Slepa materina ljubezen
| Slepa materina ljubezen. M. T. |
Spisal M. T.
| |||||||||||||
„Mina! to je popolnoma napačno in otrokom jako škodljivo, da si zopet Tončka zagovarjala,“ pravi kmetski mož svoji zeni, ko sta bila sama v sobi. „Ali nisa videla, ali nisi zapazila, kako so delavci jeli pogledovati pri mizi, ko si se za otroka potegnila, ki je kazen zaslužil, ktero sem mu naložil. Sram me je bilo, ko si vpričo ljudi in otrok za fanta govorila. Molčal sem, a ne zavolj tega, da bi hotel pripoznati, da imaš ti prav, temuč zato, ker se nam ne spodobi ptujim ljudem v zobe dajati. Popolnoma prav so delavci čutili, in nobeden ni pritrdil temu, kar si rekla, vsi so molčali; gotovo pa bi ne bili, ko bi bili mogli odobravati tvoje dejanje.“
„Nikar se ne huduj Jože, ako nisem prav storila, bom drugič molčala. Otrok se mi pač smili, kakor vsaki materi. Zdaj sprevidim, da nisem prav ravnala. Mislila sem si, fant je še mlad, se zapozabi in opusti, česar bi ne smel, iz nepokorščine in iz hudobije pač ne. Saj drugekrati vedno uboga in je priden. Ko bi bil Jožka pri voliču pustil, bi bil morebiti ravno tako storil, popustil bi bil žival in bi bil šel z družbo pod orehe.“
„Mogoče! tedaj bi bil ravno tako moral kaznovan biti. Zdaj grem zopet v polje, Jože gre z mano, da mi bode konje vodil, zorati se mora še to, kar imamo pod kupcem, da se vseje, kolikor sem namenil. Tonček pa naj ostane popoldan doma in naj vola pase doli ob njivi. Kazen mora prestati, ki jo je zaslužil, post ima do večera, da mu ne boš dala kake jedi, tudi kruha ne!“
Kmet in stareji sin sta odšla v polje, gospodinja je ostala doma. Srce jo je peklo, da je moral njen ljubljenec, mali Tonček v kamri zaprt klečati. Kako težko ji je bilo, ko mu oče ni dovolil v poldan z družino jesti!
„Se ve, to ni prav,“ je dejala sama pri sebi, „da je Tonček goved popustil, pa kaj! otrok je otrok. To vole je pa tudi tako, da mora v škodo, in še celó v ptujo ajdo, karesni obraz in materini žalostni pogled nekaj neprijetnega prerokoval.
Popoldne je bilo kmalo zopet vse dobro. Najslabeje pri vsej tej neprijetnosti se je godilo Belšu. Tončkov prijatelj je zopet prišel obiskat in klicat svojega tovariša, da bi šla, kakor sta se dopoldan dogovorila. A ta mu je povedal, kaj se je zgodilo. Precej sta uganila, da je vsega volič kriv. Ko bi ta ne bil šel v škodo, bi nič ne bilo! Zdaj se je ubogi živali vse povrnilo. Ko sta prignala na večer vola iz paše v hlev, sta ga dobro nabrisala z leskovima palicama. Zunaj na travniku se ga nista upala, ker bi jima bil ubežal in morebiti celo zopet v kako škodo zakretil, zato sta ga pa v hlevu toliko bolj brez skrbi. Tu jih tudi nikdo videl ni, samo mati jih je naletela, ko sta ravno hotela nehati, toda materi se nedolžna žival ni toliko smilila, da bi bila pokaznovala lepega sinka.
