Skrunilci pobočij
| SKRUNILCI POBOČIJ Sebastijan Pregelj |
| |||||||||||
1.
Ko je sonce obsijalo grapo, so že pozabljene poti in zgradbe z obzidji spredaj in ribniki zadaj spet izginile za kratek čas, spet je potok zažuborel manj grozeče in so se sence potuhnile med porjavelimi, komaj visečimi listi in debli. V istem trenutku je mežnar potegnil vrv, da je zvon ponesel slavo stvarnikovo na obe strani preozke doline, orglar je zmagoslavno pognal zadnji akord skozi vse piščali starega inštrumenta, ki je krasil svetišče, odkar se je pomnilo, in sta ministranta kar takoj odšla, župnik pa se je še prej bogaboječe poklonil, pokleknil in se pokrižal. Prav kmalu je bilo pokopališče polno ljudi, ki so se prestopali sem in tja, roke tlačili globoko v žepe ter gledali v nebo, če se že kje pozibava kakšna snežinka. Govorili so, kako se zima zadnja leta nikdar ni napovedovala tako ostro, da se to vidi po živalih, ki delajo zdaj večjo škodo; govorili so, kako ni spodaj v mestu nobenega dela več in tovarnarji še pomislijo ne, da bi zaposlili kakšnega novega delavca, še pomislijo ne, kako se v hribih težko živi; govorili so, kako se je gori proti vrhu nekdo prevrnil s traktorjem in mu ni bilo več pomoči, ko so ga našli, in kako je drugega krava pobila; govorili so še o župniku, ki da si je kupil nov avto, pa to ni še nič: tako se govori, da ima pod posteljo skritega zlatega mamona, zaradi katerega se je že z marsikom hudo sporekel in na koncu tudi nespravljivo razšel, kako je torej njegova pobožnost le navidezna, v resnici se pa tudi sam zateka v malikovalnico onstran gore, kjer antikristi nečistujejo in se ogrešujejo. Tako so govorili. Ko pa so ga zagledali prihajati, so se prav hitro razšli: eni po cesti, drugi v premagovanje hriba, po katerem so se ravno raztresla zlata zrna in so bili videti kot skrunilci pobočij, kot sleparji, ki so se pritajeno pognali navkreber, po obronkih njiv, da bi ne hodili po vozišču, ker bi jih mogel kdo srečati. Župnik je obstal sredi cerkvenega dvorišča, gledal je za njimi in si mislil, da so vsi skupaj maloverni, od industrije zmaličeni krivoprisežniki, ki bi za novce tudi boga ubili in raznesli njegove ude na vse strani; mislil si je, da so hudodelci, ker je s podobnimi že imel opravka - pozna takšne, ki se ob nedeljah zbirajo okoli svetišča, potem ko so se čez teden naužili vseh nečednosti, zdaj pa od njega pričakujejo odpustkov in očiščenja. Nekaj si je zamrmral in se obrnil, zaklenil je velika cerkvena vrata, ker dandanes ni ljudem prav nič več sveto in je povsem vsakdanje vlomiti tudi v božji hram ter pokrasti kipce in slike svetcev starih nekaj sto let, ki so jih starodavniki z vso skrbnostjo hranili in ohranili; povsem vsakdanje je to in je že večkrat vse podobno bral v časnikih, zato je zaklenil velika cerkvena vrata. Mislil si je, da tudi svojim ljudem ne more zaupati, ker tako neumni spet niso, da bi ne vedeli, koliko se v mestu dobi za enega samega lesenega svetca, pa sploh ni treba, da je sveti Jožef ali Anton, vsak, ki jih ima sto in več, je dober, tako si je mislil in ključ spustil v žep; stopil je s posvečene zemlje in odšel onkraj ceste, ki razpolavlja dolino. Kmetje so se že razgubili med griči, ko je prva snežinka padla z neba; še več se jih je prav nič plaho zazibalo nad obema koncema doline, še več jih je veter zavrtel in dvignil nazaj pod oblake, ki so se prikradli z vseh strani. Vrata vseh hiš so bila dobro zaprta, ženske so hitele nalagati velika drva v peči in se je v kratkem pokadilo iz slehernega dimnika. Pobočja so postajala bela in strehe in dvorišča; bolj in bolj je bilo mrzlo in so se že pred nočjo po šipah zarisale rože, že pred nočjo so se z žlebov obesile ledene sveče. Po sivem nebu so poplesavali kosmiči, vse večji in vse bolj resnični; poplesavali so skozi mrak, iz dneva v noč, skozi več svetov hkrati. Pobočja so postajala bela. Župnik se je dobro oblekel, preden je zlezel pod posteljo, do pasu in malo več, in izpod ležišča izvlekel Kristusovo glavo, ki jo je le težko dvignil in odnesel za zgradbo, kjer je malo prej odprl prtljažnik svojega novega avtomobila; položil jo je v pripravljeno odejo, jo skrbno pokril, sedel za volan in brez luči, čisto tiho peljal mimo redkih hiš.
