Slika iz življenja
| Slika iz življenja F. Ostroženski |
| |||||||||||||
Visoko se vzdigujejo valovi jadranskega morja. Kakor bi hotela priroda zadnjikrat pokazati svoje sile — tako tesno se je vzdignil vihar na morju. Orkan tuli in goni na obrežje valove, visoke kot gore. Stari ribič in njegova žena sedita v varni koči in zreta ven na vzburkano morje. Zdajci se oglasi znamenje za pomoč, znamenje, katerega se mornarji le poslužujejo, ako se gre za življenje in smrt. — Ribič skoči na noge in z veseljem si jame mencat roke. Na njegovem licu se pokažejo zgubančene poteze — znak divje pohlepnosti. »Morje nam nocoj prinese blaga potaplajoče se barke, stara.«
»Če le ne bo stalo kako človeško življenje, Anton!«
»Nu, kaj pa to, človeško življenje! Širno morje uniči dan na dan mnogo človeških življenj. Ali najdejo ti kje drugje svoj grob, ali tukaj, to je enako, če se nobena ladija ne potopi, ni za nas nobenega blaga. Mož z denarnico za pasom katerega je morje lansko leto priplavilo na suho, nili bil to za naji dober plen?« —
Zopet je zadonelo znamenje za pomoč tja v viharno divjo noč, a zdaj krepkeje in močneje kot prvič.
»Le streljajte, ob takem vremenu se ne upa živa duša tja do vas. Vi ste mi zagotovljeni,« pristavi ribič. Nato stopi k oknu in se ozre ven na morje. Svetli žarek zažari v nočno tmino, za njim pa doni votli grom.
»Če vidim kako ladijo v nevarnosti,« reče žena, »se vselej spomnim najinega sinu. Mogoče, mogoče, da še pride kdaj k nama, kojega tako željno pričakujeva!«
»Najin sin? On? ta gospoduje v Ameriki na svojem posestvu in ne misli na svoje stariše. Ne, stara njega si le izbij iz spomina, on je za naju izgubljen!«
»To pač ti praviš,« reče starka; »meni pa je objubil, da pride, ko si bo nekoliko prihranil. In on je mož - beseda. Meni se dozdeva, kakor da bi zdaj in zdaj stopil pri vratih notri.«
»Neumnost!« odvrne ribič. »Izbij si take misli iz glave. Če bi bil najin sin tako dober, kakor ti misliš, poslal bi nama bil že zdavno denarja čez morje. Saj so šli tudi drugi tja, in vedno se sliši, kako se zdaj drugi spomnijo domačih s kakim bankovcem.«
»Gotovo ima nesrečo, da si ne more kaj prihraniti in ne more ničesar poslati,« reče starka.
»Kako zopet čenčaš!« ji nevoljen odgovori mož. »Najprvo je obljubil, da pride, ko si bo kaj prihranil in sedaj nama niti ne piše, ker je v sreči in bogastvu pozabil na naju. Ne piše in ne pride, ker ne misli več na naju in s tem dovolj!«
Zdaj se med groznim bučanjem viharja v tretjič oglasi strel čisto pri obrežju.
»Jezus Marija!« zakriči starka, in s sklenjenima rokama pade na kolena.
Ribič pa se jame zvijati kakor ropni ptič, kedar zagleda ravno pod seboj plen in ga skuša ugrabiti. Vihar prinaša vpitje obupajočih človeških glasov na uho. V tem ko se ribičevi ženi zibljejo ustnice v globoki molitvi, kakor bi bila zamakjena, pa stopa ribič s črnimi nazori v duši ven v viharno noč. Zdaj stopa gori na golo skalo, od katere pregleda vse morje. Pri svito blede lune, katera je ravno sedaj stopila izza raztrganih oblakov, razloči kako valovi z ladijo pluskajo ob neko skalo. Z groznim hruščem ladija zopet odleti. V tem zakrije zopet teman oblak bledi mesec. Naenkrat zasliši ribič grozovito pokanje. Takoj na to pa ne sliši nič druzega kakor tuljenje viharja in gromenje in pluskanje vzburkanih valov proti skalnatim stenam.
