Sladek spomin
| Sladek spomin. Slika iz mestnega življenja. Josip M...é |
| |||||||||||||
Za časa svojega bivanja v enem večjih nemško avstrijskih mest, v katerem je mnogo slovanskega življa, pridobil sem si izmej tega kmalu prijateljev. Dokler smo mej domačimi n čujemo vsak dan doneče zvoke domačega jezika, ne brigamo se drug za druzega; — drugače je na tujem! Kako se ti razveseli srce, ko nenadoma na tujih tleh začuješ materino besedo; za trenotek si prestavljen v domišljiji v ljube domače kraje. S človekom, katerega poprej v življenji nijsi nikoli videl, se seznaniš, — poprijateljiš. Enako vsaj je bilo z menoj.
Jeden najljubših mojih prijateljev bil je profesor Mirko Muren. Bil je vrl značaj, moji nazori so se popolnem ujemali z njegovimi, — in, kar sem najbolj čislal, — bil je iskren Slovan. Mirko Muren bil je nekaj let sem ožeujen, in dobil je v zakon ljubeznjivo ženico, rodom Čehinjo. Način, po katerem je snubil za njeno roko, ima v zgodovini zaročencev malo podobnih. Jaz ga bodem zabilježil, kakor sem ga čul in njegovih ust.
Bil je zadnji dan leta. Od prijatelja Murna povabljen sem bil na večer za gosta. Sprejel sem s hvalo njegovo povabilo. — Ko dojdem o določenej uri v njegov stan, najdem uže družbico, katera je obstajala iz četirih osob, in sicer: profesor Muren in njegova soproga, ter še dva druga njegova prijatelja, s katerima sem se bil seznanil po njem. Bil sem z navdušenjem sprejet in srčni „dobro došel“ so mi leteli na ušesi. — Zabavali smo se dobro, govorili mnogo o tem in onem, ter pričeli nazadnje, — kakor je uže navada veselega Slovana, — popevati domače pesni. Da je bilo veselje popolno, sede jeden izmej povabljenih gostov za klavir in ubere glasove kompozicije „polka francaise“. Profesor Muren začuvši te glasove skoči s sedeža po konci, prime svojo ženico pod pazduho, ter se zavrti po taktih v krogu, — kakor da bi ga veter nosil. — Dolgo so uže pojenjali glasovi klavirja, — a on se le še vrti po sobi, da se mu pričnemo smijati, — in ga soproga s silo ustavi. Sede torej na svoj sedež nazaj, ter prijateljski pokaravši igralca, zakaj nij daljo igral, s smehljajočim obrazom proti nam obrnen reče: „Kadar slišim zvoke te kompozicije, plesal bi noč in dan in še bi se ne naveličal, kajti spominjajo me na srečen trenotek mojega življenja, — vzbujajo v meni sladek spomin.“
„A kako to, prijatelj, da si ga nam prikrival, in ne razodel, ki nemamo sicer nobene skrivnosti mej soboj,“ — odvrnem mu jaz, in moja desnica stisne njegovo.
„Da, tega vam še nijsem pravil, in ker smo denes uže tako vesele volje, — kaj bi jo vam kratil.“ Pri tem ljubeznjivo pogleda svojo soprogo, kakor bi jo htel vprašati za dovoljenje.
Ona se ga oklene okolo vratu — in ga strastno poljubi. Več nij potreboval, in pričel je:
„Bilo je zadnje leto mojih vseučiliščnih študij. Kakor večina slovenskih dijakov, moral sem si tudi jaz prislužiti potrebnih novcev s podučevanjem. Sreča mi je bila mila, — prišel sem za domačega učitelja pri baronu Jelineku. Teklo mi je leto za letom v mirnej zadovoljnosti, kajti gospod baron je bil zadovoljen z menoj — in jaz ž njim, — in zahvaliti se mu imam mnogo, posebno kar se tiče družbinske olike.