2.
Močan mož je sedel ob peči in listal časnik, ki ga je pred dnevi prinesel iz doline; hotel si je požvižgavati kakšno melodijo, pa se nobene ni spomnil. Ob oknu je stala ženska in gledala na dvorišče. Čez čas so se odprla vrata in je vstopila deklica; moški je kar takoj odložil papir in vstal: ravno prav si prišla, je pograbil otroka, ki se mu je hotel izmakniti, in stopil k vratom. Ženska se je pognala vanj in jo je šele s tretjim udarcem zbil po tleh, da je potem mogel izginiti po stopnicah navzgor. Dvignila se je in stekla za njim, pa so bila težka vrata že zaklenjena in je zaman tolkla po njih in tulila, da ga bo zaklala, ko se spet prikaže, da ga bo s sekiro ali lopato. Kričala je, dokler se ni zgrudila ob steni, dokler ni ležala na lesenem podu kot že tolikokrat prej. Čisto tiho je jokala in čakala, da so se vrata ponovno odprla, da je spet stal pred njo: no, koga boš zaklala? se je sklonil in jo zgrabil. Koga bi zaklala? se je po stopnicah vrnil dol k peči, sedel na klop, si vzel časnik in bral naprej; ko je bil pri koncu, se je spomnil melodije, ki jo je že večkrat slišal; stopil je k oknu in si jo požvižgaval. Kasneje je prišla dol tudi ženska, gledala ga je in bila tiho; potegnil jo je k sebi in jo močno stisnil: saj veš, da ne gre drugače, ampak če samo pisneš, ubijem tebe in otroka. Saj me razumeš? Prikimala je in se mu izvila iz objema. Stopila je k oknu in gledala na dvorišče: sneg je dodobra prekril tla, zato, je vedela, ne bo prišla do mesta vsaj kakšen teden. Gledala je snežinke, ki so poplesavale, in se ji je zdelo, kot bi bila čisto drugje, kot bi bila čisto nekdo drug.
3.
Zjutraj je le redko sončno seme padlo z neba skozi sive mrene, ki so se razvlekle na vse strani, le redko zrno se je skotalilo po zasneženih pobočjih; ženska je še stala ob oknu in gledala na dvorišče, še se ji je zdelo, da je čisto drugje, da je čisto nekdo drug. Moški je obul gumijaste škornje in se ogrnil z vojaškim plaščem, ki si ga je prinesel iz zadnje vojne; stopil je iz hiše in se napotil proti dolini. Med potjo je vsake toliko zaklel in pljunil, vsake toliko mu je spodrsnilo in nogi potegnilo narazen, da se je včasih ujel le težko, včasih pa sploh ne in je padel in se zvalil po snegu, da se je tisti njegov jebemti slišal do doline in nazaj. Ko je proti poldnevu stopil v gostilno, so možje v trenutku umolknili in naredili prostor na sredi, ker veljaki od nekdaj sodijo v sredino, veljaki imajo od nekdaj prvo besedo in zadnjo, veljaki so tisti, ki smejo udariti po mizi in vpričo prečastitega glasno zakleti, so tisti, ki smejo udariti po človeku, če se jim tako zdi prav, zato so možje umolknili in se razmaknili, zato so odložili kozarce in čakali, kaj poreče. Pustil jih je čakati, pustil jih je spogledovati se, ko pa je vendar spregovoril, so vsi zrli samo vanj, nihče kam drugam; zrli so vanj in mu prikimavali in suvali drug drugega, kako ima mož prav, kako so njegove besede najčistejša resnica in takšne ne morejo zvodeneti, kot se to dogaja župniku, ki je vsega kriv, ker je pregnal rusalke in ker skriva zlatega mamona pod posteljo. Njegovo govorjenje se jim je zdelo dobro in pametno, že preveč potrebno. Pri koncu je bil, zato je vstal in odšel: najprej k trgovcu, potem še k mesarju; ko se je začelo mračiti, je v klavnici zvrnil zadnji kozarec, še zadnjo besedo je rekel in stopil v že pozabljeno gaz. Pognal se je navkreber in mislil vse mogoče; na pol poti se je ustavil in nekaj časa gledal v nebo, ker je vedel, da je na razpotju življenj: zadaj so grobovi, o katerih mu je pripovedoval oče, ko je bil toliko velik, da je po njegovi presoji razumel, kar mu govori, spredaj je spomenik, ki so ga postavili občinski možje pred nekaj leti, da se ne bi pozabilo, pa ni bil več prepričan, česa naj ne bi pozabili. Iz žepa je izvlekel steklenico in naredil požirek, in še enega; zamahnil je z roko, da mu je čisto vseeno, komu stoji spomenik in čigavo grobišče je zadaj, da mu je čisto vseeno, kakšno razpotje življenj je nekje vmes. Steklenico je spustil nazaj v žep in zakorakal v visok sneg.
