Slavnostna otvoritev in blagoslovitev češke koče na Ravneh

Slavnostna otvoritev in blagoslovitev češke koče na Ravneh
Izdano: Planinski vestnik 25. avgust 1900, leto 6, štev. 8, str. 117-119
Viri: dLib 6/8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.Uredi

Slovenski narod si je zasadil pred 7 leti — leta 1893. je to bilo — v „Slovenskem planinskem društvu" drevesce, ki je vzraslo že prav krepko, kajti že mu je močno deblo in prav košate so mu veje, ki jih je pognalo. Veje so mu društvene njegove podružnice. Danes, ko šteje društvo že 1400 članov, je jasno, da stoji na rodovitni zemlji, na zdravi ideji. Ljubezen do drage domovine je oni sok, ki oživlja društvo. Društvo nas kliče tja na gore, da zremo raz višine na svojo lepo domovino, kliče nas na višave, da se nam razširi razgled, da zadobi duša naša vzlet, in da se oprostimo nezdravega, škodljivega nizkega tesnoprsja.

Slovenski narod hodi že od nekdaj rad na vrhe; le glejmo tja, kjer se bele na neštetih višinah cerkvice, h katerim potuje verno naše ljudstvo in za njim turist, kadar se utegne odpočiti po vsakdanjem delu. Opravičen je pač nazor, da je iskati v tem okoliščino, ki vzdržuje naš narod v zdravi kreposti duševni in telesni.

Dandanes stopamo še više, tudi tja, kjer niso več postavljene cerkvice; okrepili smo se in iščemo današnjim razmeram primernih višjih razgledov.

Pridružil se nam je tudi češki narod. Stopil je med nas, in v Slov. plan. društvu, tej slovanski krepki lipi, je vzrasla češka veja, češka podružnica. In že je rodila tudi ta veja sad, prelepo češko kočo na Ravneh pod Grintavcem. V bratski ljubezni podan, ostane nam ta sad porok veselja in sreče, ki nam jo je iskati pri pobratimih, pri požrtvovalni naši češki podružnici.

Ne bodemo tu popisovali koče in ne se vtopili v razmotrivanje o pomenu češke koče za turistiko in pred vsem za naše planinsko društvo; saj je podal „Planinski Vestnik" že nekaj popisov o češki koči. (Glej „Planinski Vestnik", štev. 10. 1899. in štev. 6. 1900.) Tu bodi le orisane pomembno slavje, ki se je izvršilo v dan 26. julija v Grintavskem gorovju na Ravneh ob otvoritvi in blagoslovljenju koče.

V podnožju prijazna Jezerska občina, nad njo pa severna stran in skalnate stene Kočne in Grintavca, Dolgega grebena, Skute, Mrzle gore in Babe, samih velikanov, postavljenih mejam Kranjske, Koroške in Štajerske v bran. Tak je panorama, ki se odpira nam, ko spejemo tja k češki koči.

Kočo to je postavila češka podružnica v višini 1600 m, 700 m više nad Jezerskim (900 m), in izpeljala, oziroma uredila je tja tudi pota, vodeča črez Štulerjevo planino, pod skalnatimi stenami v višine, kjer najdeš še večni sneg. Še predno prestopiš prag koče, ti je prekoračiti snežišče, katerih je med stenami severnega Grintavskega pogorja prav mnogo. Sedaj, ko stojiš pri koči, pa se oziraj k strminam nad seboj in hvali češko podružnico, ki je tudi po teh skalah udelala varne steze do vrha Grintavca in Kočne, odkoder se ti odpira pogled na Kranjsko, Koroško in Štajersko.

Češka podružnica je izvršila veliko delo, dogradila in uredila je svojo kočo, mi pa jo hvalimo, ker je napravila vse vzorno in znamenito, in v radostni' hvaležnosti nam vzkipeva srce, polno veselja radi vsega, kar je občutilo tu med pobratimi, tu v mogočni, dalekovidni višini.

In prišlo nas je veliko, bilo nas je do 250 vseh, med nami do 70 iz češkega kraljestva. Prihajale so vesele družbe, nekaj semkaj raz Grintavski vrhunec; poslale so vse društvene podružnice svoje zastopnike in člane, prišlo je tudi priprosto ljudstvo iz Koroške, da se je radovalo ob lepi slovesnosti.

