Slepa Marica
| Slepa Marica Jeriša |
| |||||||||||||
Bil je lep poleten dan leta 1846, ko je pošta ob navadni uri derdrala po cesti od Antverpa v Turrihout. Konji so dirjali, kolesa so škripala, voz je ropotal, in poštar brez prestanka z jezikom dleskal, da bi svojo konjiče bolj v dir pripravil. Od dalječ so psi lajali, ptice po polju sem in tje letale, in vozova senca je tik njega letala in plesala v čudnem gibanju med drevjem in germovjem.
Kar kočijaš ustavi, ne dalječ od samotne kerčme. Skoči raz sedež, odprè molčé kočijna vratica, ter poda roko potniku, ki torbico v roci s tem iz kočije stopi. Na to kočijaš durica spet zalopne, ter zavihtiv se na svoj sedež požene. Konji oddirjajo, in odderdral je okorni voz semtertje se gugaje.
Med tem je potnik v kerčmo stopil, se k mizi vsedel in dal prinesti polič ola. Bil je mož bolj kot navadno velik, in kakor podoba, kakih 50 let star. Tudi bi mu bil človek še kaka leta pridal, ako bi no bilo njegovo krepko ponašanje, njegov živahen pogled in nekako mladensko smehlanje krog ustnic kazalo da so njegova duša in njegovi občutki veliko mlajši od zvunajne postave. Vlas je bil siv, čelo in lica nagerbana, in njegovo celo obličje je kazalo da se je bil mož pred ko ne zgodaj postaral vsled prevelikega truda in skerbí. Vendar pa so se mu persi še krepko dvigale, glavo je nosil po konci in njegove oči so iskrele od ognja možatosti. Po njegovi obleki bi ga bil sodil za premožnega meščana; ni imel nič posebnega na sebi, le da sta poverhna suknja, do pod brade zapeta, in velika lula iz morske pene na Flamca al kakega nemškega oficirja kazale. Domači, postregši mu, so šli vsak sopet k svojemu opravilu, ter se niso več menili zanj. Vidil je hčerici prihajati in odhajati, očeta derva in šoto k ognju prilagati in mater kotel polniti z vodo; nikdo pa lii besedice spregovoril ž njim, dasiravno so njegove oči za vsakterim od njih pazno sledilo in bi bil v prijaznih pogledih lahko vsakdo vprašajo čital: „Kaj me mar no spoznate?"
Kar ga na steni ura zavname, ki je ravno biti jela, ko da bi ga bilo bitje mučno prevzemalo, nekako neprijemno začudenje mu obličje spreletí, ter odpodí smehlanje od njegovih ustnic. Vstavši ogleduje uro, dar da počasno devet odbije.
Gospodinja opazivši čudno zavzetje tujčevo, stopi mu osupnjena na strau, kakor on na uro gledaje, ko da bi hotla odkriti, kaj da tako neznanega na njej nahaja.
— „Ura ima prijeten zvonk, jelite?" reče mu, — „že gre dvajset let, da jo še noben urar popravljal ni."
— „Dvajset let!" vzdihne potnik. — In kje jo pa ura, ki jo poprej tukaj visela? in kaj seje z lično podobico Matere Božje zgodilo, ki je tukaj le na polici stala? To bo pač oboje že poterto in pokončano!"
Žena debelo pogleda tujca, ter reče na to:
— „Podobo Matere Božje je naša Ančika poterla, ko se je, dete še, ž njo igrala. In saj jo bila tudi tako slabo sklejana, da so nam gospod fajmošter sami svetovali drugo kupiti. Tukajle, glejte! je nova; ta je veliko lepša."
Potnik odnikovaje z glavo strese.
— „In uro" — govori žena dalje — boste zdaj slišali; stara pokveka zmiraj zakasneva, in visi že kdo ve koliko let v čumnati za pečjo. Čujte! ravno začenja biti."
In res se je iz izbe zravno nekako čudno zvečanje zaglasilo; bil je hripav glas ptiča, in počasno je bilo: „Kuku! kuku!"
Ti glas je radostno smehljanje razlil po potnikovem obličju; spremljan oil kerčmarice je stopil hitro v izbo ter svitlih oči gledal na staro uro, ki je svoj tužni „kuku! kuku!" počasi dobijala.
Tudi domači hčerki ste pristopilo ter z zavzetjem tujca pogledovale, svoje velike modre oči prašaje zdaj k njemu, zdaj k materi obračajo. Pogledi deklic so ga sopet k zavesti privoli, in v njuni družbi se je nazaj podal v gostno sobo. Vidoma je srečen občutek njegovo serce prevzemal; zakaj njegovo obličje se je radosti svetilo, in oči, mokre od solz ginjenja, so se mu tako dobroserčno bliščale, da ste deklici polni sočutja bližej k njemu stopile. On ji za roke prime ter reče:
— „Jez se vama pač čuden zdim, jelita, otroka? Ve ne morete zapopasti, zakaj da me glas stare kukavice tako gane. Ah jez sim bil tudi otrok, in on daj so moj oče po opravljenem delu semle zahajali ter svoj poliček ola pili. Kedar sim so bil dobro obnašal, sim smel ž njimi. Celo uro sim tedaj pred uro stal in čakal, da je kukavica durica odperla; radosti sim plesal in skakal, kedar je kukati jela, in vsvojej detinski priprostosti sim borno ptico čislal za Bog ve! kako mojstrino. In sveto podobo Matere Božje, ktero je edna od vaju poterla, sim ljubil, ker je imela tako moder plajšček, in ker je mali Jezušek svoje ročice po meni stegal in se mi tako ljubeznivo naproti smehljal. Zdaj je tedajni otrok prileten starec, njegovi vlasje so sivi, njegova lica zgerbana. Štiri in trideset let sim v ruskih stepah prebil; in vendar le se še spominjam podobe in kukavice, ko da bi bil še le včeraj z ljubim očetom tukaj bil."
—- „Vi ste tedaj iz naše vasi?" vpraša Ančika.
— Da!, da! se ve da!" odgovori potnik z veselo hitrostjo, „se ve da sim iz vaše vasi!" Ali to deklic ni tako prevzelo, kakor se je nadjal; le zasmehljale ste se edna drugi — to je bilo vse. Kakor podoba, niste bile vsled njegovega razodetja ne vesele ne zavzete. Oberne se toraj k materi.
— „No, kaj pa se je s kerčmarjem Joštovcem zgodilo?"
— „Vi mislite Anžeta?u — odgovori kerčmarica —; „ti je že več ko dvajset let mertev."
— In njegova žena, ljuba debéla Marjana?«
—- „Tudi umerla."
— „Vse mertvo! vse umerlo!" vzdiha tujec —." ln mladi ovčar Andrej če, ki je tako lične košarice pletel?"
— „Tudi umerl", odgovori kerčmarica.
Nato potnik glavo pobesi ter se žalostno zamisli.
Med tem pa je šla žena na pod, in svojemu možu povedala od neznanega gosta. Kerčmar pride počasnih korakov v sobo ter vzbudi s svojimi coklami tujca iz njegovega zamišljenja. Leti skoči po konci ter poln veselja in z razpetima rokama steče naproti keremarju, ki mu merzlo v roko seže in skoraj neverno gleda v čudnega moža.
— „Me li ne poznate več, Joštovec?" zakliče žalostno.
— „Ne spominjam se, da bi vas bil kedaj vidil", odgovori kerčmar.
— „Mar ne veste, kdo da je z nevarnostjo svojega živlenja pod led planul, da vas je utonjenja rešil?"
Kerčmar zmaje z ramama. Britko zadet govori potnik naprej, malo da ne jokaje:
— „Ste li docela pozabili mladenča, ki vas je proti vašim večjim tovaršem branil ter vam marsiktero ptičje jajce prinesel, da je ž njim vaš maj olepšal? — Ki vas je učil, kako piščalke iz terstja delati, in vas je zmiraj seboj jemal, kedar je z opekarjevimi koli na somenj peljal?"
