Slika Marije

Ivan Tavčar (Ivan Breščan): Slika Marije. Noveleta. SN 1897 (št. 151–53, 155–56) dLib

Slika Marije. (Noveleta. — Spisal Ivan BreSčan.) I. »Pa danes menda še ne odpotajete, gospod Poljak?« »Danes s polnočnim vlakom. Jutri zjntraj moram biti že v mesta. Ravnokar sem prejel brzo javko od barona, naj ga pričakujem jntri dopolu dne ob deveti uri v kavarni „Pri slonu", potem pa takoj odrineva," js odgovoril mlad mož visoke postave in prijetne vnanjosti na vprašanje okrpjnega sodnika Pavlica. „Pametna misel to, da si po končanih študijah ogledate slike slavnih umetnikov ter tako popolaite evoje znanje! Ta v našem trga tako nimate priložnosti za to." Alojzij Poljak je pred nekaj meseci dovršil slikarsko akademijo ter se vrnil v stoj redni kraj na počitnice k svojim roditeljem. Imel je dela v žapni cerkvi, kjer je izdelal več fresk. Seznanil se je z okrajnim sodnikom, in ker je tema itak p zmanjkovalo druš'ine — vso inteligenco onega trga naštel bi bil lahko na prste — ga je sodnik povabil k sebi ter ga vpeljal v svojo družino. Mladi slikar ee je krralu udomačil pri sodni' kov h ter poetal njih vsakdanji gost. Kadar je prišel če vrli nadučitelj. napravili so „partijo" ter kontrirali Da „p>get ultimo" do poznega večera. Alojziju je bila sreča po navadi mila; vezdei- pa ni zahajal k sodnikovim samo radi igre, kakor nad učitelj, ki js bil toli strasten igralec, in mu je pri vsaki igri stopila vsa kri v glavo tako, da so ae mn še ušesa svetila. H (M je marveč Poljak radi sodnikove mlajše hčerke Mioke. ki je vselej, kadar so kartali, sedela z rečnim delom poleg njega. Alojzij je zrl njene lase in i r ti! njecega obraza; kadar pa je vzdignila svoj prgled cd rečnega dela, srečale so se njegove cči z njenimi, in v takem trenotka je gotovo napravil „renonce" ali pa kako drugo reumnost, da ga je moral vestni nadučitelj dregniti: „Tarok g(5ri !" Minka pa ga je pogledala 8 svojimi temnemodrimi očmi tako glebeko, da je takoj povesil svoje oči ter si jej ni upal ozreti se v smehljaj, ki se je zibal na njenih matih aetnic&b. Vkljub temu ni pnš!o mej njima nikdar do razgovora o čem važnem, nega o tavadnib, vsak danjih stvareh, dasi jima je bilo obema srce pob o. Kadar sta bila sama, vladala je navadno tihe ta. Tako je minulo več mesecev. Kar je dobil pismo od svojega prijatelja na Dunaja, v katerem mu je sporočil, da si želi baron, pri katerem poučuje, spremljevalca na potovanje po Italji in Franciji. „Priporočil sem mu Tebe, razložil mu, da govoriš ia.ua materinega e.ika nemški, francoski in za silo tadi italijanski. Po teh mojih podatkih o Tebi je zadovoljea s Teboj; posebno pa mu ugaja, da si slikar, ker mu bodeš ta in tam napravil kako skico, za kar Te bode še posebej nagradil. — Ker si mi večkrat tožil, da ne bedeš mogel občudovati krasote „večnega rneetaa

