi doktor? Zelo čudna reč! — Torej to da storim. In če tega ne storim, tedaj me hoče gospod Žulaj kratkomalo izročiti državnemu pravdniku, na podlagi teh težkih obdolžitev, ki ste mi jih tu našteli. Ali je tako?
— Tako je, prijatelj! je pokimal advokat.
— Čudovite so metode tega gospoda Žulaja, sem dejal mato, dvignivši se s stola. — Čudovite so. In mi je uganka, kaj upa mož na ta način doseči; to pa vem, da bo to pravdo izgubil, kakor je dolg in širok.
— V vaše pomirjenje vam bodi povedano, da gospod Žulaj še nikoli ni izgubil nobene pravde, je hladnokrvno in hkratu porogljivo pripomnil advokat. — Torej vi nočete?
— Ne!
Advokat je pritisnil na električni gumb, tipkarica je prišla:
— To-le kazensko ovadbo takoj ekspedirati! sem slišal kakor iz daljave njegov trdi, osorni glas, ker mi je zdajci spet zašumelo po glavi od tiste misli, ki me je bila prignala semkaj, ki me je vznemirjala in plašila. In naenkrat je spregovoril iz mene tuj človek:
— Dajte mi še malo premisleka, gospod doktor!
Advokat je pogledal na koledar:
— Naj bo. Dam vam še 24 ur za premislek, ker vam hočem dobro ...
— Namreč, da se posvetujem s svojim pravnim zastopnikom! sem pripomnil. — To se pravi: nimam ga še, moram si ga šele poiskati. Pa vas prosim, ljubi doktor, da mi nasvetujete koga vaših kolegov. Ampak takega, ki je reven in potreben! Slišal sem, da so celo med advokati nekateri, ki jim dandanes posli slabo gredo; kakega takega potrebujem. Da bo mož kaj zaslužil! Ker to bo pravda, ho, pravda, kjer se bo dalo zaslužiti. Jaz mu že zakurim temu vašemu gospodu Žulaju! Izzivalno sem pogledoval zdaj na advokata zdaj na tipkarico, dražestno plavolasko, ki je še stala v sobi in ni mogla okreniti očesa od mene. Tako sem ji imponiral, ha!
Pravni zastopnik gospoda Žulaja mi na to ni dal odgovora, ker ga je klical telefon; in mi je samo nejevoljno odmignil z roko, češ: idi k vragu ...
Zunaj v hodniku pa je smuknila za menoj dražestna plavolaska in mi pošepetala, dotaknivši se s svojimi rožnato manikiranimi prstki mojega rokava: — Gospod, če želite dobrega advokata, pojdite k doktorju ... povedala mi je na uho njegovo ime, njena sapica je dišala po vaniliji. — On je šele začetnik in še nima klijentele, ampak je izvrsten pravnik, sijajen zagovornik! Z njim boste zagotovo dobili pravdo ... Tako ga je hvalila, nabiraje škrlataste ustnice v očarljivo-sladek nasmešek in tako divno trepaje s temnimi, dolgimi trepalnicami. Iz tega sem spoznal, da je vanj zaljubljena. In sem dejal:
— Hvala, gospodična. Takoj grem k njemu. Ali mu smem povedati, da na vaše priporočilo?
V odgovor in zahvalo sem prejel žarek pogled. O, za tak pogled bi šel magari k najslabšemu advokatu!
Pa sem imel zdaj tudi več korajže, ta deklica mi jo je dala. In pa tista pravdarska kri je zdaj tudi oživela v meni, ki jo ima v sebi vsak slovenski človek. Ha, pa se dajmo! Jaz ti že pokažem Žulaj žulajasti, kaj se pravi pravdati se z menoj, — z novinarjem, ha! In sem v duhu že gledal senzacijonalno sodno razpravo: dvorana nabito polna najodličnejšega občinstva ... moji kolegi reporterji slavijo pravcate orgije v poročilih čez cele strani ... ljudje se kar trgajo za časopise ... jaz in moj branitelj sva junaka dneva, in meni dežujejo v hišo mastni honorarji, njemu pa še bolj mastni klijenti ...
Zelo borben sem planil v pisarno svojega bodočega branitelja, tako da se me je samcata stara gospodična tam v tesni predsobi, ki je baš snažila svoj pisalni stroj, kar ustrašila in kakor v obrambo dvignila roki, v eni krtačico, v drugi krpo.
— Le dobro izkrtačite stroj, gospodična! sem ji spodbujevalno zaklical. — Bo dosti pisanja!
Advokat je bil mlad, simpatičen človek: odkrit pogled, inteligenten obraz, prijeten organ, mirno uglajen nastop, — branitelj, kot sem si ga želel, da se postavim z njim tako pred sodnim dvorom kakor pred avditorijem. In sem imel takoj polno zaupanje vanj; zaupanje, ki je naraščalo, ko sem videl, kako hitro je razumel in doumel vso to mojo zadevo, — niti praviti mi ni bilo treba dosti. Kakor da je vse tisto z Žulajem sam doživel, tako se je znal zamisliti v moj položaj in strmel sem nad bistroumnostjo, s katero je pogodil gotove kočljive okolnosti, pri čemer je taktno znal preiti preko vsega, kar se mu je zdelo, da mi je neprijetno povedati, oziroma kar želim, da ostane nedotaknjeno. To ni le izvrsten pravnik, ampak tudi izvrsten človek! sem si rekel z občudovanjem. In sem bil vesel, da mi je dana prilika poveriti mu tako imenitno pravdo in mu pomagati do karijere.
A na obrazu mojega tako simpatičnega advokata se nikakor ni hotelo prikazati veselje, nasprotno: Ko je bil o moji zadevi zadostno poučen, se je bridko nasmehnil in me pogledal s tožno-zamišljenim pogledom tako nekako, kakor pogleda zdravnik bolnika po končani preiskavi, ki ne obeta nič dobrega. In povrh je mož še vzdihnil. Da, vzdihnil je in je dejal, da storim najpametneje, če se z nasprotnikom kako z lepa pobotam ... skratka: naj te pravde ne tvegam. Da slabo kaže, je dejal.
Meni je bilo, kakor da sem padel iz oblakov. Topo in nemo sem buljil v advokata, potlej sem se pa razburil:
— Kako za vraga pa je to mogoče? Ta tožba gospoda Žulaja, to je vendar nesramnost, ki ji ni para ... blaznost je to! Blaznost! In taka pravica naj bi zmagala? Potlej je pa narobe svet!
— Seveda je narobe, mi je kratkomalo pritrdil in stopil k oknu, k svojemu kanarčku, da mu zatakne nazaj na kletko sladkorček, ki je bil padel dol. Pri tem se je malo pogovoril s ‚Pepčkom‘. Tako je klical kanarčka. (Tako so klicali tudi mene, ko sem bil majhen.) Nato se je spet okrenil k meni, me iskreno pogledal v oči in je dejal:
— Tako vam svetujem, dragi gospod: mirno poravnavo! To je najpametneje. Pri tej stvari nimate kaj pridobiti, kvečjemu le izgubiti. Naj nasprotnik, recimo, tudi propade s svojo tožbo, jeza in sitnosti, ki jih boste imeli, to vse se nam ne izplača. Se ne izplača. Ljubi mir je več vreden. Kadar bodo ljudje miroljubni, pa ne bo nobenega pravdanja več.
Te čudne, a resnične zgodbe najzanimivejše poglavje
urediS tem človekom se ni dalo nič napraviti. To je bil filozof, ne pa advokat, kakor sem ga jaz potreboval. Škoda za pot, sem si rekel, povrh mi bo pa še drago zaračunal svoj jalovi nasvet.
A ni maral nikakega honorarja.
— Prišli ste k meni po dober svet. To bi bil slab svet, če bi ga morali še plačevati ... Tako je dejal in je smehljal svoj vljudni, fini in vedno malce otožni smehljaj.
Pa sem se mu zahvalil in sem šel.
To je bil vsekakor redek advokat. In mene je samo skrbelo, od česa se mož preživlja, če ne od pravd. Ni čuda, če je njegova tipkarica tako suha, sem pomislil.
Ah, ta revica! Res je verjela mojim bahavim besedam in je čakaje sedela pri pisalnem stroju, z že vloženo polo papirja. Naglo sem se zmuznil ven, sram me je bilo. In sem slišal kako je vzdihnila za menoj.
Zunaj sem se potlej pa razjokal. Od besnosti. Torej sam res izročen temu Žulaju na milost in nemilost? Ni me zastonj posvarila njegova lastna hči, gospa Vida: Varujte se imeti posla z njim! Da se ne boste nazadnje kesali ...
Kaj zdaj storiti, kaj? Kar takole se vdati, kakor mi svetuje ta advokat? Ne! se je spet uprla v meni kljubovalnost. Ta advokat je bojazljivec. Ni nič s takim začetnikom. Poiščem si drugega advokata, kakega starega zvitega lisjaka, ki bo že znal ugnati tega Žulaja v kozji rog.