— „ Dozdeva se mi pač nekaj tacega", — odgovori kerčmar—moj rajni oče, vem še, so mi pravili, da bim bil, ko sim bil 6 let star, skoraj pod ledom konec vzel. Toda dolgi Janez me je bil vun potegnul, in le-ti je šel z Napoleonom na Rusovsko na uro gledat. Bog ve, kje že zdaj njegove kosti v neblagoslovljeni zemlji trohne! Bog daj njegovi ubogi duši večni mir in pokoj in milostljivo sodbo božjo!"
— „Ah! ah! zdaj me spoznavate!" — zakliče tujec poln veselja — „jez sim dolgi Janez, ali prav za prav Slajčev Janez." — Ker mu nikdo berž ne odgovori, poprime sopet besedo ter zavzet dalje govori: — „Se li mar ne spominjate jakega strelca, ki mu 4 uro okrog nikdo ni bil kos, ki jo vselej pervo darilo prejel, kedar smo ptiče streljali, in komur so vsi mladi fantje zavidali, da so ga dekleta naj bolj Čislala? „Jez sim le tisti, Slajčev Janez, raz gorico."
— „ Mogoče", pravi nato kerčmar neverno—, „pa mi ne smete zameriti, če vas ne spoznam, dragi moj gospod! pri nas zdaj več ptičev ne streljajo, strelišče je postalo osebujna vlastina, in v hiši od vlani sem nikdo več ne stanuje, ker je vlastnik umerl."
Ostrašen merzlim sprejetjem kerčmarjevim, je potnik nehal se mu razodevati. Vstal je, ter odhajajo rekel mirnega serca:
— „V vasi stanuje še več mojih prijatlov, ki me gotovo še niso pozabili. Vi, Joštovec, ste bili ondaj še sila mlad. Ali opekarjev Pavle vem da ti bo od veselja poskočil, zagledati me. Še li stanuje na močvirju?«
— „Opečnica je pred več leti pogorela; in kjer so prej ilovno kopali, zdaj kaj lepa trava raste; paščnik je vlastnina bogatega Groga
— „In kaj je s Pavletom?"
— „Cela rodovina jo po nesreči, ktera jo je zadela, vas zapustila; jez ne vem za gotovo, naj berže pa da jo tudi on že umeri. Sicer pa vidim, da od sila davnih časov govorite; po tem takem vam bode težko kdo na vsa vaša vprašanja odgovoriti zamogel, razun če greste na britof k zagrebaču; le-ti vam zna na perste sošteti vso, kar se je od 100 let sem in še od dalj zgodilo."
— „Pač da, rad verjamem; Ožbalt, ti bo zdaj blizo 90 let star."
— „Ožbalt? Nikakor, tako mu ni ime; Lovre Štefetov se piše."
Veselje prešine obraz našega potnika. »Bogu bodi hvala!" zavpije — da je vsaj eden mojih tovaršev še pri življenji."
— „Sta bila prijatla z Lovretom, gospod?"
— „Tega ravno ne" — odgovori potnik odmajevaje — vedno sva se pričkala. Še se spominjam, da sim ga bil enkrat, ko je ravno vse po meni vrelo raz malo berv v potok pahnul, da bi bil skoraj vtonul; toda od istihdob je že 30 let preteklo. Lovreta bo veselilo, da me sopet vidi. Zdravi tedaj, ljubi Joštovec, podajte mi roko! Odslej, če Bog da, bom večkrat k vam zakrenul, polič ola pit." Plača, vzame svojo torbo pod pazho ter odide. Za kerčmo jo skozi neko smerečje zavije. Razgovor s kerčmarjem, da si ravno ne posebno vesel, je imel za potnika vendar nekoličkaj tolažnega v sebi. Spomini iz njegovih otročjih let so ga vzmikali; pri vsaki stopinji, ki jo je naprej storil, so ga obdajali ko nebeški angeljci, ter mu vdihali novo življenje. Pač da mu je bilo mlado smerečje tuje; tukaj je nekdaj stalo temno jelovje, cigar drevesa so marsiktero ptičje gnjezdo skrivala, v kojih senci so sladke borovnice zorele. Bila je z gojzdom kakor s prebivavci — staro drevje je odmerlo ali posekano bilo, in nov zarastek, njemu tuj in brez zavnemivosti, je stopil na mesto njihovo. Ali pevanje ptičev, ki se je od vseh strani glasilo, je bilo še isto; vetrič je duval žalovaje skozi perje kot nekdaj; še se je isti blagovonj razlival po gojzdu kot nekdaj, in čerčki so čerčali kot nekdaj. Stvari so bile premenjene, ali večno snovanje natore je bilo še isto. Takove misli so navdajale potnikovo dušo, in če ravno vesel in dobre volje, je vendar zamišljen dalje korakal, da je zapustil lesovje.
Tedaj pa so se mu pred očmi polje in travniki razprosterli, med kojimi se je tu in tam kak potočič ko srebern trak v ljubkih krivinah vil; zadaj, kako čvetert ure še udaljen, je visok zvonik s pozlačenim petelinom na strehi v nebo šterlel, ki se je od solnca obsijan blisketal ko svitla zvezda; še nekoliko bolj zadaj je mlin na veter raztegni svoja rudeča krila.
Neizrekljivim občutjem prevzet se potnik ustavi, solze mu stopijo v oči, odpade mu torbica, hrepenjivo raztegne roke, in če dalje bolj vnema se mu obličje od ljubezni in vzhitjenja. Kar razvoni Češčeno Mario. Potnik poklekne, nagne glavo nizko na persi, ter ostane tako nekaj časa negibljiv, ali derhteč svetega ginjenja. Da mu je živa molitev iz serca puhtela, to bi bil vsakdo spoznal, viditi ga, kako je svoje oči poln naj globokejše hvaležnosti k nebesom obračal, in sklenjene roke k Bogu povzdignili. Po tem pobere sopet torbico ter reče, svoje poglede v stolp vperaje: „Ti vsaj so nisi spremenila, mala cerkvica, v kteri sim bil kerščen, v kteri sim šel pervikrat k presv. obhajilu, v kteri me je vse tako čudovito in sveto navdajalo. Da, še jo bodem vidil, sveto podobo Matere Božje z njenim zlatim oblačilom in sreberno kronico, svetega Antona z njegovim ljubkim prasetom, sveto Uršulo in černo hudobo z rudečim jezikom, od ktere se mi je tolikrat sanjalo! — in orgle, na ktere jo šolmašter tako lepo orglal, ko smo mi iz celega serca peli;
„O Marija, rajski cvet."
Zadnje besede je potnik glasno pel, in solza se mu je vternula iz očesa. Molče in zamišljen je dalje korakal, dokler da pride do mostička, ki je Čez potočič na travnik peljal. Tukaj se je njegovo obličje zasvetilo, in globoko ganjen je izustil:
„ Tukaj-le sim pervikrat Marično roko stisnul! Tukaj le so si najne oči pervikrat obstale, da ima sreče na svetu, ki serci neubranljivo veže ter mladosti nebesa odpora. Kakor danes, so se tudi tikrat prijazne zlatice na solncu bliščale; žabe so tudi ondaj regljale kakor danes, polne živosti, in škerjanci so žvergoleli nad najnima glavama."
Šel je čez mostek, in glasno k samemu sebi govoril: „Žabe, ki so naj no ljubezen gledale, so poginule, cvetlice povenéle, škeijanci pomerli! Njih zarod pozdravlja tedaj starčika, ki gre domu ko strašilo iz minulih časov. In Marica, draga moja Marica! — še li živiš ? Znabiti! —- Naj berže omožena in obdana od otrok. Ki doma ostanejo, pozabljajo tako naglo nesrečnega prijatla, ki po tujih deželah potuje v skerbeh in težavah."