4.
Doma ga je čakala juha z vlivanci, ker je takšno od vseh imel najbolj rad; ženska je slonela ob oknu in ga gledala; čakala je, da reče, pa ni nič rekel; pojedel je in si usta in brado obrisal v rokav; sezul je škornje in plašč razgrnil po klopi ob peči. Obrnil se je proti njej, nekaj zamrmral in izginil po stopnicah navzgor. Stekla je za njim in v sobi počakala, da se je slekel in legel, da je zaspal. Vsaj zdelo se ji je tako. Tiho je zaprla vrata za seboj in se vrnila dol: pomila je posodo in pospravila kuhinjo. Čez čas se je dobro oblekla, si prižgala svetilko ter pohitela proti dolini. Vedela je, da bo trdno spal vse do poldneva, ker je vedno tako, kadar se ob pozni uri privleče iz vasi, še posebej pozimi, ja, še posebej pozimi. Med potjo se je že videla stati pred župnikom, pred njegovim v hipu spačenim obličjem: to vendar ni mogoče, in je že slišala odrešilne besede: kar mi pripoveduješ, kliče po kazni! Zdelo se ji je, da bo kar takoj stopil v zvonik in potegnil vrv, da prikliče može in jim pove, kaj se godi v hiši proti vrhu, in se bodo v kratkem z velikimi bakljami odpravili na pot. Takrat ji bo dosti lažje, ko bo Pravica stopala po ozki gazi, ko se bo ustavila pred hišo in zaklicala: zdaj pa pridi ven! Ker je vedela, da se tisti, ki ga množica uklenjenega odžene proti mestu, ne vrne prav hitro, tisti dolga leta odsedi v vlažni kleti, dolga leta preleži na razmočeni slami, zavit v vlažen koc; njegovi dnevi so vse daljši in noči brez spanja, ker prisluškuje kapljam, ki prodirajo skozi vse pore betonskega telesa, zdrsujejo po opekah in padajo na tla vsevprek, brez pravega reda. So pa tudi drugačne ječe: za tiste iz velikih mest, ki nekaj so, ki nekaj pomenijo, ki niso vajeni teme in vlage; čisto drugačne, dosti bolj prijazne so: z velikimi prostori, polnimi dragocenih reči, z uvoženimi cigarami in pijačami, z obiski več vlačug hkrati; ampak njen mož ne pride v takšno, vedela je, da kmetje s pobočij v takšno ječo ne morejo priti niti po pomoti, ker v kartotekah o človeku vse piše. To je vedela. Stopala je skozi temo, skozi bele zavese, ki so se vedno znova obešale z nebes, dokler se jih ni dotaknila: takrat je vez čisto pri vrhu popustila, da je vse belo padlo po tleh; stopala je skozi temo in je ni bilo prav nič strah, kot bi bila igra že dobljena, kot bi na lastne oči videla skrivnostna bitja iz onostranstva, kako na ogromnem, čudovito okrašenem pladnju nosijo njegovo glavo; stopala je skozi temo, vedno hitreje, ker je vedela, da ljubibog stoji na strani pravičnih, vedela, da dobro zmaguje vse počez, tako vsaj je slišala govoriti župnika, potem je pa že res. Sploh ni zapazila ptičjeglavih bitij, ki so se spuščala skupaj z belimi zavesami in ji sledila proti dolini, ki ni bila več daleč; sledila so ji, ko je utirala novo gaz, ker je stara izginila: spredaj so že migetljale drobne luči, že so se videli obrisi hiš, večjih in malo manjših. Mislila si je, kako bo kmalu vse drugače: moža bodo uklenjenega odpeljali, ona in njena punčka bosta pa ostali; saj ne bo lahko, vedela je, da ne bo lahko, kje neki, ampak moških, ki pogledujejo za njo, je še veliko in si bo mogla