Poprej sem pa hotel opraviti še nekaj drugega, kar je bilo bolj važno in nujno: govoriti z dohtarjem Kundetom. Da. Zakaj rajski ptički je pretila nevarnost — o tem zdaj, ko sem vedel, kaj hoče od mene gospod Žulaj, ni bilo nobenega dvoma več. Žvrgolenje rajske ptičke je dober mesec tako zamamljalo gospoda Žulaja, da je pozabil svojega preganjalca in mene, zdaj pa je ta sladka omama očividno že pojemala. To se pravi, skrivnostni preganjalec je zadobival premoč nad rajsko ptičko. In to je pomenilo za njo in dohtarja Kundeta konec lepega življenja v paradižu. Danes ali jutri ju oba požene ven gospod Žulaj, s primojdušov ognjenim mečem ...
Tako je, po vseh znamenjih soditi, zdaj stala ta stvar in moja prijateljsko-zavezniška dolžnost je torej velevala, da nemudoma posvarim dohtarja Kundeta, da ga opozorim na črne oblake, ki se zbirajo na nebu rajske ptičke, ki mu je on ključar, in mu tako pomagam še pravi čas preprečiti katastrofo. Naj pripelje gospodu Žulaju drugo rajsko ptičko, če se je prve naveličal, naj mu napolni hišo magari s celim rojem rajskih ptičk ... ho, dohtar Kunde je ženijalna glava, on bo že vedel, kaj treba ukreniti, da se bo rajsko življenje lahko nemoteno nadaljevalo — dokler bodo zdržali milijoni gospoda Žulaja, se reče.
In tako sem namesto k tretjemu advokatu, zaenkrat ubral korake proti hiši gospoda Žulaja, k prijatelju dohtarja Kundetu.
Mogočen Daimler, krasna limuzina, je baš zbobnel izpred hiše in v bežnem trenutku so mogle ujeti moje oči razen zlate vrvice na šoferjevi čepici še bliskajoča se očala in zelen pajčolan v globini kupeja ...
Gospod Žulaj se je z rajsko ptičko peljal na izlet.
A la bonne heure! sem zamrmral, gledaje za avtom, in sem se hkratu moral umakniti tovornemu avtomobilu špedicijskega podjetja, ki je privozil pred hišo, naložen z zaboji.
Ob pogledu v vežo sem strmé obstal. Ali sem zašel v napačno hišo? Kaka sprememba! Prej tista temotna, pusta, zatohla veža, — zdaj sam blesk in lesk in razkošje; lakirane stene, kristalni lestenci, ogromna zrcala, palme, preko stopnišča široko valoveča temnordeča preproga ... Pravcate čarobije je ustvarila tu v tako kratkem času rajska ptička s svojim kljunčkom, ki so se mu zakladnice gospoda Žulaja odpirale na stežaj. Kakor je bilo to vidno vsepovsod.
V hiši je bilo polno vrvenja, vse v delu ... mizarji so baš postavljali ko pravljična kočica mično portirsko ložo, nekdo je nosil po stopnicah gor dragocene draperije, po mizi sta razgrinjala dva dekoraterja velikopotezne adaptacijske načrte ... starinsko preprosta hiša gospoda Žulaja se je z vso naglico spreminjala v moderno razkošno palačo, kakršna se spodobi za milijonarja, ki mu žvrgoli rajska ptička.
Prijatelja dohtarja Kundeta so v tem v vrvežu izsledile moje radovedno semtertja švigajoče oči šele tam zadaj v simpatičnem zakotju veže, kjer je bil vhod k vinskim kletem. Tam se je s srkačem v roki sukal okoli velikega soda, kateremu je odbijal čep interesanten hrust v kariranih hlačah, modrobeli mornariški maji, s trdim, črnim klobukom, po domače ‚melono‘ vrh debele glave in z viržinko v ustih, še z eno pa za ušesom.
Na sodu nalepljeni postajni listek je pisal: Semič.
Aha, rajsko vince! sem se nasmehnil, spomnivši se tistega večera, ko se je dohtar Kunde nalival z rujnim semičanom in se proglasil za maharadžo Panevrope. Na zunaj je bil zdaj zares nekakšen maharadža, ker je imel na sebi ponošeno obleko gospoda Žulaja, ki je mahadrala na njem kakor na slamnatem možu v koruzi. Silno smešen je bil v suknjiču s predolgimi rokavi, hlačah, nabranih v harmoniko, in teh velikanskih dolgih čevljih. A je bil po svoje eleganten. Nosil je zdaj tudi očala gospoda Žulaja, tako da mu je bil kar podoben. In kakor sem videl, ga je posnemal tudi v hoji in kretnjah in celo v pridušanju; pri čemer je pravtako zakrivil čeljusti kakor gospod Žulaj. Ni čuda, da se je tako prikupil svojemu rajskemu pokrovitelju. Ah, da, izvrsten komedijant v vsem je bil dohtar Kunde. Skratka: mojster, ženij. Moj respekt pred njim je rastel.
Te čudne, a resnične zgodbe najzanimivejše poglavje se nadaljuje
urediKer nisem hotel motili slovesnega čina vinske pokušnje, in pa da bi se malo pogovoril tudi z Marino, prijateljico, sem se podal med tem v gornje prostore.
Tu sem šele imel kaj gledati in strmeti! Prej tako vsakdanji mostovž je nalikoval zdaj nekakšnemu bajnoskrivnostnemu orijentalskemu paviljonu, kjer se je skoz pestrobojna stekla prelivala mavrična luč in so se razprostirale sladkomamljive vonjave ... Ali so bili to žlahtni parfumi rajske ptičke, ali so prihajale te rajske vonjave tam iz verande, spremenjené v vtič poln prekrasnih rož, kjer je na sredi pobliskaval v solnčnih žarkih velik akvarij z igrajočhn vodometom in plesočimi zlatimi ribicami ...
Trenutno ni bilo tu v predsobi nobene služabnice, a za menoj je prišel gor sel, nesoč velik omot z etiketami tvrdke Rasberger. In je zaklical z zvočnim glasom: »Gramofon!«
In »gramofon« je radostno odjeknilo iz soban ... in že je pritekla z enega konca Marina, lahkokrila, goloroka, golonoga ... in z drugega konca je pritekla druga deklina, lahkokrila, goloroka, golonoga ... ah da, saj je bilo v maju ... in iz kuhinje je pokukal rdečelični obraz nove kuharice ...
Marina se za moj pozdrav ni zmenila, tako je bila prevzeta veselja nad gramofonom, in že se je tudi pozibavala s svojo tovarišico na zvokih objestnosentimentalnega tanga, v blaženi zamaknjenosti, oči obrnjene navzgor. In je imela tudi druga deklina, pikantna črnolaska, oči tako zamaknjeno obrnjene navzgor in okroglolična kuharica tudi, ko se je takole pozibavala v bujnih kolkih, — skratka, tu je bilo vse v rajskih višavah; saj drugače ni moglo biti v rajske ptičke rajskem domovanju ...
V tem me je gnala radovednost še v notranje apartmane. Tam nekje se je v lahnem prepihu razmikala portijera te sinjerumene svile. Tam utegne biti budoarček rajske ptičke, sem si rekel. In sem si ga hotel ogledati. Samo kot novinar seveda. Ker novinar mora vse videti in vedeti, če ne pa ni novinar.
Tedaj pa me je nekdo trdo prijel za ramo. Za menoj je stal tisti interesantni hrust v mornariški maji in z limono vrh glave in z viržinko v ustih in še z eno za ušesom. In me je pisano gledal in me grobo vprašal, kdo da sem in kaj imam tukaj iskati.
Pa sem ga tudi jaz pisano pogledal in sem ga vprašal nazaj, kdo da je on in kaj ima on tukaj iskati.
Pa se je razkoračil pred menoj, češ, da je tukaj za portirja. In je hudo napenjal svoje mišice, da bi se ga jaz bolj bal.
Pa sem ga zaničljlvo premeril od glave do nog in sem ga vprašal, če je portir, kje pa ima uniformo? Da se spodobi, da je v taki palači portir v uniformi. Če ne, je pa to škandal.
To ga je spravilo malo v zadrego. Prestavil je svojo melono z levega na desno uho, viržinko pa z desnega v levi ustni kot in se je izgovarjal, češ, da je uniforma že zdavnaj naročena, ampak je krojač še zdaj ni naredil, ta prekleta duša ...
[slika]
In je dejal, da je za portirja pri gospodu Žulaju ...
Pa sem preckaj tudi jaz pričel zabavljati na krojače. Večen križ da je z njimi, prav res. Nikoli ne dobiš obleke v naročenem času, navsezadnje je pa še skažena. Saj je angleški kralj Rihard III. leta 1483. — torej še preden je Krištof Kolumb odkril Ameriko, — kar zadavil svojega krojača, ker mu je naredil pretesno kamižolo. Pa ni nič pomagalo, krojač je bil mrtev, kamižola pa še zmeraj pretesna. Hehehe ...
Ampak portirska loža, ta bo pa prav lična, kakor sem videl. In notri takole prijazen portir, fin, izobražen takorekoč ... to se bo prav podalo v tako imenitni gosposki hiši. Da, da, še jaz bi bil prav rad tukaj za portirja!
To sem zato toliko govoril, da sem lahko čim delj pasel oči na plešočih deklinah, lahkokrilih, golonogih, golorokih, in pa ker sem zmeraj upal ujeti kak pogled od Marine. Že parkrat sem ji tudi skrivaj dal znamenje srca. A vse ni nič hasnilo. Marina je kar venomer obračala oči gor v rajske višave, na obrazu blaženo zamaknjenost ...