Oče Trentar je mislil izrediti starejega sina za kmetijo, mlajšega pa v šolo poslati; toda materi bi bilo mnogo ljubše, da bi ostal mlajši za dom. Pregovarjala je toraj moža, da naj gre Jože od doma, Tonček naj pa ostane doma. Mož je imel ženi nasproti to slabost, da je vselej ona zmagala, kedar se je kake reči posebno poprijela. Tako je bilo tudi zdaj. A čez dve leti se je pokazalo, da stareji sin ni bil posebno izvrsten šolar. Učenje ga ni veselilo. Prosil je očeta, naj mu dovoli, da se bode kacega rokodelstva izučil. Odločil se je za ključarstvo in kovaško delo. Zaprek ni bilo, ker mati je že pot tako ogladila, da ostane Tonček za kmetijo, Jožu se bode pa dal primerni del od hiše, da bode tudi lahko živel kot pošten rokodelec. Vendar žena ni oporekala in nasprotovala, ko ji je mož rekel, da naj se pošlje tudi mlajši toliko v mesto v šolo, da bode mogel pozneje, ko bode kmet, sam davkarske in druge pisarije od gosposke brati in razumeti.
Prišla je jesen. Oče Trentar je napregel in odpeljal je fanta v mesto. Mati je otroku marsikaj skrivaj vtaknila v žep, kedar je odhajal iz počitnic in nobeno pismo se mu ni prazno poslalo od doma. Tako je trgal Tonček nekoliko časa hlače v šoli; učil se ni slabo, ker bil je bistre glave, toda naučil se je tudi marsičesar, kar mu pozneje ni bilo na korist. Ko je bil za kmetski stan dovolj študiran, ostal je doma. Njegov brat se je prijel in pridno držal svojega dela, čeravno mu mati ni tolikokrat pošiljala denarja, kakor popred mlajšemu sinu. Ko se je Jože izučil, šel je po svetu in je mnogo obhodil, dosti videl in tudi dokaj skusil na ptujem. Marsiktera skušnja je bila zanj koristen poduk.
„Ne vem, ali sva prav storila ali ne?“ pravi neki večer oče Trentar svoji ženi, ko sta čakala, da pride sin domu. Bilo je nedeljo večer. „Zdi se mi še vedno, da bi bilo bolje, ko bi bil ostal Jože doma, Anton naj bi se bil pa izšolal. Vidiš že več nedelj jo je zavozil, Bog vedi, kedaj necoj zopet pride. Gotovo je v kaki družbi, kjer pije in zapravlja. Pri naši hiši nikdar ni bilo zapravljivcev, Anton pa se je igre prijel. Rad zaide med kegljavce, že svaril sem ga zavolj igre, pa menda se ga niso prijele besede.“
„Mladost, mladost, mlad človek ima pač tudi rad kako veselje; ne more tako napačno biti, če se kako nedeljo popoldan malo pokratkočasi med mladino njegovih let. Saj sicer cel teden kakor črna živina dela, naj ima včasih tudi kako prosto, veselo uro. Tega pa ne vidiš, da je med senoseki pri košnji vedno prvi, gorje jim, ako na planji v red sečejo, tako jih navira, da jim pot teče iz čela, nobeden mu ni kos. Za dva druga dela. Ravno tako je pri oranji, še tebi je moral vselej kdo drvo opirati, kedar si v Bregu na dolgi njivi oral, on pa vse sam zdela, in konji mu gredo, kakor ravno sam hoče. Nikdar ne potrebuje nikogar, da bi mu jih vodil.“
„Ne rečem, za delo je dober, v teh letih sem bil tudi jaz dosti močan, da nisem potreboval opirača pri drevesu, ali okrog nisem popival, kakor on, in nikdar se nisem igre lotil. To ne bode nikdar dobrih nasledkov imelo. Delavec je dober; delavec pa mora vedeti, kdaj je treba domu, ako v družbo zaide. Dom mu mora več biti, kakor družba, igrača in pijača, če hoče dober gospodar postati.“
„Ti pač vse za strašno zeló vzameš. Če ga včasih spije kak glažek, saj ga zasluži; če kdaj keglja, saj ne iz navade, pusti mu to veselje, saj je redko.“
„Ko bi iz navade pil in igral, bil bi pijanec in igravec in zgubljen bi bil. Zato se mu mora ob pravem času na pravo pot pokazati. Danes mu ne porečem nič, toda v nedeljo mu ne dam krajcarja, doma bode moral biti, kakor jaz.“
Pozno je že bilo, ko se potiho odpro priprta vežna vrata in po prstih pride sin v sobo; škornje, ki jih je v veži izzul, v roki tipa po durih, ki držé v kamro, kjer je bila postelja zanj pripravljena. Oče in mati sta spala iz veže v kamri. Dobro sta slišala, kedaj je prišel.