In ustnice se mu nagibnejo, ko da bi se hotel smehljati.
— „Ubogi romar!" — vzdihne — „sopet se ti nekako občutje vzdviga, ko da bi še pomlad cvêla tvojemu sercu. Doba ljubezni je zate — kdaj že! — odevêla. —- Vendar, bodi si! Da me le spozna in se še najnega nagnjenja spominja, mi ne bode žal za dolgo pot od 1800 milj, in potem se hočem voljno vleči v jamo ter počivati na strani svojih dedov in prijatlov. "
Nekoliko dalje in bližej vasi stopi v kerčmo, ki je imela zvunaj znamenje pluga, ter si da polič ola prinesti. V kotu, za pečjo, je sedel sila star mož, ki je, negibljiv kakor kip iz kamnja, skozi odperta vrata na ognjišče gledal. Predno je še kerčmarica iz kleti prišla, je potnik še spoznal sivčika; primaknul je svoj stol k njemu ter ga prijel za roko, prijazno rekoč:
— «Bogu bodi hvala, da naji je pustil tako dolgo živeti, Gašper! Midva sva še iz dobrih starih časov. Me li ne poznate več? — Ne? — neposajenega dečka, ki je tolikrat skozi vašo seč lezel ter vam jabelka kradel, predno so bila Še dozorela?"
— „Šest in devetdeset let!" zamemlja starček, ne ganuvši se.
— „Prav, toliko ti mora biti; toda, povejte mi vendar, Gašper, še li živi Kolarjeva Marica?[ "]
— „šest in devetdeset let!" opetuje starček z votlim glasom.
Kerčmarica stopi z olom v izbo. — On je slep in gluh, gospod!" pravi k potniku; „ne trudite se ž njim, saj vas vendar ne razume."
_ „Slop in gluh!" — zavpije potnik, skoro brez uma. — „O kolike podertine vendar napravlja čas v tridesetih letih! Saj hodim med razvalinami celega človeškega zaroda."
— „Vi prašato po kolarjevi Marici?" poprime kerčmarica besedo. „Naš kolar ima 4 hčere, pa Marica ni nobeni ime. Naj starja je Špela. ki je z Lovcem omožena; draga, Barbika, dela otročjo kapice; tretja je Nežica, in naj mlajša Ančika -— ah! ubogo deklice skoraj nič ne vidi!"
— „Od teh ljudi ne govorim", — zaverne potnik nesterpljivo—; „jez menim Malinove. "
— „Ah ti so že zdavnaj vsi na onem svetu, ljubi gospod!" odgovori mu žena.
Globoko zadet plača potnik svoj ol ter zapusti kerčmo, ko da bi za njim gorelo. Pred vrati si zakrije oči z roko ter obupno zavpije: „O Bog, moj Bog! tudi ona tedaj, moja uboga Marica! — Mertva! Vedno, vedno ta strašna beseda: Mertev! Mertva! Tedaj me ne bode nikdo več spoznal! nobeno prijazno oko me pozdravilo!"
Negotovih stopinj, pijanemu enak, krene v germovje ter nasloni glavo k drevesu, da se polagoma sopet zave. Potem gre počasi v vas. Njegova pot ga pelje Čez samotno pokopališče; pod križem postoji ter reče:
— „Tukaj le, pred kipom Križanega, mi je Marica obljubila , da mi bode zvesta ostala, ter čakala, da nazaj pridem. Bol ločenja naji je premagala; na to klopico so kapljale najne solze, in v globoki tugi je prijela od mene zlati križec, ki sim ga ji v znamenje svoje čiste ljubezni podal. Uboga rožica! Mogoče, da stojim na tvojem grobu!"
Tako premišljevaje se žalosti zgrudi na klop, ter precej časa tako ostane, kakor brez zavesti. "Ozre se na to po pokopališču, na kojem so majhne gomile naj novejše grobe krile. Bolelo ga je viditi toliko lesenih križev, ki so starosti po tleh ležali, in da se nobena otročja roka ni potrudila, te spominke na počivališču očeta ali matere sopet po koncu postaviti. Njegovi stariši so tudi v tej zemlji počivali; ali kdo bi mu bil mestica pokazal, kje da sta njih groba?
Tako je dolgo sedel, v miločutne in tamne misli vtopljen; nerazbrojiva večnost mu je težko ležala na duši. Kar ga bližne stopinje prebudé. Bil je stari zagrebač, ki je z lopato na rami prek zida ravno proti njemu korakal. Vsa njegova zvunajna podoba je kazala, da se je revščina pri njem vdomačila; herbet je bil skerčen od vednega dela z lopato, vlas siv, čelo nagerbano; le v očeh ste mu gorele še moč in pogumnost.
Potnik je spoznal v njem Lovreta, svojega tekmeca, na pervi pogled, in bi mu bil pri tej priči naproti stekel; ali britke zmame, ki jih je doslej skusil, so ga zaderževale, in sklenul je, besedice ne zinuti ter čakati, ali ga bode Lovre spoznal.
Zagrebač postoji nekaj stopinj od njega proč, ga ogleduje nekaj časa z navadno zvedavostjo ter začne potem z lopato precejšno štirivoglino za nov grob izrezovati. Nič manj pa zdaj od strane pogleduje moža, ki je pred njim na klopi sedel, in nekako skrivno veselje, ki pa ni bilo čisto, je iz njegovih oči plamelo. Potnik je drugače mislil in že je čutil, tla mu serce silneje bije, pričakovaje, da bode zdaj zdaj Lov ve pristopil ter ga po imenu poklical.
Al zagrebač ga le neprestanoma ojstro pogleduje, seže na to v svoj žep to v potegne iz njega staro v umazano usnje vezano knjižico, od ktere je na usnjati žnorici svinčenik visel. Odvernivši se nekaj, kakor je bila podoba, v knjižico zapiše.
To ravnanje, in zravno ponosni pogled, ki ga je pri tem doletel, potnika tako zavzame, da vstane ter pristopi k zagrebaču, poln začudenja vprašaje ga:
— „Kaj pa pišete v svojo knjižico?"
— „Kaj vas skerbi?" odgovori Lovre; — „za sila davnih časov je bilo v mojem zapisniku mestice prazno; ravnokar sim pri vašem imenu križec naredil."
— „Vi me tedaj poznate?" zavpije potnik poln veselja.
— „Da bi vas poznal?" — odgovori zagrebač — „tega ne morem na tanjko reči; spominjam se le, ko da bi se bilo včeraj zgodilo, da me je ljubosumen človek v potok pahnul in malo da ne vtopil, ker me je kolaijeva, Marica ljubila. Od istihmal je že marsikaka velikonočna sveča pogorela; vender pa —"
— „Vas bi bila Marica ljubila?" zapraša potnik — „to ni res; čujte le —"
— „Vi to prav dobro veste, ljubosumni bedak. Mar ni blagoslovljenega srebernega perstana, ki sim ga jej iz Žalostne gore prinesel, celo leto na perstu nosila, dokler da ste ga jej vi šiloma raz perst stergali ter v potok zagnali?"
Milo smehljanje je potnikovo obličje spreletelo:
— „Lovre! Lovre.'" zaklikne —- „spomin starih dni naji sopet detinji. Verjemite mi, Marica vas ni nikoli ljubila; perstan je le iz prijazni vzela in ker je bil blagoslovljen. Jez sim bil v svojih mladih letih sirov in nagel ter nisim vselej lepo ravnal s svojimi tovarši; ali 34 let — niso li ta, ki imajo toliko razrušno moč do ljudi in stvari, niso li tudi najnih naj hujših strasti upokojila! Čem li v jedinem Človeku, ki se me še spominja, nespravljivega sovražnika najti? Pojte, poj te! podajte mi roko, in bodiva prijatla zanaprej ; hočem vas srečnega storiti za celo vaše ostalo življenje."