Toda, kakor bi bila dovršila priroda svojo dolžnost, se vihar polagoma poleže, le peneče valovje se še ne more tako hitro pomiriti. S sklonjenim telesom stoji starec in poželjivimi pogledi se ozira tja na morsko površje, katero val za valom meče na obrežje. Zdajci spreleti ribiča peklensko veselje; vklub tmini zagleda v bližini nekaj temnega, — stvar, katero val ravnokar vrgel tja. Ozirajoč se na vse strani in oprezno plazeč, približa se ribič motni stvari. Bilo je — moško truplo, katero je raztegnjeno ležalo tam na peščenem produ.
V trenutku je ribič tik njega, poklekne zraven na tla in jame stikati po žepih ponesrečenca. Ne dolgo — pa izvleče dobro napolnjeno denarnico iz žepa.
»Sicer še živi in še diha,« de ribič, »mogoče da se zopet zave; pa saj bi bil denarnico tudi lahko na morju izgubil in morje je široko in veliko!«
Zopet začne ponesrečenca preiskovati in zdaj najde lično uro z verižico. Peklenska misel ga spreleti. »Uro in verižico vtaknem v svoj žep, ponesrečenca pa nesem na rob bližnje skale, od koder sem bil zagledal potapljajočo ladijo. Če se zopet zavede, zamogel bi uro pri meni opaziti in me potem naznaniti v vasi. In jaz veljam za moža - poštenjaka v celi vasi, in če bi ure tudi nikol ne nosil, zamorejo me sumničiti, da sem si prisvojil .... V globočino s teboj, saj nisi prvi!«
Zgornje truplo nesrečneža je viselo nad skalnatim robom, ob katerega strmo steno se je morje odbivalo. En sunek — štrbunk — in val, ki se je ravno ob skali razplusknil, je sprejel nesrečneža v svoje naročje ......
Po mnogih ovinkih je korakal ribič proti domu, kot bi ga čakala doma nesreča.
»Neumna stvar,« je mrmral, »saj vendar ni prvikrat, da sem zapodil enega nazaj v morje.« — Med tem je vihar popolnoma pojenjal, in zopet je zavladala mirna tišina po morju. — Ne da bi zbudil žene, katero je utrujenost posilila v molitvi, spravi se ribič v spalnico. Bal se je njenih sitnih vprašanj.
»Neumna stvar,« — zopet ponavlja spravljajoč se k počitku. Ni se mogel znebiti nekega nepokoja in vzemirjenja, koje se ga je polastilo kot še nikoli poprej. Ne more strpeti v postelji, hitro se obleče na pol in prižge luč. Potem izvleče uro iz žepa ter jo drži k luči. Takoj pa se strese po vsem životu, in z groznim krikom: »Sveti Bog« obmahne na stol. Bila je njegova lastna ura, ura, katero je dal nekaj let poprej — sinu, ko je ta odhajal z doma.
Krik prebudi ženo. Pred njo stoji njen mož, bled kot stena, z iz globokih votlin stopajočimi očmi, s premočeno glavo. S tresočo roko drži uro in verižico in zdaj pa zdaj se mu izvije njegovim prsim ude pretresajoč krik.
»Sveta devica! Kakšen si? Kaj pa ti je?« zavpije starka.
»Najin sin je prišel, starka, on se bori z valovi. Na pomoč, na pomoč!« — — S temi besedami pusti uro na mizi in hiti ven v noč. Leti in leti, da dospe do obrežja. S hitrimi koraki stopa na skalo, od katere doli je vrgel malo poprej svojega — lastnega sina. Starka pa hiti z negotovimi koraki za njim. Ko dospe do vrha skale, ni bilo o ribiču ne sluha ne duha. Le pluskajoči valovi so naznanjali ubogi ženici, kaj se je zgodilo.
Med mrtveci, katere je morje vrglo drugega dne na suho, bila sta tudi ribič in njegov sin. Skupna gomila naj bi družila očeta in sina. Starka pa je imela svojega moža za ubijalca in samomorilca; saj je vedela vse .... Še nekaj let je obiskovala grob svojega sina, plakala na njem revica, in vselej se je prikazala na njenem bledem, od gub razoranem licu, debela solza. Gomile svojega moža pa ni obiskala nikoli. Njena usta niso nikoli več imenovala njegovega imena. Dasiravno se je pozneje preselila v drug kraj, postalo je hudodelstvo ranjcega moža kmalu tudi tam znano. In kedar morje pluska in buči proti skalam, in kedar žvižga čez gladino, tedaj, pravijo ribarji, da kliče stari ribič na pomoč in se spušča iz skale v valovje, v katero je vrgel svojega lastnega sina.