„Praznovali smo, — kakor mi denes, — Silvestrov večer, se ve da v veliko večjej meri. Baron Jelinek je napravil veselico, h katerej je bila povabljena elita glavnega mesta Češke. Jaz se ve, kot ud domače hiše, tudi nijsem smel manjkati. Dasiravno sem bil v vednej dotiki z olikanimi krogi, vendar se nijsem mogel popolnem znebiti tiste okornosti, katera tako kazi sicer nadepolne mladeniče slovenskih kmetskih starišev; zaradi tega me je tudi skrbelo prikazati se v tako izvoljenem krogu, — kajti na kakov način in s kom sem se hotel zabavati, — ker nijsem bil z nikomur znan. Ko bi bil izboren plesalec, pregnal bi si čas s plesom, — a tega nijsem bil! Bil sem sicer v igranji na klavir vrlo izurjen, — a prilike nijsem porabil, da bi svojo teoretično znanost izvrševal tudi praktično, kajti bil sem preboječ, da bi pri kakej takej priliki, kakoršnih sem imel pri baronu vsako leto dovelj — poprosil dame za ples. Za časa svojih otročjih let, ko sem še po paši za kravami tekal, sem enkrat poskusil z domačo deklo — in sicer na pustni večer, pa ne iz nagnenja, nego ker so mi oče veleli, rekoč: „Mirče, zaplešita no malo z Mino, da bodo dobro konoplje rasle.“ — Ta praksa bila je preplitva, da bi mogel nastopiti v salonu. Skušal sem, ne vem uže pod katerim izgovorom, odtegniti se. Poiskal sem si prijateljev in se trudil ž njimi namestiti si domačo veselico. Pil sem nekoliko več, nego je bila sicer moja navada, ter prišel uže kasno, prav dobro razpoložen, domov. Menil sem, da se bodo mej tem povabljeni gostje razšli, — a motil sem se. Bilo je še vse zelo živo, in hišnik, zapazivši me, mi je takoj povedel, da je dal baron uže vprašati po meni. To mi je bilo zelo neljubo. Ako ne grem, mislil sem si, tedaj si nakopljem baronovo nevoljo, — in ako grem, — s kom naj se zabavam, da si preženem dolg čas. Bil sem kakor Heraklej na razpotji; — nazadnje sem se le odločil, da sem šel. Nij mi bilo do sedaj zaradi tega nikoli žal, dasiravno se mi veselica nij povoljno končala. Urno sem djal na-se črno salon-obleko, in dirjal sem v dvorano, kjer je bila aranžirana svečanost.
Ko sem vstopil, me je baron takoj zagledal, dasiravno je bil v živahnem razgovoru z več druzimi gospodi. Da si se mu je videlo, da je bil malo nevoljen nad mano, vendar je z navadno ljubeznjivostjo pristopil k meni, mi podal roko, ter me nekojim gospodom predstavil. Molče sem se priklanjal na vse strani. Mej tem se je pričela priprava k plesu in gospodje in dame so se uže postavljali v vrste po plesnem redu. Jaz sem ostal na sredi sobe sam. Oziral sem se okolo in iskal si družice, da bi se rešil zadrege. Zapazil sem pri jednej oddaljenej mizi postarnega dobrovoljnega gospoda, ki se je zabaval z mlado krasno devojko. Dozdevalo se mi je, da sem to devo uže nekje videl, in ko sem pristopil bližej, spoznal sem gospico, na katero sem imel uže dalje časa oko, kajti večkrat sem delal uže pod njenim oknom promenade, a prilike ž njo govoriti do sedaj nijsem imel. Ta trenotek se mi je zdel ugoden, da jej razodenem svojo srčno bolest, — in ples nam je v to svrho. Godba je pričela svirati, predno sem jej mogel izreči svojo prošnjo. Vkljub temu, — kar je bilo malo negalantno — vzdignil sem jo s