Zagrebač pa mu nevoljen roko utegne ter ga zaverne grenkim glasom:
— „Pozabljati je prepozno. Vi ste mi celo živlenje ogrenili. Ne preide dan, da bi se vas ne spomnil; mislite pa mar, da pri tem vaše ime blagoslavljam? Ah, sami lahko sodite, ki ste tolikanj prideli k moji nesreči!"
Potnik sklene svoje derhteče roke, oberne svoje oči k nebu ter zavpije:
— „O Bog! moj Bog! le sovražtvo me je spoznalo! le sovražtvo ne pozabi nikdar!"
— „Vi ste prav storili" — nadaljuje zagrebač — „da ste nazaj prišli, počivat pri svojih rajnih pradedih. Jez sim vam lepo mestice odmenil; mislim terdovratnega dolzega Janeza pod kap zagrebsti; ondi bo deževnica opirala hudobijo od njegovega trupla."
Pri tem sirovem zasmehovanju se potnik strese na vseh udih; jeza se vpalja v njegovih očeh. Kmalo pa se izkadi spet serdovrenje, in žalost in vsmiljenje stopite na njegovo mesto.
—- „Vi utegate svojo roko bratu, ki se je čez 34 let vermil iz tujine? Pervi vaš pozdravljej, ki velja staremu tovaršu, je grenak zasmeli? To ni lepo od vas, Lovre. Vendar, bodi naj! Ne govoriva dalje od tega. Povejte mi vsaj, kje da moji rajni stariši počivajo."
— „Ne vem", zamomlja zagrebač, »polnih 25 let je že preteklo, kar so mertvi, in od istihmal je mesto gotovo že trikrat prekopano." Te besede so potnika tako presunule, da je nagnul svojo glavo, stermo v tla vperl svoj pogled, in tako stal dolgo brez gibljeja v pečalnem obupu.
Zagrebač je sopet jel delati, toda nič kaj se mu ni odsedalo, in podoba je bila, da je tudi njega globoko zamišljenje nahajalo. Vidil je britko žalost potnikovo, in ustrašil seje svoje mestihlepnosti, ki ga je nagnala, da je svojega bližnega tolikanj mučil. Ta prememba notrajne misli se je tudi na njegovem obličju čedalje bolj razodevala; grenka zasmešljivost je zapuščala ustnice, s čedalje večjim sočutjem je gledal svojega žalujočega tovarša. Počasi je stopil k njemu, ga prijel za roko ter rekel s tihim, pa serčnim glasom :
— „ Janez, moj predragi prijatel! odpusti mi, kar sim rekel in storil. Jez sim hudo in gerdo ravnal s teboj; ali pomisli, Janez, kolikanj sim terpel zavoljo tebe!"
— „ Lovre!" zakliče potnik, ginjen prijemši za podano roko — „bila je stara strast najne mladosti. Glej, kako malo da sim na tvoje sovažtvo mislil — neskončno srečnega sim se že čutil, ko sim te čul moje ime izreči; o kako hvaležen sim ti že zgolj za to veselje, da si ravno me je tvoje grenko zasmehovanje prav do duše zabolelo. Vendar povej mi zdaj, Lovre, kje je Marica pokopana? Se v nebesih se bode veselila, viditi naj i ko spravljena brata stati na njenem poslednem zemskem počivališču."
— „Marica pokopana"? — se začudi zagrebač — »Bog, da bi bila pokopana, revica!"
— »Kaj češ s tim reči?" zavpraša potnik — še li živi Marica?"
— „Da, še živi", odgovori Lovre — „ako se more strašna osoda, ki jo je zadela, še življenje imenovati."
— „Jez se tresem na vseh udih. Za božjo voljo, govori, kakova nesreča jo je zadela?"
— »Slepa je!"
— »Slepa? Marica slepa? nima več oči, da bi me vidila ž njimi! Gorje mi, gorje!" Prevzet britkosti je blagutal k klopi ter se na njo zgrudil. Zagrebač se je pred njega vstopil in rekel:
— »Ravno bo deset let, kar je oslepela; svoj vsakdanji kruhek si pri dobrih ljudeh vbogajme nabira — jez ji vsaki teden dva krajcarja dajem, in kedar imamo peko, je zanjo tudi vselej hlebček pripravljen."
Potnik je pri teh besedah po konci skočil; krepko stresel zagrebačevo roko ter rekel:
— »Hvala, hvala! Bog te blagoslovi za tvojo ljubezen k Marici. V božjem imenu ti obetam, poplačati ti to ljubezen tvojo. Jez sim bogat, sila bogat. Še ti večer se bova sopet vidila. Toda zdaj mi pa tudi naravnost povej, kje da jo najdem; vsak trenutek mujenja mi je muka."
S temi besedami potegne zagrebača za seboj ter se oberne k pokopališčnim vratom. Med vrati mu pokaže zagrebač s perstom v stran rekoč:
— »Vidiš, ondile za germovjem iz malega dimnika se kaditi? To je koča metlarja Miljavca; pri njem gostuje Marica. "
Ne čakaje daljšega kazanja se potnik berž poda na pot ter hiti po vasi proti pokazanemu mestu, in pride kmalo do stanovališča. Bila je nizka lesena kočica, od zvunaj čedno z belim apnom ometana. Nekoliko stopinj pred hišo je čvetero otrok na gorkem solncu ležalo, ki so igrali in pisane venčike pletli iz plavic in rudečih makov; bili so bosi in na pol nagi; naj starji med njimi, deček kacih šestih let, je imel samo plateno srajčico. Ko so njegovo sestrice z boječnostjo in malo da ne s strahom se v tujca ozirale, jo deček neprestanoma zvedavo in z začudenjem neznanca gledal.
Potnik so jim ljubeznivo nasmehlja, stopi pa nemudoma v izbo, kjer jo v kotu mož marljivo metlo pletel, žena pa za kolovratom sodela in préla. Ta dva nista mogla veliko čez 30 let stara biti, ali na pervi pogled je bilo viditi, da sta zadovoljna s tem, kar jima je Bog dal. Sicer je bilo vse okrog nju tako snažno in čedno, kakor je na kmetih le koli mogoče v tako stisnjenem prostoru. Njegov vstop ju je očevidno presenetil, da si ravno sta ga vljudno sprejela in mu svoje službo ponudila. Gotovo sta si mislila, da hoče po poti prašati, in mož je že vstal, da bi mu jo bil sam pokazal. Ali vidno ganjen zavpraša potnik: „Gostuje li tukaj Marica? "
Pri teh besedah se mož in žena osupnjeno spogledata, in mu no vesta skoraj besedice odgovoriti.
— „Da, ljubi gospod," reče slednič mož — „Marica stanuje pri nas, ravno zdaj-le je pa ni doma, je šla tudi vun, vbogajme prosit. Želite li, govoriti ž njo?"
— „Oče nebeški! je li ne morete berž najti in poklicati?"
— „To bi znalo težko biti, gospod; z Jerico je šla, za ti teden živeža nabrat; v jedni uri bo pa gotovo sopet tukaj, če prej ne."
— „Jeli morem pri vas počakati, ljuba moja?"
Komaj je te besede izustil, je bil mož že v bližno čumnato stekel ter stol s naslonilom prinesel iz nje, ki je bil, čeravno ne lično delan, vendarle ugodniši od drugih stolov in klopi v izbi. S tem pa še no zadovoljna vzela je žena iz omare belo blazinico, jo položila na stol ter poprosila tujca, da bi se zdaj vsél nanjo. Le-ti je je bil zavzet o prosti, pa tolikanj dobrohotni postrežnosti, ter je blazinico s serčno zahvalo nazaj dal. Na to se je vsel in ozerl se po sobi, ali bi ne vgledal kake stvarice, ki bi ga Marice spominjala. Ko tedaj glavo na edno stran oberne, očuti, da se majhna ročica rahlo njegove roke dotika in njegove perste boža. Radoveden, kdo je ljubi božavček, se ozre in ugleda modre očesci dečka, ki je z nebeško nedolžnostjo gledal vanj, ko da bi mu bil oče ali brat.