iu drugih krajev onkraj

Alp, poprimi se te prilike ! Od k či se in odgovori mi v teku desetih dnij, sicer objavi baron to pcnuJbo v listih 1" Z veseljem je čital Alojzij te vrstice prijateljeve, saj mu je bilo sedaj svobodno, da si ogleda vsa najlepša mesta in mu seje, kjer bo mogel opazovati (•( i običaje v drugih krajih, spoznavati življenje tujih dežel tir občudovati umotvore Rafaela, Tiziana, Rubensa, Leonarda da Vincija iu drugih... V tem m hrepenenju pa mu btopi pred oči slika M.Dke, katero to moral zapustiti, in zopet je bil neodločen. K.n.uo si razmotri otvar tako, da f.e ravna po njeni želji. t*3e mu ona pritrdi — ločiti oe hoče. Sedaj ja sr-ezni 1, da je treba odločilne be sok-, da ji mora razkriti svoje srce, naj mu že ona c<J govori tako ali tak J, bodo vsaj vedel, pri če31 da je. Hitel je k sodnikovim ter pripovedoval Minki o imenovani ponuubi. BKo bi tnia na Viš m mestu, sprejela bi po- •ndbo brez p misleka," je dajala oua. — „A č e bi Vua arce veiiilo na kraj, na bitje, kjer b vate?" je vprašal si;kar. M nku upre svoje krasno oči v njega. „Vas h morda vežo kaj na ta kraj? Rje da imat* svojce tuka;, a vender bi menila, da Vam ločitev oi et>-.'i«!v za nekoliko mesecev ne more biti t.ko težka. S>j hit bili doBlej šs celo več let od njih odJal,eni." „ A če bi n:e vezalo še kaj druzega?" — Ne-

od; la bi e » Al J-SJU. „N*, to Be pravi,

ako bi se v.oi.s' '• iti ođ onoga bitja, katero prevladuj^ vse L O e m.elji i:jt. ?* „ Aha, Vi mmiite i;ubtz>u," presiriže mu Miuka bi Bedo. „Tu \c*w pa j.o moreni svetovati, ker eo Cut> a Ji ud j različna 1" „A kaj bi Vi naredila?" „Na vj..k nči ; bi cdpctovsla." »To B veto j ste tcr*j iudi naeni?" — ,D.iljo prik.)

1. (Dalje.) Minka je nekoliko zarudela v lice; vprašanje ji je bilo tako stavljeno, da ni vedela, kaj bi odgovor jla. Vender pa se je po kratkem molku izvila z besedami: »Ako že hočete, da Va m svetujem tako, kakor bi sama naredila, potem Vam rečem: Pa , odpotujte!" Alojzij je hotel popraviti svoje nerodno vpra« sanje, tedaj pa je vstopil sodnik v sobo. Po kratkem razgovoru svetoval mu je tudi sodnik, da ne sme opustiti te prilike. „Tako sem rekla tudi jaz", je dostavila Minka . . . Drugi dan že je odpisal Alojzij svojemu prijatelju, da ponudbo sprejme, in da želi nadaljnib pojasnil, katere je tudi dobil .. . T ri tedne kasneje pa se je poslavljal Poljak od svojih sorodnikov ter se prišel poslovit tudi k Bodni kovim. »Ali Vam je po načrtu znano, kako menite potovati in kje se dalje časa pomudita? je vprašul sodnik Alojzija. BD a , vsaj v glavnih potezah mi je znan. Najprvo se ustaviva v Benetkah. Baron ne meci namreč prebrskavati samo zaprašenih knjig po biblijotekah, ter starih si k po muzejih in galerijah, ampak vživati tudi življenje in občudovati kras. to nfiravo v drugih krajinah.