sedeža, in zavrtil sem se v plesalnej dvorani. — Posebno izvrstno, mislim, da nijsem plesal, kajti jaz in moja vrla družica bila sva silno utrujena. A jaz sem si laskal, kakor da bi, Bog si ga vedi kako dobro, se obnašal. Po končanem plesu peljal sem jo na njeno mesto nazaj, — ter sem se opravičeval, da mi oprosti mojo vedenje, — in hotel sem se jej priporočiti še za jeden ples, a začutil sem, da me je nekdo rahlo potrkal na ramo. Ozrl sem se, — videl pred soboj kavalerijskega oficirja. Mignil mi je z roko, da naj grem ž njim. — „Gospod,“ — pričel je, ko je videl, da sva sama, — „vi ste me denes močno razžalili, kakor tudi gospodično, s katero ste plesali, — ki je moja zaročenka. Način, po katerem ste se vi vedli, ne pristuje omikanim ljudem. Vi ste se silo damo vlekli na ples, ste se tam tako netaktno in zoper vsa pravila obnašali, kar meni nikakor ne more enako biti. V svojem imenu, kakor tudi da rešim čast svoje zaročenke, tirjam od vas zadostenja. Po sekundantih mi izvolite naznaniti kraj in orožje, s katerim se imava biti. Tu je moja karta, — prosim le še vaše ime.“ — Osupnen in preplašen sem bil toliko, — da sem komaj spravil nekaj besedij iz ust, ter da sem mu povedal svoje ime, tacega nastopa nijsem pričakoval. Oficir se je hotel ravno posloviti — a mej naju je, kakor bi iz tal izrasel, stopil oni gospod, ki je bil takrat, s tisto gospico v razgovoru, s katero sem plesal. „Ne zamerite, pričel je se smehljajočim obrazom proti meni obrnen, zapazivši mojo zadrego, da sem bil zoper vašo in svojo voljo priča dogodljaju, ki se je tu mej vami in gospodom grofom vršil. Skoro v istem trenotku, ko vidva, sem tu vstopil, a ni jeden ni drugi me nij zapazil. A motiti vaju nijsem smel, in moral sem počakati, da pride na me vrsta. Kar se vas tiče, bodite pomirjeni. Amalia, katere oče se vam ob enem predstaviti dovoljujem, ne čuti se niti najmanje razžaljene, in prosi vas oproščenja. I vi, gospod grof, mislim, da ne bodete piistali na dvoboj.“ To temu nij bilo po volji, — toliko bolj pa meni, — ki sem vsled tega zopet k sebi prišel. Nazadnje se je vendar toliko pogodil, da je Amalijinemu očetu prepustil, da določi on, kakovo zadostenje imam dati. Segel sem vesel v roke, ter obljubil na častno besedo, kakoršno li zadostenje zahteva, ga mu dati, da le od boja odstopi, — kajti orožja se nijsem toliko bal, kakor posledice dvoboja, bodi-ši, da bi se dobro za me končal.
Amalijin oče, pl. Barabek, je bil vrlo dobrovoljen humorist, — a nič menj, je bilo zadostenje, katero je na grofovo voljo zahtevati moral, cela komedija, ki je obstajala v tem, da sem moral skozi 8 dnij zapored ob gotovej uri in določenej ulici, prvo žensko osobo, katero sem srečal, okleniti okolo vratu, ter jo nagovoriti: „Srečne oči, ki te zopet vidijo; koliko časa sem uže hrepenel po tebi, nestrpno štel ure in ure, ko te bodem zopet pritisnil na ljubljeno srce,“ — pri zadnjej misiji pa dotično žensko osobo, v dokaz, da sem po ukazu strogo ravnal, pripeljati predenj, ter pri njem snubiti za njeno roko. Ob enem se je zavezal, da on prevzame odgovornost za vsako posledico. To nij bila tako lehka naloga, kakor bi si kedo mislil, — a jaz sem moško besedo dal, — in spolnil.
