Slepec

Slepec: Povest

Resnična dogodba; poleg francoskega Slovencem povedal V. M.

Prevajalec:	V. M.
Izdano:	Celovec: Mohorjeva družba, 1866; Slovenske večernice, 14
Viri:	dLib;
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Resnična zgodba; poleg francoskega Slovencem povedal V. M.)

I.

Nedaleč od mesta Klermonta ^[1] v Overnji na Francoskem je majhina vas, ki jej ne vem več dobro imena; vas je majhina, prebivavci sploh siromaki. V najbolj revnej koči je prebival mož z ženó in osmero otroki. Videlo se je, da je ta človek, Tadej Šasanj po imenu, še mlad; bil je krepkih, zdravih udov, pa vendar mu je družina umirala skoraj od glada. Bil je revež slep; če pa človek ne vidi, ne more ne orati, ne kopati, ne obrezovati terte, še v gozd ne more, da nabira suhljadi, res prav ničesar ne more početi posebno na kmetih, da si prisluži živeža. Kako pa bi ga prislužil tolikej družini!

Neki večer meseca velikega travna, ko je žena ravno nastlala nove slame v kotu, da na njo položi otroke, reče jej mož tiho in nekako skrivnostno: »Priska! povej mi, kedar zaspé otroci; jaz bom ti nekaj povedal.«

Žena prikima; ali Peter, najstarši otrok, ki je spolnil deseto leto, je slišal té besede; zató je pazil, da ne zaspi, samo delal se je, kakor bi spal.

Ko je uboga mati mislila, da družina spi, vzame v naročje najmlajše dete, pa sede na slabo, skoraj poderto klop zraven moža, ter mu reče z glasom nekako čmernim, ki mu pa ni bila nejevolja vzrok, ampak žalost in brezupnost: »Kaj ti hodi po glavi, ubogi revež?«

Tadej izdihne pa odgovorí: »Preljuba Priska! jaz sem ti velika nadlega. Ti se ukvarjaš in ubijaš z delom, in ko bi se ne krotil, pojedel bi sam ves tvoj zaslužek. Veš kaj torej, ljuba žena! — daj mi enega mojih malih za vodnika, pa jo odrinem jutri, ko se daní.«

»Kam pa pojdeš?«

»Bog vé kam.«

»Pa misliš li, da te bom pustila, da greš s tako boleznijo po svetu, da se ti zgodí kakšina nesreča na potu?«

»Jaz grem z Vami, oče!« zakliče otročji glas za njima.

Mati se oberne; Peter je bil kviško, ter je gledal v slepega očeta.

»Ne greš li koj nazaj ležat?« reče Priska, ter pokaže s perstom prazno mesto na slami.

»Mislil sem, da spé otroci,« reče žalosten Tadej in izdihne.

»Ne, oče, jaz nisem spal,« odgovori Peter, ter se obesi z obema rokama očetu okoli vrata, da ga mati po sili ne odpeljejo nazaj v postelj. »O zares, če me hočete poslušati, jaz Vam povem nekaj, kar Vas bo zlo razveselilo, pa mamo tudi.«

»Pusti ga, naj govori.« reče Tadej.

Berž začne Peter: »Oče! saj poznate Rikarda, Rikarda, kaj ne da, ki je bil šel čisto majhin od doma, pa se je vernil lani bogat, bogat, oh kakor gospod Dosár, dohtar Dosár, ki ima takó lepega konja; Rikard, ki me uči brati, — jih že poznam čerke, jutri Vam bom pokazal, oče! — Pa lejte si, kako je prislužil Rikard vse to? Dimnike je ometal; hodil je okrog po vsakošnih naročilih: nosil je, kar koli so mu dali: pisma, škrinje, postelje — oh kako lepo rokodelstvo je to! Oče, jaz se bom tega poprijel, prav zares. Sicer je pa tudi Rikard vsaki večer, kedar se je spravljal spat, pokleknil pa molil: o moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti!«

»Začni od konca svojo povest,« reče Tadej ter se žalostno nasmeje.