r iuko mi je pisni. Zato bova

peleg Rima ob skala tudi Napolj, ustavila ee dalje časa v Nid , v Monaku in nekaterih drogih mestih. Obiskala bova gledališka v Parizu ter se ob Ranu vračala preti jugu. Monakovo je najina zadnja postaja." »Kdsj se potem vrnete?" vpraša Minka . »Koncem avgusta ali v začetku septembra, gospfca." „Tako dolgo nas mislite zapustiti! Pa nam bodete vsaj poročali, če se Vam bo kaj posebnega pripetilo? Ne smete popolnoma pozabiti na nas, dasi se bodete lepše zabavali, nego ste se tu pri nas", dostavi Minka , stopivši k oknu poleg Alojzija. »Sajf še ne pojđete tako brzo, gosp. Poljak ? Oprostite me za hip; stopiti moram nekoliko k učitelju radi nekega mapnega obrisa, da s« odda še z večern o po^to naprej, ker je jutri zadnji termin!" pravi sodnik Alojzija. »Daj mi palico in klobuk, Minka !" Minka je brzo prinesla zahtevano ter se na to vsedla na divan nasproti Alojziju. „Kaj ne, g: spod Poljak, da nas ne pozabite na potovarju?" vprašala je iz nova. „Nikdar ne, gospioa! Pa smem l i upati, da dobim od Vas odgovore na svoja pisma?" »Seveda! — Gotovo!" — Alojzij je molče prijel njeno desnico ter jo gorko poljubil. Prvič se je toliko ojačil, a takoj je bil ves zmeden, da ni vedel, kaj bi jej govoril. Mi .k i m i je b .: > odtegnila roko, nasmejala se in zarudela od^la v sosedno sobo, od koder se je takoj vrnila z mlajšo sestrico. Alojzija je to se 1 <>'j vznemirilo, ker si je mislil, da je netaktno ravnal. A kmalu se je zopet potolažil, saj ga je Minka gledala vedno s tistim srečnim pogledom ter iz nova Bedia k njemu. Na to sta se razgovarjala večji del o bližnji prihodnjosti, dokler ni solnee zatonilo za da'jn mi gorami ter se je počelo temniti. Sodnik se je vrnil domov ia Alojzij se je kmalu na to poslovil. Mmka ga je spremila iz sobe. Koj e pa videl, da se mora ločiti cd nje in ji vender ni razodel svoje ljubezni ter bil negotov o vsem, skrčilo se mu •e okrog srca ; krepko je stisnil njeno roko, a ni je mogel izpustiti, dve debeli solzi pa sta mu porcsili lice. Sramoval se je skoro samega sebe, saj je vender videl že marsikaj deklet ter občeval z nežnim spolom različnih krogov, pa n.kdar Še ni bil tak, t »ao potrt in smešen, kakor danes. »Kaj Vam je, gospod Poljak? " vprašala je Minka , ki je čutila njegovo obupnott. A Alojziju je b Io grlo zavezano, nagnil se je deklici ter jo poljubil na vroče čelo. Njegove ustnice pa so šepetala: »Ja z Vas ljubim — oetanita zdrava in ne zabite me !* Ona mu je vrnila poljubek, potem pa se mu izvila iz rok ter h tela po stopnjicah navzgor. „Na svidenje!" je čul Alojzij še z balkona sodnikove hifie. II. Dva meseca po Alojzijevem odhoda pričeli !so se v ravnini okrog onega trga veliki vojašk i narevn . Življenje v trgu se je takrat povsem spremenilo. Na javnih prostorih in po gostilnah bilo je jako živahno, posebno pa zvečer, ko je na trgu pred sodno hišo igrala vojaška godba. Takrat je vse mrgolelo po trga gori in doli. Da se je pa tuli v zasebnih hišah marsikaj predrugačilo, je tako umevno. Nekega dne sedeli sta v lopici na nadačitelje vem vrtu Bodnikova Minka in učiteljeva hči Rsgina »Sama ne vem, kako je to prišlo ! Takrat, ko je odše l Alojzij od tu, menila sem, da mi ns bode mogoče živeti brez njega. A sedaj je drugače Sprva sem sa sicer stotnika vedno ogibala, kadar je prišel k nam. S<a sem v svojo sobo ter mislila na Alojzija, vzela sem njegova pisma ter pričela čitati vr.it.-co, iz katerih je dihala goreča ljubezen. Piše mi tako lepa in z globokimi čuvstvi navdahnjena pisma , a kadar je bil poleg mene ni govori ničesar . Vedno sem se dolgočasila na njegovi strani vsaj sedaj se mi zdi, da je moralo biti dolgočasno, dasi tega takrat nisem čutila, " je pravila Minka . »Hm. ker si bila zaljubljena," je odvrnila Regina. »Danes seveda misliš drugače, ker ljubiš stotnika". (Dalje prih.}