Zdaj sta s črnolasko zaplesali foxtrott In se je pri tem primerilo, da se je Marina v rajskem poskoku zadela ob portirja. Pa se je nesramno zarežal in jo nesramno plosknil po nežnem delu telesa. Pa se mu je Marina za to še prav ljubko nasmehnila ... O vraga!
Zdaj sem bil pa že kar nervozen in sem portirja potegnil stran in sem ga vprašal, če bo zdaj v hiši tudi telefon, a? Prav je tako. Bom vsaj lahko kdaj telefonično govoril s prijateljem dohtarjem Kundetom. Da ne bo treba zmeraj letati sem. Pa kje je gospod dohtar Kunde? Povsod ga že iščem po hiši ...
Na to pa je portir čudno zamežikal z enim očesom, potem še z drugim očesom in je sukal vržinko v ustih kakor vreteno. In je dejal kar naenkrat spet grobo, da tukaj ni nobenega dohtarja Kundeta. Tukaj so samo gospod direktor. Pa če hočem govoriti z gospodom direktorjem, gospod direktor so zdaj zdolaj ...
No, da z gospodom direktorjem te hiše bi rad govoril, kakopak, sem potrdil. — Evo, s temle gospodom!
Ker ta hip se je pojavil na stopnišču dohtar Kunde sam.
Veselo zavihtevši čepico sem mu stopil naproti. In prožeč mu desnico, z levico pa kazoč na rajajoče dekline, sem ga pozdravil:
— Holali, prijatelj! Gaudeamus igitur ...
Toda v obrazu dohtarja Kundeta ni trenila nobena mišica. S tujim, hladnim pogledom so me za trenutek ošinile njegove motne sive oči, nakar se je vprašujoče ozrl v portirja, češ, kaj je s tem človekom tukaj?
Portir je pa samo odgovoril s tistim znamenjem, kakor ga navadno naredimo nad človekom, ki mu v glavi ni vse v redu ...
To sem bil pa res kar začuden! Dohtar Kunde da bi mene reč ne poznal, mene —!
— Holali, prijatelj, amice! tako sem spet vzklikal. — Kaj ste me res že pozabili? Jaz sem vendar, jaz ... In nagnivši se k njegovemu ušesu, sem ga diskretno spomnil na tisti večer, ko sem ga bil povabil na večerjo pri gospodu Žulaju.
On pa je nejevoljno mahnil z roko in zamrmral: — Nič ne vem, se nič ne spominjam ... In je nato ukazal portirju:
— Portir! Danes nikogar več ne sprejmem. Brivec naj pa pride ob šestih.
To rekši, da, to rekši, se je dohtar Kunde dostojanstveno podal v sobane, prav kakor se takole dostojanstveno poda v svoje sobane kakšen mogočen direktor, potem ko je odpravil v predsobi prosilce.
Mene je pa portir spremil dol po stopnicah. In je pri tem nekako nežno podpiral s svojim krepkim laktom moj komolec, tako da sem laže privzdigoval noge. In sem naenkrat stal zunaj na cesti ...
Tako me je zatajil dohtar Kunde, tako me je zatajil! In me je vrgel iz hiše, te iste hiše, v katero je bila njemu odprla vrata moja roka. Je zatajil in vrgel ven mene, ki sem prihajal k njemu v dobri nameri, v prijateljski brižnosti za njegov blagor.
Ah, tako je to na svetu! In vam, prijatelji moji, ne bom opisoval občutkov, ki so me obhajali, ko sem ubiral korake proč od Žulajeve palače, kjer je zdaj gospodoval mož, ki sem ga bil jaz pobral na cesti berača ... Ne, tega ne bom pravil. Samo nekaj vam moram povedati, prijatelji moji, takole zaupno, med štirimi očmi. Da sem bil od nekdaj zavzet za to.
— res, močno sem bil zavzet za to, — da naj bi prišli kdaj navzgor tudi tisti, ki so drugače zmeraj spodaj. To so dobri, pošteni, pravični ljudje, sem si dejal, in če bodo ti zgoraj, bo bolje na svetu. Po tisti bridki izkušnji s tem dohtarjem Kundetom pa sem si dejal: Ne ne, ne. Naj tisti le ostanejo lepo spodaj. Saj če pridejo navzgor, se samo prevzamejo in izpridijo. Je že prav tako na svetu, kakor je. Bog oče že ve, koga posadi gor koga pa dol; ni, da bi nas kdo to popravljal.
To sem vam moral povedati, prijatelji moji, in prosim, naj ostane med nami.
Razumeli pa boste in se ne boste čudili, da takrat od dohtarja Kundeta nisem šel si poiskat advokata in dvigat pravdo proti gospodu Žulaju, ampak sem stopil k telefonu in sem poklical pravnega zastopnika gospoda Žulaja. In sem mu izjavil:
— Sporočite gospodu Žulaju, da sem mu popolnoma na razpolago! Kocka je padla ...
Poglavje te zgodbe, kjer pade prva žrtev
urediKocka je padla, toda na položaju se zaenkrat nič ni spremenilo. Dnevi so minevali, ne da bi se gospod Žulaj kaj oglasil in sploh iskal kakega stika z menoj.
Kaj naj to pomeni? Ali se je spet vse obrnilo? Ali je sladko žvrgolenje rajske ptičke vendarle zmagalo nad hudimi očmi skrivnostnega preganjalca? Sem se vpraševal in nič mi ni bilo prav tako.
Čudno: poprej sem se bal gospoda Žulaja ko vraga in ne bi bil za nobeno ceno hotel imeti še kaj opravka z njim, zdaj pa sem hrepenel po trenutku, da me spet pokliče k sebi. Da, hlapčevat bi mu šel, samo da bi mi bila tako dana prilika, znesti se kako nad dohtarjem Kundetom. Pokazati, kdo je mogočnejši: on ali jaz, ha! Taka je človeška nrav: vedno malenkostna, vedno maščevalna, vedno gospodstva žejna ...
Med tem so dajala nekaj zadovoljstva mojemu srcu pisma gospe Brežanove. Vsak dan mi je pisala. In so bila njena pisma tako ognjevita, da je čudež, da je papir to vzdržal, da ni zgorel ...
Zdaj je bivala v Šmarjeških toplicah. Tako vestno je hodila Magda II. po stopinjah Magde I. Ali nisem pridna? je pisala. V vsem poslušam Vašo besedo, sledim migljaju Vaše roke, ki mi je odprla pot v novo življenje ... Ali bo še dolga pot?
Krasno je tukaj, je pisala. Ta lepa priroda, ta ljubka dolinica, skrita med gozdički, in ta mir, ta blagodejni mir! Ah, tukaj je pravi kraj za sanjarenje in za hrepenenje, ah, za hrepenenje ... In pa ta čudodelna voda! Tako krepka in tako pomlajevalna. Vsa sem kakor prerojena, in pomislite: v dveh tednih sem izgubila že nad tri kile! Moje srce je zdaj tako lahko ... sploh, moje srce je zdaj kakor pomladanska livada, polna pisanega cvetja in ptičjega petja. (Ali je dobra ta primera?) In za vse to se imam zahvaliti Vaši modri besedi ... Ah, kako sem Vam hvaležna!
Pa o Pusiju mi je gospa Brežanova seveda tudi vsakikrat kaj pisala. Kako imenitno da se počuti njen Pusi-Pusili tam v toplicah, je pisala. Da se tudi on pridno koplje, zunaj na prostem seveda, saj je dolina polna toplih vrelcev. Tam pljuska in prha, cmoka in žmoka Pusi po vodi ves ljubi dan. In ta-isti Pusti, ki so ga poprej upehale že same hišne stopnice, leta zdaj od jutra do večera okoli kakor kak motorček, tako je pisala gospa Brežanova.
In na enem pismu je bil podpis »Vaša Magda« ves razmazan. »To je naredil Pusi s svojo tačko. Iz ljubosoumnosti!« je pripisala gospa Brežanova.
Naenkrat pa so izostala pisma gospe Brežanove. Dva, tri dni ni dala glasu o sebi. In potem je prišlo pismo, ki mi je prineslo pretresljivo vest o Pusijevi tragični smrti. Nezaslišano tragične smrti, da.
Kolikor sem mogel razbrati iz kratkega, docela zmedenega in od solz zabrisanega pisma gospe Brežanove, se je nesreča zgodila takole: Iz Šmarjeških toplic se je gospa popeljala spet malo v Zagreb, nekaj nakupit. In je Pusija kajpak vzela s seboj. Saj brez svojega zvestega psička ni storila nikamor koraka. In tam na zagrebškem kolodvoru, tam je neki gospod, neki bivši avstrijski major, sila velik in težak človek, ko je stopil iz vagona, stopil na Pusija in mu zlomil hrbtenico, z eno besedo, ga tako strašno pomečkal, da je uboga živalca samo presunljivo zacvilila, malo še pobrcala, še enkrat milo pogledala — o tako milo! — in ... Onesveščeno so odnesli gospo Brežanovo s perona.
Pusijeva smrt me je hudo potrta. Tem bolj, ker se je zbujala v meni zavest krivde.