„Vem, da gre že na dve čez polnoč,“ pravi mož, „kako se more dobro počiti in naspati, da bi bil ob pravem času pri delu?“
„Dve še ne bode, polnoči, dvanajst je ravnokar bila,“ ugovarja zopet žena. „Pa ga malo dalje pusti jutri spati, naj ob šestih vstane, namesto ob štirih.“
„Ti ga preveč zagovarjaš, Mina!“
„Kaj ga bom zagovarjala? Da mu rada kako veselo uro privoščim, tega ne tajim. Saj zdaj, kar Joža ni več doma, imava samo tega. Kako bi ga ne imela rada lastnega otroka?“
„Vse, kar je prav, razvaditi se ne sme, in vedeti mora, kako se kruh služi, da ga bo mogel brez skrbi jesti, ali da mu ga manjkalo ne bo.“
Zdaj je bilo vse potihnilo, samo petelin je kmalo zapel v kurnjeku v hiši pod klopjo, vendar ni zbudil iz sladkega spanja mladenča v kamri. —
Delapust je odzvonilo, po dvoriščih so snažile dekle, po hišah so se omivale klopi, mize, stole in okna. Pripravljali so se ljudje za praznik, za nedeljo. Trentar je imel še na polji delo, Anton pa je ravno prišel s konji domu. Mati je bila vesela korenjaškega sina in lepe živine, ki jo je spregal mladeneč pred hišo. „Ne vem kaj je očetu,“ pravi sin materi, ko je živino spravil pod streho in se lotil zanj pripravljene jedi. „Cel teden so nekaj nejevoljni in še danes jim ni bila nobena reč prav. Menda vse zavolj tega, ker sem prišel v nedeljo večer prepozno domu.“
„To mu ni prav, to! Saj res ne gre, da bi predolgo ostajal od doma. Glej da ga jutri zopet ne žališ. Rekel je, da ti jutri ne bo dal nobenega krajcarja. Toraj ga nikar ne prosi in ga ne žali, pridi po krščanskem nauku precej domu, da boš živino opravil, vse bode zopet dobro.“
„Če mi ne bodo nič dali, saj tako ne bom mogel nikamor med družbo. Drugi fantje so vsako nedeljo skupaj in dobé od staršev, da si kaj kupiti morejo, pri nas je pa tako, kakor da bi domači le zastonj morali delati. Vsak hlapec je na boljem kot jaz. Celi teden delam, da se koj ne pretrgam ne, v nedeljo bi pa še vesel ne smel biti! Če tako hočejo imeti, grem rajši služit, naj le hlapca dobé namesto mene, bodo videli, koliko bodo na boljem.“
„Tiho bodi, tiho, saj ni tako hudo kakor misliš,“ pravi mati, če delaš, saj sebi delaš, igre se varuj, ta ga prav tepe. Nobeden ti ne poreče žal besede, ako ga spiješ v nedeljo kak polič, tudi v delavnik ti ga ne brani ne on, ne jaz, ako si ga potreben, samo ponočevanja ne sme biti in kegljanja se ne smeš privaditi.“
„Ali bom jutri brez denarja!„ „Boš že od mene dobil nekaj, toda ubogaj očeta in mene.“
Žena gre in prinese nekaj papirnatega, pa stisne sinu v roke: „Pa ne pravi, da sem ti dala, oče ne sme vedeti in glej, da boš ob pravem času doma.“
Tako je mati večkrat sinu brez očetovega dovolenja dajala denar, razvadila ga je zgodaj, on pa je vedno bolje poznal predobro mater. Razun tega, kar je dobival od očeta, je bilo še to, kar mu je dajala mati. In čim več denarja je dobil, tim bolj se mu je zdelo prijetno v družbi mladih veselih ljudi, tim menj ga je veselilo delo. Razun tega je pa stal tudi vsak dan bolj na lastnih nogah, ker oče se je staral, postajal je slabeji. Ko je možu jelo moči zmanjkovati, odločil se je kmetijo sinu prepustiti, vendar skrbelo ga je, da bi se ne obrnilo narobe. Mati pa je mislila drugače, ker videla je na svojem sinu samo lepe lastnosti, slabih ni zapazila in vsa očetova skrb se ji je zdela nepotrebna.