Pri ločitvi mi jo gospod Barabek dobrovoljno stisnil roko, a nazvani grof se mi je pa porogljivo posmehoval, rekoč: „To bo pravo delo za vas, — tu vam ne bo treba niti najmanje gledati na etiketo, glejte le, da nam v 8. dnevih kaj prida predstavite!“
Ko sem si stoprv v svežem zraku nekoliko pomiril razburjene živce, podal sem se v svojo spalno sobo. Stoprv sedaj pogledal sem si karto, katero mi je oficir prezentiral in sem jo še vedno držal v roki. Bral sem njegovo ime in značaj: „Ernst graf Strenger, königl. preus. Uhlunen Major, — Gutsbesitzer, etc.“
To me je še najbolj ježilo, — in mislil sem si, kaj ima ta Prus tu opraviti? — Kasneje sem izvedel, da ima v Češkej sorodnike, katere vsako leto obiskuje, in ki so si z g. Barabekom dobri prijatelji. Seznanil se je tem potem z gosp. Barabekom in njegovo hčerjo, — katero je po dolgem prigovarjanji zaročil ž njim, proti temu, da se stalno na seli v Avstriji. Amalija je bila s tem malo zadovoljna, — in večkrat je svojemu očetu pravila, da ne bode srečna ž njim. Gospod Barabek se je sam uže kesal, da je tako naglo obljubil, ne vprašavši svojo hčere, a on je bil preveč mož, da bi dano besedo meni nič tebi nič prelomil, in tolažil jo je s tem, — naj le potrpi, se bode uže kako spremenilo. In k tej spremembi bila je moja malenkost povod.
Drugo jutro sem vstal čmeren in otožen. Toliko mi je bilo jasno, da pri tem stanji ne morem več ostati pri baronu Jelineku v službovanji. Odpovedel sem, lagaje mu, da sem iz doma dobil važna poročila, ki nemudoma zahtevajo mojo navzočnost. Preselil sem se v eno oddaljenih predmestij, ter sem preživel te dni v največjej dolgočasnosti. Da bi izvrševal svojo nalogo nepoznan, omislil sem si obleko, kakor jo nosijo prekupčevalni Abrahamovi sinovi, ter si dal prirediti brado, katero sem si potem prilepil na obraz.
Jeden slučaj je bil, ki je pri vsej romantiki dobro vplival na me in mi dajal pogum. Dobil sem namreč drugi dan pismice, kateremu se je videlo, da je pisano od ženske roke. Hlastno sem ga odprl, in iz zavitka pala je karta, na katerej je stalo lepo litografirano: „Amalija pl. Harabek“. — Na drugej strani sem bral sledeče:
Prosim, da oprostite, da vas nadlegujem, kakor tudi, da ste zavoljo mene prišli v take neprilike. Jaz bodem skušala vam vašo igro olajšati, ter tako vsaj nekoliko za krivico, katero imate pretrpeti, zadostiti. Zagotovljam vas, da se smete v vsem popolnem na me zanašati. Jaz sem vam zaveznica, in upam, da se igra ne bo na vašo nečast izigrala. Da ste mi zdravi! Na svidenje!“
To je delalo kakor okrepčevalni balzam na moje ranjeno srce, — in pričakoval sem nestrpno, da bi uže minol zadnji, osmi dan, po katerem bi mogel resno besedo spregovoriti z deklico, — od katere sem bil odsle prepričan, da se zame bolj zanima, — nego je bilo to nekomu ljubo.