II. (Dalje.) ,Sem li res bila takrat vanj zaljubljena, o tem T i ne morem povedati ni č gotovega, ker sama ne vem; a toliko vem, da bi ga sedaj nikakor ne mogla Ijnbiti. Prava ljubazan pa to menda ni bila, temve č le prijateljstvo, simpatija, ki ee je rrzsila ia najinega vsakdanjega občevanja". »A kako si odgovarjala na Alojzijeva p: sma? „Tuko , kakor on meni; pa saj veš, da naredi Človek marsikatero neumnost v svojem življenji! Alojzija Bem mej drugim pieala tudi, da zahaja atotnik k nam. Vprašala sem ga celo, če smem s Btotnikom občevati. Ia on mi js odgovoril, da se spodobi, in da moram b ti prijazna proti vsakomur, ki pride k nam. Kes, da me je takoj opominjal, da ne smem nikdar zabiti najinega slovesa; a s&m mi je dovolil priložnost, katera me je odvrnila cd njega". B In ko bi ti Alojzij odsvetoval, da ne smeS cbev evati s slctnikcm, b lo bi prav tJBto, kar je fcidaj«. „Ne . ne", jej pristriž« M nka besedo. .Nikdar bi ne priftio do tega. Ko bi ne govorila s stotnikom, ne bi spoznala njegovih vrlin ter ga ne mogla potem primerjati z Alojzijem. K dar je odhajal stotnik od nas ter sem sedevala sama na vrtu, takoj sem pričela razmišljevati svoje početje. Spoznavala sem, da mi gine eno hrepenenje po Alojziju. Pa veš, kaj je pravi vzrok, da sem se tako navezala na B I nika ? — Aojzijeva torvtimentiiln .it! 2 njim živeti se mi dozdeva nemogoče . Saj tre ž e prej ni znal razveseliti, kako bi bilo £e!o knsneje v zakonu, ko b !

ljubezon in — vse drugo — postalo — — vsakdanja stvar! Tak satrotitr ni za-me. člove k mora

vender cd življenja imeti kak užitek: U n d lebe n istjadoc h Dos Lobon s b •> c b s t e s Ziel ! pravi Sappho pri „Grillparz^rju", reče M'nka ter se zavrti kakor lahni vetrič v vrt i tu. u na ozki peti svojih koketnih cipelij pred R gino. „Ti a najbrž tu'i ne ž I iS živeti na straoi kakega modernega egiptovakfg* Jožefa , ali ne, R^- ginh?* — — Z lahkoživ o hitrostjo piite.e zopet k prijateljici ter se prične pabljati z rožnatim pabnlnikom. „V tem cziru ima š prav ; tudi jaz menim tako o življenji. Vender eodiš Alo.zja sedaj popolnoma pristransko, in neče š spoznati, da se prav v tem, ker js bil v tvoji navzočnosti vedno molčtč , spozna njegova iskrena ljubezen. L ubit te je s spoštova njem; kadar je b'l na tvojej strani, r>i zn:>l in mogel govoriti, ker se je mslil na straci nadkriljujočega ga bitja. Vrhu tega »učil a ga je negotovost, mu Ii vračaš ljubezen ali ne." „ To bi si bil pač lahko pojasnil! Mnogokrat js imel priliko, vprašati me." „A to rru js zabranjevalo spoštovanj e do tebe, kakor sem dejala, in njegov moški značaj, katerega treba vsakemu soprogu. A dan : bilo mrzlo njegovo Brce, to pa č lahko spozna š iz njegovih pisem. K&ko nežno , kako globoko čuteč e in prijetno milo rra teč e besed«, kadar ga tvoja navzočnost popolnoma ne omami! 1 „O^iami ali ne omami, meni je sed»j vsejedno", je odgovorila Minka kratko ter skočil a po koncu. Po cesti mimo vita se jy bi ž 1 stotnik. .Klanjam se, gospica Reiina", po2drav i z globokim poklonom desli s'otuik M:nki« o prijateljico, me; tem ko Minki sami poljubi nožn o ročico. „J lite, da je meni vsejedno?" gospod stotnik. „O^r.štit.', najprvo bi rad ved d c Čim je govor, potem hoče m odgovorit m il cite ,d a' in pra-; bed" , cd ruo Minka snseje. B