Da, da, ubogi moj Pusi, sem priznal z bridkim vzdihom. Nihče drug ni kriv tvoje smrti nego jaz! In zdaj razumem, zakaj si me črtil od prvega trenutka, ko sem prestopil prag tvoje gospodarice. Slutil si, da bom jaz tvoja zla usoda. Da nisem prišel jaz in zvabil tvoje gospodarice ven v svet, bi ti še lepo ležal tam na mehki zofi, sit in zadovoljen ... Žal mi je, Pusi moj, toda usoda je usoda. Nihče ji ne uide, zadnji črv na svetu ne. Namenjeno je bilo, da bom jaz tvoja zla usoda, kaj morem zato? In čeprav si me čavsnil v uho in mi nisi privoščil velikonočne gnjati, hudo mi je pa le, da si moral storiti tako žalosten konec, ti ubogi, mali Pusili!
Res mi je bilo hudo za Pusijem in samo to me je tolažilo, da bo srce gospe Brežanove zdaj nedeljeno moje ...
Čemur se, prijatelji moji, nikar ne smejajte. Res, da je bilo tej dami takrat že šestmeset let, toda pomislite, kako lepo premoženje je imela, in je vendar veljalo na vsak način preprečiti, da ne pade to lepo premoženje gospodu Žulaju v roke. Čemu pa bi mu bilo, ko je imel že vsega zadosti!
Veliki dogodki se radi kopičijo. In baš sem bil napisal na gospo Brežanovo tolažilno pismo in hkratu preudarjal, ali ne bi kazalo, jutri (v nedeljo) se popeljati k njej in jo osebno še bolj potolažiti, ko me v tem pokliče telefon.
Halo, pravni zastopnik gospoda Žulaja se je javil: Da bi se gospod Žulaj rad sestal z menoj. Da prosi za danes popoldne, če utegnem, ob petih v »Zvezdi«, na terasi. Halo, da?
— Da!
Počasi sem položil slušalko.
Halo, halo, holali, holalo ... je odmevalo v meni.
Skrit za kostanjem, sem si gospoda Žulaja najprej previdno ogledal oddaleč. Sedel je tam ob paviljonu, čašo malinovca pred seboj, s sklenjenima rokama oprt na palico, v svoje misli zatopljen. Njegov obraz je izražal trudno otožnost.
Tukaj sredi ljudi in pri belem dnevu me menda ne bo umoril, sem si rekel in sem pogumno stopil k njegovi mizi:
— Pozdravljeni gospod Žulaj!
Počasi je dvignil glavo in me gledal nekaj časa, kakor bi me ne mogel takoj spoznati, potem je prikimal in mi ponudil roko.
A sem se obotavljal seči vanjo.
Gospod Žulaj se je trudno nasmehnil:
— Se me ni treba bati. Saj je nimam več moči. Zanič sem, primojduš, je mrmral. In v resnici, ah, niti se tako krepko pridušiti ni več znal gospod Žulaj kot nekdaj.
Prisedel sem, in dokaj časa sva molčala. Godba je svirala, vesel svet se je šetal gor in dol.
Zdaj pri bližnjem ogledu sem opazil na zunanjosti gospoda Žulaja velike spremembe: imel je elegantno poletno obleko, zelo fino srajco, sijajno kravato in roke skrbno manikirane, nohti so se mu kar bliskali. Sploh je izgledal zelo negovano in je prijetno dišal po parfimirani kopeli. Kultura rajske ptičke! sem pomislil. Ampak dobro ni izgledal gospod Žulaj, da, zdelo se mi je, da se je močno postaral. A morda je bil to le trenutni odraz njegove notranje potrtosti? In kakor da je uganil moje misli, me je pogledal izpod privzdignjenih obrvi in dejal:
— Slabo izgledam, ha? Hudiča, saj že tri noči nič ne spim!
Nato me je postrani ošinil s pogledom in je skrivil čeljusti, kakor je imel navado, kadar mu kaj ni bilo prav. In je zarenčal:
— Prokleto ste vi trdoglavi! Tule poglejte, koliko me stane vaša trma ...
Privlekel je iz žepa papir in ga s pestjo porinil k meni. Bil je stroškovnik njegovega pravnega zastopnika, dobro zabeljen stroškovnik.
Pripravljen sem bil na to, da se bo gospod Žulaj dotaknil te zadeve. Denarci, denarci! ... Pa sem mu mirno odgovoril:
— Gospod Žulaj! Tale vaš advokat je šušmar. Ne zna ravnati s človekom. En sam korak ko bi bil storil do mene, pa bi se bila midva takoj pobotala, in vsi ti stroški bi vam bili prihranjeni. Ampak je postopal z menoj, kakor da sem kakšen njegov podložnik. Tu sem se uprl, vi bi se tudi. In vam samo to povem, gospod Žulaj: Da ni bilo mojega advokata, mojega, bi imeli vi danes pravdo na glavi, da bi se vam lasje ježili. Ampak moj advokat, vidite, moj advokat, ta je to stvar tako lepo poravnal, da sva si zdajle lahko spet prijateljsko segla v roke.
— Tako, tako? se je čudil gospod Žulaj. — Torej ni tale to reč izpeljal? Glej ga hudiča, pa se je tako pohvalil! Ho, ga pa plačal ne bom, primojduš!
Brž sem pograbil priliko in sem priporočil gospodu Žulaju tistega mojega advokata miroljuba, hvaleč in slaveč ga na vse pretege. Zakaj pred menoj je stala podoba dražestne plavolaske, in sem spletal takele misli: Če fant dobi klijenta kakor je gospod Žulaj, pa bo na nogah, pa bo lahko poročil punčko; punčka mi bo pa hvaležna in me bo še kdaj takole lepo pogledala ... Ah, da, kaj vsega bi človek ne storil lepim očem na ljubo!
Gospod Žulaj je obljubil, da si bo vzel za pravnega zastopnika tega mojega spretnega advokata, svojega nerodnega advokata pa da bo prav na prekleto izkrtačil.
Poglavje te zgodbe, kjer se vse čudno zapleta
urediTako sva se z gospodom Žulajem spet sprijateljila. In ker sem uslužen človek in ker sem videl, da mu je sitno načeti tisto reč, zastran katere me je bil povabil na ta sestanek, sem pa kar jaz načel tisto reč. Primaknil sem se na njegovo stran in sem ga takole zaupljivo malo potrepljal po roki:
— No, gospod Žulaj, kako pa je zdaj kaj s tistim nadležnežem? Dolgo se niste nič oglasili. Tako da sem upal, da ste se ga med tem že sami kako odkrižali ...
Način mojega povpraševanja je bil gospodu Žulaju vidno všeč. Prijazno, da, kar nekam hvaležno me je pogledal in je nekaj trenutkov molčal. Potem je globoko zasopel in je dejal zamolklo:
— Saj sem tudi jaz mislil, da bo zdaj mir pred njim. Ker po tistem, ko ste bili vi pri meni, mi je enkrat samkrat še stopil na pot. Na Bledu je to bilo. Prav tako je bilo, ko takrat v varaždinskih toplicah. Stojim tam pred hotelom, čakam, da pride dol punca ...
Gospod Žulaj je naglo napravil požirek iz svoje čaše. To o punci mu je bilo tako ušlo. Pa sem mu postrežljivo pomagal preko te sitnosti.
— Spominjam se, gospod Žulaj, da ste mi pravili, kako je bilo tisto v varaždinskrh toplicah. Da je naenkrat prišel mimo in vas pogledal, ali ne?
Gospoda Žulaja svetla očala so se spet prijazno okrenila k meni.
— Tako je. Ampak tako me še nikoli ni pogledal kakor to pot. Kakor da bi mi njegove oči prežgale možgane, prav tu v tilniku me je zapeklo. Pa ta njegov obraz! Tako čudno belkast, kakor apnen, pa tista rdeča brada kakor krvava. Kar groza me je obšla ...
Gospodu Žulaju je postalo menda še ob tem spominu groza; zamižal je in drobne potne kaplje so se mu zbirale na čelu.
Pa ga niste mogli ustaviti: Človek, povej, kaj hočeš od mene?
Gospod Žulaj je stresal glavo:
— Noge kakor svinec. Potlej pa, ko sem se ozrl, ga že ni bilo nikjer več.
Ko si je bil obrisal čelo z robcem, je nadaljeval gospod Žulaj:
— Takrat me je začela ta stvar spet skrbeti. Pa sem se spomnili na vas ...
— Pa ste me šli predat advokatu, sem se nasmejal. Slaba kupčija, gospod Žulaj! No, pa saj morajo tudi advokati živeti. In po tistem ste imeli spet mir, tako da me niste potrebovali, vse do danes, a?
Gospod Žulaj je prikimal.
— Sem res mislil, da sem ga že rešen. Sem si dejal, kaj pa, če je umrl? Saj je takrat na Bledu izgledal kakor smrt. Ali zdaj, zdaj ...
Gospod Žulaj se je ozrl, kakor bi se bal nepoklicanega poslušalca, in mi je povedal na uho:
— Ono noč je bil v moji hiši. Videl sem ga. Tam za zagrinjalom ...
— Kje za zagrinjalom, gospod Žulaj? Ponoči je to bilo, pravite. Torej v spalnici?
Vidim, gospod Žulaj je v zadregi, vrta s palico v pesek, obrača oči na vse strani, ne more prav ven z besedo ... Pa sem ga dregnil s komolcem v rebra in rekel odločno:
— Gospod Žulaj! Če mi že mislite nekaj zaupati, mi povejte vse ali pa nič. Pa se nikar ne ženirajte. Saj vem, da imate zdaj punčko v hiši. Kaj zato? Jaz na vašem mestu bi jo tudi imel, pa ne samo ene!