Pričel sem z nekako resignacijo o prvem določenem dnevu svojo nalogo, — in sicer preoblečen v uniformo nemškega juda. Prva osoba, katero sem srečal, — bila je kmetska dekla, ki je peljala na malem vozičku razne poljske pridelke v mesto na prodaj. Mislil sem si, no, s to boš lahko opravil in ne bode ti treba posebnih ceremonij. A motil sem se, — in njenih trdih pestij, katere so mi segale pod rebra, tedaj, ko sem se jej vrgel okolo vratu, pomnim še danes. Nij mi ostajalo časa, da bi se opravičeval, kajti ona nij razumela šale, — in ko bi čakal, vem, da niti enega rebra ne bi zdravega prinesel domov. Spustil sem se v beg, — in nijsem se prej ustavil, ko pri domačih veznih vratih, katere sem še zaprl za soboj, misleč, da še vedno pritiska za manoj. Doma sem se zopet slekel, in pregledoval in prešteval sem si rebra, ako sem vsa prinesel domov. Na veliko veselje sem sicer zapazil, da mi nobenega ne manjka, a koža mi je bila vsa prekrita s črnimi, s krvjo zalitimi progami. — Prijatelj, izdihnil sem sam pri sebi, če pojde tako na prej, ne boš živ izšel! — Prihodnjih pet dnij mi je srečneje preteklo, cel čas nijso moja rebra ni trpela — in so skoraj od prve afere do malega okrevala. — Mej tem je pri šel sedmi dan. Kakor navadno uniformiran — tako sem i sedaj nastopil svojo pot. Elegantno oblečena, slabotna dama je bila prva, ki mi je tedaj v pot prišla. A nervozna dama pala je pri mojem poljubovanji v omedlevico, — menda iz strahu, da jo je napal kak ropar ali tat. Jaz v prvem trenotku nijsem vedel, kaj začeti; ali bi pomagal ubogej dami zopet na noge in jo prosil odpuščanja, — ali bi brusil podplate. Skušal sem storiti prvo, kajti drugo se mi je zdelo nevarneje, ker bi bilo v množici, katere se pri vsakej malenkosti naleti na stotine, posebno v večjih mestih, — obudilo šum nepoštenosti zoper mojo osobo. — Hvala brzej pomoči, da jej je kmalu odleglo in odprla je oči. A ko je zagledala poleg sebe stati mene, vzdignila je roko, kazaje na me, kakor bi hotela reci: ta je, držite ga! Navzoči policisti so menda to tudi tako umeli, — in moral sem, ker vse protestovanje nij ni pomagalo, ž njimi, — in vtaknem sem bil v zapor. Dama pak je bila s fijakerjem peljana domov.
„Dva dni sem bil uže v zaporu, kajti predno je policija me mogla izpustiti, se je morala prepričati, sem li res nedolžen, kajti resnico obstati in vse vestno povedati sem se sramoval. A uboga dama je ležala doma in nij mogla priti k zaslišbi. Na mojo neprestano prošnjo in zatrjevanje, da sem nedolžen, — dovolilo se mi je toliko, da sem iz skupnega zapora, kjer so bili raznovrstni potepuhi shranjeni, bil izpuščen v dostojno sobo, kjer sem imel časa dovelj, premišljevati svojo osodo. Mej drugim mi je belila tudi misel, — kako bi se dalo uiti iz zapora, — dokaj glavo. — Poskušal sem najprvo pri oknih, — a omrežje je bilo trdno in se nij najmanj udalo. Poskušal sem potem pri vratih — in o radost! zapah je odjenjal, in v duhu sem zopet sanjal, kako se oklepljem svoje dame. Rahlo sem jih odprl, ter nekoliko pomolil glavo ven. Stražnik me nij zapazil, in hodil je s trdimi koraki po koridoru gori in doli, — ter sem ter tja malo postal pri glavnih vratih, od koder je izhod na ulico, — in je opazoval mimogredočo množico. Premišljal nijsem dolgo. Urno sem imel judovsko podobo raz sebe — kajti od spodaj sem nosil svojo navadno obleko, — in bil sem cel Muren, kakor sicer. Tudi brado sem si potegnil z obraza, — in sem vse pometal pri oknu ven. Po stopinjah sem izpoznal in čul, da je stražnik od moje sobe navzdol po koridoru korakal. Brez šuma sem vrata odprl in zopet zaprl za saboj, ter sem s prvega tiho, potem pa vedno glasneje stopal, kolikor bolj sem se bližal straži. Revež mi je še v svojej nevednosti salutiral, ne vedoč, koga ima pred soboj, — in morda me je imel za kakovega skrivnega komisarja. — Duša se mi je radovala v telesu, — da se mi je moj čin toliko srečno končal, — in domov dospevši vzel sem takoj pero v roke in sem opisal gospici Amaliji vse okolnosti natanko, jo spominjal njene obljube, ter prosil pomoči, — ali naj me pa pri očetu oprosti zadnjega nastopa. — Dobil sem še isti večer odgovor, v katerem me je prosila, naj pridem prihodnje jutro svatovsko, ne judovsko, napravljen na dogovorjeno ulico da me bode ona uže tani čakala in jej smem brezskrbno poljub pritisniti na ustni, — ker me goreče ljubi. Zagotovljala me je, da za drugo je uže vse preskrbljeno.