— „Pojdi k meni Peterček, — zakliče mati, — ne smeš tako silno biti, dete."
Ali Peterček, kakor je bila podoba, se ni veliko zmenil za opomin, timveč je neprestanoma božal tujčevo roko in ga ljubeznivo gledal. Le-ti, ki si ni mogel razločiti, odkod to nagnjenje otroka, ki mu je tako globoko v serce segalo, reče mu:
— „ Ljubo dete, tvoja modra očesca me čudno prevzemajo. Ti si tolikanj prijazno, čaj, hočem ti podariti kaj."
S tem vzame majhno mošnjico, s sreberno zaporko in z biserji obšito, iz svojega žepa, potisne nekaj dnarjev vanjo ter jo dečku poda, ki je z veselim zavzetjem gledal svitlo mošnjo, vendar pa ne spustil iz ročic tujčeve roke.
Zdaj pristopi mati ter mu reče kazaje:
— „Peterček, kako se reče, kedar so dar prejme? Zahvali so lepo gospodu, ter mu roko poljubi."
Deček mu poljubi roko, nagne glavico ter reče jasnega glasu:
— „Bog ti plati, dolgi Jan!"
Strela bi potnika ne bila tako hudo zadela, kakor izgovorenje njegovega imena od nedolžnega deteta. Solze so ga po sili polile; vzel je dete v svoje naročje; globoko mu je pogledal v ljubke oči, ter ljubeznivo vprašal:
— „Me mar poznaš, ti ljubi angelček? — mene, kogar nikdar poprej vidil nisi? — kdo ti je moje imel povedal?"
— „ Slepa Marica," je bil odgovor.
— „Ali kako je mogoče, da si me spoznal? Zdi se mi, da je Bog sam razsvetil detinsko serce tvoje."
— „O jez te prav dobro poznam," reče Peterček — „kedar Marico peljem vbogajme prosit, venomer od tebe govori. Pravi, da si velik in da imaš černe svitle oči, in da bos nazaj prišel, in nam kaj prav lepega prinesel. Toraj se te tudi nisim kar nič bal; in Marica je, rekla, da te moram prav rad imeti, in da mi boš konja in samojstro prinesel."
Ljubke, proste povesti otroka so potnika storile popolnoma srečnega. Poljubil ga je nježno in rekel na to slovesnim glasom:
— „Oče, mati! to dete je bogato. Jez ga bom vzredil in obdaril obilo. Da me je spoznalo, to bodi sreča njegova!"
Starši niso vedili, kaj početi od veselja in zavzetja. Slednič reče mož lepetaje:
— „Ah, gospod, vi ste predobri. Nama samima, nama ste se tudi znan zdeli; vendar pa nisva bila popolnoma gotova svoje reči; zakaj Marica nama ni nikoli povedala, da ste tako bogat gospod."
— „In vidva tudi, ljuba moja, — sta me spoznala'" je zavpil potnik — „ Jez sim med prijatli! — Tukaj nahajam žlahto — rodovino, ko sim doslej zgolj smert in pozabljivost nahajal!"
Žena pokaže s perstom od dima okajeno podobo Matere Božje, ki je v koti visela, rekoč: „Vsako saboto gori tu-le pred podobo svečica za srečno vernitev Slajčevega Janeza — ali pa za pokoj njegove duše!"
Svetim strahom prevzet povzdigne na to potnik svoje oči k nebesom, ter reče globoko ganjen: „Zahvaljen bodi o Bog, večna Ljubezen, da si ljubezen močnejo storil od sovražtva: Sovražnik moj je moje ime s temnim čutjem svojega serda v svojem sercu zaklepal; prijatlica moja pa je živela v spominu name ter vse krog sebe napolnila s svojo ljubeznijo, je spomin name tukaj ohranila ter mi nagnjenje tega deteta pridobila, ko me je 1800 milj od nje ločilo. O Bog bodi pohvaljen na vekomaj — jez sim plačan preobilo!"
Vse je umolknulo, in .dolgo je terpelo, da je mogel Jane z svoje čutje preobladati, kar so domači častitljivo spoštovali. Mož se je sopet k svojim metlam vsel, toda gotov, vsaki čas svojemu gostu postreči, kakor hitro bi kaj poželel. Le-ti pa, malega Peterčka na svojih kolenih deržé, slednič mirno vpraša:
— „Dolgo li že Marica pri vas gostuje, ljuba mati!"
Na to se žena pripravi, to reč mu na tanjko razložiti, primakne svoj kolovrat bližej k njemu, se odkašla ter začne:
_ _ — »Povedala vam bom, ljubi gospod, kako se je to zgodilo. Vi morate vediti, da je stari Malin umeri, in tedaj sta otroka zapuščino med seboj razdelila. Marica, ktere na celem svetu nič ni moglo pregovoriti, da bi se bila omožila — iz kterega vzroka, vam mi ni treba praviti—je svoj delež do cela svojemu bratu prepustila zgol pod tem pogojem, da jo bo, dokler bo živela, pri sebi imel. Vmes pa se je a kapicami in mrežami zabavljala in si s tim marsikak groš zaslužila. Svojemu bratu jej ni bilo treba ničesar dajati, ter obračala je skoraj vse, kar si je zaslužila zgolj na to, dobro delati ljudem: obiskovala je bolnike, plačevala zdravnika, kedar je bilo treba; vselej je imela prijazno besedo, vserčevati terpina, vselej je bolniku kaj krepeavnega seboj prinesla. Midva sva bila komaj poročena, kar pride moj mož nekega dne hudo bolan domu; pljuča so se mu bila vnela — Čujte, kašelj, ki ga še zdaj naganja, je še odtod. Našemu milostnemu Bogu in dobri Marici gre hvala, da moj Jože še ne leži pod gomilo. Ah, ljubi gospod, da bi bili le mogli viditi, kaj je zgolj iz ljubezni do svojega bližnega za naji storila! Prinašala je odeje, zakaj hudo je bilo mraz in midva sva bila uboga; še celo dva zdravnika iz bližne občine je dala poklicati, da ste se z našim dohtarjem o bolezni mojega moža posvetovala; ona je čula pri njem, lajšala njemu njegove bolečine in meni mojo tugo in skerb z svojim ljubeznivim prigovarjanjem; ona je poplačevala vse, česar je bilo treba za živež in za zdravila; zakaj Marico je čislal vsakdo, in kedar je grajščinske gospe ali druge premožne kmete poprosila za podporo bolnikov, ji je nikdo nikdar ni odrekel. Šest celih tednov je moral moj Jože ležati, in ti celi čas naji je Marica varovala in podpirala, dokler da se je sopet na noge spravil polagoma in mogel poprijeti svojega dela."
— „Ah, kako radi morate imeti ubogo slepico!" zdihne potnik.
Ti hip se mož kviško vzre; solze mu stoje v očeh in ganjen rečo:
— „Da bi jej mogla moja kerv vid sopet podeliti, rad jo prelijem zanjo do zadnje kaplice."
Te besede prevzamejo globoko Slajčevega Janeza; žena opazivši to pomigne možu, da naj molči ter pripoveduje dalje:
— „Tri mesce potem nama je Bog dal sinka. Marica, ki mu je bila kuma, je želela, da bi ga bili Janezka kerstili; ali Peter, moj svak, ki mu je tudi kumoval, dober mož sicer, le nekaj termast, je hotel po vsi sili imeti, da bi ga po njem Petra imenovali. Po dolgem prevdarjanji je bilo dete za Janeza Petra kerščeno; mi ga kličemo Petrička, ker hoče njegov kum to tako imeti, na komur je vendar-le pri tem ležeče, ker je deček, in ker bi ga žalilo, če bi ga drugače klicali; Marica ga pa noče tako imenovati, — ona ga zmiraj Janezka kliče, ker je vam tako ime, ljubi gospod!"