Take spodbujevalne besede so bile staremu gospodu Žulaju seveda le všeč in me je kar hvaležno pogledal. In se je celo nasmehnil, čeprav je bil tako potrt.
In potem mi je povedal, kako se je tam izza portiljere v medli luči nočne svetilke naenkrat prikazal obraz skrivnostnega preganjalca, mrtvaško bled, s krvavo srago na čelu in oči, oči tako pošastno plamteče, da je on, gospod Žulaj, kar otrpnil od groze.
In ga je bilo groza še zdaj, ko mi je to pravil, mižé in spet ves poten.
K sosednji mizi sta bila sedla gospod z brado in gospa z lornjeto. Gospod se je zatopil v časopis, gospa je tudi listala po ilustracijah, še več zanimanja pa je kazala za naju dva. To mi je bilo neprijetno, dasi je imela lepe okrogle oči. Zares, gospod Žulaj naj bi bil izbral primernejši kraj za tako važen razgovor! Na srečo je zdaj k nasprotni mizi prisedel mlad gospod z umetniško frizuro in podjetno kravato, oziroma narobe, ki je gospo z lornjeto še bolj zanimal nego gospod Žulaj in moja malenkost.
Premišljeval sem, kar mi je bil zaupal gospod Žulaj. On je globoko sopel, se brisal z robcem in me je zdaj podrezal: — Kaj pravite, kaj pravite?
— Nevarna reč, nevarna reč, sem mrmral. — Kaj pa mislite, takole se prestrašiti! To je za živce kakor gromska strela. Hunskemu kralju Atili se je tudi to primerilo, saj ste že kaj slišali o njem, saj je tudi staro Ljubljano parkrat izropal in požgal. »Božji bič«, so mu rekli, a je bil drugač simpatičen možakar, čeprav je bil pogan. Pa se mu je primerilo in povrh še v svatbeni noči z lepo punčko Ildiko, rajsko ptičko. Da ga je takole nekaj prestrašila. Pa ga je na mestu zadela kap.
Gospod Žulaj me je pogledal s topim strahom v očeh. Potem se je zatopil v mračen molk. In potem me je zgrabil za roko (niti ne preveč hudo) in je zahropel:
— Tega mora biti konec. Dajte, opravite kako z njim. Dam mu denarja, če ni drugač, samo naj neha, neha! Da mi ne pride več pred oči ... Naj pove, koliko zahteva.
Halo, gospod Žulaj je bil pripravljen dati denarja. To je bila velika beseda! A ker sem poštenjak, sem mu takoj rekel:
— Gospod Žulaj, kako naj opravim s tem človekom, ko ne vem, ne kdo je, ne kaj? Motite se, če mislite, da ga jaz poznam!
Tedaj pa se je gospod Žulaj razhudil name, kaj da spet nekaj onegavim, primojduš. Mar nisem takrat, ko se je bil on sam tako zmotil v osebi in zamenjal Kundeta z onim, mar nisem takrat takoj rekel, da to ni pravi, ha? In mar nisem potem, ko sva se sporekla zaradi Kundeta, toliko zatrjeval, da dobro poznam onega drugega, ha? Kaj se zdaj naenkrat takole izgovarjam? Ali se to pravi, biti mož beseda, primojduš?
Uvidel sem, da bi gospoda Žulaja zaman prepričeval, da mi je njegov skrivnostni preganjalec prav toliko poznan kakor mož na luni, da sem se takrat v njegovi hiši samo širokoustil in da sem zgolj slučajno nekaj uganil. Sicer pa ni moglo nič škodovati, če je imel gospod Žulaj tako trdno zaupanje v mene. Ne, to je bila vsekakor dobra zaslomba — zlasti za primer, ako bi prišlo med mano in dohtarjem Kundetom do odkritih sovražnosti.
Poglavje te zgodbe, kjer se bliža odločitev
urediPa sem dal zato gospodu Žulaju takle odgovor:
— No, takole na videz ga že poznam. Saj ste mi ga takrat pokazali, in se mi zdi, da sem ga po tistem tudi že parkrat srečal. Ne vem pa, ne kako se piše, ne kje stanuje.
Ta moj odgovor je gospoda Žulaja popolnoma zadovoljil.
— Ho, to boste že dognali. Me nič ne skrbi, da ne bi dobro opravili. Ste prekleto zvita glavica! Zasmejal se je in me tlesnil po kolenu (in niti ne preveč hudo).
Taka pohvala je seveda laskala mojemu samoljubju. In v takem počutju sem zmeraj dober človek in pripravljen pomagati. In sem zdaj takoj našel besedo, ki bi utegnila gospodu Žulaju vsaj duševno pomagati in zaenkrat malo pomiriti njegove tako razburjene živce. Pa sem dejal:
— Mislim, da mi moža sploh ne bo treba iskati. Mislim namreč tako, gospod Žulaj, da ste ga že rešeni. Za vedno. Da je umrl. In da je tisto, kar je prišlo k vam ponoči, bil samo njegov spomin. Jaz močno verujem v spomine ... Ker se je meni tudi že takole prikazal neki človek, ki je bil najhujši moj sovražnik. Potlej sem pa zvedel, da je prav ob tisti uri umrl. Le verjemite, gospod Žulaj, da je bil to spomin!
Gospod Žulaj me je strmo pogledal potem je pa zmajal z glavo:
— Sem šel zjutraj gledat, kje bi bil prišel v hišo. Mogel je priti samo skoz verando, če je postavil lestev na plosko strehe pralnice spodaj. Na verandi je bilo eno okno utrto, in tam sem videl tudi krvav madež ... Kunde pa pravi, da je okno razbil nočni vihar, ki je z oreha na dvorišču odčehnil vejo in jo treščil v verando, kri pa da je od njegove roke, ko je pobiral z okna ostanke šipe in se pri tem urezal.
— Pa je bila veja res odlomljena in je Kunde res imel ranjeno roko?
— Gospod Žulaj je pokimal.
— No, torej! Zdaj vidite, da je tisto moglo biti samo spomin! sem vzkliknil z veselim zadoščenjem.
Gospod Žulaj pa je samo mahnil z roko in pogodrnjal:
Ne dam nič na take vraže. Nisem baba. On je bil v hiši. Sem ga videl in vem, kaj govorim.
— Če ne daste, boste pa še dali! sem pripomnil na to. Moral sem vztrajati na svoji veri, če sem hotel duševno pomagati gospodu Žulaju.
A nekaj drugega me je zdaj zanimalo, pa sem dejal:
— Gospod Žulaj, dovolite zaupno vprašanje: Ali je ta mož, ta dohtar Kunde, ki je zdaj vaš hišni oskrbnik, zanesljiv? Se pravi, ali je pošten?
— Kakopak da je, drugače bi ga ne bil obdržal v hiši. Pa še kako je skromen! Saj še novih hlač ne mara, rajši hlača v mojih starih okoli. In presneto mi na vse pazi, za vsak dinar vem, kam gre in za kaj. Tako da ga imam prav rad. Pa saj sem si zmeraj znal izbirati prave ljudi, se je pobahal gospod Žulaj in me pogledal spodbujevalno, češ, tudi ti si izbranec in glej, da se boš obnesel.
Ampak take hvale o dohtarju Kundetu pa res nisem pričakoval. Ti vražji diplomat ti, da si je znal celo enega Žulaja takole oviti okoli mezinca! In proti takemu ženiju sem hotel jaz šušmarček nekaj ongaviti ... No, to bi bilo blamaž! Vsekakor sem zdaj videl, kako krepko je zasidran dohtar Kunde v hiši gospoda Žulaja. In s tem je bilo treba računati.
Pa sem si dovolil še nekaj vprašati gospoda Žulaja, namreč zastran punčke ... Ali je punčka hčerka dohtarja Kundeta, ali mu je drugače kako v rodu.
Na to pa se je gospod Žulaj samo čudno zarežal, tako kakor bi hotel reči: Ali si neumen, prijatelj! In je mesto odgovora vprašal nazaj, pol porogljivo, pol nejevoljno, kaj me prav za prav to zanima, ha.
— Vam takoj povem, zakaj me to zanima. sem mirno odgovoril gospodu Žulaju. — Hočem vam namreč dati dober svet: Zaupajte se punčki! Saj veste, da ženska celo vraga užene. In stavim, da bo punčka z vašim preganjalcem — če je še živ, se reče, — vse hitreje in boljše opravila kakor pa jaz.
Toda ta moj dobro mišljeni in gotovo pametni nasvet ni našel pri gospodu Žulaju prav nobenega razumevamja. Najprej me je začudeno pogledal, potlej je grenkobno spačil obraz, kakor bi žvečil pelin, naposled pa je zaničljivo mahnil z roko in je odvrnil:
— Take reči niso za babjo glavo. In je gospod Žulaj hkratu izustil splošno opazko o ženskah, ki je iz ozirov do dražestnih čitateljic ne maram zabeležiti. Vsekakor je obžalovati, da se je tako negalantno izrazil o ženskah taisti gospod Žulaj, ki mu je v njegovem 77. letu žvrgolela mlada Cici, rajska ptička ...