poiskati drugega, mogoče v dolini, mogoče kje drugje, zagotovo pa bo nekoga našla. Ko je stopila ne cesto, se je za hip ustavila: z glave in ramen si je otresla sneg, potno čelo si je obrisala v rokav in ruto potegnila čisto nad oči; pogledala je nazaj: sneg je sproti prekrival njeno sled. Čutila je, da ima noge mokre, kako prsti že trdijo, čutila je, kako ji žarijo lica, in si je mislila, da je hecno, ker jo zebe, obraz ima pa rdeč in vroč. Pogledala je proti redkim hišam: nekaj luči je še utripalo, iz dimnikov pa se ni več kadilo, zato je vedela, da je res pozno in je torej že skrajni čas. Šla je naprej, sence hiš so postajale vse večje in vse bolj ostre, prvi pes jo je oblajal. V kratkem je stala sredi vasi: spredaj je bila cerkev in onkraj ceste župnišče, ampak je bilo temno, kot bi ne bilo nikogar, da se je spomnila vsega, kar se je govorilo o župniku, in ga mogoče prav zares ni doma. Mislila je, kako se ji podobno dogaja prepogosto: ali pride prezgodaj ali prepozno, samo ob pravem času nikoli; ampak ljubibog vendar stoji na strani pravičnih, zato bo še vse dobro; čisto mogoče, da župnik spi ali kaj, zagotovo pa je doma, že zaradi nje. Stopila je do vrat in zaman iskala gumb, ki bi ga priklical; s prstom je plaho potrkala in dolgo čakal, kaj bo; nič ni bilo, in je spet potrkala: z vsemi členki, dosti močneje kot prvič; moral bi jo slišati, če še tako trdno spi, bi jo moral slišati. Kasneje je močno udarila s pestjo; zdelo se ji je, da bo znotraj zdaj zdaj zasvetila luč, da bo mož odprl vrata in jo spustil naprej. Pogledala je nazaj: nikogar ni bilo, in je naredila zadovoljen obraz, ker ni hotela, da jo kdo vidi, kako sredi noči stoji pred vrati, ki se nočejo odpreti. Stopila je nazaj v sneg in šla okoli hiše; potrkavala je po šipah, majhnih in večjih. Videla je rože, ki so se bohotile bolj in bolj, videla je luč, ki se je prižgala v koči malo naprej. Čez čas je na prag stopil starec; gledal jo je, kako hodi okoli hiše, dokler ga ni začelo zebsti: takrat jo je poklical k sebi. Zaprl je vrata: notri je bilo prijetno toplo; sedel je na stol, ki je bil ob steni in jo še dolgo gledal, še dolgo je izbiral besede. Medtem si je razvezala ruto in jo zatlačila v žep; čakala je, kaj ji pove. In je spregovoril: ni ga doma. Tako kot ga ponoči sploh nikoli ni. Jaz vem vse: ko se spusti noč, se z avtom čisto počasi, z ugašenimi lučmi odpelje in ga ni do treh ali štirih. Kakor kdaj. Lahko ga počakaš pri meni, lahko pa tudi greš nazaj v hrib, in pozabiš. Ne, to ne! je kriknila, nočem nazaj, ostala bom pri tebi, dokler se ne vrne... Pograbil je stol, na katerem je še pravkar sedel, in ga postavil k oknu: da boš videla, kdaj pride. Jaz grem v posteljo. Ker si ti tu. Ko pa pride, me zbudi. Moram vedeti, kdaj pride, zato me zbudi. In ne pozabi: ugašene luči ima in pelje čisto počasi, ne smeš zaspati. Ko pride, me zbudi. Moram vedeti, kdaj pride. Odkar je pri nas, vem, kdaj odhaja in kdaj se vrača: za vsako noč vem, za vsa leta nazaj. Enkrat samkrat se mu ni uspelo pretihotapiti mimo mene. Zato me zbudi, ko pride. Moram vedeti, kdaj pride. Za vsako noč posebej, se je starec obrnil in odšel.