„Prej ali pozneje bode tako treba, da postane Anton gospodar, kaj se boš po nepotrebnem mučil in trpinčil, fant je dober, lahko bode delal in ti boš bolj prost skrbi, kakor do zdaj.“
Kako bi tudi žena ne pregovorila moža, ki jo je tako rad imel! Anton je postal Trentar, Jožu bratu njegovemu pa se je zgovorilo dokaj dote od hiše, ker bilo je pri Trentarji brez dolga in še suh denar so imeli. Ne samo toliko, kolikor je prinesla žena k hiši, še več je bilo v denarjih premoženja, ko je Anton prevzel.
Ob sv. Lavrenci je bilo, ko so se zbrali, kakor vsako leto kupci na živino v Beljaku. Prihajali so kmetje od vseh strani, iz gornjega Koroškega, prišli so Rožani, Zilani so prignali lepe močne konje, čez Koren so prišli Kranjci z živino na trg. Živo je bilo po mestu in po ulicah, da se je trlo, gostilničarji so imeli mnogo opravka, ker dosti se je pilo. Posebno na tem konci mesta, kjer pelje ena cesta proti Št. Martinu, druga proti Beljaškim toplicam, pod Klošter in čez Koren, je stalo mnogo živine. Kupci na konje so prihajali iz Tirolskega, in če Tirolca ni bilo, je bila slaba konjska kupčija. Med prodajalci in kupčevalci so posredovali mešetarji, vseh muh polni ljudje in z dobro oglajenimi jeziki, pa še bolj z gladkimi grli, po kterih je steklo dokaj pijače. Iz Ziljske doline se pripelje mlad kmet na lahkem voziči. Lep črn žebec je bil uprežen, na vozi sta ležala dva možaka čvrstega korena, trdna Korošca po ziljsko oblečena, v kratkih jerhastih hlačah in visocih škornjah, kakor vidiš še dandanes nošo v Žili ali na Gorenjskem. Za vozom sta dirjala še dva lepa konja, ki sta bila za kripico privezana. Pred gostilno, kjer so navadno Kranjci pa tudi Zilanje ostajali, se voz ustavi in iz kripice skočita vsak na drugo stran krepka možaka. Komaj sta zavozila na dvorišče, bil je že mešetar tu. „He Tona!“ se oglasi prileten človek v dolzih hlačah in s klobukom po strani na glavi, ali je vse tvoje, kar je tukaj?“
„Ne samo žebec in drujka zadaj za vozem, oni zraven moje prame je mojega soseda tukaj! Kako bo, ali kaj kaže, ali bode kaj kupčije?“
„Sinoči in do zdaj ni bilo posebno denarja videti, toda tvojega vranca, tvojega žebca ne popelješ nazaj, tacih še nič ni bilo videti do zdaj. Za koliko ga boš držal?“
„Bomo videli, ali imaš kupca nanj?“
„Na tako živino zmiraj! samo trd ne boš smel biti, da se mi grlo ne usuši.“
„Kaj pa za bramo? poglej jo, v tretjem letu je, pa dobro vem, da nisi nič težjih videl. Noge suhe, rog kakor jeklo, rep se je drži kakor koža.“
„Lepa je lepa, toda na žebca bo več kupca, ali jih boš postavil na trg?“
„Ne mislim jih, če se bo kaj zbarantalo, bo se na dvorišči tudi lahko. Žebca ne morem nikomur v roke dati, sam se pa nočem peči na solnci. Glej, da mi Tirolca pripelješ, potem ga bomo pa spili par poličev.“
Kmet je spregel, izročil je živino hlapcu, z mešetarjem sta stopila v gostilno, njegov sosed pa je šel s svojim konjem na trg.
Na dvorišči je bilo kmalo polno živine, ker nekteri prodajalci, ki so bili s konji na trgu, so prišli nazaj, in vnela se je kupčija. Kupci so šli od ene do druge gostilne, da so si živino ogledali, kar jim je bilo všeč, tega so se prijeli.