Drugo jutro sem jo res poljubljal, — in ona mene, in še nobenkrat nijsem s takim navdušenjem in prepričanjem govoril onih besedij, kakor mi jih je velel g. Barabek, — kajti gospica Amalija mi je kaj ljubeznjivo odvrnila moje ljubimkanje — ne se sunljeji pod rebra.
Ko je bilo zadosteno terjatvam najinih ljubečih src, in me je Amalija podučila o svojem sklepu in namenu, stopil sem z Amalijo naravnost v stan g. Barabeka. Sedel je ravno v svojem naslonjači — in prebiral je novine. Bil je zelo osupnen, ko je zagledal, s kakšnim spremstvom sem prišel. Njega nijsem pustil k besedi in pričel sem takoj tako-le: Dovolite, dragi gospod, da po vašem ukazu, denes, ko sem spolnil svojo obljubo, stopim pred vas z devojko, katera mi je prva prišla potom, ter vas prosim z njenim dovoljenjem za njeno roko, — ker, kakor se boste še spominjali, ste mi dali besedo, da vi prevzamete odgovornost za vsako posledico, kar je za vas tem ložje, ker mi je slučaj pripeljal vašo hčerko v roke! — G. Barabek se je izgovarjal in ugovarjal, a jaz se nijsem dal vgnati, — in ko je jela še Amalija mi sekndirati, ter mu zatrjevati, da druzega ne mara, posebno pa onega majorja ne, — videl je, da se ne da nič opraviti, gineno je poljubil svojo hčer in potem mene, in dejal je: Blagoslovljam vaju moja otroka, bodita srečna! Najina radost bila je neizmerna, — Amalija je sedaj očeta, sedaj mene poljubljala, in ko sem jaz gospoda Barabeka opomnil, da morda tacega izida nij pričakoval, dejal mi je: Mora uže tako biti, meni je dovelj, da vidim svojo jedino hčer srečno, — in pomolil mi je list v roke, rekoč: berite!
Vzel sem list v roke in čital:
David Jenkeles, po narodnosti žid, 30 let star, velike, čvrste postave, kodrastih las, črnih očij, s polno rujavo brado, je denes iz tukajšnjega zapora ušel, in je zelo sumljiv doprinešene tatvine. — Ako se zasači, se ima semkaj pritirati!
Od mestne policije 14. januarja 1866.
To je krasno, dejal sem proti g. Barabeku, prečitavši te vrstice, glejte, kako zelo skrbe ti gospodje za malenkost g. Davida Jenkelesa, katerega predstaviti imam čast v svojej osobi, in najbolje bi menda bilo, da si ne bodo belili las, ako ga jim izročim sam nazaj.
Pri tem, kar mi je Amalija od vas povedala včeraj, dozdevalo se mi je, ko sem te vrstice bral, da ste vi identični s tem Jenkelesom. — Sicer pa pustite tega Jenkelesa, naj uživa sveži zrak, posebno ker vem, da zaradi tatvine, katera so mu podklada, ima popolnem mirno vest.
