Slavospev sv. Cirilu in Metodiju

Slavospev sv. Cirilu in Metodiju[1] Božidar Flegerič

Izdano:	Slovenski narod 22. julij 1885 (18/164)
Viri:	dLib 164
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V preteklih vekov davnosti Slovani,
Pradedje naši večkrat so se zbrali,
O važnih se rečeh posvetovali,
Pod milim nebom v lepih krogih zbrani,
Kder lipa razprostirala je veje,
Kder širil se je nje prijetni hlad,
Tam bilo je Slovanu najmileje,
Na taka mesta je zahajal rad.
Za-nj taki kraji bili so veseli,
Ko lipov cvet prijeten je bučeli.

I mi smo tukaj zbrani na vedrini,
Glej, milo se nebó na nas ozira,
V okrilji zadovoljnosti in mira
Dolžnosti svete zveza nas jedini.
Sešli smo danes se iz raznih krajev,
Ko da bi zvon pozval k molitvi nas,
Ko ptice se zberó iz raznih gajev,
Če kliče na odhod jesenski čas.
Srce se vsakega zeló raduje,
To ni zastonj, to nekaj znamenuje.

Slovani tavali so v gostem mraki,
Živeli v krivoverstva tesni sponi,
Ko nekdaj mnogih rodov milijoni,
Zaslepljeni, ubogi siromaki.
Častili strastno krive so bogove,
Misleč, da v njih prečudne so moči,
Poznali niso sile Stvarnikove,
Ki v svojih rokah zemljin krog drži,
Ki na vesoljnem sveti vse naróde
Ravnal je, zdaj ravna, ravnal še bode.

Objelo dolge večnosti je krilo
Tisoč let že, kar tmina je pregnana,
Kar bila iz nebes je luč poslana,
Slovanom se je v duši razvedrilo,
Razsvetila jih vere zvezda mila,
Razrušil se je krivoverstva jez,
Razpala se je duhomorstva sila,
Razkadil se zaslepljenosti bes.
Beseda božja, kakor roža zala,
Na tleh slovanskih je kali pognala.

Iz južne pokrajine, iz Soluna
Slovanom sinola je doba zlata,
Učéna dva moža, rojéna brata,
Prepeva vama marsiktera struna,
Prepeva slavo v ljubavi ognjeni,
Prepevala jo bode večni čas.
Zakaj pa ne? Saj sveti ste imeni,
Ciril, Metod, oj divnosladki glas!
Kar dobrega je storjeno na sveti,
To mora v vekotrajnosti živeti.

Pradede naše sta poučevala,
Jim kazala moč večne sta resnice,
Dolžnosti raznovrstne, vir pravice,
Pradede naše sta nam krščevala,
Dajala umno tujim knjigam svetim
Besed domačih miloglasni zvok,
Z navdušenostjo živo, s srcem vnetim
Vpeljala jezik v književnostni krog,
Da bil dovršen v vsaki je obliki.
Ko drugi starodavni so jeziki.

Zbog tega res veliko sta trpela,
Protivnikov je stranka bila ljuta,
Ošabna, drzna, zlobna in naduta,
A vendar sta vršila vse vesela,
Za vernike in božjo čast goreča,
Razširjala med ljudstvom blagoslov,
Nikaka ni ju plašila nesreča,
Ni plašil ju napad sovražnikov,
Za rod slovanski bila sta mučenca,
Zatorej vredna večne slave venca.

Trpljenje vedno naša je osoda.
Trpimo v tesni sponi silnikovi,
Trpimo kakor mukini sinovi,
Trpimo od zaróda do zaróda,
A kakor za nočjo prisveti zora,
In ko za zoro pride beli dan,
Takó gotovo vzdignoti se mora
Med ljudstvi s časom tlačeni Slovan,
In vsi, ki so do zdaj ga strahovali,
Pred njim v bodoče bodo trepetali.

Božidar Flegerič.

1. Ta slavospev deklamoval je pri slavnosti, katero je priredilo v čast sv. Cirilu in Metodiju 19. t. m. društvo „Edinost“ v Središči, g. učitelj Anton Vogrinec.