»Tedaj oče, Rikard mi je pripovedoval povesti, povesti, dolge, da sem vselej zaspal pred koncem; bilo je vendar-le kar dolgočasno, čeravno je bilo dolgo in čeravno je bilo lepo. Pa lejte, uni večer mi je povedal eno, oh pri njej pa nisem spal, to Vam morem reči da ne. Pomislite, oče ... pa najpred morate vedeti, da si je bil Rikard, ne vem kaj je delal, v Parizu roko zlomil, pa so ga nesli v veliko hišo, kjer je bilo polno postelj in polno ljudi: dve postelji, je rekel Rikard, za vsacega človeka ... ne dva človeka za ... ne, ni ne takó ... lej, škoda saj se res ne morem spomniti; pa nič ne dé, to ni najlepše v povesti. To je le: Pomislite oče, v tisto hišo je prihajal vsaki dan dopoldne mož, ki je delal čudne reči. Uravnal mu je roko, da dela ž njo prav kakor z drugo. Pa je vendarle težko uravnati roko, kaj, oče? Potem je ozdravljal vse bolezni, vse — oče! verjemite, da mi je Rikard povedal ... Pustite me, mama, da povem vse, potlej pojdem koj spat. Vi me poslušate, oče, al’te?«

»Poslušam, dete, pripovedaj!«

»Ker lejte, vaše oči so takó mirne, da se ne vidi, ali slušate ali ne.«

»Ker sem slep, moje drago dete!«

»O to vem, da ste slepi, pa ravno zató je moja povest tako lepa. Le poslušajte. Prašal sem Rikarda, ali zdravi tisti mož tudi slepe, pa mi je povedal, da je eden njegovih tovaršev bil slep, takó slep, da ni kar nič bolje videl po noči, nego po dnevi, pa ga je tisti mož ozdravil takó, da je potem videl, namreč Rikardov tovarš, po dnevi in po noči in vsaki čas, in je mogel spet ometati dimnike, pa delati, kar je le hotel.«

»Oh prav, prav, ljubo dete! velika sreča za tega tovarša, pa pojdi spat, pojdi!«

»O velika sreča tudi za Vas, oče!« zaverne Peter nesterpljivo, ter udari z nogo v tla; »ker je mož unega ozdravil, bo tudi Vas ozdravil, Vas.«

»Ali ta mož je v Parizu, Peter!«

»Kaj za to! mi dva odrineva tje, oče!«

»Pa kako?«

»Peš. Nimate li Vi nog, jaz pa tudi?«

»Pa brez denarja?«

»Joj, kaj bi naju to strašilo? Celo pot se boste Vi opirali na mé, jaz pa porečem, kjerkoli koga srečava: Dobri ljudjé! dajte v božjem imenu en sold revežu dečku, ki pelje očeta v Pariz, da mu ozdravijo oči, ki ne vidijo nič. Vsaki bo dal sold, oče! potem bom po delal takó, kakor Rikard: vsaki večer bom molil k dobrotljivemu bogu: o moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti!«

»Ali tistemu možu, Peter! mora se plačati, midva pa nimava denarja.«

»Nič se mu ne plača, Rikard mi je povedal; bogatini morajo veliko plačati, reveži pa mu ne plačujejo nič.«

»Kaj nam tu ne pripovedaš!«

»Rikard mi je povedal, oče prav res da. In gotovo je takó tam v tistej Pariškej zemlji. Pojva, oče, pojva jutri zgodaj!«

»Veš kaj,« reče Priska, »otročè morebiti prav govorí; in ker si se bil že sam namenil iti ...«

»Tedaj pojdeva v Pariz,« zakliče Peter, in od veselja ploskne z malima ročicama. »V Pariz pojdeva; celo pot bom prosil v božje imé; kedar pa prideva v Pariz, bom pa jaz dimnike ometal, Vi oče si boste pa zdravili oči; o kakšina sreča, moj Bog, kakšina sreča! Lahko noč!

In hitro skoči Peter k svojim bratom, poklekne na slamo, sklene roké in ponavlja: O moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti! Zatim se stegne na slamo, pritisne obe pesti na oči, in čez par trenutkov sladko zaspí. — —

Opirajo se z eno roko na palico, z drugo pa na ramo sinovo, zapustí drugo jutro ubogi slepec svojo kočo, kjer je bil rojen, kjer je odrastel, kjer se je oženil, kjer je imel osmero otrók. Obriše si vroče solze, ki mu jih je toliko spominov prisililo v oči, pa se napoti proti Rikardovemu stanovanju.