Ako je Vam tako drago, potem je gotovo

prav tuli men.", pravi stotnik, prijemši ročaj svoje sabl.e, d a je zaropotala z drugim koncem n a trdem kamena. „ Nočet e li vstopiti, gospod stotaik?" vpriš a R gna. t Z največjim vesoljem, to?a oprostite, gos oica, sedaj u r je nemogoče . Madi se mi nujno h kompaniji*. „ A zveče r nas vsekakor ibiščete , gospod stotnik", vpraša Minka* ,Tudi R »ginica bede pri nas*. r

11
da, na veak način pridem. Na svidenje

t>daj!" Globoko ee priklonu HI zginil je za hišnim v:g'tm

Alojzij Poljak je v začetku jeseni z baronom srečno dospel v M makovo. Zidnje dni je bil vedno potrt; baron g a jo večkrat vprašal, zakaj je tako otožen . Toda Alojzij je bil zapite mrave. Nikomur mi tožil svojih bolečin, saj ni pričakoval od nikogar eočutjp. Tiho sam zase je nosil svoje duševne bo1 >ti . bako bi pa tudi mogel barona razodeti, da je vzrok njegove otežnosti to, ker mu oca, njegova izvoljeni a ne piše ! Ali mu ne b i odgovoril, d a jo to nt umna otročarija, da se ni treba žalostiti, »k o

e je Boris jedno psino izgubilo na pošti, da js Še

mat go deklic ? .D^ije prib.)

II. (Dalje.) Nekeg a dne je prišel ravno i z galerije slik , ko j« dobi l pismo od svojega brata . Mej drugim i stvarmi i z domačega kraj a poročal m u je brat tud i novico, d a j e bil a zadnjo nedeljo porok a sodnikov e Minke s stotniko m pešpolka, k i je manevrova l v dolini okro g trga. s e m s tolik o bojaznijo pričakoval, to se je tedaj uresničilo I T o je ono svidenje, katero j e klicala z a menoj, k o sem odhaja l od doma" , je vskliknil bolestno Alojzij ter se zgrudi l obupan

a stol.

III. Me j onim i redkim i poslopji, k i so prestali hodo potresno nevihto , kater a je zadela leta 16C7. "Jovanski Dobrov i k ter uničil a vso krasot o i n bo - 8»etvo ponosno cvetoče republike , osta l je nepoškodovan n a atrmem obrežju jadranskeg a morja todi stati samosta n dominikancev . Nis o ga zrušili

ljuti podzemeljski duhovi , niti g a n i razdejala več nego dveato let pozneje mogočna rok a Napoleonova , k i je opustošila zopet vscvel - Dubrovnik . Trdno se še dvig a mej šepetajočimi palmami , Btoletnimi, vedno zelenimi b rasti ter mej duhtečimi olivami , oziraje se n a temuomodro jadransko morje, ki se valovito za ganja v Irdno pečevje i n skalovje, cdb'jajoč se v tisočerih srebrnih biecrib. N a jngovzhodni strani prostraneg a poslopja je mej ozkim i celicami mal a sobica z razgledom n a strme vrhov e bližnjih gričev. Sred i sobice je razpet na lesenem stojalu velik kos platna, na katerem je v glavnih potezah iz vršen obris žensko, stoječe na zemeljski krogli. Paleta, čopiči i n druga slična drebnjav na stolu poleg stojala priča, da je t u ma ! slikarsk i atelije 1 . Semkaj je zahaja l brat MArijan , lep! mla d mož visoke postave. Lep o m u je sice r stala dolga samostanska obUka , a vender njegov pogled, izraz njegovega obraza je pričal o energiji i n odločnosti, katere n i potreba v tem poslopja mir a i n osamelosti. T u sem je zahajal v svobodnih ara h ter se deval aamoten i n zamišljen n a stola pred razp.ti m platnom . In kzda r m u rok a n i megl a več risati črt,

