Slikar Matija in kmet Janez
| Slikar Matija in kmet Janez. Janez Jalen |
| |||||||||||||
Poleti je bilo, ko se je prikazal v vasi mlad mož, ki je vzbujal splošno pozornost. Pod pazduho je nosil nekake ozke, črne, silno velike bukve, iz katerih so gledali razni papirji in platnene krpe, na plečih pa je imel čudne rogovile, ki niso bile nikomur podobne. Niso bile niti križ, niti traje in tudi lestva ne, tudi ne stol in ne miza in sploh nič ne. Na glavi je imel neznano širok in razvihran klobuk, kakor da se je tepel sto dni in noči z burjo in severnimi vetrovi. Ogrnjen je bil z dolgim, črnim plaščem, ki je prav veselo fofotal v vetru, zdaj tesno objel njegovo majhno postavo in zopet splaval in zaplapolal, kakor da hoče enako perotim vzdigniti in ponesti v zrak za dole in gore tega smešnega možička.
Na vasi je obstal, vzel s pleč svoje leseno orodje in se začel ogledavati po razmetanih in raztrganih kmečkih hišah in kočurah. Skozi okno najbližnjega doma je gledal star ženski obraz s sivimi in nezaupnimi očmi, ki so plaho in radovedno zrle mladega moža. A ko je veselo pokimal z glavo in hotel nekaj vprašati tisto žensko bitje, se je glava skrila. Z dvorišča izpred veličastnega kupa gnoja ga je opazovalo devet ali deset smrkavih otročajev, in mladi mož je zavpil:
»Ali češ pomarančo?«
Otročji zbor je počakal nekoliko in se potem razbežal z vzklikom: »Madžar, Madžar!«
Mladi mož, o katerem še ne vemo, kdo je in kaj hoče, je stopil v kmečko hišo in pozdravil:
»Ali ste doma, oča?«
Babe, ki je prej zijala skozi okno, ni bilo več v hiši; odprla je duri in iz veže zavpila v hišo: »V oštariji sedi.«
In zato se je mladi mož, o katerem ne vemo, kdo je in kaj hoče, napotil v oštarijo. Zdaj že sedi za mizo in pije, zato kar poslušajmo. Kmetje so radovedni, in prvi ga pobara:
»A vi ste pa od daleč?«
»Kako pa kaj?« hiti barat drugi.
»Ta-le je pa birič,« tiho govori sosed sosedu. Mladi mož neznanega rodu pa odgovori:
»Tak antverh imam, da ljudi in svetnike gor jemljem.«
Kmetje ga gledajo začudeni in potlej in počasi se izve, da je on slikar, ki je prišel v vas, da bo slikal hiše in ljudi in skrinje in drevje. Vpraša, če je v vasi kaka raztrgana prazna bajta, kjer bi stanoval.
»Brlezgova je prazna,« odgovori njegov sopivec. »Ampak, ne vem« —
In slikar izve o tisti bajti, da si nihče ne upa stanovati v njej, ker straši tam. Vse noči zabija v njej nekaj mrtvaške truge. Beli duhovi eksercirajo po bajti, in slikar pove, da se bo naselil prav v Brlezgovi bajti. Slikar, ki mu je ime Matija, kar je že lahko vsak uganil, kdor je bistrih možgan, se seznani s kmetom Janezom in pravi:
»Slišite vi, Janez, ali boste pili z menoj?«
»Zakaj pa ne,« veli kmet, ki je mlad, in zamalo se mu zdi, da si kdo upa dvomiti.
Slikarju je všeč njegov obraz in pravi:
»Kristusa bom slikal, in vi mi boste dali mero in posodili obraz. Ali bi stali za model?«
Ko mu slikar vse pojasni, je kmet pri volji. Pijeta pridno ves čas, in ko se zmrači, in je kmet pijan, kolovrati domov. Njegova žena sedi za mizo z otroci in bere, ali moli.
»Zefa, ali veš, kdo sem jaz? Ali veš, kje bom jaz stal?«
»Pijanec, spat pojdi! Grdavš ne-nemarna.«
»O, ne, tisto pa že ne. Ti še ne veš, kdo sem jaz. Jaz bom v cerkvi stal, v oltarju bom stal in zlata luna mi bo gorela okoli glave.«
»Na klop se mi zavali in zaspi, reva pijana.«
»O, ne, v lotarji bom stal in čudeže delal kot Kristus. In vsi boste molili k meni. Tudi ti boš molila, in moji otroci bodo molili k meni, in vsa fara bo molila.«
»A mi nisi precej tiho, ti grdoba nemarna!«
»Ja, jaz bom delal čudeže! In če ne boste pridni, vas bom tepel s šibo in hudo uro.«
I. t. d. Kdo bo poslušal pijanca, kaj čveka! Tudi žena ga ne posluša. Stopi k možu in ga začne slačiti; In Janez pravi:
»Kaj, ti boš mene? Zdaj - le se pripravi!«
In zgrabi jo za lase in vrže ob tla in Janez, ki misli, da je že Kristus, začne delati čudeže.
Prebije in zmlati ženo na mrtve žlake in kar najde v hiši zlomasti in razbije in stolče in razmeče po tleh.
»Jaz delam čudeže!«
»V lotarji stojim in s točo vas božam.«
Kmet Janez lomi stole in mizo in drog, razbije skrinjo, raztrga ženi rute in kiklje.
»Janezek,« zavpije nad otrokom, »Janezek, kdo sem jaz?«
Ker otrok ne da odgovora, ga oče zgrabi in vrže skozi okno. Za njim drugega, in takoj jih je pet zunaj na kupu gnoja.
Žena prileti k njim, in vsi se ženejo na vas s krikom.
In kmetje se vprašajo:
»Kaj pa je?«
In možje pravijo:
»Tisti škric je kriv vsega tega, ki pravi, da nas bo gor vzel. Alo, kje je?«
Slikar je v Brlezgovi kočuri in nič hudega slutečega napade črna druhal.
»Ti si antikrist!«
Planejo nanj in ga pretepejo. Zlomijo mu rogovile, ki niso ne križ, ne lestva, ne nič. Stepejo ga in raztrgajo in vržejo razcapanega iz vasi. Tako je nosil svoj križ slikar Matija ali Andrija. ______Janez Jalen.