Slap (Oton Župančič)
Slap Oton Župančič |
|
Sredi samotnih sten
v pajčolanih pen
slap pada, pada, pada...
Solnce nad šumom mavrice spleta,
ptica meglice pršeče preleta
stresa dragulje s peroti;
prišel po daljni sem poti,
preko strmin in čez loge,
z mano nevestica mlada,
pa sva oba zajeta,
vklenjena v biserne kroge:
venomer
slap pada, pada, pada...
Tiho večer
nad sanjajočim se jezerom boči,
najine misli prepletene
v božjem naročji;
kar se skloni z glavó do mene:
»Tam pa sam
sredi samotnih sten
v pajčolanih pen
slap pada, pada, pada« ...
Troje oken pred vsemi noč
kakor mrka straža stoji,
poleg možá vs vroča leži,
v spanju ga objemajoč,
v snú zamrmrá iznenada:
»Joj, tam sam
slap pda, pada, pada« ...
Koliko let še? Šli so pred nami,
bratje in sestre nepovratno pot;
tihi, skrivnostni tisti so hrami,
tih, kot gluh, je njihov rod.
Ali jih drami, ali jih mami,
kot tam sam
sredi samotnih sten
v pajčolanih pen
slap pada, pada, pada?