Rikard je bil že po koncu, imel je motiko čez ramo, in spravljal se je ravno od doma, da poseje košček polja, ki si ga je bil kupil za pridelek svoje varčnosti.

»Kam pa vi romate taki-le, oče Tadej?« reče že od daleč, ko zagleda slepca.

»V Pariz, ljubi sosed!«

»Iskat sreče za svojega sina? Prava je ta, oče Tadej!«

»Grem si tudi zdravit oči, prijatelj moj!«

»Sosed, ta ni ravno neumna.«

»Zato bi Vas prosil, da mi poveste imé tistega moža, ki Vam je uravnal roko. Saj ga pač pomnite, kaj ne da?«

»O popred bi bil pozabil svoje lastno imé, imé svoje matere, svoje domovine, nego imé tega verlega in poštenega moža ... Le malo postojte, dragi sosed! koj koj pridem, reče Rikard, ter stopi nazaj v kočo; pa se kmalo verne in prinese list papirja, in majhino usnjato mošnjo.« »Nate,« reče ter prime slepca za roko, »na tem-le lističu je napisano njegovo ime; to-le imate pa, da se na potu včasih malo okrepčate; nič se ne zahvalujte,« reče pošteni mož, ter hitro odide; »če Vam kaj ostane, mi pa povernete, kedar spet pridete. Srečno pot! Z Bogom, Peter!«

To izgovori, pa zapoje veselo narodno pesem in izgine pod kostanji, ki so rastli pred vasjó. Njega ni bilo več videti, njegovo petje pa se je slišalo še precej časa.

Tadej in njegov sin odrineta proti Parizu.

1. Čez 70 milj od Pariza.

II.

Pervega malega serpana leta 1829 že pod večer pride slepec, ki ga je vodil deček, pred perve hiše glavnega francoskega mesta Pariza. Slepec, ki pa je bil visoke in čverste postave, imel je suknjo in hlače iz višnjevega sukna, toda oboje je bilo zlo obnošeno in čez in čez zaprašeno; deček je imel rujavo obleko, izpod volnate kape so mu gledali černi, kodrasti lasjé. Oba sta bila bosa. Tako prideta pred vrata majhine kerčme. Tu se je več zidarjev, ki so bili prišli ravno z dela, smejalo in razgovarjalo in pilo. Deček sname kapo z glave, ter reče delavcem z glasom, ki je bil hripav od truda ali pa tudi od glada: »Dobri ljudjé! dajte v božjem imenu en sold revežu dečku, ki pelje očeta v Pariz, da mu ozdravijo oči, ki ne vidijo nič.«

»Pojdi dalje,« reče najstarši zidar.

»Čemú si neuljuden z ubogim dečkom.« zaverne ga najmlajši, iskaje solda po žepu. Slednjič izvleče neki veči novec, ter ga spusti dečku v kapo.

»Bog Vam poverni stokrat.« reče deček vesel, da je dobil takó velik denar.

»Sva li še daleč od Pariza, dobri gospodje!« popraša slepec.

»Že v Parizu, prijatelj.« odgovoré zidarji.

»Hvala Bogu!« reče slepec, »ne bil bi več mogel dalje; kaj pa ti, Peter?«

»Jaz,« reče, »sam ne vem.«

»Kaj sam ne veš?« reče mladi zidar, ki mu je bil dal milošino.

»Oh, res ne vem, dobri gospod! ker odkar vsa šla od doma, lejte, bil sem včasih tako truden, da sem mislil, zdajle bom padel na cesto; ej lejte, pa vendar nisem padel; oče so rekli: Pojva sinček! pa nisem bil nič več truden.«

»Ubogi otrok!« rekó zidarji in stopijo okoli popotnikov. Prišla sta tedaj pač od daleč?«

»Se vé da, s kmetov,« reče Peter.

Zidarji se zasmejejo na glas.

»lz Klermonta v Overnji,« hitro reče slepec zidarjem, ki so se bili morali zasmejati dečkovi prostoserčnosti.

»Brez zamere, prijatelj! če smo se smejali,« reče eden izmed zidarjev; »nismo hotli zasmehovati Vaše nesreče, gotovo ne; pošteni ljudjé smo in dobri delavci, in če se Vam hoče serkniti ga z nami par požirkov in malo prigrizniti, to Vam iz serca radi ponudimo: nič se ni treba braniti, le noter stopite, pa večerjajte z nami!«

Slepcu so stopile solze v oči, ko je šel za zidarji dalje v kerčmo, kjer jim je bila odmenjena posebna izba. Deček je gledal mizo, klopí in delavce, pa ni vedel, ali se sme usesti k njim, ali pa mora samó gledati, kako bodo jedli.