Ob ½11. uri, ko je dospel še g. župnik Aljaž, triglavski naš župnik, kakor ga nazivljejo Čehi, nas je zbral okoli sebe načelnik češke podružnice, g. univ. prof. dr. Karel Chodounski , in s prisrčnimi besedami pozdravil vse, ki so prišli k pomenljivi slavnosti; zahvalil je pred vsem župnika Aljaža ter naprosil njega in navzočne duhovnike, praškega župnika g. Šitlerja, g. Hrabo in g. kaplana Fr. Meška, naj opravijo blagoslovljenje češke koče. Pozdravil je zastopnika Ljubljane, g. župana Hribarja, zastopnika Prage, g. dr. Jerabka, deželnega poslanca g. Murija in g. Makeka kot zastopnika Jezerske občine, osrednji odbor Slov. plan. društva in zastopnike društvenih podružnic: g. Kocbeka (savinske), gg. Koširja in Kosa (kamniške), g. Majdiča (kranjske), g. Kobleka (radovljiške), g. dr. Trillerja (soške) in g. Knafeljca (ziljske). Izročajoč kočo prometu, je naglašal, da ima v njo pristop vsakdo, kajti strast utihne v gorah, vendar pa ne zabimo, da smo v naši h gora h gospodarji mi Slovani. Češka koča bodi znamenje nerazdružne zveze češkega in slovenskega naroda, kajti „z vami živimo, med vami se čutimo kakor doma", je vzkliknil govornik, pripomnivši, da naj spričuje vsekdar koča, da je iskati slovansko zvez o le v delu, le v stvarnem delovanju.

Opravil je nato župnik g. Aljaž ob asistenci gg. Šitlerja, Hrabe in Meška blagoslovljenje koče, in združili smo se z blagosloviteljem v želji, naj bode koča vsekdar v srečo narodu, in naj vlada ob njej le mir in veselje.

Po izvršenem obredu se je oglasil svetnik češkega deželnega odbora in odbornik češke podružnice, g. Leop. Mareš, ter zahvali vse one, ki so priskočili češki podružnici na pomoč pri gradnji koče. Zahvalil je g. župnika Aljaža za blagoslovljenje, zahvalil občino jezersko, ki je bila podružnici pri gradnji dejanski naklonjena, pred vsem občana gg. Makeka in Šenka. Kot neprecenljivo je pa označil delovanje treh mož: g. nadučitelja Kocbeka iz Gornjega grada, jezerskega župana in deželnega poslanca g. Murija in univ.prof.g.dr. Frischaufa. Poudarjal je, da je bila njih pomoč največjega, da celo odločilnega pomena za gradnjo koče. Končno je zahvalil še češke dame, ki so pod vodstvom gospe Prachenske omislile koči v požrtvovalni vnemi vso notranjo opravo.

Za tem govornikom je ljubljanski župan g. Ivan Hribar v velikem svojem govoru naglašal, da nam kliče češka koča v spomin, kaj da smo dolžni svoji domovini. Poudarjal je narodno-gospodarski, pa tudi veliki narodnostni pomen, ki ga ima koča. Narodnostnega pomena je koča tembolj, ker je prva na koroških tleh in ker nam bo klicala v spomin češko-slovensko pobratimstvo. Češko nadaljujoč, je pozdravil Cehe, pozival rojake k hvaležnosti do Čehov in v znak pobratimstva poljubil dr. Chodounskega kot zastopnika bratskega češkega naroda.

Kot odposlanec kraljevskega mesta Prage je izpregovoril g. dr. Jerabek, izražujoč živo zanimanje, s katerim opazuje češki narod delovanje češke podružnice med slovenskim narodom. Zaklical je češki koči v pozdrav, naj bode znak sreče, ki jo hoče prinašati češki narod slovenskemu narodu tako, kakor je tudi češkemu narodu vzklila iz koč njegovih pradedov in očetov sreča in današnja velikost.

V imenu „Slov. plan. društva" je izpregovoril njega načelnik, g. prof. Franc Orožen. Sledili so mu P. Hraba, kaplan Meško, dr. Foerster in načelnik radovljiške podružnice g. Roblek , vsi z zahvalami njim, ki so zgradili češko kočo, vrlemn odboru češke podružnice, to je gg.: dr. Chodounskemu, dr. Boh. Franti, dr. Prachenskemu in svetniku Leopoldu Marešu, ter odseku čeških dam pod vodstvom gospe Prachenske.

Nato je pogostil podružnični odbor goste, in postregle so ljubeznive češke dame: gospa Prachenska, gospa Mikulejska in gospici Chodounska in Nekutova z mrzlo pečenko in s šunko ter z izbornim plzenskim in smihovskim črnim pivom. Zavladalo je ob vzorni priredbi in ob pravi češki gostoljubnosti srčno veselje; pevci so zapeli „Kje dom je moj", in razlegala se je, prekinjevana po mogočnih strelih, odmevajočih ko grom od skalnatih sten naokrog, marsikatera narodna pesem. Češka in slovenska gospoda — med Čehinjami smo opazili dično pisateljico in prijateljico slovenskega naroda, Gabrijelo Preissovo — se je zbližala v pristni zabavi, in prisostvoval je slovenski koroški priprosti narod, srečen ob uživanju zanj nenavadnega slovenskega slavja.

Naj mu bode v krepilo, kar je videl, kar je slišal, in naj ponese tja med koroški narod zagotovilo o prijateljih, ki mu jih je zbrala češka koča na njegovih domačih tleh, na slovenskih gorah. — Bodi nam pozdravljena češka naša koča!