Dohtar Kunde me je bil zatajil, se je pregrešil proti meni, zato je bila mene dobrega kristjana dolžnost, zbirati žerjavico na njegovi glavi. Pa sem dejal zdaj:
Kaj pa dohtar Kunde, gospod Žulaj, a? Vražje prebrisana glava to! In pa poštenjak od peta do temena, kakor sami pravite. Jaz na vašem mestu bi to reč kar njemu poveril. On jo izpelje, če nihče drugi. Prava sreča je, da vam je ta dohtar Kunde prišel v hišo ...
Gospod Žulaj me je poslušal, potlej le pa stresel glavo in rekel odločno: — Nak. Ni vsak za vse.
A nisem odnehal.
— Gospod Žulaj, ubogajte me vendar! Glejte, tale vaša punčka ali vas ni ... tako rekoč ... na pol že rešila? Saj odkar je ona pri vas, se vam je tisti človek samo dvakrat prikazal. Dajte, zaupajte ji to reč, pa vas bo docela rešila. Verujte mi, ženske delajo včasih vprav čudeže! Imam o tem izkušnje, gospod Žulaj, ki jih vi nimate, kakor vidim. Dobra zvezda vam je privedla v hišo dohtarja Kundeta in njo, prijazen migljaj usode je to, gospod Žulaj, nikar ga ne prezrite. Najbolje je, da se zaupate obema, punčki in dohtarju Kundetu, pa boste tako z združenimi močmi ... viribus unitis, da ... pregnali sovražnika, ki vam streže po življenju. Da, po življenju vam streže. Vidim, v veliki nevarnosti ste, zato nikar ne odlašajte in storite po mojem prijateljskem nasvetu, gospod Žulaj.
Tako sem prigovarjal staremu gospodu Žulaju, a uspeh je bil le ta, da se je spet prav razhudil: Kaj za hudiča, da se spet tako otepljem in otresam? Kaj sva se tako pogodila, primojduš? On je to reč zaupal meni in jaz jo moram opraviti, če nisem figamož ... Tako je renčal v mene, z grozeče stisnjenimi pestmi.
Pa sem se spomnil, kako je razjarjeni Samson porušil tempelj in pokopal pod razvalinami na stotine filistejcev. Pa če bi hudi gospod Žulaj zdajle potresel paviljon? Škoda muzike, ki je baš tako lepo svirala venček slovenskih pesmic.
Na srečo se je dal gospod Žulaj hitro spet pomiriti. Saj tako drvi ko takrat, ko sem prvič imel opravka z njim, zdaj že zdavnaj ni bil več.
— No, dobro, sem dejal. — Pa naj bo po vaši želji. Storil bom, kar je v moji moči. Če iztaknem kje tistega človeka, pa bom spregovori z njim resno besedo. Ta moj odgovor je gospoda Žulaja očitno popolnoma zadovoljil in me je pohvalil in je pristavil:
— Saj vam bom rad kaj za to plačal. Ste sicer rekli, da ničesar ne zahtevate, ampak bom že dal ... Ne bom umazan.
Težko so mu šle te besede iz ust, vendar mi je to ugajalo od njega. In me je spet obšlo sočutje z njim, — ah, saj je bil v resnici velik siromak, — in sem ga še enkrat potolažil:
— Gospod Žulaj, tako mislim, da imate že mir pred njim. Zato nikar več ne mislite na to in se rajši spet enkrat dobro naspite. To bo najbolj zdravo.
Gospod Žulaj je zmajeval z glavo, z že ne več tako neverno.
— Če bi pa spet kaj bilo, me pa pokličite, sem pristavil. — In če jaz kaj opravim, pa pridem k vam ...
Tedaj pa se je gospod Žulaj nekako nemirno premakni in je naglo odgovoril:
— Kar telefonirajte mi. Saj imam zdaj telefon. Pa se bova dogovorila, kje bi se dobila.
— Dobro, dobro, gospod Žulaj, sem mrmral.
In potem se je gospod Žulaj dvignil in mi dejal s prijaznim nasmehom:
— No, zdaj mi pa dajte še roko na vse to.
Dal sem mu roko. In je ni nič stistnil. A ko se je njegova roka oklenila moje, sem imel občutek: ne rešiš se ga več, ne rešiš se ga več ... In sem resignirano povesil glavo.
A ko sva se bila ločila z gospodom Žulajem, me je zanimalo samo to: Zakaj ni maral, da mu pridem v hišo? Ali je bil tako ljubosumen na rajsko ptičko? Ali je kakor kakšen turški paša skrival svoj harem? Ali pa se je le bal, da ne bi jaz kaj povedal rajski ptički o njegovi tajni?
Vsekakor je bilo čudno, kaj se je zdaj tako bal mene v hišo, — mene, ki mi je zaupal baš najintimnejšo svojo zadevo in ki bi me prav za prav moral imeti vedno v svoji bližini. Bil je v resnici čudak, ta gospod Žulaj!
Zastran tistega skrivnostnega preganjalca pa si seveda dalje nisem prav nič belil glave. Kaj naj jaz lovim okoli njegovo senco? Če bo spet kaj strašil, me gospod Žulaj že pokliče na pomoč. Hej, saj on potrebuje mene ne jaz njega. In on je prav za prav v moji roki, ne jaz v njegovi. Kaj bi tedaj skrbel, kaj bi se bal?
Tako sem opravil vse to. V tistem času sem šel tudi na daljše potovanje, in ko sem se vrnil, me ni razen kopice vsakdanjih opominov upnikov čakala nikaka zanimivejša pošta. Tudi od gospe Brežanove ni bilo nobenega pisma, kar pa je bilo povsem razumljivo: Tu-ga za Pusijem! V bolesti je človek najrajši sam.
In tako je potekal čas in nič ni bilo glasu več od starega gospoda Žulaja. Imel je mir pred svojim preganjalcem, jaz pa pred njim, hvala Bogu.
Vseeno me je takole poletnega večera povedla radovednost mimo njegove palače. Pa sem imel samo srečo, videti mogočnega gospoda portirja v svetli rumenkasti livreji, hladečega se zunaj pred hišo. Bral je večerni list in njegova cigara je žlahtno dišala po vsej ulici. Okna zgoraj so bila vsa odprta in lahna sapica se je poigravala z baržunastimi, svilnatimi in čipkastimi zavesami. Vse tiho v hiši, le tam zgoraj na novi visoki terasi, zagrnjeni proti cesti s pisanim platnom, žvenket krožnikov in čaš. Gospoda so večerjali. In dobro se je godilo dohtarju Kundetu pri mastni rački in rujnem semičanu ...
In dalje so tako potekali dnevi. Potem pa je prišlo, — naenkrat, nenadoma, z velikimi dogodki.
Te čudne, a resnične zgodbe prevratno poglavje
urediTistega dne se je zgodilo, da me je stari gospod Žulaj poklical na telefonu. In jedva sem bil končal pogovor z njim in odložil slušalko, je spet zvonilo. Halo, detektiv Klop se je javil, moj prijatelj.
Dolgo časa se že nisva videla, večkrat sem ga zaman iskal, zdaj me je klical:
— Zelo važna in nujna zadeva! Prosim vas, pridite takoj k meni.
Deset minut pozneje sem že sedel pri Klopu v njegovem kabinetu in napenjal ušesa, kaj mi razodene.
— Prihajam iz Zagreba, je pričel. — Od gospe Brežanove. In vam prinašam njene pozdrave. Najlepše pozdrave!
— O hvala, sem vzkliknil razveseljen. — Ali se je že kaj potolažila za svojim Pusijem?
— Kakor je videti, se je. Meni vsaj se ni nič potožila. Sicer ji pa rojijo zdaj vse druge reči po glavi ... in po srcu, je pristavil detektiv in smehljal svoj tenki smehljaj.
Tudi jaz sem se takole tenko smehljal, škileč na detektiva skoz polzaprte trepalnice, češ, vem jaz, bratec, kaj roji gospe Brežanovi zdaj po glavi in po srcu, hehe, vem jaz to najbolje!
Po tem uvodu si je prijatelj Klop prižgal pipico, nabral obraz v globokoresne gube in je nadaljeval:
— Poslušajte torej. Kako je zdaj v hiši gospoda Žulaja, to približno že veste. Zdaj vam bom pa še nekaj povedal: tisti dohtar Kunde in njegova družba, ki je našla v hiši gospoda Žulaja tako prijeten in varen brlog, to je prav čedna družba, da, pravcata apaška banda! Dobil sem na policiji nekaj prav zanimivih podatkov ... je včasih le dobro imeti tudi s policijo kaj stikov. (Detektiv je spet smehljal svoj tenki smehljaj). Skratka, razumeli boste zdaj, da ima gospa Brežanova več ko dovolj razlogov poseči v to ... Pregnati iz bratove hiše podgane, da se poslužim njenega izraza. Poverila je to nalogo meni. Odkrito povedano, mi ta reč ni bogvekako všeč: smrdi malo po kriminalu ... in to ni moja stroka. Ampak, saj veste, gospa Brežanova je dobrotnica naše bratovščine »V znamenju srca« in zato ji rad ustrežem. Potrebujem pa še pomoči — ali mi hočete pomagati? Meni je lebdelo pred očmi samo to eno: Dohtar Kunde bo zletel iz raja! In sem vzkliknil: Z veseljem! Kdaj in kako udarimo?