sedel je molče pred sliko . Njpgov pogled je otopel i n d uh njfgov plaval je v daljno ran domovino , kjer je prebil prvo dobo svojega, sedaj uničenega živ ljenja. Spomni l B O je ljube svoj e matere , milega brata in sestre, kater i vsi so m u branil i vstopiti v sarr.os'an. A c n ji m n i moge l uteŠiti solz , kajti njegov sklep je bi l trden, odpovedati so svefu, saj n i naftel veselja ne zadovoljnosti v brum u življenja o n, Alojzij Poljak, kater i je živel samo nji, svoji Minki , Bil a m u je nezvesta. Cemu se potikati po svetu? Bre z n;e m u je življenje večna puačoba. Im a pa l i upanje, da b i biva l kdaj ž ajo? Ne ! Otežena je, i n maščevati so n a d onim, katerega sedaj ljubi , bilo bi pruv toliko , kako r žaliti njo same . In b i l i moge l biti po'e m srečen? Ne , kr i bi bila mej njo in r.jim, u n čeoo b i bilo življenje treh. Zat o je sklenil , stopiti rajši v samostan, odtegniti se življenju, d a a i more ona radovati nemotena svoje mladosti . Večkrat je sedel po cele ure tr ko zamr v m n a stolu pred podobo, i n marsikater i brat e pri-o l v sobo, da bi videl, kako napeedaje slike . A mo 0 se je zopet splazil vun, ker B O j bai, da moti sli karja , ki , zattjlj^ n v svoje .' o, » ai v rizpet o

pl»tno pred ce ali pa z zapit.m i očmi sloti pred 8/Gjim deh. m . Šele zah.-hajajoče solnce ga je prehodilo i z satj . Skoz i vejevje visoke akf.c.je je prodr l vroč žarek ter fe igra l na njegovem čelu. T u se je vskloni l mlfcdi t; «• o k nnglo po kencu , stopi l k okn u ter vr l po lepi okolici, da bi prepodil spomine iz prt-hkl h dx_ij. G!ed* l je na sinje morje, kjer so se zibali ribarski čoloiči z rumenimi jadri, kjer so se pctapijalj morske pt ce, loveč male ribice ter ee v krogu pod le okro g aivega pečevja, molečega iz n ad mi rake gladine. Tak o je mineva l Alojziju — Marijar.u dan z a dnevom. A čem bolje se je bližala slik a zadnj i potezi, tem jasnejša je pc stajalo umetnikov o lic e . . . Silk a je bila dovršena. Posiavil i so jo v glavni altar kaptle . Vse j e občuJovalo krasno Madono ter čestitalo mlađemu umetniku . Le tu in tam je zrokel kdo , da je elik a preveč posvetna, da primanjkuje Madon i one nebeške vzvš.nosti, k i jo vzdg a nad zeme'jske ženo ter jr j daje t n i svtti čar, k i diči kraljc o nt bes i n zemlje.

Marijan je ostajal v cerkv i pred sliko Marije ter jej zr l v Oči, s dihu j -: k njej iskrene molitv e svejega srca. In v teh urah, katete je prebil i n preklečal pred sliko v kapeli, načel je utešitve. Pre j otožni in zamišijeni Marijan jo postal zopet miren i n zadovoljen. Z iskrenostjo je prepeval Marijine pesni, c i t al knjige o čudežih, k i so se dogodili n a njeno prošnjo ter se mi j \semi v samostana odlikova l po svoji pobožnosti i a ponižnosti. Nekeg a dne obišče ga brat Anton . Kak o se je čudil Anton , ko je videl, da ga Alojzij ne vpra&u.e niti po domačem kraju, niti po znancih in prijateljih, temveč m a govor i sanco o r. i, si i i n zadt-vuljacsti, k i jo vživa tu v ozk i svoji ceiioi! Meni l je prej, da ga ne bo nehal spraševati o sodnikovih , da c u ne ho mogel dovolj pripove dovati o domač nir , a motil se je ; niti besedice ni čul o tem i z ust svojega brata. Vet* It č se sreCe njegove, poslavljal se je Anto n proti večeru od Alojzija. „Pokaži mi še sliko Marije , o kater i sem čita), da si jo krasno naslikali " Marijan j s peljal svojega brat a v kapelo , a