„Hej! čigav je črni žebec v konjaku?“ zavpije rejen mož rudečega vinskega obraza nad hlapcem na dvorišči.
„Gospodar je v hiši!“ mu odgovorita, „iz Zile je doma.“
„Kupec veli, naj ga pokliče, in ob tem pride mešetar ravno na dvorišče. Precej je spoznal konjskega kupca, ki so mu vsi rekli: Tirolec, ali je bil, ali ne, tega ni nikdo vprašal.
„Gašper! ali imaš kaj podobnega?“ vpraša Tirolec mešetarja, „ali imaš kaj za me naznanega?“
„Tacih sva še malo kupila, gospod, kakor stojita dva v konjaku.“
„Čigav je žebec?“
„Vaš bode, če ga hočete, lahko se bode naredilo zanj, mladi Trentar ga je pripeljal, sin od ranjcega, ki je imel najlepšo živino, kedar je bil tu.“
„Lepo živino je imel, toda za pijačo ni maral in groša se mu je škoda zdelo. Če je mladi tako trd, bo komaj kaj kupčije.“
„Kaj še, Tona je ves drugači, on ima ravno tako gladko grlo, kakor jaz ali pa vi; tudi ga za en par desetakov ne boli glava, ako jih na kegljišči izgubi, kakor vas, ha, ha!“
„Ti baštja! ti pokliči ga, pa ne brij norcev!“
Precej je pripeljal Gašper mladega Trentarja iz gostilne.
„Ali je vaš žebec v konjaku?“
„Moj, če ste kupec nanj?“
„Za koliko ga držite?“
„Ne vem, kaj bi rekel, bomo videli. Gašper pripelji ga ven!“
Kar po zadnjih nogah je prišla čila žival na dvorišče, mešetar in hlapec sta ga peljala pri uzdi. Rezgetal je in z repom mahal, ko sta dirjala ž njim čez dvorišče na cesto. Dolga, gosta griva mu je krila širok vrat s kratko glavo. Široke nosnice so se mu močno odpirale, in mala ušesa so hodila tja in sem.
„Tacih ste še malo kupili,“ pravi Trentar, samo enega pomnim, da smo ga imeli, ki je bil temu podoben, pa tačas so bili še moj ranjk oče gospodar. Prama, ki jo imam v konjaku, je ravno tega plemena, kot ta, samo za dve leti je mlajša.“
„Koliko hočete imeti zanj?“ pravi kupec, ko je živino ogledal, „govorite!“ Dolgo se ni mudil, ker imel je vajene oči in je precej videl, kar kupec videti mora, ako koče dobro kupiti.
„Tri sto bote dali.“
„Če ste mu jih sto v rep vtaknili. Vi ste ravno nasprotni vašemu očetu, Bog jim daj dobro! on mi je vsaj tak kup postavil, da se je dalo kaj govoriti. Če si kaj ne pomislite, ne bova naredila.“
„V lastno škodo ne boste govorili, dobro vem, kako so znali moj ranjk oče prodati, vse se jim je preceno zdelo, kar sem jaz na trgu pustil. Ne za sold pod tri sto bi ga oče ne pustili, ko bi bili še živi, pa tudi jaz se ne bom dosti premaknil.“
„Z zadnjimi besedami se je mlad gospodar izdal, da hoče nekoliko odjenjati.“
„Dve sto in dvajset imate, ako Vam je prav,“ pravi Tirolec, prime Trentarja za roko in hoče udariti.
„Ne! zadnja je dve sto osemdeset!“
„Ga pa domu peljite!“ pravi kupec, ter migne mešetarju in oba zgineta iz dvorišča. Mož je imel že nekaj živine nakupljene, za nektere konje pa je bilo še treba kup določiti, zato je šel zdaj drugam in je pustil kmeta, ki ni vedel, pri čim je, ker mož se je naredil, kakor bi mu ne bilo mar za žebca. Hotel je popred z mešetarjem govoriti in pozvedeti, ktere so slabostne strani mladega prodajalca. Gašper je marsikak krajcar zaslužil pri kupci, zato je moral vodo na njegov mlin obračati, ker mož je mnogokrat prišel na trge. Prodajalcem je Gašper tako govoril, kakor bi njim na korist delal, in dobival je od njih mešetarski denar, v resnici jim je bil pa več na škodo kot na korist.