Veselo presenečen me je pogledal detektiv Klop:
— Bravo, prijatelj. Bal sem se, da bodo težave z vami. Tudi gospa Brežanova je bila takih misli, da je bolje, vam ničesar ne praviti o tem. Ste se menda takrat pri njej silno potegovali za dohtarja Kundeta in tisto ptičko ... Jaz seveda nisem maral ničesar storiti brez vaše vednosti oziroma za vašim hrbtom, kar zadeva osebo gospoda Žulaja.
— No, takrat pač nisem vsega tega nič vedel. Ampak da bi se jaz zavzemal za apaše? Ho, prosim lepo: jaz sem spodoben meščan! Sicer pa, gospe Brežanovi na ljubo tudi jaz rad vse storim. Zakaj ona mi je zelo simpatična. To sem izrekel s poudarkom, z občutkom, in sem pomenljivo pogledal Klopa, češ, ako si kaj prida prijatelj, ji boš to tudi povedal.
Klop je zadovoljno pokimal.
— Gospa Brežanova vam bo gotovo hvaležna, je pripomnil. In me je nato vprašal, kakšni so kaj zdaj odnošaji med mano in gospodom Žulajem.
Povedal sem mu vse, in da sem baš prejle telefonsko govoril z gospodom Žulajem. Dogovorila sva se, da se danes popeljeva malo na Gorenjsko, z njegovim avtom: Tam med Kranjem, Bledom in Kranjsko goro straši namreč zdaj tisti skrivnostni preganjalec gospoda Žulaja. Včeraj ga je spet videl. In tako ga upava tudi danes kje srečati. Pa se bom jaz tega človeka kar lotil. Ker hoče imeti gospod Žulaj enkrat za vselej mir pred njim.
Detektiv si je med mojim pripovedovanjem čedalje veseleje mencal roke. In je zdaj skočil na noge:
— Ah, to je imenitno! To je kakor nalašč. Tako lahko še danes to opravim. Poslušajte, prijatelj, moj načrt: Med tem ko se bosta vidva z gospodom Žulajem vozila okoli, mu jaz počistim hišo. In ko se gospod Žulaj povrne —
Vam razbije glavo, sem opomnil. — Pazite se, ljubi doktor, stari gospod je na punčko ves nor, to vem jaz.
— Ko zve resnico, bo takoj trezen, to vem pa jaz! je odvrnil detektiv z mirno gotovostjo. In je pristavil: — Vsekakor bomo mi s punčko napravili lepše, kakor bi napravil z njo gospod Žulaj v svoji jezi.
Naravno, da me je silno zanimalo, kako bo detektiv počistil hišo gospoda Žulaja in sem izrazil željo, da bi bil rad zraven. Ali bi se ne dalo vseeno kako zvabiti gospoda Žulaja iz hiše, dokler ni tisto opravljeno?
— Hm, hm, je premišljeval detektiv. — Prav rad bi vas imel s seboj. V dveh bo šlo še bolje. Amr»ak, ampak ... Ha, že imam! je vzkliknil veselo. — Takole napravimo: Telefoniral bom zdajle gospodu Žulaju da ste morali nenadoma, po službenih opravkih odpotovati na Jesenice. In da se tam dobita. Naj le pride popoldne za vami z avtom, kakor je bilo dogovorjeno. Potem ko v njegovi hiši vse lepo opraviva, mu bom pa telefoniral tja na Jesenice, da je bila žal pomota od mene: Da ste vi šli v Jesenice na Dolenjskem, ne na Gorenjskem. Bodite brez skrbi in prepustite vse meni. Prevzamem vso odgovornost. Torej velja?
Udarila sva v roke. — Vi ste imeniten človek, ljudi doktor! sem vzkliknil navdušeno.
Pred očmi mi je lebdelo samo to eno: Dohtar Kunde bo zletel! In nič drugega mi ni bilo mar...
Solnce je pripekalo na ulico, in hiša gospoda Žulaja je z zaprtimi polkni ležala v mirnem opoldanskem spanju, ko sva z detektivom vstopila.
Vežna vrata niso bila zaklenjena, in v svoji loži je blagoglasno smrčal gospod portir.
— Težek dečko! mi je pošepetal detektiv. — Že enajstkrat pod ključem. In še marsikaj neporavnanega, vendar pa spanje pravičnega, kakor vidite. Spustimo mu bolhico v uho ...
Detektiv je potrkal s palico na okno lože.
— Halo, Pik-As! Gazda Pero igra rdeče ... Pozor, Pik-As!
Nisem kmalu videl človeka tako se prestrašiti, kakor se je prestrašil težki dečko Pik-As. Ves bled in trd je ždel na svojem stolu, nemo strmel v naju in lovil sapo.
— Pripravite karte, Pik-As! mu je zaklical detektiv, tenko se smehljaje. — Ko pridem dol, bova midva igrala!
Šla sva gor po stopnicah. Nova mostovžna vrata iz debelega, dragocenega stekla so bila tudi odprta, detektiv pa jih je zapahnil za nama.
Na mostovžu, med zagrnjenimi portijerami in zavešenimi okni je bilo vse temno in tiho, a tam iz salona se je zdaj oglasil gramofon.
— Najprej moramo govoriti z Marino, je dejal detektiv.
In kakor poklicana, je v tem trenutku prišla ven Marina.
Ko je zagledala Klopa, ji je zastala noga kakor v radostnem strahu. Nato je povesila glavo in položila roko na srce. Tako je stala pred Klopom.
— Marina! jo je prijazno nagovoril in položil roko na njeno ramo. A pri dotiku njegove roke so Marino premagali občutki; omahnila je Klopu na prsi in pričela krčevito ihteti.
Klop je bil očitno v največji zadregi; milo se je ozrl po meni, češ, bratec, pomagaj.
Obrnil sem se stran. Neroda! sem si mislil. Na mojih prsih se še nikoli na razjokala ženska. Ampak če bi se, jaz bi gotovo ne gledal tako neumno okoli sebe.
Med tem ko je imel detektiv tako svoje težave z Marino, sem porabil priliko in pokukal noter v salon. Mična slika: Rajska ptička je plesala! Kdo druga pa bi mogla to biti? Tako dražestna, tako gracijozna, tako zapeljiva ... Plesala je indijski ples, plesala je kakor bajadera in v tenkem solnčnem traku, ki je prodiral skoz zaklopljena polkna, je zlatorumeno pobliskavalo njeno vitko, ko kača se zvijajoče telo. Na tleh je na blazini sedel dohtar Kunde, s podkrižanimi nogami, s fesom na glavi in z dolgim čibukom, zadovoljno majal z glavo in zdaj pa zdaj milostno zaploskal, kakor kak turški paša svoji lepi sužnji, — oj, ta komedijant! Pikantna črnolaska, moja znanka, pa je navijala gramofon.
Ah, prav rajska slika je bila to! In morda je bila to generalna proba za večerno predstavo, staremu gospodu Žulaju v zabavo in kratkočasje. Sploh pa, ka je moglo biti v rajski hiši drugega ko samo rajanje, rajanje noč in dan ...
Detektiv me je poklical. Potolažil je bil nekako Marino in ji je dajal zdaj svoje ukaze. — Pojdite noter, Marina, in jim tako povejte: V pol ure morajo vsi zapustiti to hišo. Toliko jim dam časa, da pospravijo svoje reči. A niti minute delj!
Marina je pokimala, njen obraz je izražal brezmejno vdanost in pokornost. Če bi ji bil detektiv ukazal, naj vzame nož in vse v hiši pokolje, bi bila Marina to tudi storila.
Ko je Marina bila izginila za portijero, je takoj umolknil gramofon ... Nato tenek vzkrik ... begajoči koraki ... nato tišina, kakor bi bila hiša že prazna.
Detektiv mi je ponudil cigareto.
— Pa se poigrajva med tem malo tu z ribicami je dejal, krenivši na verando k akvariju. — Ali čakajte, moramo biti kavalirji. Prosim vas, skočite še prej dol k telefonu in pokličite avtotaksi. Gospode vendar ne bomo pustili hoditi peš po tej vročini.
Ko sem prišel dol, sem našel portirsko ložo prazno. Na kljuki je visela livreja, — Pik-As je bil že pobral šila kopita.
Posadil sem si na glavo njegovo portirsko kapo, — obšlo me je veselo prevratno razpoloženje. Saj prevrati, mali in veliki, so vedno vesela reč. Za prevratnike.
Te čudne, a resnične zgodbe začasni konec
urediKo sem se vrnil gor, je baš prišel ven dohtar Kunde. Trenutek je postal in mežikal v detektiva, ki mu je Marina podajala čašo vode; pri čemer se je tresel srebrni pladenj v njenih rokah, tako je bila razburjena.
Nato je dohtar Kunde stopil korak naprej, se globoko priklonil in javil, sladko-vdano se režé:
— Dame bodo takoj napravljene. Gospodje naj blagovolijo oprostiti, toda ta nenadni prevrat v stratosferi ...
Pomenljiva kretnja detektivove roke je odrezala dohtarju Kundetu nadaljni govor. (Škoda, jaz bi ga bil rad poslušal.) Pa se je zasukal na peti in zazrši mene, se je naredil radostno presenečenega.
— Holali, prijatelj! je vzkliknil. — Gaudeamus igitur ... Sem med tem v tej rajski hiši napravil takole malo komforta, kakor vidite, da se boste zdaj bolj prijetno počutili tukaj. In še nekaj ... strogo zaupno! (Primaknil je obraz k mojemu ušesu.) V kleti je semičana še poln sod. Tam zadaj v pesku pa, tiste buteljke ... sama žlahtna starina s Sladke gore. Herr Kollege, etwas hochfeines!