»He, dečko, mar ti nisi lačen?« reče eden izmed njih.

»O se vé da, ljubi gospodje!«

»E hiti torej, semle sedi!«

Dva skoka, in deček je sedel pri mizi zraven očeta.

»Po kakšinem opravku ste pa prišli v Pariz?« to je bilo pervo vprašanje, ko se je najedel popotnik.

»Slep sem,« odgovorí prostodušno, »delati ne morem, družino imam pa veliko, ki umira od lakote. Pripovedali so mi o možu, ki me bo ozdravil; zato sem prišel, da ga najdem.«

»Kakó se zove ta mož?«

Slepec potegne iz žepa listič, pa ga dá najbližnjemu sosedu, rekoč: »Prosim, berite mi njegovo imé.«

Zidar razvije list in bere: Dupuytren.

»Kosmata kapa, ta Vas more ozdraviti, če le hoče,« reče zidar; »to Vam je majhin copernik, ta je ozdravil že dosti drugih.«

»Vi ga torej poznate?« vpraša slepec, ki je komaj dihal.

»E kdo bi ga ne poznal tega moža, posebno med nami zidarji, ki ne bev, ne mev švigamo iz petih in šestih nadstropij tako urno na zemljo, pa še za stopnice nič ne prašamo. Videl sem ga večkrat pri bolnikih; izverstno roko imá, to Vam pravim, roko, ki se nikdar ne trese; grom in strela! kakó to reže roko ali pa nogo, kakor moja žena pleče na moje poštenje!«

»Oh, povejte mi, dragi prijatli, kje stanuje, da grem berž k njemu,« reče slepec, ki mu je kar zmanjkovalo sape.

»Najpred, ljubi moj, moram Vam povedati, da danes ne smete na to misliti; zvečer ne prejemlje ljudí; jutri pa Vas bom peljal jaz k njemu. Mene pozna ta mož, mene; narava mi je dala samo eno roko, on pa mi je naredil dve, ravno on.«

»O ti burkavec!« zakličejo tovariši in se smejajo na glas.

»Brez šale, prijatli; bil sem šest let star, in imel sem roko, ki je nísem mogel nič bolje gibati, kot da je mertva; nekega dne pride k bolniku v hišo, kjer so bila moja mati vratarica; in jaz sem mu deržal konja. Ko mi je podajal par soldov za moj trud, opazi, da ne gibljem leve roke; koj mi reče, da se slečem. Ne pomnim več prav, kaj je delal z menoj, to pa je resnica, da imam danes dve roki njemu na službo, kakor mu vselej rečem, kedarkoli se vidiva.«

»Jutri torej,« reče slepec, »ali kje bova pa midva ostala do jutri?«

»Tukaj le« odverne zidar; »Gorjotova mati Vam bodo dali postelji; jaz zidam koj tu-le blizo, jutri o poldne pa bodite pripravljeni.«

»Z Bogom, lahko noč, Bog Vam poverni!« tako se pozdravljajo med seboj. Zidarji odidejo, eni k svojim družinam, eni pa v svoje stanovanje pri Gorjotovki. Slepec zbudi sina, ki je od trudnosti na klopi zaspal. Zatim ju odpelje gospodinja na pod, kjer se vležeta na slamo. Peter pa je še pokleknil, predno je zaspal, in goreče molil: O moj Bog, usmili se malega Overnjanca in njegovega očeta!

Drugi dan, na tanko ob rečeni uri, pride zidar. Slepca prime pod pazduho, dečka pa za roko, in tako ju pelje na terg, ki se mu pravi Luver. Tu je bilo stanovanje verlega zdravnika. Spremi ju do vrat, pa jima želi dobro srečo, ter se verne na svoje delo.

Slepec in sin gresta v pervo nadstropje in pozvonita, kakor jima je bil zidar ukazal. Velik strežaj v livreji jima pride odpirat. Deček izgovorí ime zdravnikovo in strežaj ju odpelje priljudno v veliko sobano, kjer je bilo že veliko ljudí, ter jima reče, naj se usedeta in počakata.