Smijali smo se na vse grlo šali, — in Amalija je vrlo hvalila mojo umetnost, na kar jaz nijsem bil malo ponosen.
Od tega časa so mi tekle najveselejše ure. Kadar sem imel le urico časa, skušal sem da sem ga preživel v družbi g. Barabeka in njegove hčerke. Zraven sem se pa tudi pridno in marljivo pripravljal za zadnje izpite, katere sem imel to leto dovršiti, — in po katerih bi, prišedši v definitivno službo, takoj imela biti moja poroka z Amalijo.
„A osoda se mi je trdovratno stavila v pot, kajti ...“
„Je bil pa zopet oni major,“ sežem mu jaz v besedo.
„Ne, ta je bil tedaj popolnem nedolžen, — ker je bil nagloma poklican v svojo Prusijo domov, kajti bilo je nesrečno leto 1866, vojske Avstrije s Prusijo. Pripravljanje za vojno bilo je viharno v vseh delih naše monarhije, — in tudi jaz, kot rezervni lejtenant, bil sem pozvan, da posvetim svoje moči za čast in slavo domovine. Trenotek ločitve bil je strašen za me, — toliko bolj pa še za Amalijo, ki je neprestano jokala in solze točila, — torej ga denes ne bodem opisoval. V kratkem sem se poslovil z g. Barabekom, poljubil še jedenkrat Amalijo, — in popeljal sem se na severno bojišče. Bil sem skoro v vseh glavnih bitkah, iz katerih sem vedno se zdravo kožo izšel, mej tem, ko je na tisoče mojih tovarišev obležalo. Da si se je naša vojska borila z navdušenjem in hrabro, — ko vedno, — umikati smo se morali zmirom nazaj, — jedino pri Trutenovem vrgli smo sovražnika popolnem nazaj. Kaj je bilo krivo našim nevspehom, ne bodem preiskaval, temuč na kratko bodem omenil o teku, katerega sem zavzel. — Pri Chlumi bil sem ranjen in ujet ter odpeljan v Draždane. Moja rana nij bila nevarna, in sem kmalu toliko okreval, da sem mogel iz postelje, ter sem bil izpuščen, da sem se smel po mestu sprehajati proti danej častnej besedi, da ne bodem skušal pobegniti. — V lepem letnem dnevu sem sedel v prostranem drevoredu, kjer je bilo na stotine ljudij, ki so gledali ujete in ranjene avstrijske vojake. Zamislil sem se, — in v meni so se dvigali spomini na ljube domače kraje, — na Amalijo. Uže je minolo več mesecev, kar nijsem dobil nobenega glasu od nje. — V tem trenotji zadrčala je kočija mimo mene — v katerej je sedela elegantna dama. Amalija, — mi je nehote ušla beseda iz ust, in srce mi je jelo glasno tolči. Tudi ona me je pogledala, — toda le za trenotek, in mislim, da me nij spoznala, kajti moje vnanje se je močno spremenilo, lice je bilo bledo zbog izgubljene krvi, in očesi ste mi globoko vpali. A ona je bila, nijsem se mogel motiti. Zapustil sem sedež, ter brzimi koraki, kolikor so mi namreč pripuštale moje slabe moči, hitel za kočijo, katero sem videl zaviti v bližnji hotel.