5.
Ženska je sedela na stolu in gledala ven: med belimi kosmiči so poplesavali ptičjeglavi in prepevali nekaj opolzkega ter si neskromno jemali zrn, ki bi sicer ostala pod snegom do pomladi; poplesavali so in počeli prostaške gibe, ko pa jo je eden zapazil in pokazal drugim, so se začeli zaganjati v šipo, da se ji je zazdelo prav grozno in je zagrnila zaveso, ker jih ni hotela več videti. Še so se zaletavali, pa vse manj, dokler ni zadnji s krili udaril po šipi in odletel. Proti jutru je nehalo snežiti, spet se je prikazala luna: srebrno se je zakotalila po obronkih ohribja, in je bilo takoj bolj svetlo. Zdelo se ji je, da se nekje daleč proti vzhodu že dani, zdelo se ji je, da bo sonce v kratkem vrglo svoje seme dol z neba, ko je po cesti čisto tiho, z ugašenimi lučmi pripeljal velik avto. Pred župniščem se je ustavil: mož je plaho izstopil, skočil do vrat in jih odklenil, se vrnil do avta, odprl prtljažnik in nekaj težkega odnesel v hišo, ja, nekaj zares težkega. Ženski se je zdelo, da bo to zlati mamon, o katerem je slišala pripovedovati: župnik je vendar močan mož, in je torej vedela, da nosi nekaj zares težkega. Mislila si je, da bi bilo najboljše počakati še malo: vse skupaj naj se pomiri, sicer bi si utegnil misliti, da ga zalezuje, pa to sploh ni res, zato ne bi hotela, da bi se mu zdelo kaj podobnega. Zagrnila je zaveso in stol odnesla stran od okna; stopila je k vratom in jih čisto na lahko odprla ter poklicala starca: zdaj je prišel. Starec je takoj skočil iz postelje, napol gol stopil na hodnik, stekel do okna, ker se je hotel prepričati na lastne oči, ker da ženskam ni verjeti. Vrnil se je v sobo in iz omare vzel ogromno, črno ovito knjigo, sedel nazaj na posteljo, prižgal luč in poiskal pravo stran: z nočne omarice je vzel svinčnik in nekaj zapisal. Obrnil se je k ženski: na, sama poglej, za vsako noč imam, ji je pokazal knjigo; medtem ko je listala je stopil do stola, si navlekel pomečkane hlače, pod posteljo poiskal škornje in jih obul. Oblečen ji je rekel: No, pridi, greva k župniku; saj ne gre drugače, povedati mu moraš, če si že prišla z vrha hriba sredi noči, povedati mu moraš... nič ne rečem, saj ve cela vas, kaj se godi v vaši hiši, ampak tvoj mož je vendar veljak, in kaj to pomeni tudi sama dobro veš. Zato nisem prepričan, da bo župnik kar stopil v zvonik in sklical može, ne vem, ker odličniki pri nas še nekaj pomenijo... zato si se pa poročila z njim... in bi se vsaka.
6.
Župnik je poslušal najprej starca, za njim žensko; prikimaval je in odkimaval, čudne obraze je delal in vedno znova sklepal roki, ki sta se mu sproti razhajali; vsake toliko je pogledal proti oknu, ker se je že danilo in se je bližal čas, ko mežnar potegne vrv; globoko je vzdihal in se sem ter tja popraskal po vratu; ko je nehala pripovedovati, ni našel prave besede, in je še nekaj časa molčal; končno je vstal in stopil korak nazaj. S pogledom je premeril starca, potem žensko: ampak je vendar veljak, ne morem kar tako... in sploh... ne verjamem... pravzaprav... verjamem že, samo se mi ne zdi... Starec se je obrnil stran in žensko potegnil k sebi: saj sem ti rekel. Zato pa... vsi vejo, samo poslušal te ne bo nihče, nihče ti ne bo dal prav... niti župnik... ne, niti župnik... Pogledala ga je: torej nič? Je vse zaman? Odkimal je: ne, nič... nič ne bo, ker on je... saj veš, da ne gre drugače... Pogledala je župnika: torej nič?! Skomignil je in se blago nasmehnil: in ne hodi v mesto, tam je še slabše, ker pozna občinske može, pozna jih, zato nič ne moreš. Tako ti povem: če samo pisneš, izobčim tebe in otroka... nič ne moreš. Vrni se domov... tako bo najboljše za vse: mene in tvojega moža... moraš razumeti: nobenih sitnosti nočemo, ker je tako že dobro. In konec koncev: komu mar, kaj se godi po teh pobočjih... samo, da je mir, zato se vrni domov. In nikomur ne govori, kaj se... saj tako vsi vejo, ampak zavoljo miru, ker če boš spregovorila ti... no, saj veš... vsakomur se dogaja kakšna krivica.