— Tiste štiri dinarje mi rajši vrnite, ki sem vam jih takrat dal za brivca, sem zarenčal s temnim obrazom.
V odgovor je pokazal dohtar Kunde svoja prazna hlačna žepa, potegnil kvišku rame in zamrmral: — Kakor prišel, tako odšel. Wie gewonnen, so zerronnen. Habe die Ehre!
Tako je odkorakal, tam na stopnišču pa se je spet zasukal:
— Pardon, moja garderoba! To moram pa le vzeti s seboj. Ker ne vem, kdaj se vrnem, je pristavil in se namuznil.
— Kakšna garderoba? je zavpila Marina, vsa divja. — Saj nič nimate! Prišli ste v capah, ki jih je potlej vzel smetar.
Hkratu pa je stekla Marina v neko čumnato in se vrnila z umazanim ovratnikom v roki.
— Tu je vaša garderoba! Je rekla in vrgla v Kundeta ovratnik.
Za Kundetom je smuknila ven z majhnim kovčegom pikantna črnolaska, družabnica rajske ptičke. Vrgla detektivu, vrgla meni sramežljivo-koketen pogled, zahihitala, nato kakor prestrašeno zavrisnila in stekla za Kundetom.
Temno je pogledala za njo Marina.
Zadnja se je prikazala rajska ptička. V tenki zeleni oblekici, plašček čez roko. Obrnila se je k Marini.
— Zbogom, draga moja Marinuška, je rekla tiho in jo pobožala po licu.
Tedaj je Marina z glasnim jokom zbežala v sobane.
Zdaj sem rajsko ptičko prvič videl v obraz — in vroče me je spreletelo. Bila je ona, moja skrivnostna neznanka, ki sem jo tako dolgo zaman iskal.
— Aba! sem kriknil in nehote razprostrl roke. — Aba!
— Aba, je dahnila ona in tako žalosten je bil njen glas in tako žalosten njen pogled, da me je pretreslo v dno duše in sem si zakril oči.
Potem sem hotel za njo, a me je zadržal detektiv.
— Ne počenjajte neumnosti! je rekel osorno — Počakajte tu, da opravim, kar je še treba.
Izpred hiše je odbrnel avto. Jaz sem stal še vedno na mestu kakor omamljen.
Potem sem šel poiskat Marino. Moram z njo govoriti, moram jo vse izprašati ...
A z Marino se ni dalo nič govoriti. Zaprla se je bila v svojo sobo in je jokala tam, da bi se je kamen usmilil.
Ko sem drugo jutro izvedel iz časopisov o težki avtomobilski nesreči, ki je bila zadela starega gospoda Žulaja, sem takoj pohitel k detektivu Klopu. On bo gotovo kaj več vedel.
Dobil sem ga doma pri zajtrku.
— Sem pravkar prišel iz sanatorija, je povedal. — Menda ne bo nič hudega. Težek pretres možganov, drugih resnih poškodb menda ni. Hujše pa jo je izkupil šofer: utrt prsni koš in obe nogi zlomljeni, ena celo dvakrat. Ampak žilav dečko! Je kadil cigareto, ko so ga pobrali ... Špeci dohtarja Kundeta, dobra rasa!
— A kako je prišlo do nesreče?
— Kakor pravi šofer, ga je v polni vožnji gospod Žulaj naenkrat zgrabil za roko ... in zalet v škarpo je bil strahovit. Res čudež, da se nista oba ubila. Avto je popolnoma razbit. Spominjam se, da ste mi pripovedovali, da je gospod Žulaj že prej enkrat nekaj takega napravil, a takrat je avto na srečo vozil počasi ...
— Skrivnostni preganjalec, skrivnostni preganjalec! sem mrmral zamišljeno.
— Vsekakor moram pri tej stvari le častitati vam, je dejal detektiv nalivaje si čaja. — Imate v resnici srečo, prijatelj. Pomislite, da ste se vozili z gospodom Žulajem, kakor sta se bila dogovorila! Težko, da bi sedeli zdajle tukaj s tako lepo zdravimi udi, a?
Detektiv si je smehljaje nažgal pipico. Jaz se nisem smehljal.
— Ali je gospa Brežanova že obveščena o bratovi nezgodi? sem vprašal zdaj.
— Seveda. Davi takoj sem ji telefoniral v Zagreb. Ona pride z dopoldanskim brzovlakom. Njena takošnja vrnitev je potrebna tudi iz drugih vzrokov. Zakaj ... zakaj ...
Detektiv je, puhaje goste oblake dima, iskal nekaj po svojem portfelju in je izvlekel listek.
— Imam še eno novico, je dejal zdaj s počasnim glasom in nekako v zadregi. — Marina je čez noč izginila iz hiše gospoda Žulaja. Tale listek je zapustila.
Bral sem:
Grem za njo, ki je edina, ki ima srce
kakor je prav, in ki je zato preganjana.
Ne iščite me, ne bo me več nazaj.
Marina.
Ostro sem pogledal detektiva. Že prej nerazpoložen — slabo sem spal in vse tisto, kar se je bilo včeraj odigralo v hiši gospoda Žulaja, mi je težko ležalo na duši, — sem bil zdaj še bolj razdražen.
— Marino imate vi na vesti! Uboga ženska, ki se zaljubi v takega močerada! sem rekel s pikrim porogom.
Detektiv je samo ravnodušno mignil z rameni.
To me je še bolj razdražilo.
— Kdor hoče delovati v znamenja srca, mora znati tudi ljubiti. Drugače je zgolj votel zvon ...
Klop je še vedno molče vlekel na svoji pipici.
— Sploh je pa tole Marinino pismo, ta preprosta beseda uboge ženske, ki nima drugega nego svoje ljubeče srce ... vam pravim, je to porazna obsodba vaše dične bratovščine »V znamenju srca«. Denite si ta listek v okvir, ljubi doktor Pankracij Klop, in ga obesite tu nad svojo pisalno mizo. In naj vam beseda o tem edinem pravem srcu plamti pred očmi in tuli po ušesih ...
Zdaj se je Klop razburjen dvignil:
— Pustiva to, pustiva to, prijatelj, prosim vas!
— Kaj pustiva? sem se kregal, razkoračen pred njim. — O takih rečeh si je treba biti na čistem. Vprašam vas: Mar je bilo tisto, kar sva midva naredila včeraj tam v hiši gospoda Žulaja, — »v znamenju srca«, ha? Ali je bilo lepo in spodobno? To je bila čisto navadna grdobija! Kaj pa je naju vse to brigalo? Kaj pa je nama žalega storila tista punčka? Ali niste videli njenih žalostnih oči? V dno srca me je zabolel njen pogled ... In kolikor imam las na glavi, se kesam, da sem se dal pregovoriti od vas. Ne, to reč bi bil moral jaz sam kako urediti z gospo Brežanovo. Po mojem nasvetu bi bila gospa Brežanova gotovo čisto drugače ravnala. Ker ona mi je vsa vdana ... globoke simpatije goji do mene ... ho, imam celo kopo njenih pisem. Kaj veste vi, kako je med nama ...«
— Verjamem, verjamem, prijatelj dragi, me je miril detektiv. — Ampak gospa Brežanova tukaj absolutno ni mogla drugače ravnati. Dolžna je bila to dobremu imenu rodbine. Ona vendar ne bi mogla uvesti bodočega svojega soproga v bratovo hišo, kjer gospodari taka zločinska družba, oprostite ...
— Kaj pa zdaj naenkrat tu brbljate, ljubi doktor? sem ves ostrmel.
— Kakšnega bodočega svojega soproga?
— No, gospa Brežanova se je vendar zaročila! Kaj vam tega ni pisala?
— Zaročila?? S kom pa, za vraga!!
— No, s tistim majorjem.
— Z majorjem? sem jecljal — S kakim majorjem?
— No, s tistim, ki je pohodil njenega psička Pusija. Ali vam tega ni pisala? Prijel sem se za stol, okoli mene je vse plesalo.
Tako, drage moje čitateljice in čitatelji, je te čudne, a vseskoz resnične zgodbe zaenkrat konec. Pravilno rečeno: konec je njenega prvega dela. Pa pride še drugi del in pride tudi še tretji del. In je torej docela konec še dolgo ne bo.
Zakaj tako je bilo sojeno gospodu Žulaju in tako sojeno meni: da se še dolgo nisva mogla rešiti — on ne svojega, skrivnostnega preganjalca, jaz pa ne njega, gospoda Žulaja. In sva morala hoditi še dolgo, težko in čudno pot do osvobojenja, on kakor jaz.
Zaenkrat torej si privoščimo znalo odpočitka. Potrebni so ga moji živci, vaši pa tudi, saj sem vas dosti držal v napetosti ...
Čez čas, ako Bog da zdravje, bom nadaljeval to zgodbo. Če ne v »Jutru«, pa v knjigi. Zakaj vaše živahno zanimanje, ki ga izkazujete moji knjigi »Tri rože«, me navdaja s trdnim upanjem, da boste z veseljem segali tudi po debeli in zanimivi knjigi o gospodu žulaju in njegovem skrivnostnem preganjalcu.