Slika s prijatelji

Nilski konj Hubert je stal pred ateljejem pelikana Ludvika. “Ludvik, bi mi narisal sliko?” ga je vprašal. “Bi,” je rekel Ludvik. “Kaj bi pa rad, da ti narišem?” “Prijatelje,” je odvrnil Hubert. “Katere prijatelje pa?” je vprašal Ludvik. “Vse,” je odgovoril Hubert. “Vse, če lahko. Na eno sliko.” Čez dober teden je imel Ludvik sliko. Vsi prijatelji so bili na njej. Nilski konj Marcel, slonica Karmela, krokodil Rihard, zebra Tanami, žabec Zograf, pavijanka Maksimilijana, Pelikan Ludvik, prav vsi. “Kako lepa slika,” je rekel Marcel, ko je prišel k Hubertu na obisk. “Ti jo bom pomagal obesiti.” Hubert je poiskal žebljiček, Marcel pa si je nataknil podkovno rokavico. Znano je, da nilski konji žebljičkov ne zabijajo s kladivom, ampak s podkovno rokavico. “Kam pa?” je vprašal Marcel. “Semle,” je pokazal Hubert. Marcel je nastavil žebljiček in zamahnil. Bumf! Stena se je predrla. Nastala je velika luknja. “Opala!” je rekel Marcel. “Steno sem ti razbil.” “Hm, še eno okno,” je rekel Hubert. “Kam se pa vidi?” Hubert je pomolil glavo skozi luknjo. Zagledal je cesto. Po njej je stopala slonica Karmela. “Zdravo, Hubert,” je rekla in mu pomahala. Marcel je rekel: “Namesto slike imaš lahko kar luknjo v zidu. Tako boš lahko videl kakšnega prijatelja, ki gre mimo.” “Ja,” je rekel Hubert. “Pravzaprav je prijatelj, ki gre mimo najlepša slika.” Sliko pelikana Ludvika pa je postavil na knjižno polico.