7.
Hodila je v hrib, hodila proti domu, in ji je bilo popolnoma vseeno, če se za sencami zasneženega drevja skrivajo ptičjeglavi, če so na vse strani zabavljivci in zlikovci, sleparji in skrunilci, ki jo zasramujejo; popolnoma vseeno ji je bilo, če za njo stegujejo roke govoreč vražarije, prekleti zavrženci, ki so pravkar zakoličili nove meje starosvetnosti. Hodila je v hrib, hodila proti domu, mimo vseh teh burkačev, ki bodo izginili prvi hip, ko se sonce zakotali prek pobočij v dolino, prvi hip, ko v zraku svetleče zaplešejo kristali mrzlega jutra; hodila je v hrib, hodila proti domu, in se je hotela videti v spalnici s sekiro nad spečim možem, hotela se je videti, kako udarja po njem in kako ga zakopava nekje v gozdu, daleč od hiše, z vsemi stvarmi, ki jih premore, da ona in njena punčka pozabita, kar je bilo; kasneje bo že nekako. Ko je prišla do razpotja življenj, se je ustavila, da bi videla skrivnostna bitja, kako na ogromnem, čudovito okrašenem pladnju nosijo njegovo glavo, ker je verjela, da se vse, kar je zapisano v zvezdah, najprej zgodi na tem razkrižju in šele nato zares. Stala je in čakala, pa se nič ni zgodilo, samo sonce se je nevarno prevešalo na obrobju ohribja, ker je bilo toliko ura. Vedela je, da se bo vsak hip skotalilo navzdol, vedela, da bo zdaj zdaj obsijalo zadnjo grapo; potem bodo tudi burkači izginili, poleglo se bo in skoraj pozabilo. Šla je naprej, zdaj čisto sama; belo pobočje se je že ravnalo, že se je videla hiša, ki je stala pod vrhom; notri je bilo temno in spredaj nobene gazi, nobenih stopinj; previdno je odprla vrata in jih za seboj dvakrat zaklenila; slekla se je in svetilko obesila na zid, kot mora biti. V kleti je poiskala sekiro, sedla na star polomljen stol in jo brusila, kot je to videla početi moža. Ko se ji je zdela dovolj ostra, se je povzpela po stopnicah in stopila v spalnico; dolgo je stala ob postelji in močno stiskala ročaj; ni vedela, kaj še čaka, kaj sploh še čaka, ker je med potjo vendar dobro premislila. Že jo je dvignila, že zavihtela, pa jo je spet pustila obviseti ob nogi. Že prej se je odločila, že prej sklenila, ampak med potjo se ji je zdelo dosti bolj preprosto. Vrnila se je dol. Jutri, jutri ga bom! Skuhala je kavo in klobaso, narezala kruh; sedla je na stol ob oknu in gledala ven; čakala je, da se zbudi in pride, čakala ga je, čeprav je vedela, da bo trdno spal vse do poldneva, ker je vedno tako, kadar se ob pozni uri privleče iz vasi, še posebej pozimi. Gledala je ven, ptičjeglavih ni bilo nikjer: skrili so se in potuhnili, še sledi so zabrisali za seboj, da bi tako v miru pričakali novo noč, ko bodo mogli spet poplesavati vse naokoli, ko se bodo mogli zaganjati v šipe na starčevi koči spodaj v zaselju. Kasneje je prišla deklica: sedla je za mizo in v mleko namakala kruh; nič ni rekla, tudi ženska je molčala; na koncu si je z mize pobrisala drobtine v dlan in odšla nazaj v sobo; sedla je na posteljo in si v naročje vzela plišasto žival; igrala se je, dokler ni vstopila ženska in prisedla na rob postelje; s prsti ji je šla skozi lase. Zunaj je sijalo sonce. Že pozno je bilo, ko je v kuhinjo prišel mož; sedel je za mizo in jedel; vsake toliko je pogledal okoli sebe, vsake toliko si je brado obrisal v rokav. Čakal je žensko, in ko je vstopila, kar takoj vstal in stopil pred njo: čudne sanje sem imel... saj veš, kako je s čudnimi sanjami... in ne bi hotel, da se ponovijo... povem ti: enkrat samkrat se še, pa