Slika sedanjega časa
| Slika sedanjega časa Resnična dogodba |
| |||||||||||||
Naša povest se godi v velikem mestu in pričenja v prekrasni kavarni. Komaj se je dobro zmračilo, zato tukaj še malo gostov. Pri velikih steklenih vratih ob marmornati mizi sedi imeniten bogatinec. Danes je imel bagatinec. premnogo dela. Ob 9. uri je ustal, ob 10. uri zajterkoval, od 11. do 12. ure šel v gostilno na »Gabeltiuhstuk« in par vrčev pilzenskega piva, ob 1. uri je kosil, potem izpil kavo, bral časnike, nekoliko zaspal, šel na sprehod, posvetoval se s svojim o skrbnikom in imel sploh še več takega opravila. Kdo bi torej zameril upehanemu možu, če se hoče sedaj na večer nekoliko odpočiti. Naročil si je najfinejšo steklenico iz bogato založene kleti in zapalil si smodko, katere ne more vsakdo kaditi.
Odprejo se v rata. Vstopila je žena plašnih in solznatih oči. Stara more biti kakih trideset let, oblečena je dostojno, a revno. Obraz je ves bled in kaže lakoto in pomanjkanje. Bliža se bogatinu.
»Oprostite, gospod, če vas nadlegujem! Ne moreni si pomagati drugače. Prosim le za malenkost.« Dalje ni mogla govoriti. Rudeč kot rak ustane naš znanec.
»Kaj? Beračite? Tu v kavarni? Nadlegujete tukaj mene trudnega človeka? Se tukaj se ne more človek odpočiti.« Hej, natakar, ali ni nobenega policista v bližini?«
Slučajno je bil redar ravno pred kavarno. Poklicali so ga in odgnal je v zapor hudodelko, ki se je drznila v kavarni nadlegovati poštenjakoviča, ki je v potu svojega obraza boteljke pil in havana-cigare pušil.
Zbral se je sodni dvor. Obravnavalo se je vže z raznimi obtoženci. Proti koncu pripeljejo bolehno žensko. Komaj stoji na nogah. V naročju drži dete, ki radi lakote in onemoglosti bolj vzgleda mrlič, ko živo bitje. Ženo poznamo vže iz kavarne. Proseče gleda sedaj na predsednika dvora, sedaj na zatožno klop.
»Vsedite se,« pravi predsednik in žena ga hvaležno pogleda.
»Ali ste vi Katarina Malnar«?
»Sem, gospod svetovalec.«
»Vi ste zatožena, da ste pretečeno sredo v kavarni nadlegovala znanega gospoda Stantiča in ste pri njem beračila.«
»Res je gospod svetovalec.«
»Ali morete morda v čem zagovarjati svoje dejanje?«
Bleda zatoženka odpre svoje oči. Kaplja za kapljo solza priča njen duševni stan. Vendar zopet povesi obraz. »Saj tako nič ne pomaga,« šepeče komaj razumljivo.
»Pogum, žena,« pravi predsednik, ki je imel bistrejšo oko, ko bi bilo slutiti in mehkejše srce, ko je iskati v sodnih dvoranah. »Pogum, razodenite nam vse, kar veste, morda vam bo več koristilo, ko mislite.«
Ni povzdignila obraza, ne vprla v sodnike svojih oči, a govorila je. In popisala je žalostno, srce trgajoče veliko mestno življenje. »Poročena sem. A mož me je zapustil pred pol letom in morala sem sama za dvoje malih otrok. Starejši otrok je sicer vže umrl od lakote in tudi ta, ki g a imam v naročji, ne bode. več dolgo živel. Dneve in tedne sem službe iskala, a našla nikjer. Hotela sem biti pravična in poštena, zato se me je obsodilo v smrt – za lakoto. Ko bi bila le sama na svetu, ne bilo bi mi tako težko. Saj če se štiri dni strada popolnoma brez jedi, človek otrpne in ne čuti več bližajoče se smrti. A imela sem dete. Ubogo moje dete! Zato sem se trudila, da sem slednjič dobila delo v zalogi ženskih oblek. Delala sem vsaki dan od pete ure zjutraj, pa celo do polnoči in še čez.«
»In koliko ste na dan zaslužila?« vpraša jo državni pravnik.
»Če sem bila prav pridna 30 krajcarjev, večinoma pa okoli 15 do 20 krajcarjev,« odvrne zato. »Če ne verjamete, dam vam naslov onega delodajalca. Sicer se pa na stotine delavkam tako godi.«
Nastala je tihota. Svetovalci so se pogledovali. Nekdo je rekel razumljivo: »Ali ne bi ne bilo boljše onega oderuha zapreti, kot to obogo ženo?«
Na predsednikov migljaj sirota nadaljuje: »Od zasluženega denarja morala sem plačevati najemščino, hrano, luč in obleko. Zraven tega sem morala vse potrebščine jemati od svojega delodajalca, kar pa je bilo trikrat dražje ko drugod. Seveda bi se mi bilo boljše godilo, ko bi bila hotela žrtovati svoje poštenje, pa rajše od lakote umrjem, da le poštena ostanem.«
Začela je jokati in še le čez nekoliko časa je mogla nadaljevati. »Pred osmimi dnevi me je gospodar zapodil iz službe. Na kolenih sem ga prosila, naj mi še daja delo, če hoče tudi za bolj ceno, a vse je bilo zastonj.«
»Torej osem dni ste brez kruha?«
»Tako je, sama ničesar nimam, mož se za mene ne zmeni in beračiti ne morem. Pa sila me je vendar premagala. Prvikrat v svojem življenju sem beračila. O, da bi mi bil oni gospod le desetico podal, vsaj za en dan bi se bila preživela, a rajše m je izdal policiji.«
»Slika sedanjega časa,« govorili so si uradniki in nekdo je pristavil: »To je vnebovpijoče!«
Pa kaj se hoče, sodniki so morali soditi, kakor govori mrtva postava. Zatoženke niso mogli oprostiti. Beračila je in morali so jo obsoditi. Kratko posvetovanje. Za tem se oglasi predsednik: »Najmanjšo kazen vam naložim.«
In obsodil jo je na dan zapora ali pa pet goldinarjev kazni v denarju. Obsojena je zahvalila in hotela oditi.
»Ne tako,« rekel je predsednik, »beračiti se res ne sme, ker postava prepoveduje, ni pa nikakor prepovedano dajati miloščine.«
Ko je izgovoril, stisnil ji je bankovec v roko, rekoč: »S tem plačajte kazen, pa kupite sebi in otroku potrebne jedi.« Od samega veselja ni vedela, kako bi se zahvalila, le ustnice so se ji tresle, ko je hotela reči: Bog povrni. Zopet je hotela oditi, a ni šlo. Vsi uradniki so posnemali lep ugled plemenitega predsednika in po svoji moči ženo obdarovali.
Zatem še le je odšla z gorečo molitvijo v srcu, naj bi nebeški Oče poplačal blage dobrotnike. Kako se je ženi dalje godilo, boste vprašali. Upamo, da je dobila po svojih dobrotnikih tudi delo, da se je mogla preživeti. A takih dobrotnikov je dandanes malo. Koliko se denašnje dni izdaja za zabave, obleke, jedi in pijače. Ko bi pač bogatini hoteli le del svojega razkošnega denarja darovati revnim in potrebnim, koliko menj joka bi bilo posebno po mestih. Pa kaj hočemo, kdor ima ne zna rabiti, kdor nema ne more rabiti.