Žigec.
Oh mojster petja! pa molčiš
kot natopir na trami;
ne vémo skoraj, da živiš,
za petje se predrami!
Slavček.
Ob enem zerni alj ob dveh
se pač ne ljubi peti,
in zraven še ob zimskih dneh
me žuga mraz uzeti.
Žigec.
Za te pripravlen dom imam
u svojem belem gradi;
na toplem boš prepeval nam,
ne boš u tacem gladi.
Slavček.
Pustiti svoj preljubi rod,
preljubo tovaršico,
svoj stari log – iti od tod,
za mojo ni glavico!
Žigec.
Kanarček moj on sladkor jé,
za svoje nič ne vpraša.
Kako pa on zapeti vé!
prijazno se obnaša.
Slavček.
Kanarček je jetnikov sin,
priliznjen in gosposki;
brez ječe za-nj bi bil pogin,
le v ječi je on možki.
Žigec.
Kako pa tudi černi kos,
domač u prostem gaji,
ujet prepeva skoz in skoz,
kot bil bi v svetem raji.
Slavček.
Zapustil je on ljubco – svet,
od svet'ga Duha poje,
za višo reč je on unet,
da zabi teže svoje.
Žigec.
Al veš pa, kako zimček zna
u kletki zakrožití?
Je pameten, in rad se dá
po naše preučiti.
Slavček.
Le terdoserčni topoglav
naj pesme druge poje;
ne vé kaj je lepo in prav
negda u gnjezdo svoje.
Žigec.
Več let je clo en dedek tvoj
mi pel na okni sobe;
porečeš li, ti ljubi moj!
da on je bil narobe?
Slavček.
On pel je kakor tičica,
ki poje u precepi,
uboga bil srotičica,
ko šinkovčiki slepí.
Žigec.
Le stradaj, da se vidi v té,
zmerzuj pri svojem rodi,
kjer tvoji te tako skerbé,
hudo se tebi godi!
Slavček.
Preljubo sonce svojo moč
začelo je kazati;
bo zrastel dan, bo krajša noč,
za me pa časi zlati.