„Ako bi kdo vprašal po meni,“ pravi Trentar oštirskemu hlapcu, „reci da sem tu zraven na kegljišči.“ Bilo je že čez poldan, ko se je več igralcev zbralo pri kegljih. Tone se ni mogel zdržati, da bi ne pogledal med nje. Dokaj denarja je že ležalo na okrogli mizi in na tleh, ko je prišel kmet med družbo. Najdel je tukaj več znancev, ki so ga že dobro poznali. Vedeli so tudi, da se mu ne zdi škoda desetaka, pa tudi petdesetaka ne vreči na mizo. Veseli so ga bili, ko je prišel. Kmalo je sukal krogljo v rokah. Precej je pobral stavo iz tal, ko je potočil krogljo, ker zaropotalo je med keglji, dosti jih je ležalo. Okoli dveh prideta zopet kupec in mešetar v gostilno, da bi s kmetom za konja kup sklenili. Ko sta pa zvedela, da keglja, sta zopet šla. Mešetar pa je priletel nazaj, stisnil je hlapcu nekaj belega v roko rekoč: „Ako bi kdo za žebca in kobilo prašal, reci da gospodarja ni. Tirolec bo oba kupil.“ Proti večeru prideta zopet mešetar in kupec. „Kako je?“ vpraša Gašper, „ali je še Trentarjeva živina v konjaku?“
„Še!“ odgovori hlapec.
„Je bilo kaj kupca nanjo?“
„Štirje so prašali, pa sem rekel, da ne vem, kje je gospodar. Drevi zopet pridejo so rekli.“
Zdaj gresta na kegljišče. Trentar je že dokaj zgubil. Igralo se je vedno više. Ko je bil ugodni čas, se je sklenila kupčija. V škodo se je prodalo, pa kako bi se ne, vse je bilo na kupčevalčevi strani, mešetar in igralci. Poslednji zato, ker so vedeli, da pride denar v njih roke. Ko je bil kup sklenjen, se je pilo, da je teklo od mize. Sosed Trentarjev ni prodal, ker ni hotel škode imeti pri živini. Prišel je, ko se je znočilo in je tudi pil zraven druzih. Toda kegljavci so se krnalo lotili igre in osmukali so kmeta za lep denar. Po polnoči pa je vpregel Trentarjev sosed svojega konja v Trentarjev voz, vlegla sta se oba v kripico in zdirjalo je po gladki cesti, čim bliže doma sta bila, tim bolj je Antona grizlo, da je živino tako v nič dal, še bolj pa ga je peklo, da ni ob pravem času prenehal igrati. Nikdo ni vedel, koliko je zgubil, tudi ne, koliko je za žebca in kobilo potegnil. Domačih se ga nobeden ni upal vprašati, niti mati, niti žena njegova, ker bil je preslabe volje. Zavolj njegove slabe volje so bili vsi domači nekako potrti, še bolj pa bi bili, ko bi bili vedeli, da je menj denarja domu prinesel, kakor ga je vzel, ko se je z lepo živino odpeljal. To ni bila prva skušnja, tudi zadnja ne. Žalibog! da ga nobena, če tudi še tako draga izučila ni. Koliko mu je že igra in slaba družba vzela! Že v dolg je jelo lezti pri Trentarji, vendar se gospodarju niso hotele oči odpreti. Mati je pač večkrat opomnila sina, da tako ni prav, ali prepozno je bilo. „Kaj bi ranjk oče rekel, ko bi videl, kako je pri nas!“ je včasih dejala, „v grobu bi se obrnil, tako bi mu bilo hudo; Anton tako te vendar nisem učila.“ „Mati! nesrečo imam pri vsakej stvari, česar se lotim, vse mi spodleti; ko bi zlato v kviško vrgel, blato bi nazaj padlo, kaj morem za to.“
„Pusti igro in pijače se varuj, gotovo bode drugače!“
„Kdo pa pije? če ga včasih kak polič, saj ga tudi drugi. Igrače! le na redke čase me zanese, pa mi je še takrat vselej žal.“
„če ti je žal, pusti toraj igro, koliko te žena prosi, ubogaj jo. Tako ti je dobra.“