Nekaj minut kasneje objemal in poljubljal sem svojo Amalijo. Povedala mi je uzrok svojega bivanja v Draždanih. Zvedela je, da sem bil ujet. Skrb in ljubezen do mene je nijste dale miru, — da je sprosila od očeta dovoljenja, da me poišče v Draždanih, kamor so bili navadno pripeljani avstrijski ujetniki. Pravila mi je, da je zapovedujoči mestni poveljnik nekdanji njen zaročenec major Strenger, — in misleč, da je pohodila njega, bil silno ljubeznjiv ž njo, — a ko mu je stanje razjasnila in zahtevala, da jej pove, kje sem jaz, dejal jej je malomarno, da to njega malo briga, — in da jej ne more postreči pri najboljšej volji. Storil je to iz gole hudobije, — da si bi uže iz dotičnih zapisnikov lehko našel moje ime, — ko bi sicer tudi v istini ne vedel za-me. Ko bi naju srečen slučaj ne pripeljal vkup, — odpotovala bi bila ona brezvspešno v domovino. Toliko nežniše je bilo tedaj najino snidenje. — Ko je prišla ura, o katerej sem moral zopet v lazaret nazaj, zatrjevala mi je še Amalija — da si sem jej ugovarjal, da bode takoj drugo jutro napotila se k majorju, da ga bo dobro izpovedala zavoljo njegovega nemoškega vedenja, in zahtevala, da mene prepusti njenemu varstvu. — Sladko in mirno prespal sem to noč, kakor dosedaj še nobene v slavnih Draždanih. Drugo jutro dobil sem od majorja po njegovem adjutantu poročilo, da naj bodem pripravljen, da bodem odposlan v domovino. Vesel sem bil te novosti, dasiravno se mi je malo neverjetna in čudna dozdevala, — posebno, ker nij bilo Amalije k meni, kar mi je za gotovo obljubila. Mislil sem si, major je gotovo Amaliji naznanil, da bodem odposlan domov, — in da me lehko počaka ob določenej uri na kolodvoru. To je sicer Amaliji rekel, — kakor tudi, da se naj vsede v isti vlak, kateri se mej 10. in 11. uro odpelje proti Dunaju, tam me bo uže dobila. Na njeno prošnjo, da bi me pustil v poseben kupej, nij hotel vstreči, in se je izgovarjal, da bi to bilo zoperpostavno, da moram kakor drugi potovati pod ekskorto. Revica je verjela in odpeljala se ob 11. z vlakom proti Dunaji, — jaz pa sem bil mej tem vtaknen v neko klet, kjer sem moral pričakati noči, da bi bil dalje odpeljan, — ne na Dunaj, ampak v Berolin, in od tod v tvrdnjavo Spandau. Vrli major je kombiniral menda tako le: Premirje bode, kmalu skleneno, tega vsiljenca mej tem pošljem v tvrdnjavo, ga dobro počrnim ko silovitnika, — od koder mu ne bode tako lehko zopet priti na svitlo. Mej tem jaz odpotujem v Prago, se dam poročiti z Amalijo, katera mi je od očeta uže tako obljubljena, — in potem za moj del ta Muren naj tudi izleze iz luknje, v katero sem ga vtaknil.
Gosp. major je naredil račun brez krčmarja. Premirje je bilo res kmalu skleneno, in jaz sem bil, ko sem jasno dokazal, da sem vsacega zločina popolnem prost, ter da se je premeščenje zgodilo iz golega sovraštva — brez daljne ovire spuščen domov. — Ako in kako se je zagovarjal major zaradi tega samovoljnega čina, ne vem, ker ga od takrat nisem več videl.
Minulo je leto. Jaz sem v skrbnih rokah Amalije popolnem okreval, dovršil svoje izpite, si pridobil diplomo doktorja filozofije, — in svojo Amalijo.
Nij li vse istina, vpraša Muren svojo soprogo Amalijo in jej ljubeznjivo pogleda v velike plave oči? — Da, odvrne mu ta, sedaj naju nobena spletka več ne loči, in ker so se nama stavile v najinej ljubezni tolike zapreke, — uživava jo sedaj v toliko večjej meri neprikračeno, — in ostaje nama sladek spomin!
Kazalec na uri kazal je uže polu ene v noči; dvignili smo čaše in spraznili jih na dobro zdravje ljubeznjive dvojice, profesor Muren je pa klical: „živijo polka francaise!“
Domov grede ponavljal sem še sam pri sebi besede: „pač sladek spomin!“