predno m u je mugel pokazati BVOJ umotvo r v ol tarju, vsklikni l je Anto n z nekak o čudnim nasmeh o m : „Vidim jo, tvojo Marij o 1 „Kuko ti agaja? " „ Jak o lepa je ; toda tak:} krasna skor o n i b d a — ona." „Kaj misliš s tem ? N e razume m te. Z a Marij o n i prelepe slike," odvrne Marijan . „Re8 je, drBgi brat ! — Vende r pa s i slika l preveč po — naravi." „Miiii i li , da im a moj a slik a sličnoBt s kak o žensko, katero sem kdaj pozna l ? vpraša Marijano suplo . „I)a, ljubi moji A t a ženska ni več vredna , d a bi bila model Marijin i sliki . Sramota , kater o je zakrivil a sodnikova Mink a — vidiš, d a sem jo spoznal v Tvoji sliki ! — zadnji čas, je prevelika." In Anto n je pripovedova l svojemu brat a o nekdanjem njegovem iuVjalu, kak o je zapustil a svoj c a soproga ter nbežala z neki m barcmčemj s ka terim se je seznanila v toplicah. Molče je nluu l Marija n svojega brata, goreče g a jo poljubil ter se težkega korak a vrni l v svojo celico, kjer je svoj duh olajšal z globoki m vzd.hom : „Resim te, Marija! " (Konec prin.)

(Novelcta. — Spisal Ivan Urosčan. ) (Konec.) IV. Temna noč je. V samostanu je že davno vse pespalo, saj je «ra odbila že dvanajst. Tudi v samostanski cerkvi jfl vse mirno, davno js že potihnila večerna sloves noBt lavretanakih litanij. Vse je odeto s sveto tiSino, le sena ter tja te vidi plapajoče utripanje večne luči pred oltarjem, ali pa čuje zvenenje stekel v oknu na kupoli, s katerim se igra vihtrai veter, ki je pri podil s seboj temnosivih oblakov. Sedaj se odpro vrata zakristije, in visoka postava, odeta v meniško kuto, stopi tiho v cerkev. Marijan je; svojo vsakdanjo molitev opravlja. A kako nenavaden je danes izraz njegovfga obraza! Upala lica, temno čelo, pogled njegov, glo boko udrte oči z zategnenimi obrvmi — vse to priča, da mu srce razjeda silna dušna bolest. Omahujcčega kerska se približa oltarju, poklekne pred stopnicami ter pričLe goreče moliti.

„Odtusti mi, Manja! Glej v pnhu klečim pred T*boj ter Te prosim pomoči! Kolikrat sem so k Tebi zatekel, in vselej si r. < u(ešila, zacelila si mi mejo srčno rano ; saj samo Ti veš, kaj mi razjeda srce, koj me ravdaja z obupom, pred katerim me varuješ Ti, božja mati!" ,Ad Te eliaiBK-tn t xnJes filiae Evae. Ad Te 8uspiramus geinents M il-ntes in bac lacrimarum valle . . .' IQ beseda mu je z&Bt^la, ustnice njegove pa so trepetale še daljo. V duhu pred Marijanom razvijala se je vsa njegova preteklost, zrl je sl;ke iz davnih dnij . . . Videl je lepf ga mladeniča 8 širokim klobukom, kako se raduje DA strani krasnega dekleta, čutil je še sladkott prtega poljuba z njenih ustnic pri slovesu ter — o kušal trpke grenkoBti ločitve in nezvestobo. Ko je Marijan tako utopljen v spomine nekdanjih dnij ležal na kolenih pred oltarjem, zroč v po* dobo Marije, katero je večna svetilka le slabo razsvetljevala, tako, da je bilo le sem ter tja, kadar je lučica nekoliko vsplamtela iz radečegu stekla, mogoče razločiti lepe poteze DJenpgs cbraza: zdrevili so se zunpj visoko pod nebom težki oblaki, in