Potnik je vzhitjen dečka pritisnul na svoje serce in poljubil, gledaje v njegove prijazne oči in tope so v morju miloradosti. Žena pa je pripovedovala dalje:
— „Maričin brat se je bil s tergovci v Antverpu združil, živeža nakupovati v okolini, ter po morju pošiljati na Angleško. Teržtvo ga bode obogatilo, so pravili, ker vsak teden je vsaj — dva dobro obložena voza peljal v Antverp. Vskonca je šlo vse dobro; kar je tergovec v Antverpu obnemogel, in nesrečni Malinov, ki je zanj dober stal, je tako obožal, da celo njegovo premoženju ni zadostilo, vse izplačati. Tuga o tem ga je pod zemljo spravila — Bog mu daj milostljivo sodbo božjo!"
„Marica se je potem pri Jurkovih, ondile na voglu, ugostila v malehno čumnato. Ravno tisto leto pride Jurkov Miha, ki ga je vadlja zadela v vojašnjo, domu nazaj z vnetimi očmi, in 14 dni po tem je ubogi mladenč oslepel. Marica, kteri se je revež smilil in ktera je pri tem zgolj notranji glas svojega serca bogala, mu je stregla v njegovi bolezni ter ga tedaj pod pazho okoli vodila, da bi mu s tim vsaj nekoličkaj zlajševala njegovo terplenje. Kovica! ravno tisto bolezen je od njega nalezla, in odistihmal tudi ona več ne gleda romenega solnca. Stari Jurko je umeri in njegovi otroci so se razškropili na vse štiri vetre; slepi Miha živi sedaj nedalječ od Liera pri nekem najemniku. Midva pa sva poprosila tedaj Marico, naj se k nama preseli, rekši jej, kako rada bi jo pri sebi vidila, kako rada vse svoje žive dni delala zanjo. In ni nama odrekla serčne prošnje. Sest let je odslej preteklo, in Bog večni ve, da ni žal besedice od naju slišala — ali! saj je ona sama zgolj ljubezen in dobrota; in kedar je kaj storiti zanjo, se otroci le tepó, kdo da jej bi pervi opravil, kar bi rada."
— „In vendar le vbogajme prosi"? vpraša potnik.
— ,,Pač da, ljubi gospod; ali"—pristavi žena z žaljenim ponosom — „tega nisva midva kriva. Ne mislite, da sva pozabila, kaj je Marica za nas storila; in da nisva bila imela stradati, ali v drevo vpreči se, midva bi jej ne bila nikdar prigovarjala, vbogajme iti prosit. Kaj mislite od naju? Celega pol leta sva ji odgovarjala; ali dalje nisva mogla. Ko se je najna rodovina pomnožila, si je Marica — dobra dušica! — mislila, da nama napotje dela, in je marveč želela, pomagati nama. Ker ni bilo mogoče, to jej iz glave izbiti, od samih skerbi nama slednič zboli. To viditi odjenjava čez pol leta, ter jej pustiva njeno voljo; za ubogo slepico to sicer tako nima nič sramotnega v sebi. Vendar pa, da si tudi revna, ne vlečeva od tega, kar si nabere, nikakega dobička. Zdaj pa zdaj nama res da vunder trohico od tega — vsaj se vendar ne moreva v enomer pričkati z ubogo ljubko —, ali Bog zna, da ji vse dvakrat vračava. Nevedoč je zmiraj bolje oblečena kakor mi, in jed, ki jo jej dajeva, je bolj a in slajša od naše. Vselej stoji poseben piskerček zanjo pri ognji — lejte sem, k svojemu krompirju dobiva zmiraj par jajčic in maslene zabele. Od tega, kar jej še ostaja od nabranega dnarja, zalaga, kolikor sim pozvedila od nje, mervico za najne otroke, kedar odrastejo. Njena ljubezen zaslužuje najno zahvalo; ali njeni volji se vendar ne moreva zoperstavljati."
Potnik je celo pripovest molče poslušal; srečno smehljanje pa, ki se mu je na ustnicah zibalo, in mil osvit v mokrem očesu je kazal, kako globoko ga jo v serce ganulo, kar jo žena pripovedala.
Zena je končala svojo pripovest ter sopet zavertila svoj kolovrat. Rošnjico je potnik še posedel v misli vtopljen, po tem pa je otroka, ki ga je še zmiraj v naročju imel, nagloma na tla postavil, je stopil k pridno delajočemu možu ter mu skoro zapovedavnim glasom rekel:
— „ Pustite svoje delo!"
Metlar ni razumel, kaj hoče, in se je malo da ne ustrašil ojstre besede.
— »Pustite svojo delo, pravim, ter podajte mi svojo roko, majar Miljovec. "
— „Majaru" ? zalepeče metlar osupnjen.
— „Da", — zavpije potnik — „verzite svoje metle v kot; jez vam bom pristavo omislil, štiri molzne krave, edno tele, dva konja, in vse, česar je sicer potreba za kmetovanje. — Vi mi ne verjamete" ? pravi dalje in pokaže metlarju perišče cekinov — „Resnica je, kar govorim! Lahko bi vam te dnarje dal; ali previsoko vas čislam in poštujem, da bi vam dnarje vnujal. Pristavo vam čem dati za vlastnino, iu skerbeti za vaše otroke, dokler živim, in še po smerti."
Mož in žena sta se s solzami v očeh spogledovala in nista mogla, kakor je bila podoba, vseh teh reči še popolnoma razumeti. Ko jima je pa hotel potnik natanjčneje razložiti svoje govorjenje, ga je Peterček za roko prijel, ko da bi mu bil imel kaj povedati.
— Kaj češ, ljubo dete"?
— „Gospod Jan",— odgovori deček — lej, kmetje gredo raz polje; zdaj vem, kje dobiti Marico. Mar stečem, ter ji povem, da si prišel" ?
Potnik vzame Pete/reka za roko in ga sam nesterpljivo k durim potegne rekoč:
— „Hitro, pojdi sem in popelji me k nji!"
Le z roko je mignul staršem za slovo ter sledil za otrokom, ki se je naglih stopinjic obernul v srednjo vas. Kakor hitro sta do pervih hiš prišla, so ljudje iz izb in skednjev prihajali in zavzeti gledali za njima, ko da bi se kaj nenavadnega godilo. In zares, bilo je Čudno viditi: otrok v srajčici in bos, smejaje se in veselo šeptaje, skakljaje na roci neznanca. Osupnjeni ljudje niso mogli zapopasti, kaj da ima imenitni gospod, kojega so naj manj za barona čislali, z metlarjevim Peterčkom opraviti; še bolj pa so se čudili viditi, kako se je tujec upogoval in dete poljubljal. Jedina misel, ki je nekterim izmed njih v glavo pala, in v kteri so se zdaj pred vratmi pomenkvali, je bila ta, da je bogati gospod otroka staršem odkupil, da bi si ga vsinovil. Kaj tacega se jo že marsikrat prigodilo od bogatih meščanov, ki niso sami otrok imeli — in metlarjev Peterček s svojimi velikimi modrimi očmi in romenimi koderci je bil pač naj zalši deček cele vasi. Vendar le pa je bilo čudno, da je bogati gospod otroče koj tako v srajčici seboj vzel!
Potnik je hitro naprej korakal. Cela vas se mu je zdela od nebeške svitlobe razsvitljena, listje na drevesih se je v svetleji zelenosti bliščalo, nizke kočice so se mu naproti smehljale, ptice so v lepšem soglasju prepevale, zrak je bil napolnjen z toploto življenja in blagimi dišavami.