Slepec sede v veliko naslonjačo, deček pa mu stopi med kolena; zatim se nagne, ter mu reče tiho na uho:

»O kako lepo je tu-le, oče!«

»Moj bog!« reče tiho slepec, »daj, da se ta mož omeči, ko zagleda mojo bolezen, da me ozdravi, da bom mogel videti mojo dobro Prisko in mojih osmero otrok, in da bom mogel delati, da jim zaslužim kruha.«

»Ne bojte se, oče!« reče deček ravno tako tiho, »tu ni ne enega slepega.«

»Pa kaj sodiš po tem?«

»Da je tedaj vse ozdravil.«

Slepec se je moral nasmejati. »Je li dokaj ljudi tukaj?« popraša sina.

»Dokaj, oče!«

»Kako so pa oblečeni?«

»To je čudno, nekteri so neznano lepi, nekteri so pa videti še revniši, nego midva.«

V tem trenutku se odpró vrata druge izbe. En mož se prikaže, za njim gresta stara žena in majhin otrok. Ta mož je bil velik, nekoliko poštaren, plemenitega in priljudnega obnašanja. Petru je jelo serce tolči na vso moč, in hitro dene očetu roko na usta, da ne začnó govoriti; potem pa iz otročje radovednosti vpré sam svoje velike oči v dohtarja, ki je šel po sobani, kramljaje z gospó.

»Jutri pridem k Vam,« reče jej s prijetnim in ljubeznivim glasom; »nikarte se truditi v vaših letih, da bi hodili k meni; in če boste ravnali po mojih svetih, upam da bo bolje.«

Stara gospa odide, dohtar se verne skoz sobano, eden iz društva se vzdigne in gre za njim v izbo, in vrata se zopet zapró.

»Kako prijaznega obraza je ta mož, oče!« reče Peter, »ta Vas bo ozdravil, o zdaj to vem za gotovo.«

»To je čudno, kakó se tresem,« reče slepec, »nikdar ne bom mogel ž njim govoriti.«

»Ej, oče! ne smete biti tak ... jaz Vam pravim, da je prijaznega obraza.«

»Dober je, moje dete! ali morebiti samo za one, ki mu dobro plačajo, kakor dohtar Dosár v Klermontu.«

»Ali oče, saj ste slišali, kar Vam je naš pošteni zidar pravil, sinoči in še danes o poldne, in pa kar nam je povedal Rikard.«

»Vse zastonj, ljubi moj! bojim se, in moj strah je močnejši nego jaz.

Med tim pomenkovanjem je šlo več oseb, ena za drugo, v dohtarjevo izbo in zopet ven, in sobana se je jela prazniti.

»Čujete, oče! meni se nekaj zdi,« reče deček tiho; »ne prihajajo ravno najlepše gospé in najlepši gospodje pervi na versto; enkrat je reven na versti, enkrat bogat, ne razumem prav, ali revežev gre toliko noter, kolikor bogatih.«

»To je mogoče, dete, ali morebiti vsi plačajo?«

»E dobro, oče! boste pa plačali.«

»Ali jaz imam tako malo denarja, da ga ponudim dohtarju v velikem Parizu.«

»Čakajte, bom poprašal.«

In Peter še odgovora ne počaka, temuč se berž približa mladej gospej, ki je ravno prišla. S svojo podobo in svojim ponašanjem se je prikupila dečku.

»Gospa!« reče ponižno, deržeč rujavo kapico v rokah, »morate li gospodu dohtarju dokaj plačati, da Vas zdravi?“

»Več nego ti imaš, moj mali,« reče, smehljaje se gospa.

Ta odgovor dečka takó poparí, da se ne upa dalje prašati; glavó pobesi in žalosten stopi nazaj k očetu.

»Vi ste na versti,« reče neki gospod slepcu.

»Me li gospod dohtar kliče?« vpraša slepec plah.

»Ne, ali kakor ide vsaki za svojim prednikom: kdor pred pride, najprej, in tako po versti; jaz sem prišel za Vami, Vi morate iti pred menoj.«

»Sercé mi kopni,« izdihne slepec in se vzdigne.

»No le pojte, oče! gospod dohtar naju čaka,« reče deček in potegne slepega za seboj, ter ga potisne v izbo.

Vrata se zapró za slepcem in dečkom, in obadva obstojita odkrita pred imenitnim zdravnikom, ki je stal sam odkrit pred njima.