od daleč se je ZHČUIO votlo gromcn;e bližajoče se nevihte. Žvečenje stekel v oknih je probudilo M ; rij a na iz sanj. Skočil je po koncu t- r se plašno ozrl krog sebe A vse je bilo zopet tiho in mirno, le odprto okno visoko gori v kupoli je udarilo z močjo cb zid, in samoten jek mu je odmeval po cerkvi. „Kako čudno mi jo danes pri srcu! Sa li ni Čul glas? — Z gr» auo dudo sem profctop;! danes prag Tvojega svetišča, mogočni Bog ! Zato me sedaj vse plaši, zato mo motijo v molitvi k Tebi spomini iz meje mladosti. In vender mi je molitev jedino razvedrilo! Saj ga ni na svetu lepšega užitka nego je v molitvi, ko aa mere vzdihniti k Tebi: Servi inutilee sunous, miseiicordia Domni! — Vse svetno je ničevo, vse je puhla praznota. Vuuitus vanitatum omnia in hoc mundo. Le Ti si vo.'na neizpremenljiva laoč, ki se razodevaš v vsem stvarstvu, v vseh rastlinah aa zemlji, od najmanjše znjed^lke do stoletnega hrasta v tisočletnih prago^dih, v vseh žival h, od nevidnih infuzerij do največjih merskih velikanov. Ti si vsemogočna sila, ki druž š v glavi zemeljsk' gA či viča človeka atome po neznanih nem Eakooih v tzvišme

misli iu ideje ter igra.e cdk&zujtš svetovom tek v u?skcnčnem prostora ! — — II teč oditi v t; ho sve;o C"lco, o;rl pe je še jeder.krat na oltar, V tem trenutku pa je razsvetlil rud J J blisk crkver.e prostore, in Marijanove oči BO zrle podobo krcsie žensko. Pred njim je stala ona, katero je nakd^j t; liko ljubil in katero jo še teino n:8:l v svoje m ereu. Dasi je bila ol'ka lo za trenutek raza?etljena, in je blisku sladila če večja tema, ki je zigrnila Minj: no p:dobo s tenrno zaveso, strmel je vendtr Marijan šu dolgo tja na oltar, ustnico pa eo mu tiepetale. „In on Te je spoznal, bu! — in Ti, kaj si 8-:daj ? — Grla ... " Z/r!tlu čemu ja v glavi, pi l js na kclena in vroča solze njegovo BO močila prah na kamenitih stopnicah eUarja. „Ko s«-m dežel v samostan, bi.kal aem Tvcjo pjdebo, bcz,a mat*. A kad^r sem B čopičem navdihoval življenja mrtvemu platnu, bila so moje nrsli pri njej, pri deklici, ki mi jo ogrenila življenje. Šsle, ko j» bila elika izvršena, s-m spoznal, da som slikal njo. Zielo sc mi je to g^cš^o, in rad bi uuičil sliko, ko bi se mogel ločiti od ujo; a Tvoji častilci, po božni očetje v samoatanu, so postavili sliko tem — v Tebi posvečen oltar. Hodil tem v cerkev ter iskal pred Tvojo sliko utešitve svojej srčni runi. A sedaj, ko mi s.vi glava, spoznam šele, da v vseh teh uruh u u i častil Tebe, da mrj bil simo pri njej, da BO moje ustniee šepetale svste molitve k Tebi, a misf i so sledile njenemu početju in moje oči, zamaknjeno v Trojo podobo, divile so se le krasnemu stasu telesa — gradnice. Odpusti mi, Marija, ta greh I — Na zavrzi me, ker sem si kal njo, saj js bila tedaj ša nedolžna, čist angelj, in nosila je tudi Tvoje sveto ime! A sadpj — ne, niti t>eautka več ne smeš biti onečaščena s sliko greSnioel* Krepko so dvigne Marijan, na plaši ga strašni cdmev zadnjih boeedij, žo boče stopiti na mizo, da uniči le slabo razsvetljeno sliko — kar sa straho vito zabliska in — ona stoji v VBOJ svoji krasoti pr d njim. Tu mu omahne roka, — nezave sten sa zgrudi po kamenitih stopneah. In vstal ni nikdar več.