Svojo opaznost je odvernul od otroka, vživati to novo presrečo; v daljo je viril njegov pogled ter skušal predreti drevesa, ki so mu na koncu vasi dalji razvid jemala.
Kar ga dečeč na vso moč za roko potegne ter glasno zavpije:
— „Lej, lej, tu-le prihaja Marica z našo Jerico."
In res je stopala priletna, slepa ženska na roci petletne deklice, od koče na široko cesto, ki je skozi vas peljala.
Mesto, da bi bil z dečkom hitel, se je ustavil potnik, ter žalostjo in miločutjem gledal ubogo slepico, ki je ne dalječ od njega negotovih stopinj naprej se pomikala.
„Je bila mar to njegova Marica — ljubezniva deklica, čigar podoba jo še mlada in čversta ko cvetna pomlad v njegovem sercu živela.
Ali—le trenutek je terpelo to motrenje; potegnul je otroka za sabo in stekel svojej prijatlici naproti. Ko se jej na kakih petdeset stopinj približa, se ne more več zderžati, timveč glasno zavpije:
— „ Marica ! Marica !"
Kakor hitro ti glas na uho slepiče udari, spusti roko svoje vodnice in se jame tresti, kot šibica na vodi. Raztegne svoje roke in s klicem: „Janez, o Janez!" steče mu naproti. H krati potegne trak, ki jej okoli vrata visi, iz njedra ter prevzetim obličjem kaže zlat križček.
Trenutek še — in pade na persi Slajčevemu Janezu, ki jo hoče nerazumljivo momljaje objeti. Slepiča pa mu se rahlo ubrani, in ko ga to nemilo zadene, prime ga za roko ter reče:
— »Janez, Janez! jez sim presrečna — ali mene veže obljuba — w pojdi z mano — greva vkupaj na mirodvor."
Janez ni vedil, kaj Marica hoče; ali v njenem glasu je bilo nekaj tako slovesnega, tako svetega, da se brez daljšega ustavljanja vda v prijatlično voljo. Ne paze na vaščane, ki ji obdajajo, pelje jo na cerkovni dvor. Tukaj se oberne Marica proti klopi pod križem, ga sili, da naj poklekne in reče :
— „Moli z menoj! jez sim to Bogu obljubila !" Ona sama pa povzdvigne k nebu sklenjene roke svoje, in vroča molitev zalivale vzpuhti iz njenih pers. Na to z obema rokama gerli prijatla svoje duše, in ga poljublja, dokler da jej moči zmanjka, in vzveličano se smehljaje z glavico pade na njegove persi.
Peterček pa je skakal in tekljal sem in tje med vaščani, ki čudenja niso
vedili, kaj misliti, in je v enomer vpil: „Dolgi Jan je, dolgi Jan je !„
- * *
Lep jesenski dan leta 1846 je derdrala pošta ob navadni uri po cesti od Antverpa v Turnhout. Kar ustavi kočijaš ne dalječ od samotne kerčme ter odpre kočijo. Smejaje se in ukaje poskočita dva mlada potnika iz voza, razgibaje ramena ko ptiča, ki sta ravnokar iz čajbice ušla in sopet v polni prostoti svoja krila poskušala. Gledata krog sebe po drevju in tje po krasnih modrih jesenskih zrakovili z radostjo, ki jo človek čuti, zapustivši mestno zidovje in vsakim sopljejem prosto natoro v sebe serkaje. Kar mlajši nju oberne svoje oči po polji, ter ko navdahnjen zakliče: „Čuj, o čuj!"
Po jelovju so zadoneli glasovi daljne muzike; naglo in živo so jo rezali — vsakdo bi bil na ples mislil. Ko je mlajši v nemem vzmiku s perstom kazal proti gojzdu, od koder so glasovi pridonevali, je njegov tovarš malo da ne z grenkim glasom izustil te-le verstice:
„U lipovi senci se rog glasi,
Plesaje verti se vesela množina,
Zajema vsakdo z vira radosti,
Terplenja in smerti nikdo se ne spominja.
Pojdi, pojdi, Janko, ne veseli se prezgodaj! Naj berže ti pa izvolitev novega župana obhajajo."
— „O ne, ne! to ni golo velevano veselje. Pojva bližej gledat; kako bodo selske deklice plesale — o to je tako mično!"
— „Prej morava vendar tu-le pri Joštovcu poliček ola zvernuti. Pri tej priložnosti poprašava, kaj da imajo danes v vasi."
— „In tako samima sebi vžitek presenetjenja vzameva, jeli? Kako dolgočasno! Pa, naj bo!"
Potnika stopita v kerčmo in se, komaj glave v izbo pomolivši, glasno zasmejata.
Naš verli Joštovec je ravno pred zerkalom stal, glavo po koncu, kakor v tla vkopan; dolga praznična suknja mu je skoraj do peta segala. Pozdravi dobroznana gosta z resnim nasmehom, le nekako zmeden, kar se mu je lahko na licu bralo; zakaj ni se upal ganuti se, ker ga je pri slednjem gibljeju njegov visoki terdi koljar v ušesa dregmil. Pri vstopu potnikov je nepoterpljivo zavpil:
— „Ančika, Ančika! — podvizaj vendar; — jez že muziko slišim — mar nisim pravil, da bomo še zamudili na vse zadnje?"
Ančika priteče s košarico cvetlic v izbo. Da to vse plentaj! Kako berhka je bila vendar v svoji mrežasti zavijači, volnati suknji in radečem moderen, z velikim zlatim križem na persih in zlatimi uhani v ušesih! Njeno obličje je obsevala zarja pričakovane radosti, in podobno je bilo roži, ki ravno v cvetje gre.
— „Krasna potonka, ki precveta lep poleten dan!" omeni mlajši potnik.
Med tim je Ančika ola prinesla ter smejaje se in prepevaje s svojimi cvetlicami odletela. S še večjo nesterpljivostjo zdaj kerčmar zavpije na vse gerlo:
— ,,Špela, Špela! če ne prideš pri ti priči doli, grem brez tebe —-pri moji veri!"
Stara ura, ki je na steni visela, je ti trenek na devet pokazala; ter jela biti: Kuku, kuku!
— „O neskute!" reče eden potnikov — „ste li čedno urico, ki je poprej tu visela, prodali, in to staro omaro semkaj obesili, da vas bo celo leto s tim negudnim kukanjem nadlegovala?"
— „Le, le!" odgovori s skrivnostnim nasmehom kerčmar — „posmehujta se le, gospoda, ptiču, kolikor se vama ljubi; on mi nese vsako leto 50 fl. gotovih — tolsta njiva, ki je treba ni obdelovati!"
Kar štirikrat z možnarjem poči.
— „0 Bog nebeški!" -— zavpije Joštovec —- „obhajilo se je pričelo! Žena me bo še pod zemljo spravila s svojim obotavljanjem in mujenjem!"
— „Ali kerčmar Joštovec" — zavpraša eden potnikov — „kaj vraga pa imate danes prav za prav v vasi? Je mar proščenje? To bi bilo čudno, v četertek? — Pride li kralj v vašo vas?"
— „Čudne reči se gode!" odgovori kerčmar — „kaj celó nevslišanega! Bi vi zgodbo vedili, vi bi celo knjigo napisali, in bi se vam še celo lagati ne bilo treba, ker bi bilo vse res. Da, da! in stara kukavica ima tudi svoje mestice v zgodbi slepe Marice."
— „Slepa Marica," reče mlajši veselo prevzet — „kako lopo ime! to bi se lepo sovjemalo z bolnim mladenčem."
— „Oha, počasi!" pravi na to stareji — „če greva vkupaj vun, snovine iskat za povesti, morava najd tudi pošteno deliti med seboj."
— „No, saj lahko vadljava zanj!" zaverne mlajši skoro žalosten.
