Slab denar
| Slab denar. Charles Baudelaire |
| |||||||||||||
Ko smo odhajali iz trafike, je moj prijatelj skrbno razdelil svoj denar: v levi žep pri telovniku je dejal mal zlat denar: v levi hlačni žep celo perišče petic, a v desni žep srebrni dvofrank, ki si ga je prej posebno pozorno ogledoval.
„Kako čudno in pedantično početje!“ sem si pomislil.
Srečali smo siromaka, ki je ves se tresoč, pomolil proti nam svojo čepico. — Ničesar ne vem, kar bi bolj vznemirjalo, kakor nema govorečnost teh izrazovitih in prosečih oči, v kterih se skriva za čutečega človeka, ki zna v njih čitati, toliko ponižanja in očitek. Najde v njih nekaj, kar se približuje k oni globočini najraznejših čustev, ki se zrcalijo v solznih očeh tepenega psa.
Dar mojega prijatelja je bil mnogo večji, kakor moj in jaz sem mu dejal: „Imate prav: po razkošnemu veselju biti iznenaden, ni večjega razkošja, kakor povzročiti drugemu iznenadenje.“
„To je bil slab denar,“ mi je odgovoril mirno, kakor bi hotel opravičiti svojo darežljivost.
Ali v mojemu ubogemu mozku, ki se vedno muči z iskanjem včerajšnega dne (s kakšno nerodno lastnostjo me je priroda obdarila!) se je porodila misel, da se da početje mojega prijatelja opravičiti samo z željo, da bi povzročil v življenju tega ubožca nekaj posebnega in morda spoznal tudi razne nasledke, ki bi jih imel slab denar v rokah berača. Ali bi si ga mogel zmenjati v pravi denar? Ali bi ne mogel pripraviti berača v ječo? Krčmar, pek na primer bi ga pustili lahko zapreti, ker dela ali širi slab denar. Ali ravno tako bi bil za ubožnega malega špekulanta za par dni vir bogatstva. In tako je šla moja fantazija dalje, posojajoč krila duhu mojega prijatelja in delajoč vse možne zaključke za vseh mogočih predpogojev.
Ali on je naglo prekinil moje sanjarenje, ponavljajoč moje lastne besede: „Da, imate prav; ni slajšega razkošja, kakor koga s tem iznenaditi, da mu damo več, kakor je pričakoval.“
Pogledal sem mu iz oči v oči in napolnil me je gnjus, ko sem videl, da ni bilo v njegovih očeh niti sledu zvitosti. Vedel sem toraj jasno, da je hotel napraviti dobro delo in dobro kupčijo ob enem, profitirati 40 sous in srce gospoda Boga; na ekonomičen način zaslužiti si raj in končno priti zastonj do časti, biti dobrotnik. Skoro bi mu bil odpustil željo po zločinskem razkošju, kakor sem se domneval prej; bilo bi se mi zdelo to čudno in posebno, da se kratkočasi s kompromitovanjem ubožcev; ali nikoli mu ne odpustim te neumne njegove proračunanosti.
Nikoli se to ne more opravičiti, da je človek slab in hudoben, ali v tem je vendar nekaka zasluga, da ve, da je slab in hudoben; a najmanj odpustljivo je, biti slab in hudoben iz neumnosti.