te... ker si bila ti... o, prekleto, prav nič nenavadnega ni bilo; kot v resnici, saj me razumeš, kot v resnici: stala si nad menoj, s sekiro v roki, stala si nad menoj in jo že dvignila, že zavihtela, in spet spustila... tako resnično je bilo, zato ti povem: če se sanje ponovijo enkrat samkrat, ubijem tebe in otroka... In to še ni bilo vse, jo je zgrabil za roko in potegnil čisto k sebi: dobro me poslušaj, ker to še ni bilo vse; sanjal sem... no, sanjal sem, da je bila noč in je snežilo... počakala si, da sem zaspal... potem si se oblekla, z zidu vzela svetilko in odšla v dolino; dolgo pot si prehodila... in spodaj v zaselju: župnika ni bilo... do jutra si ga morala čakati, ko pa je prišel, ha, ha, ha... ko je vendar prišel, in si mu povedala, kaj se godi v naši hiši... ha, ha, ha, ti ni hotel verjeti... ha, ha... ker jaz, ženska, odličnik sem, zato si zaman hodila v dolino... v tej vasi ti nihče ne more pomagati... niti v mestu. Slišiš, to sem sanjal! In povem ti: če bi se zgodilo v resnici, saj veš, kaj bi... me razumeš, ni res?! Zato tudi pomisli ne, da bi komu govorila... kaj jim mar, kako živimo. Saj me razumeš? Ker bi bilo grozno, če ne bi razumela, ženska, grozno bi bilo: obe bi moral ubiti... ne gre drugače, zato me poslušaj: tudi pomisli ne! Jaz sem veljak, dobro veš, da sem, zato si se pa tudi poročila z menoj... in bi se vsaka.
8.
Naslednje dni je čakala priložnost: enega samega giba, ki ga je storil, ni spregledala, ene same besede ni preslišala; hodila je za njim in mu pri vsakem opravilu pomagala. Vedela je, da ljubibog stoji na strani pravičnih in da dobro zmaguje vse počez, zato je hodila za njim. Pod kozolcem jo je nekega večera vprašal: in ti, se bojiš podzemnih svečenic, častilk napačnega boga? Skomignila je, da ne ve. Ker, je nadaljeval, se mi zdi, da so mi ves čas za petami, da me ne spustijo z oči, en sam trenutek ne. Tako sem slišal, da so sojenice, ki odločajo o usodi. Bolj in bolj se mi zdi, kot bi enega samega koraka ne mogel narediti brez njih... tako se mi zdi, bolj in bolj... Skomignila je, da ne ve. Hotela je oditi, pa jo je močno zgrabil in potisnil ob les: tako se mi zdi... da si ena izmed treh... tako se mi zdi. Odrinila ga je: bodi no, kaj se vendar greš, in stekla proti hiši; nekajkrat se je obrnila, in se, ko je bila prepričana, da ji ne sledi, ustavila; mislila si je, da nekaj sluti, da se mu nekaj zdi... in vse je čisto res, zato mora pohiteti: ni več časa, ker se mu bo danes ali jutri najkasneje... v sanjah se mu bo prikazal kakšen ptičjeglavi burkač, ki mu bo povedal, da je tisto, kar sanja, in tisto, kar se mu zdi, čisto res... in torej v resnici njegova žena pripravlja nekaj, kar sluti... Ne gre drugače, si je rekla, ne gre drugače, danes ga bom... danes, ali sploh nikoli... moram: zaradi punčke, moje punčke, ki jo je ta prekletež... zaradi moje punčke, se je sesedla v sneg in s prsti grabila kristale, dokler ni prišel mož: kaj, jebemti, kaj se vendar greš?! Dvignil jo je in odnesel v hišo. Položil jo je na klop ob peči in odšel; mislila si je, da ga mora, mora ga, pa čeprav... četudi... Ko je odprla oči, je sedel za mizo in bral časnik: že šestič ali sedmič; vedno je tako, da pozimi časnik prebere šestkrat ali sedemkrat, ker ni dosti dela. Ob njem je sedela deklica in se igrala s plišasto živaljo; nerazumljive besede je govorila ter se tu in tam polglasno zasmejala, ko ji je igrača padla po tleh; nič drugega je ni zanimalo