— „Pri vsem tem" — pristavi starejši — „pa še v resnici toliko veva od cele reči, kakor nič. Znebite se vendar svojega terdega koljarja, oče Joštovec in povejte nama, kako se je vse to zgodilo; za plačilo vam obetam knjigo zahman, kakor hitro bo natisnjena."
— „Zdaj ni časa zato" — odgovori kerčmar — „ravno gre moja žena po stopnicah doli; spotoma vam bom povedal v kratkem, zakaj danes možnarji pokajo in godci godejo."
Ravno stopi kerčmarica v izbo, ter potnika docela prevzame s svojim oblačilom, ki se je spreminjalo kot mavrica na nebu. Šterkne k svojemu možu, potegne mu koljar še nekoliko višej, ga prime za roko ter švigne ž njim skozi vrata. Naša potnika stopita hitro za njima, in JoStovec je pripovedoval medpotjo paznima poslušavcema zgodbo dolzega Janeza in slepe Marice, in da si ravno je govorjenja že komaj dihal, sta ga vendar še le na novo popraševala.
Povedal je tedaj tudi še, da je Slajčev gospod staro uro s kukavico kupil, in mu vsako leto 50 fl. obljubil, da jo sopet v gostivno izbo obesi; kako je dolgi Janez 34 let na Rusovskem živel in s kožuliarijo sila obogatel; dalje, da je grajščino v vasi kupil, in da hoče v njej s slepo Marico stanovati, — pristavo pa da je metlarju podaril, čigar vse otroke si je vsinovil; da je zagrebaču Lovretu nekaj precej dnarjev dal in na vse zadnje, da je nocojšni večer velika gostija in ples v vasi, pri čemur se celo tele peče in dva kotla rajža kuhata.
Joštovec je še zmiraj pravil in pripovedoval, ko so že na veliko vaško cesto prišli. Odslej pa nista hotla potnika nič več poslušati; zdaj sta hotla z vlastnimi očmi vse te lepotije gledati, ki so se jima pri vsaki stopinji naprej odkrivale.
Vse hiše vasi so bile z zelenimi vejami obsajene, koje so rožni venci mično sklepali; med njimi pa, nad glavami gledavcev, so viseli napisi z velikimi rudečimi čerkami. Tu pa tam se je kak krasen maj kviško vztegal s stoterimi banderci in pentljami iz losa, z venci iz ptičjih jajčic in žvenkljajočih steklenih šipic. Ob potih pa so dečki in deklice po srebrobelem pesku iz cvetja vencev položili in v razmernih medprostorih naredili iz njih kak zavit J. ali M., kar vse naj bi imeni Janez in Marica pomenilo — kakor so gosp. šolmašter iztuhtali.
Med vsim tim pražnim kinčem pa se je gibala nebrojna množica gledavcev, ki so iz bližnih vasi privreli, gledat redki pir. Mlada potnika sta hodila od tropa do tropa, in poslušala, kaj so ljudje govorili. Predno pa je še rajda, ki se je po polju raztegala, do vasi prišla, sta hitela do cerkve ter se pri vhodu na britof na majhen griček vstopila, da bi mogla vse dobro viditi.
Z občutjem, ki je bilo svetemu strahu podobno, sta gledala dolgo versto povabljencov — in zares je bilo tako lepo in ganljivo, da je mlajšemu serce pesniškega navdušenja igralo. —
Več ko 60 mladih deklic med petimi in desetimi leti, belo oblečenih mično smehljanje detinstva na licih, je stopkalo po poti naprej, ko svitli oblački na ažurnem nebezu. V zlatorumenili vlascih so bili venčiki iz pasjih rož vpleteni, ki so se z rudečico njihovih ustnic za ceno lepote skušale.
— „Vse je kakor čudovita sanja iz rajskih krajev" — je izustil mlajši
— „Dušice so iz cvetnih Čašic stopile in se nama tu-le pred očmi prostirajo in na ogled stavijo. Nedolžnost, čistost — mladost, veselje — kako mamivno zorišče!"
— „Ah, ah! zakliče drugi — zdaj-le prihajajo potonke: Joštovceva Ančika gre naj naprej !"
Mlajši pa je bil preveč ganjen, da bi se bil za te nepesniške besede zmenil. Zamaknjen je gledal na odrastle devojke, ki so v polnem kinču, sviteč se od veselja in zdravja, za mladimi v redu nasledovale. Kako lepo so se obrazi cvetočih devic pod snežnobelimi mrežastimi zavijačami obrisovali! Kako vzmično so je tiha devična sram na njih licih odsevala! Kako obajavno je bilo boječno smehljanje, ki se je okoli njih ustnic zibalo! — podobno je bilo rahlo se rudečim valčikom, ki je zefir poletnega večera na zerkalini selskega jezera vzdiguje.
Ah! ondile gre slepa Marica z gospodom Slajcem, svojim ženinom! Kako ti je srečna !
Toliko je terpela! Na beraško palico je prišla! Štiri in trideset let je svojo dušo napajala z milo nado, ki jo je sama za prazno imela, — in zdaj je tu, prijatelj njenih detinskih, mladenskih let! Od njega peljana se bliža oltarju milostljivega Boga, ki je njeno molitev vslišal. Zdaj se ima obljuba, ki sta si jo pod križem na mirodvoru dala, izpolniti, ona ima biti Janezova žena. Na njenih persili se še sveti prosti zlati križec, ki ga je dolgi Janez dal! Zdaj posluša vesela voščila, petje in godce, ki obhajajo njegovo vernitev. Trese se prevzetja in ganjanja in tesneje se ga oklepa, ko da bi dvomila še, je li njena sreča tudi resnica. —
Za njima gre Miljavec s svojo ženo in otroci, vsi so ko premožni seljani napravljeni. Starša gresta z upognjeno glavo, ter si polna čudenja in hvaležnosti solze iz oči otirata, kolikorkrat se na svojo slepo dobrotnico ozreta.
Peterček pa ponosno svojo glavico po konci nese in stresa svoje romene vlasce, ki se mu po lepo omitem tilniku vsipajo. Za roko pelje svojo sestrico.
Kaj pa je oni tropič le? Ostanki vojske, ki je smertni kosi obležala! Za Miljavčevimi otroci stopa kakih dvajset mož. Zares, čuden vid; vsi so sivi in plešoglavi; herbet je pri večjem številu uklonjen; večji del se jih na palice opera; dva gresta z berglami; eden je slep in gluh — vsi pa so tako topi in poterti od bremena dela in Jet, da bi človek mislil, gledati tropič, ki ga smert s siloj v grob žene. Štefetov Lovre gre naprej, ali tako sklenjen, da se njegove roke tal dotikajo. Slepega kerčmarja iz „pluga" peljejo mlinarjev stari oče. Ti starčki sami so še ostanki onih časov, ko je še dolgi Janez v mladosti cvetel in se je njegovemu vražjemu pogumu vse moralo umikati.
Za njimi so sledili vaščani, možje in žene, ki so bili povabljeni na pir v grajščino.
Versta se je pomikala v cerkev, zvunaj so se slišale orgle, ki so slovesno petje sprevajale z mogočnim glasom svojim. Mlajši potnik je svojega tovarša na stran potegnul na pogrebišče. Sklonivši se uterga dve bilki, se oberne ter drugemu zaperto roko nasproti pomoli, iz ktere ste dve bilki molele.
— „ Zdaj že? Se ti li tak hudo mudi?" pravi drugi.
— „Vleci!" pravi mlajši — „predmet se mi sila dopada in rad bi vedil, ali tebi pripade."
Starji potegne bilko. Mlajši spusti svojo na tla in milo izusti: „Jez sim zgubil!" —
- * *
To je vzrok, ljubi čitavec, zakaj da ti je starejši prijatlov povedal zgodbo od slepe Marice. Škoda je! ti bi sicer v lepih verzih čital, kar ti je tukaj le s prosto besedo povedano. Drugopot ti bode sreča znabiti bolje hotla. –