„Saj sem ji tudi jaz, ve ženske ste vedno polne dobrih svetov, pomagati pa nobenemu ne morete. Puščobe ste z vašim opominjanjem in praznim govorjenjem. Možak je gospodar, in to se mora storiti, kar on reče, pa tako delati, kakor on hoče. Kjer baba gospodari, tam volk mesari, pravi pregovor in to je resnica. Zato gre pri nas spod, ker se vam in Meti preveč podam. Ko bi vselej moja obveljala, bilo bi pač drugače, kakor je. Od zdaj naprej vaju kar poslušal ne bom več, ni treba, da bi mi nasipali ušesa z vašimi sitnostmi, ona je ravno tako pusta, kakor vi.“
„Anton, Anton, Meta je taka gospodinja, da ne more boljša biti. Ti nočeš slišati ne prošnje, ne dobrega svéta; komur pa svetovati ni, temu se pomagati ne more.“
Prepozno je bilo. Trentar se ni predrugačil.
Bilo je spomladi, velikonočni prazniki so se bližali, jako prijazno je bilo v naravi, gorki solnčni žarki, ki so izvabili na drevji belo cvetje na dan in zeleno perje, in ugajali mladi, topli krvi še bolj po starim kostem. Zato je bilo mlado in staro pod milim nebom, kratkočasilo in življenja se je veselilo vsako po svoje. Stara in mlada Trentarica, obe, — čeravno stara že priletna siva žena, ki jo je naduha morila in kašelj lomil, ste trebili na vrtu pod drevjem. Otroci so jima nekoliko pomagali ali vsaj družčino delali. Bili so trije, stareji, dečko kacih deset do dvanajst let, je nosil suhe veje, ki jih je hlapec od drevja otrebil, iz vrta; mlajši dva, eno dekle in en fantik, poslednji kacih štirih let otrok, sta iskala cvetlic in jih po svoje poimenovala ali pa sta mater in staro mater hodila prašat, kako se tej, kako oni pravi. Obe ženi ste ves čas, od kar se je Meta k Trentarju primožila, v lepi prijaznosti živeli. Sedajšni gospodar jima je bil v njegovih mlajših letih dolgo časa najljubša oseba na svetu, zadnja leta sem pa zopet obema velika pokora. Vse je hotel zapraviti in pognati do zadnjega repa v hlevu, do zadnjega zrna v žitnicah, do zadnjega stebla na travniku in na polji. In kedar je razsajal kakor huda ura, ste obe enako občutili nevihto.
„Letos bodo žalostni prazniki,“ pravi stara, „kako lepo je bilo kedaj, kaj ne Meta? in kako hudo nam žuga zdaj, čeravno je spomlad tako prijazna, tako mila, kakor je bila druga leta.“
„Potrpeti nam je, morebiti da se še vendar najde kje kaka pomoč.“
„Mogoče, toda upanja je malo, kdo nam more, kdo nam hoče pomagati. Zadolženi smo, in najhujši dolžnik, ki nam noče prizanesti, ki se mu posestva preveč ljubi, ki nam je že toliko živine iz hleva pobral, bode segel tudi po drugem. Saj je Toneju rekel, da ne odjenja od tožbe, po veliki noči nam bo prodal, to se reče, bode stvar tako daleč gnal, da bode padlo vse njemu v roke. Samo tega se ne more polastiti, kar je Jožu pripisanega, in tega je, kakor veš osemnajst sto. Ko bi bili vsaj tvoji denarji, ki si jih k hiši prinesla, kako zavarovani. Človek pač nikdar ne pomisli dovolj daleč naprej.“
„Moj Bog jaz pač nisem mislila, da bo Anton kedaj tako globoko mogel pasti, da bi nas vse v nesrečo potegnil za sabo. Kako bi bila mogla misliti, da ga bo kdaj igra tako zmotila. Kakor je bil sam lep, tako so se mi zdele vse njegove lastnosti lepe. Zakaj ni tako ostalo, kakor je bilo!“
Ko ste ženski tako govorili, se pripelje nekdo na malem lahkem voziči po cesti proti vrtu.