kot plišasta žival, ki jo je dobila že pred leti, in potem nobene igrače več, ker je moški rekel, da je prestara, prevelika in da so zdaj druge reči, s katerimi se mora ukvarjati. Nekaj časa se je še pretvarjala, da spi, ker se ji je zdelo dobro: dobro se ji je zdelo ležati na klopi ob peči in gledati punčko, kako se igra, dobro se ji je zdelo mižati in misliti nič; vsake toliko jo je moški pogledal, in vsakokrat je čutila, ker je imel težak pogled, težak kot nihče naokoli, da se ga je še župnik bal, ja, tudi prečastiti. Končno se je dvignila; mož je odložil časnik in ji rekel nekaj besed; deklica se je še naprej igrala, še naprej se je sem ter tja polglasno zasmejala, kot bi ne videla, da je mama vstala, kot bi ne slišala, da se starša pogovarjata. Po poročilih ob desetih je moški ugasnil televizor in izginil po stopnicah navzgor; ženska je pomila posodo in pospravila kuhinjo. Ko se ji je zdelo, da mož že zagotovo spi, je šla v klet; dolgo je iskala sekiro, pa je ni našla, čeprav je bila skoraj prepričana, da jo je pustila za vrati. Obula je gumijaste škornje in odšla ven; pregledala je drvarnico in uto, kjer so bile vse takšne reči, ampak sekire ni bilo nikjer. Zbala se je, da jo je mož skril, zbala se je, da že vse ve in da ji je pripravil past, v katero se je pravkar ujela; zbala se je, da se bo v kuhinji zdaj zdaj prižgala luč in bo sedel ob oknu, ko se bo vrnila, in jo bo vprašal, kaj je iskala zunaj ob tej uri, če ne mogoče sekire... Pohitela je nazaj v hišo, si sezula škornje in jih postavila k vratom; stopila je v kuhinjo in prižgala luč: ni ga bilo. Iz predala je vzela nož, najdaljšega; ogledovala si ga je, kot bi ne bila prepričana, ali mora ali ne, kot bi se ne bila že davno odločila. Obrnila se je, da bi odšla v spalnico, pa je tisti hip zaslišala vrata, ki so se zgoraj odprla in udarila v zid; nož je na hitro vrnila v predal, ugasnila luč in stekla po stopnicah navzgor.
9.
Nedelja je bila velik in pomemben dan: vsaka, brez izjeme; vseeno je bilo, ali je bilo poletje ali zima, vseeno, kakšno vreme je bilo; nedelja je bila velik in pomemben dan: za župnika in za mežnarja in za orglarja, za ministranta in za ljudi, ki so se zbrali z vseh strani; eni so prišli po cesti, drugi kar čez zasnežene travnike in po obronkih njiv; že dosti pred obredom so stali na pokopališču, roke tlačili globoko v žepe in se pogovarjali, kako je na hitro zapadel sneg, ki je marsikoga presenetil, in kako zelo mrzlo je, da že leta nazaj ne tako; pogovarjali so se o župniku, ki da zagotovo zlatega mamona skriva pod posteljo, in o veljaku izpod vrha. Ko je ta prišel, so ga še bolj hvalili, še bolj so mu dajali prav, ker on pozna pomembne ljudi, zato je tudi sam odličnik, in odličniki že vejo, kaj je prav in kaj ne, vejo, kaj se sme in česa ne. Dobro se mu je zdelo in se je vsake toliko vzravnal in dvignil na prste; gledal je okoli sebe, če ga vsi dosti hvalijo in če mu dosti prikimavajo. Ženska in deklica sta bili daleč stran: med prvimi sta šli v svetišče in sedli v klop. Župnik je stal za oltarjem in si zavezoval mašni plašč; mislil si je, kako so vsi skupaj maloverni, kako častijo stvarnika premalo goreče in preredko, in kako jim je v resnici vseeno za njegove besede, ker je zanje važno edino, kar reče veljak izpod vrha; mislil si je, da so od industrije zmaličeni krivoprisežniki, ki bi za novce tudi boga ubili in njegove ude raznesli na vse strani; mislil si je, da so hudodelci.