Slepar in ropar

Nekoč se srečata slepar in ropar in se domenita, da bosta delala skupno; ropar bo moril, sle¬par pa sleparil.

»Dobro si zapomni; jaz bom vsakega osleparil!« reče slepar in oba odideta v krčmo. Slepar naroči pečene piske, klobase in starino. Ko sta se že najedla in napila, odide v kuhinjo in da natakarici sto kron: »Tukaj vam plačam, kar sva pojedla, ostanek denarja pa mi boste vrnili v sobi, ko vas bom poklical in bom klobuk trikrat zasukal! Ste razumeli?« »Dobro,« odvrne natakarica. »Ti slepar, tema se že dela. Plačajva, kajti na delo bi šel,« pravi ropar. »Jaz pa sem že na delu. Plačam!« je poklical natakarico. Ta izračuna zapitek in našteva sleparju denar. Medtem pa slepar suče svoj klobuk na glavi in jo vpraša: »Je že dovolj?«

»Ne še,« odvrne natakarica. »Ali je morda zdaj dovolj?« vpraša znova slepar in zasuče klobuk. »Še ne!« Slepar še bolj obrne klobuk.

»Zdaj bo pa ravno prav,« reče natakarica in mu vrne še nekaj denarja. Roparju, ki ni vedel, da je slepar v kuhinji plačal sto kron, ta klobuk silno ugaja, zato mu pravi: »Ti slepar, prodaj mi klobuk!« »Zakaj pa ne? Za štiri tisoč, če hočeš!« je slepar takoj pripravljen skleniti kupčijo. »Toliko ne dam! Preveč je!«

»Kaj bo preveč? Vse svoje življenje boš zastonj jedel in pil!« Roparju je to povšeči, zato skleneta kupčijo in odideta narazen. Ropar pride v mesto si v krčmi naroči obilno kosilo in hoče plačati tako, kakor je prej videl sleparja. Suče in suče klobuk in/sprašuje, če je že dovolj. Toda nazadnje je le moral plačati z denarjem in še na cesto so ga vrgli, ker se je na tak način norčeval z njimi. Jezen gre k sleparju in mu reče: »Slepar, denar nazaj! Tvoj klobuk ne plačuje sam!«

»To je pa res čudno! — Denarja ti pa vendar ne morem vrniti, ker sem kupil tako kravo, ki spušča zlatnike.« Ker ropar tega ni verjel, ga je slepar peljal v hlev, kjer je bil poprej v kravjeke pomešal nekaj zlatov.

»Ali zdaj vidiš?« »Vidim! Joj, prodaj jo meni!« »Za štiri tisoč.« »Preveč bo!« »Kaj bo preveč, če boš pa imel vse življenje mleko in še denar!« trdi slepar. Ropar okleva. »No, zaradi klobuka ti spustim polovico.« In res skleneta kupčijo. Ropar ves vesel prižene kravo domov in jo odpelje v hlev. Z ženo čakata in čakata ter brskata po kravjeku, a zlata ni nikjer. Ves jezen odžene kravo k sleparju nazaj.

Slepar pa je zagledal roparja skozi okno. Hitro postavi na sredo sobe oder, leže nanj in naroči ženi, naj reče roparju, da ji je mož umrl. Ko ropar pride do hiše, pusti kravo pred vrati, stopi v vežo in vpraša ženo, kje je mež, katerega hoče na vsak način ubiti. Toda sleparjeva žena ga prosi: »Ne prenagli se, preljubi kristjan! Moj mož je vendar umrl. Kaj boš mrtvega ubijal? V sobi leži na parah, pojdi k njemu in pomoli za njegovo dušo!«

In res, oba odideta v hišo, kjer je ležal slepar lepo pokrit na parah. Ropar ga poškropi in pomoli. Ko pa se spomni klobuka in krave reče: »Ne, za slovo mu še stisnem vrat namesto roke, sleparju grdemu!« »Ne stori tega, saj veš, da mu duše tako ali tako ne. »Nič, kaj boš govorila o duši! Stisnem ga za vrat, pa bo!« Brž zleze nanj ter sede na njegove skrčene noge, ki so se pa takoj zravnale. Slepar pa se naenkrat dvigne ter z nogo sune roparja na tla.

Ropar se hitro pobere in reče: »Saj vem, falot si bil v življenju, pa si še zdaj, ko si mrtev!« Nato pa prestrašen urno zbeži