„Gotovo pride nekdo od gosposke,“ pravi stara. Toda motila se je, zastonj je bil strah. Ptujec zavozi proti Trentarju, skoči iz voza in pride na vrt. Bil je čedno oblečen gospod, ki je dobro izgledal. Nobena ženska ga ni poznala, ko je stopil pred nje. Še le ko je materi roko podal, rekoč: „Bog vas sprejmi, kako sem vesel da vas zopet vidim!“ je bil glas stari ženi nekako znan in zdelo se jej je, da je ptujec njeni stareji sin Jože. Skorej je omedlela, ko jo je sin čez toliko let zopet objel. Žene svojega brata ni poznal, mati mu jo je predstavila. Delo se je končalo in pripovedovanje se je pričelo. Kar je hiša premogla, s tim se je gostu postreglo. Po ranjcem očetu je sin najpred poprašal, in morala mu je mati vse natanko pripovedovati iz očetovih poslednjih dni. Potem še le je hotel zvedeti o bratu. To pač niso bile vesele novice, ki jih je čul. Sam je materi in bratovi ženi pravil, da je bil zadnja leta na Francoskem in sicer v Parizi, kjer je postal ključarski mojster in kjer si je veliko premoženja pridobil. Bil je oženjen, a žena mu je umrla in mu ni zapustila družine. Po smrti žene se ga je polastila otožnost in misel, da naj vse kar ima proda in naj gre domu. Dolgo časa se je boril zoper to misel, a želja po domovini je postajala vedno močneja. Odločil se je toraj, da potuje zopet med lepo domačo pogorje v Ziljsko dolino, ter si tam kupi pripraven prostor in tam ostane. Prišel je in hoče pri svojih ljudeh preživeti, kolikor mu je še odmerjenega časa.
To je bila jako velika tolažba za staro mater. Povedala mu je žena, kako je z njegovim bratom, da je skoraj vse zapravil, prosila ga je, naj ji odpusti, da ga je v mladosti skoraj kot mačeha zametovala. Sin pa je bil dober otrok, dejal je materi, da naj si ne dela težke vesti, kar ji on kot otrok storiti more, vse ji stori.
Anton pa se je brata skoraj ustrašil, precej mu je prišlo na misel, da ima dokaj denarja pripisanega, in sram ga je postalo, da je tako lahkomišljeno vse premoženje, ki ga je po očetu dobil, zapravil, in celo Trentarjevo ime z preveliko lahkoživnostjo ogrdil. Zdaj se je vsemu podal, kar ste ženski sklenili. Jože je kupil svojo rojstno hišo, poplačal je vse dolgove, bratu je prepustil posestvo, da je delal kakor pravi gospodar, brez obresti. Kolikor je kmetija nesla, ostalo je vse bratu, vendar lastnik je bil Jože, ki si je še toliko prikupil, da je sezidal za-se in za mater prijazno hišico, okrog ktere je bilo toliko vrta in polja, da je imel on in mati vedno delo za kratek čas. Mati je preživela zopet zadnje dni zadovoljna in vesela. Tudi njeni sin Anton se je spreobrnil, ker mu je bil brat za petami. Najbolj ga je misel predrugačila in varovala igre in starega življenja, da se mu bode vse vzelo iz rok, ako bi začel zopet na semenje hoditi, kakor je delal popred, dokler ni vsega zapravil. Prejšne čase ga je celo v Št. Vid nad Celovcem zaneslo, kjer je pustil mnogo denarja na kegljišči. Zdaj je moral take nepotrebne poti opustiti. Težko je bilo sicer, a moralo je biti.
Britka skušnja rodičev in stare matere pa bistroumni ter resni stric sta bila otrokom Trentarjevim najbolja odgojitelja. Postali so vsi pošteni posestniki in čislani kmetje v svoji domovini.