»Prijatel! s čim Vam morem postreči,« vpraša veliki mož z ljubeznjivim glasom; in ko slepec, ves plah, nič ne odgovori, povzame zopet besedo prav prijazno: »Govorite, ljubi moj! ali vam morem koristiti v čem?«

Ubogi slepec pobesi oči, in vertí klobuk po rokah. »Oh moj dobri gospod! ...« zamomlja, ali bil je takó ganjen, da ni mogel dalje.

»O moj dobri gospod!« reče hitro deček, in vprè svoje černe in bistre oči v zdravnika, »moj oče so slepi; rekli so nam zvunaj na kmetih, da jih samo Vi morete ozdraviti; zato sva prišla s kmetov, peš, da Vas najdeva.«

»Ubogi mož!« odverne zdravnik, pa pogleda slepca, in stisne male ročice dečku! »peš torej sta prišla, da me poiščeta. Vsedite se, ljubi moj! dobro je; odprite oči, da pogledam v nje; malo se obernite proti svitlobi; dobro je, postojte malo na miru.«

»Mislite li, da mi boste mogli zopet dati pogled, dragi gospod?« reče slepec, ki je komaj dihal.

»Upam, prijatel, in skoraj mislim, da bi Vam mogel za gotovo obljubiti.«

»Gospod!« reče slepec ves omamljen, »prosil sem celo pot, da dobim denarja, da Vam ga ponudim; dobil sem štiri cekine, nate jih, to je vse, kar imam, ozdravite me, in dolžen Vam bom več, nego življenje svoje.« —

»Plačali boste, kedar boste zdravi,« odverne zdravnik ter s prijazno besedo slepčevo roko nazaj potisne; zatim pa pristavi: »Kje pa stanujete?«

»V kerčmi pri Brunu, na kraju Pariza.«

»Prijatel! Vi morate v bolnišnico, tam Vam bo bolje, in meni bo lože skerbeti za Vas. Zatim napiše hitro nekaj na listič in reče: Nate pokažite tole, in koj Vas bodo sprejeli. Pojte koj tje ... Ali, lejte si, kaj boste pa počeli z dečkom tukaj?«

»Jaz bom stregel očetu,« odgovori hitro deček.

Tam tebe ne po treba, ljubi moj!« reče zdravnik, ter si posadi dečka na kolena. In s posebno prijaznostjo, ki mu je prikupila serca vsih otrok, kjerkoli jih je našel, počne s svojo belo roko gladiti černe in kodraste lase malega Overnjanca. — Tvoj oče bodo našli tam usmiljenih sester, ki so dobre in prijazne, in bodo skerbele za-nje; tebi bi bilo tam dolgočasno, ljubi moj!«

»Ali sam se vendar ne morem verniti domú, dragi gospod!« reče serčno Peter.

»Tega tudi nisem mislil, da te nazaj odpravim.«

»Kaj pa bo torej iz mene brez mojega očeta?« reče deček, in že mu solze stopijo v oči.

»Bi li hotel ostati pri meni?«

»Pri Vas?« začudi se Peter, in vpre mokre oči v dohtarja.

»Da, preljubi moj! saj boš prav priden?«

»O gospod! saj sem djal očetu, da ste tako dobrega obraza.«

»Dobrim otrokom sem dober, mali moj prijatel! Kako ti je pa imé?«

»Peter, dobri gospod! hočete li, da Vam ometem vse vašo dimnike? verjemite, to bo berž storjeno.“«

In že se zasuče, kakor bi hotel sleči suknjo.

»To bi bilo kaj nepotrebno mesca malega serpana in pri takej soparici, kakoršna je danes,« odgovori dohtar, in ustavi gorečnost mladega stergarja.

»Moj Bog! ali druzega dela jaz ne znam,« reče deček klaverno, in kakor bi se sramoval.

»Znaš li brati?«

»Čerke poznam, to Vam je vse.«

Bi li bil zadovoljen, ko bi te poslal v hišo, kjer je več takih dečkov, kakoršen si ti, in kjer bi te naučili brati?«

»O to je dà, dragi gospod!«

»Dobro je, že velja! — Potem se oberne k slepcu, ki je ves čas ponižno molčal, in reče: »Prijatel! Vam je li všeč, kar sva ukrenila z Vašim dečkom?«

»O gospod! pravili so mi samó, da ste imeniten in zveden mož,« reče slepec, in solze mu zalijó oči in glas, »ali tega niso pristavili, da ste revežem previdnost božja.«

»Le zdravnik sem,« zaverne blagi gospod, »in storim le, kolikor morem. Stopite za menoj pred mojo izbo, tam najdem svojega strežaja, ki mu imam nekaj naročiti, kar se Vas tiče.«

III.

Štiri mesece pozneje, nego se je zgodilo to, kar sem Vam ravno kar pripovedoval, in kar me je, ker sem bil priča, ganilo do solz, prideta k gosp. Dupuytrenu nekega dne čedno oblečen mož in ž njim deček, ki je imel ne ravno berhko, ali čedno in čisto opravo.

Kakor pervikrat počakata, da pride versta na nju; ko pa pride versta, ni bilo treba nikogar, da jih opomni; mož prime dečka za roko, pa plane v dohtarjevo izbo, kričeč: Vidim, gospod vidim! in pade na kolena pred svojim dobrotnikom. Ravno tako tudi deček.

»Vstanite, prijatel,« reče zdravnik, ganjen od tolike hvaležnosti, »klečati se smé samó pred Bogom.«

»Oh gospod! za-me ste Vi namestnik Božji; vi ste njegov sin, njegova podoba tu na zemlji; videl bom spet svojo ženo, svoje otroke; Bog Vas blagoslovi na vekomaj!«

»Dobro je, dobro,« reče dohtar, ki se je hotel umakniti njegovej gorečnosti! »Vi ste, hvala Bogu, ozdravljeni; pustite torej, da ozdravim, če je mogoče, zdaj tudi one, ki čakajo zunaj v sobani.«

»Prišel sem, da Vam plačam,« reče Overnjanec, ter potegne iz žepa svoje štiri v papir zavite cekine.

Zdravnik prime papir, ga odvije in pogleda Overnjanca.

»Kako pojdete pa nazaj domú?« vpraša.

»Kakor sem prišel; prosil bom vbogaime; ali zdaj bom vsaj videl pot, in bom blagoslavljal Vas.«

»Kaj pa Vaš sin?« reče zdravnik, in pogledu Petra, ki je jokal v kotu.

»Moj sin tudi.«

Peter zaihtí.

»Ali se ti morebiti noče iti domú, da vidiš svojo mater?« popraša dohtar, ter mu se prijazno približa.

Deček vedno le joče, in nič ne odgovarja.

»Povej mi, Peter! kaj pa bi rad?«

Peter vpre objokane oči v zdravnika, in ko vidi angeljsko dobroto na obrazu verlega moža, reče odkritoserčno. »Da nikdar Vas ne zapustim, da se naučim Vaše umetnosti, in da me ljudjé takó blagoslavljajo, kakor moj oče Vas blagoslavljajo.«

»Takó naj se zgodi, kakor ti želiš, moje drago dete!« odgovori zdravnik, pa vzdigne v naročje dečka, ter ga nekolikokrat goreče poljubi.

Na to vzame iz miznice nekoliko cekinov, ter je zavije skupaj z onimi štirimi v papir; vse skupaj pa stisne Tadeju nazaj v roko rekoč: »Vašega sina bom jaz varoval; naredil bom iz njega moža, verlega moža. Je li Vam všeč?«

»Na kogar Bog dobrote siplje, tega ne praša, ali mu je všeč ali ne,« odgovorí Overnjanec z besedo, ki mu je prišla iz dna serca. —

Overnjanec se je vernil domú, njegov sin pa je kmalo doveršil potrebne šolske nauke, ter se potem poprijel ranarstva, in kmalo se je pokazalo, da bo enkrat vreden naslednik svojega slavnega mojstra. Imel je vse lastnosti za to, pervič hrepenečo željo, da mu se vsaka reč dobro izide, lastnost, brez ktere se ne opravi nič; nadalje plemenito in hvaležno serce; zatim je vedel povest o Vilimu Dupuytrenu kakor dečku, in je videl Vilima Dupuytrena kakor moža, ki ga je podpiral. Čez vse pa je bila želja, da stori srečno ubogo družino v revnej vasi zraven Klermonta.

In kar je mlad obetal, to je tudi postal.

Malega Overnjanca Bog ni zapustil.

---